Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tovariš Mira Marko

PV - Josip Tominšek: Cvetko na grob

»Tovariš? Mari ne tovarišica?« bi se vprašali. V resnici pa je bila dvoživka, v omejeno ženskih stvareh prava ženska in žena, v planinskem udejstvovanju pa kar možata, kos moškemu, a vendar z ženskim nagonom podpiranja, naslombe, kaj pada v polni in očitni meri le v razmerju do enega, edinega, do Edota. Svojo žensko podzavestnost je načelno do zadnjih let prikrivala in zatajevala; zato je najraje slišala na moško ime »Marko« ter ob pozivu in potrebi tovarištva v planinstvu je bila odločno moški tovariš, ne le ženska, mehka tovarišica, nekako družica.

»Mariborski dohtar« ali »Mariborski stric« me je rada nazivala v svojih dopisih. Od leta 1925 dalje tik do nemške okupacije sva si stalno in dosti dopisovala, zaupljivo, v kritičnih časih zaupno – žal, da mi je bomba uničila tudi korespondenco. Iz prvih njenih dopisov in začetniških prispevkov v lahkotnem leposlovnem slogu, pa v krepkem vsebinskem nastopu se je odražal kakor pisateljski dar tako odločen planinski zagon sicer mi neznane osebe novega sotrudnika. Hitro sva se zbližala v mislih in besedah in končno sem jo na mnoga vabila obiskal; komaj sem jo našel v najvišjem delu palače »Emona«, v skromni sobi z razgledom preko streh, našel skoraj zakopano v papirje, knjige, slike.

»Prinašam Vam iz Maribora za nahrbtnik in obliznik, priročen sklop kranjskih klobas.« »Dobrodošli Vi in dobrodošlo, kar prinašate; svoje 'kranjske' Ljubljančani itak naročamo v mariborski tovarni. Vi torej klobase, jaz Vam in sebi ponudim vroče kave, pa bova bivakirala in se kaj pomenila.«
Posedel sem pri kar otroško gostinski domačici, pretresala sva planinstvo, umetnost, prosveto; skopobesedni Edo (Deržaj) je molče nadaljeval svoje delo, zatopljen v neko sliko. Odlična moja sotrudnica je bila v razgovoru izredno okretna in vsestransko dovzetna.
Tako sem jo spoznal osebno. Izmed nad tristo sotrudnikov pri »Vestniku« v moji dobi (1908 do 1941) sem jih osebno poznal jedva desetino; saj ima nepoznanje izvestne prednosti.
Z Miro Marko se pozneje nisva videla več, zlasti ne potem, ko se je z Edom poročila in imela sinka; ni bilo ne časa ne prilike, da bi se odzval ponovnim vabilom, združenim s trajnimi dopisi; sledil pa sem z duhom in s srcem njenemu doslednemu podvigu, veroval njej in v njo tudi v času krize, ko so se ji izneverjali celo bližnji tovariši.

Splošni vtis? Njena pojava? Da je majhne postave, izvemo iz njenih opisov, ko večkrat z obžalovanjem zapiše, da kakega klina ali prijema ne doseže; prav tako pa se očituje njena nenavadna okretnost in prav moška zdržljivost ter odpornost, ki se v nuji stopnjuje v upornost.

Moj brat France, ki ji je bil vse prej kakor naklonjen, ji v pismu 2. sept. 1927 priznava pisateljski talent, in jo malce zlobno, a točno označuje, rekoč: »Ona – fantek droban, dasi okretna kakor mačka!« Odrekam pa absolutno veljavnost sklepu, da bi človek take telesnosti v skrajni sili ne zmogel težkega ali celo težaškega napora. Zgodi se, da človek zrase nad samega sebe.
Nisva se več videla. Pisati, izreči bi ji moral osmrtnico, nekrolog, kakor sem jih kot urednik v tekoči nujnosti napisal dvanajst, nekatere, osebno udarjen, s težkim srcem (pobratim Jaka Aljaž, soborec dr. Tuma, junaka dr. Jug in Vladimir Topolovec, trentski pionir Jos. Abram); ne bom pravil, kako težko mi gre beseda in kako hudo mi je, ko pišem te besede. Osmrtnico ji bo spletel drug poklican in poklicni tovariš. Vest o njeni smrti me je pretresla, ko sem skrajno oslabljen ležal po operaciji v bolnici. Skozi dneve in noči osamljen, ležeč med bolniki in umirajočimi, sem v gorečem duhu spremljal v večnost, nepozabnost, nesmrtnost to svojevrstno, samosvojo, vsestransko nadarjeno in izobraženo žensko – dvolično bitje. Kaj ji – še zemljan – naj posvetim v slovo? Nič drugega ko eno samo planinsko cvetko. Katero? Njej se prilega in prilikuje najbolje pokončna cvetka z moškim imenom, to je encijan. In v tisti uri so se prvikrat začuli stihi o encijanu, ki se glase:

»Encijan, ti mili,
zdravi nas v sili!
Encijan, ti modri,
duh, telo nam bodri!
Trpki, trpki encijan,
znak si naš iz dneva v dan.«

Ob takem, vsakem encijanu se spomnimo, spominjajmo Mire Marko. Encijan je njen cvet.
Zdi se mi umestno, da zdaj prispevam nekaj podatkov o krizi, ki je pred dvajsetimi leti zajela Miro Marko in je ogrožala njen ugled in njeno čast. Bilo je leta 1927; po neverjetno brzem vzgonu je bila že na glasu kot prvovrstna, kar vodilna plezalka. Saj je imela za seboj – poleg pomembnih uspehov v Mrzli gori, Rjavini, Pihavcu, Prisojniku glasovito severno steno Špika kot prvenstveno, svetovno senzacijo (1926).

V zadnjih dnevih julija [junija?] 1927 sta Mira Marko in Deržaj obplezala zahodno in južno steno vrhnega masiva Triglava, za 5. julij pa sta se pripravila, da poskusita v severni triglavski steni še nezmagano smer desno od Črnega grabna, ki bi naj postala prava slovenska smer in bi peljala naravnost na »Za Planjo«. Izprva sta dobro napredovala, v težki steni pri prislonjenem stebru se je pa Deržaju, ki je plezal spredaj, izdrl varovalni klin; padel je preko in mimo tovarišice, ki ga je spodaj z dobrim prijemom stisnjena v steno varovala. Z bliskovitim skrajšanjem vrvi je omilila padec, osredotočila je svoje telesne sile v roke, zlasti v desno in v odpor telesnega koša, da nista oba strmoglavila v prepad. S čudovito žilavostjo je ure in ure držala tovariša, visečega preko grede – s tem se je teg vrvi zelo omilil – dokler se ni osvestil in se, dasi hudo ranjen, sam potegnil na gredo, kamor je nato ona priplezala in ga s skrajnim naporom privedla v položaj, ki je bil dosegljiv reševalcem.

O tej nesreči je po svoje pisalo javno časopisje; jaz sem jo omenil v 8. (avgustovi) številki Vestnika, s pripombo k Mirinemu opisu »Triglavske stene« (str. 172) in s stvarnimi podatki med društvenimi vestmi (str. 189), obakrat obljubljajoč, da izide v prihodnji številki pravo poročilo. Takega poročila pa – česar bralci najbrž niti opazili niso – ni bilo niti v »prihodnji« niti v kaki »poznejši« številki; beremo ga pa lahko v dr. Tumovi knjigi »Pomen in razvoj alpinizma« (str.179 do 188), tri leta pozneje.

Kako to? Pravočasno za 9. številko mi je poslala Mira Marko kar dramatično sliko o stvarnem poteku in duševnem učinku celega prizora. Vesel rešitve pogumnega plezalnega para in odličnega literarnega prispevka, sem njega prvo polovico takoj odpremil v tiskarno. Ko pa proti koncu meseca dobim iz tiskarne zaključno korekturo, zapazim, da ni članka o triglavski nesreči; obenem prejmem od brata, predsednika SPD, privatno pismo z obvestilom, da je Mirin spis zadržal in iz Vestnika izločil, češ da je neresničen in bi kvaril ugled planinskega društva, sploh pa, da se od vseh strani pojavlja odpor proti tej ženski in načinu njenega nastopa, tokrat posebno nasproti reševalcem. To svoje naziranje je brat zastopal po vrsti v pismih 20. in 23. avgusta in 2. septembra.

Vidi se, koliko mu je bilo na stvari, pa tudi, da se zaveda poseganja v moje uredništvo, saj tedaj še, žal, ni bilo literarnega odseka. Res je tudi, da bi jaz take osebne oblastnosti od nikogar drugega ne prenesel, kakor sem jo, planinski stvari na ljubo, od brata. Resnično pa je prav tako tudi, da se je tedaj v krogu vročekrvnih mladih alpinistov vzdignila burja proti Marku, ki se ji je očitala pretirana samozavest in samohvala, senzacionalnost, emancipiranost. Taki očitki so se izrekli i javno (Narodni Dnevnik, 22. 8. 1927; A. G.) in se je koncem koncev šlo do sodišča.

V strehi pa se je vnel ogenj, ko so konservativni planinci – in realni užitkarji in romantični abstinenti – porabili priliko, da so z Miro Marko odklonili sploh vso strmo alpinistiko; na odbor SPD, na brata, najbolj seveda na mene so pritiskali, naj se preneha s plezalnimi članki, ki jih nihče ne bere. Brat je bil osebno bolj nagnjen k svojim konservativnim tovarišem izza početkov planinstva; malo simpatični so mu bili plezalski mladinci, ne ravno zaradi plezanja – saj se mu je razvil v lastni hiši eden izmed vodilnih plezalcev – ampak zaradi njihovega bolj in bolj agresivnega nastopanja v društvu; Miri Marko je priznal samo pisateljski dar. Zagon proti plezalstvu v obče je pa dr. Tumo, ki je pod prvimi vtisi tudi okrivil Miro Marko (pismo 29. VIII. 1927), dvignil v odločno obrambo kakor alpinistov tako Mire Marko, ki ji je bil odslej načelen branilec.

Kazalo je že, da izbruhne kulturnoplaninska vojska. Protagonisti prvoborilci so se kaj hitro jeli postavljati v bojno vrsto, deloma javno (n. pr. »Jutro« 1. IX. [1927, Josip Ciril Oblak]), drugi z osebnim posredovanjem pri vplivnikih, n. pr. pri mojem bratu, najrajši pa z namigavanji na naš Vestnik, da li bi sprejemal take in take članke. Jaz sem na vse strani pomirjeval in blažil; v Vestniku se bodo mogli poslušati glasovi obeh zvonov; če bodo blagoglasni; saj imata oba pravico do bitja. Zadirčno in v plat zvona pa se ne bo bilo. Vse, posebno dr. Tumo in Miro, sem svaril, naj se ne zatekajo v javnost in ne povečujejo škode, ki je itak že nastala iz te napake. Če bi v Vestnik sprejemal prispevke le ene struje – to so vsak zase zahtevali skrajneži obeh plati – potem bi se pojem planinskega glasila silno zožil; pri taki zožitvi ne sodelujem; to sem pisal bratu 18. septembra. Moje stališče se je molče priznalo; ostalo je pri starem, z objektivnostjo in dostojnostjo na vse strani.

Razburjenost zaradi Mire Marko je tudi kmalu pojemala in so se prvoborci pač zavedali pravilnosti mojega malouvaževanja vse zadeve, ki sem ga energično izrazil v pismu bratu (30. VIII. 1927), pišoč: »Mari Ljubljančani res hočete iz brezpomembne, v bistvu zelo omejene, osebne zadeve napraviti afero, ki prisoja tej mladi planinki važnost in vplivnost, kakršne sigurno nima? Saj se vendar motite, ako mislite, da o njej vse govori, če o njej morda govori nekaj ožje prizadetih in številce brezposelnikov, ki živijo od šuštenja o škandalčkih! Mari je ona res tako vplivna, da naj se je naše planinsko društvo nekako boji? Bogme, da ne! In čimbolj zavlačujete likvidacijo spora, ki zares obstoji, tem slabše, potem bi res širši krogi postali pozorni, dočim doslej o kaki aferi niti ne sanjajo.«

Vzporedno s splošnim sporom je bilo sproti nujno, da se zabriše njega neposredni povod, Markovo poročilo o nesreči. Zadregi, kamor je bil potisnjen, se je brat skušal odtegniti na način, ki bi naj zadovoljil protivnike in ne žalil pisateljskega ponosa avtorice, to je, da bi se objavil ali le neoporečni del spisa, ali ta v celoti, pa s potrebnimi popravki. Jaz sem odsvetoval i eno i drugo kot nezadovoljivo in polovičarsko ter neodkrito. Medtem je potekal čas za prihodnjo številko; morala se je zaključiti brez osporjenega članka in pri tem je ostalo; svoji dolžnosti kot kronist je Vestnik zadostil s poročilom med društvenimi vestmi v 8. številki.

Miri Marko sem svetoval ravnodušnost in jo posebno svaril, da bi se zatekala v javnost. Res je stopila v ozadje, vso njeno obrambo je prevzel dr. Tuma sam. Z menoj je ostala v stalni zvezi; izza onega spora pa je dozorevala od instinktivne zamahnosti do zavestne udarnosti. Po enoletnem odmoru si sledijo [v PV!] njeni najboljši članki, vzorni orisi ne samo domačih, ampak daljnih zapadnih sten in vrhov; v tovarištvu s Copelandovo je segla celo na Škotsko. Tako si je pridobila izkušnje in legitimacijo za sestavo knjige »Plezalna tehnika« (1933) v izdaji SPD!

Prevedla in priredila je nato (1937) iz prve znamenite Kugyjeve knjige oddelek »Julijske Alpe«. »Očka Kugy pa ženski škratelj Debelakova – dobro gresta skupaj, motivček k planinski simfoniji«, sem zapisal v svoji oceni knjige.
Kakor sem toplo pozdravil omenjene dr. Kugy – Debelakove »Julijske Alpe«, tako odločno sem se prihodnje leto (posebno v pismu 19. aprila 1938) uprl načrtu, da se tedanja dr. Kugyjeva knjiga »500 let Triglava« prevede v slovenščino kot zgodovina Triglava. Opozoril sem, da je Kugy knjigi spisal le lep uvod, v ostalem pa je le zbral nekaj člankov o Triglavu, ki so kajpada različne vrednosti; nedopustno je, da je v temeljnem zgodovinskem (Gstirnerjevem) članku docela ignorirano slovensko slovstvo. (Več sem povedal v svoji oceni). Tak zbornik o Triglavu moramo sploh načelno odklanjati, ker smo sposobni, da tako res aktualno delo spišemo sami, in sicer bolje in popolneje.

Te zamisli se je oprijela Planinska matica, opustivši zamisel s Kugyjem (kar je ta meni hudo zameril) in poverivši ureditev slovenskega Triglavskega zbornika Miri Marko Debalak-Deržajevi. S pravo gorečnostjo se je poprijela organizacije zbornika in zbiranja snovi za lastni glavni – prispevek, ožjo zgodovino Triglava. Z dnem 12. jan. 1941 mi je sporočila: »S trudom in z zagrizeno vztrajnostjo sem zbrala svoje razkropljene sotrudnike in obljubili so, da mi pošljejo svoje deleže do pomladi ... Moj delež je skoraj gotov. Le še v Mojstrano za dva, tri dni, da izpolnim manjšo vrzel, potem stipkam na čisto in Marko je gotova.«

Kako vestno je delala, izpričuje njeno pismo 3. VII. 1939:
»Moja zgodovina planinstva na Triglavu še ni končana. Vso zimo sem prezebavala v muzeju, našla mnogo lepega, a vendar so vrzeli ponekod zelo velike. Tako bi morala prebrskati tudi celovški arhiv, pa za to nimam ne časa ne denarja. Tako bo moja zgodovina samo temelj.« Kako je s prispevki sotrudnikov, ne vem; njena razprava se zdaj objavlja v Vestniku kot »Kronika Triglava«; žal in trajna škoda je, da je delo postalo »posthumno.«
Nepozabna Marko, polagamo Ti v grob, na grob, nad grob:

trpki, trpki encijan,
ki znak je Tvoj iz dneva v dan.

Dr. Jos. Tominšek

 

PV 1949, str. 40-44, Josip Tominšek, Tovariš Mira Marko, Cvetko na grob
25. dec. 2011, France Malešič
primerjaj s članki o nesreči Deržaja in Debelakove in nekrologom Arnošta Brileja Debelakovi

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.