Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Topla sreča

Barbara Furman: ... na mrzlem sedemtisočaku

Topla sreča

Letošnje leto je bilo za Gregorja Marinška iz Celja in za Nejca Škrablina iz Vojnika, člana Plezalnega kluba Rifnik Šentjur, posebno, saj sta smučala s sedem tisoč metrov visoke gore Himlung (7.128 m) v Himalaji. Nobenemu Slovencu to še ni uspelo. Tam visoko zgoraj sta ju sicer preplavila vznesenost in navdušenje, a le za kratek čas, saj človeka, kot pravita, pomanjkanje kisika, mraz in veter prisilijo k čimprejšnji vrnitvi v dolino. A večdnevna himalajska izkušnja ostaja močno zasidrana v njunem alpinističnem duhu, poudarjata.

V oktobrski odpravi na himalajski Himlung sta bila iz Plezalnega kluba Rifnik Šentjur poleg Celjana Gregorja Marinška ter njegovega mlajšega kolega Nejca Škrablina iz Vojnika tudi Boštjan Dečman iz Šentjurja in Uroš Ciglaj iz Solčave. Vsi štirje so bili del osemčlanske odprave v organizaciji Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, v kateri so bili tudi vodja Stojan BurnikViktor GrošeljIztok Tomazin in Tomaž Erepič.

Zakaj na Himlung?

Ideja za vzpon na 7.128 metrov visok Himlung v Himalaji se je porodila že leta 2020, saj je Univerza v Ljubljani takrat obeležila stoletnico in Fakulteta za šport šestdesetletnico delovanja.

»Da bi omenjeni obletnici počastili z alpinistično opravo v Himalajo, je predlagal Stojan Burnik, nekdanji vodja katedre za gorništvo na Fakulteti za šport. A nam je pred dvema letoma uresničitev te ideje preprečila epidemija covida-19. Predstavili smo jo na letošnjo jesen,« pravi Gregor Marinšek, ob čemer dodaja, da vzpon na Himlung tehnično sicer ni zelo zahteven, izbrali so ga zato, ker se nanj ni povzpel še noben Slovenec. Kaj šele, da bi smučal z njega.

Da so alpinisti ljudje, ki imajo radi življenje in želijo svet doživljati na nekoliko drugačen način, se strinjata tako Gregor Marinšek kot Nejc Škrablin, ki sta še vedno pod močnimi vtisi oktobrske edinstvene pustolovščine v Himalaji. »V ekstremnih okoliščinah v visokogorju je najbolj pomembno, da zelo dobro poznaš samega sebe. Da se ne precenjuješ. Da se znaš poslušati in oceniti svoje psihofizične sposobnosti. Ker le tako lahko v zelo zahtevnih razmerah veš, kdaj je treba narediti korak nazaj, da varno napreduješ. Najbolj pomembna je odgovornost do sebe in drugih,« poudarjata.

Nejc: »Imel sem močno željo«

Za 31-letnega Nejca je bil vzpon na Himlung prvi na sedemtisočaka. Pred tem je bil na najvišji gori v Alpah, na 4.810 metrov visokem Mont Blancu. »V meni je bila že nekaj časa prisotna zelo močna želja, da bi smučal z enega od vrhov v Himalaji. Zato sem se na ta podvig želel čim bolje psihofizično pripraviti. Za dobro psihofizično pripravljenost sicer redno skrbim celo leto. Nisem dvomil vase, a sem vseeno vprašal Gregorja, ki me dobro pozna, ali meni, da bom zmogel. Pritrdil mi je. In to mi je dalo dodaten polet. Moje nekajmesečne priprave so temeljile na treningih, na katerih sem izboljševal fizično zmogljivost. Ko je bilo vreme lepo, sem zahajal v gore, sicer pa sem veliko ur preživel v telovadnici,«

Nejc priznava, da se od sovrstnikov v marsičem razlikuje. Predvsem po tem, da je bolj nemirnega in pustolovskega duha. »Enoličnost me ubija. Rad raziskujem svet, ob čemer preizkušam meje lastne zmogljivosti. Vesel sem, da sem v Plezalnem klubu Rifnik Šentjur našel ljudi, ki so mi podobni po miselnosti, saj nas navdušujejo in navdihujejo podobne stvari. Drug od drugega se učimo, si pomagamo. Odlična družba smo. Ob vsem tem ugotavljam, da mi vztrajnost in osredotočenost, ki sta ključni v alpinizmu, koristita tudi v vsakdanjem življenju.«

Gregor: »Tja gor te vodi tisto nekaj več«

Alpinizmu je že več let predan 44-letni profesor športne vzgoje Celjan Gregor Marinšek, ki je dragocena prijateljstva navezal v šentjurskem Plezalnem klubu Rifnik. »Alpinisti imamo radi življenje. In spoštujemo ga. Morda še toliko bolj, saj si v visokogorju izpostavljen nevarnostim. Toda pravi alpinist v gorah ne išče adrenalina. Ne gre za to. Tja gor nas vodi tisto nekaj več. Svet odkrivamo in življenje doživljamo tudi na drugačen način, z drugačne perspektive. To nas bogati. Predvsem želim poudariti, da znamo ceniti trenutek in ga poglobljeno doživeti. Ko zmoreš v polnosti doživeti, kaj se dogaja v tebi in okoli tebe. Ko si povsem prisoten in osredotočen, se znaš pravilno odzvati, ko si v nevarnosti. To je v gorah zelo pomembno. Z leti si vedno bolj prepričan vase. Na nek način premikamo meje svojih sposobnosti, a ne za vsako ceno. To je proces, ki se ne konča,« poudarja 44-letni profesor športne vzgoje, ki je zaposlen v centru za šolske in obšolske dejavnosti v Gorenju nad Zrečami.

Adrenalinska vožnja

Kot še pravita Gregor in Nejc, so bili člani ekipe zelo hvaležni Stojanu Burniku, ki je poskrbel za logistične podrobnosti odprave, saj tovrstno delo mnogim alpinistom predstavlja najbolj zoprn del priprav. In napočil je oktobrski dan, ko so polni pričakovanj poleteli proti Nepalu, ki velja za alpinistično Meko.

Svojevrstno adrenalinsko pustolovščino so doživeli že med vožnjo iz nepalskega glavnega mesta Katmandu do izhodišča baze za vzpon na Himlung. »Vozili smo se z džipi po razriti cesti, ki se je vila nad prepadi. Kar pet ur smo potrebovali, da smo prevozili 60 kilometrov. Potem smo se podali na petdnevni treking do baze na 4.800 metrih nadmorske višine, iz katere se začne alpinistični vzpon. Ob sebi smo imeli ves čas nosače. Med trekingom je tri dni deževalo, zato nismo mogli uživati v lepih razgledih. V bazi smo ostali nekaj dni, kjer smo poskrbeli za postopno aklimatizacijo. Opravljali smo krajše vzpone in spuste, da se je telo postopoma začelo privajati na manj kisika v zraku. K sreči nihče ni imel zdravstvenih težav. V naši ekipi so bili trije alpinisti z izkušnjami v Himalaji. Njihovi nasveti so bili za druge nadvse koristni. Razmere na visoki nadmorski višini so zaradi manjše vsebnosti kisika v zraku specifične. Tudi če si telesno močan, moraš biti potrpežljiv, telesu moraš dati čas, da se prilagodi zahtevnim razmeram,« dneve pred vzponom opisujeta Gregor in Nejc.

Izčrpani, a srečni

Image
Temperature so bile vse dni odprave zelo nizke, tudi do 14 stopinj pod lediščem že v šotorih. Tisto jutro, ko so se začeli vzpenjati na Humlung, je bilo tudi vetrovno. A Nejc in Gregor se spominjata predvsem prijetnega vznemirjenja, ko so si z drugimi člani odprave na ramena oprtali turne smuči in se začeli vzpenjati proti vrhu veličastnega in zasneženega sedemtisočaka, na katerem nihče od Slovencev še ni stal. »Vzpon je trajal tri dni. Dvakrat smo prenočili v šotorih, kjer smo v mrazu zbirali moči za nadaljevanje vzpona,« pripovedujeta. Tretji dan, ob približno pol enih popoldne, je petim članom ekipe, med njimi so bili vsi štirje člani Plezalnega kluba Rifnik, uspelo priti na vrh. »Bili smo srečni. To je izjemno doživetje, ki v človeku prebuja zelo lepa občutja. Toda vzhičenosti ni bilo. Telo je na takšni nadmorski višini zaradi pomanjkanja kisika izčrpano, dihanje je oteženo, občutiš močno utrujenost. A smo kljub temu zbrali še zadnje atome moči, da smo si čestitali, napravili nekaj fotografij in se naužili čudovitih razgledov, saj je bilo vreme jasno,« se Nejc spominja veličastnih minut na gori.

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 29. december 2022.

Novi tednik, 30.12.2022
Topla sreča na mrzlem sedemtisočaku

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.