Slovenske novice - Drago Perko: ... za velik avtobus
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Fotograf in alpinist Stane Klemenc še danes rad pleza, šteje 71 let
Leta 1974 prvič na mednarodno odpravo, na Grenlandiji je bil večkrat
BOHINJSKA BISTRICA • »Po rodu sem z Gorenjske, s Kranjske dežele. Sprva sem živel v Kamniku, potem v Podvinu, zatem na Viru pri Domžalah, nekaj v Ljubljani, od leta 1982 pa sem v Bohinju,« nam pove 71-letni Stane Klemenc, alpinist, gorski reševalec in vodnik ter izvrstni fotograf. V gore se je zaljubil že kot otrok. »Z Vira je bil prekrasen pogled na Kamniške Alpe, pa saj je tak pogled še danes. Moj oče je hodil v hribe, a nikoli nisva šla skupaj.
Plezati sem začel star 21 let. Sprva sem šel le pod južno steno Skute, kjer sta plezala Drago Dimc in Štefan Kukovec. Želela sta, da ju fotografiram. Pa sem rekel, da plezanje ni zame. Dva tedna pozneje sem že začel. V letu dni sem bil hujši kot onadva,« prizna Stane, ki pravi, da ga je verjetno gnala radovednost, morda celo želja, da naredi fotografije prav v steni. »Imel sem voljo, bil sem zagnan. Načrtno sem delal in se učil. V dveh letih sem bil sprejet v AO Kamnik, kjer sem bil dve leti pozneje že načelnik. V tistih letih sem v enem letu zbral največ vzponov v Jugoslaviji, bilo je dovolj, da si jih imel 60, pa si zmagal,« nadaljuje Stane, ki je največkrat plezal z Bojanom Polakom, skupaj sta naredila izpit za gorskega vodnika. Stane je veliko plezal tudi s Štefanom Kukovcem, načrtovala sta odhod v Švico, a se je Štefan žal ponesrečil avgusta 1972 pri solo plezanju Centralnega stebra v severni steni Lučkega Dedca. »To je bila prva nesreča, ki me je prizadela. Na žalost pa jih je bilo do danes za ta velik avtobus,« tiho doda.
Elbrus, Makalu, Everest
Klemenc in njegov alpinistični napredek nista ostala neopažena. Leta 1974 je bil del jugoslovanske kadrovske odprave. Zbrali so obetavne alpiniste in se odpravili v Kavkaz na Elbrus. »Žal so se štirje hrvaški alpinisti smrtno ponesrečili. Pretoplo vreme je bilo, letelo je z gore ... Skupila sva jih tudi midva z Jožetom Rožičem, njega je zadelo v roko, mene oplazilo po nogi. Ivan Kotnik - Ivč me je varoval, videl je, kako se je odtrgal kos skale, in zavpil. Stisnil sem se k steni. Ker so bile razmere take, smo se obrnili in vrnili v bazo,« se spominja prve mednarodne odprave. Tisto zimo je Stane z Bojanom Polakom in Cenetom Kramarjem splezal Zajedo v Šitah, to je bila prva zimska ponovitev. »Pet dni smo viseli tam gor, to so bile viteške razmere. Sem si pa s tem priboril vstopnico v Himalajo,« doda Klemenc, ki je dobil mesto v drugi odpravi na Makalu. Bila je uspešna, a za Klemenca malce manj, saj na vrh ni prišel, pa še ozebline je dobil.
V Azijo so leteli z letalom, sledila je pot z avtobusom in za konec še marš, 18 ali 21 dni do stene. »To so bile ekspedicije, ki so trajale po tri mesece. Sicer pa smo delali tako: napenjali smo vrvi, postavljali tabore in se aklimatizirali. V bazi je bilo udobno, hrane je bilo dovolj. Ko si bil v bazi, je bilo sproščeno, poskrbel si za svojo opremo in čistočo, bral knjige in počival. Že prej pa je bil narejen razpored, kdaj gre kdo na hrib.« Praviloma je bil Klemenc v vsaki od ekspedicij zadolžen za fotografije in marketing, skrbel je za iskanje sponzorjev.
Vsakemu 17 žlic juhe
Leta 1979 je bil v odpravi na Everest, vendar na vrh zaradi ozeblin ni šel. Leto za tem je začel načrtovati prvo odpravo v lastni režiji. »Tisto leto je bila na Grenlandiji zasavska odprava, vodil jo je Janez Bizjak, morda me je celo to spodbudilo, da smo se tudi mi odločili za Grenlandijo,« pojasni, kako so izbrali svoj cilj. »Je pa bilo malo znanega o Grenlandiji. To ni tako kot danes, ko na spletu hitro najdeš vse, kar te zanima. Pa sem le zvrtal nekaj podatkov in izvedel za predel, kjer je bilo precej neosvojenih hribov. Za nameček se je dalo tja priti s helikopterjem z vzhodne obale.« Odprava je uspela, kar 21 novih vrhov so osvojili. »To so bile lepe in težke stene, vrhovi pa nad 3000 metri,« izvemo.
Zaključek odprave je bil zelo dramatičen. »Ko smo prispeli, je bilo jasno, da pride helikopter po nas čez tri tedne, pa ga ni bilo. Radijskih zvez nismo imeli, zato smo lahko samo čakali. Hrane je zmanjkalo. Tretji dan smo vse, kar je še ostalo, spravili v šotor. Vsak dan točno ob 12. uri je vsak dobil po 17 žlic juhe ali čokolina. To je bilo vse. Le toliko, da smo lahko obratovali. Saj smo razmišljali, da bi dva odšla po pomoč, a je bilo 180 kilometrov predaleč, ne bi preživela. Po devetih dneh pa je Franček Vrankar zaslišal helikopter, ki je bil še 30 kilometrov proč. Ko se je bližal, je bilo veselje neizmerno!« pove Stane. Helikopter bi prišel prej, a tega ni dovoljevalo vreme.
Zmrznjene hruške
Stane Klemenc se je v alpinistični karieri povzpel na najvišje vrhove skoraj vseh celin, manjka mu le Everest. Najvišja gora na svetu ga je zavrnila v obeh poskusih. Poln dogodivščin je bil vzpon na Nevado Ojos del Salado, stratovulkan v Andih na argentinsko-čilski meji, ki velja za najvišji aktivni vulkan na svetu s 6893 metri. V Južni Ameriki je višji vrh le Aconcagua, oba vrhova je osvojil leta 1991, z njim je bil Rafko Vodišek. »Na poti do vznožja Nevado Ojos del Salado se nama je avto zakopal v pesek, par ur sva ga reševala. Tudi bencina nama je zmanjkalo. Na argentinsko-čilski meji nam je carinik prodal bencin. Ker je bil poveljnik enote na obhodu, sva tam tudi prespala, naslednji dan pa odšla pod steno, z avtom do 5200 metrov nad morjem. Srečala sva Švicarje, ki so za osvojitev potrebovali tri dni. Midva sva se odločila za direktno smer, v devetih urah sva bila na vrhu,« se spominja. Sredi noči sta se vrnila do avta, ki zaradi mraza ni vžgal, lakoto pa sta si lajšala s pomrznjenimi hruškami.
Pa danes? Stane Klemenc je vitalen in prijeten človek ter sogovornik s fotografskim spominom. Najraje gre v plezališča, plezal je tudi na Sardiniji. Leta 2007 je ustanovil Kajak kanu klub Bohinj, predsednik je bil do leta 2017. Ponosen je, da so se tu številni navdušili nad tem športom, pri njem pa so se kalili mnogi dobri kajakaši. DRAGO PERKO
Dve knjigi in slike za muzej
Stane je avtor mnogih monografij in samostojnih razstav, napisal je tudi dve knjižni deli: Ledene sanje, Odprave na vse celine sveta ter Gore = Mountains = Berge = Le montagne = Montagnes. Leta 2008 je Gorenjskemu muzeju podaril skoraj 300 fotografij slovenskih krajev in gora ter fotografij s svojih odprav.
Smrt Pavleta Kozjeka avgusta 2008 mu je vzela voljo do plezanja, a se je predlani spet podal v steno.
Z Andrejem prek Grenlandije
Grenlandija je zaznamovala Staneta. Tam je bil šestkrat, osvojil je njen najvišji vrh (leta 2006 Gunnbjorn Fjeld, 3693 m) ter prečil največji otok na svetu z zahodne na vzhodno obalo: to mu je uspelo leta 2007 z Andrejem Podlipnikom.