Borut Peršolja: ... IN ZMEHČANA JAJCA
»Vrela voda, ki zmehča krompir, naredi jajce trdo. Gre za to, iz česa si narejen, ne le za okoliščine, v katerih se znajdeš.«
(dr. Renata Salecl, Ko ni več poti nazaj, Sobotna priloga, 8. 1. 2022)
Upravni odbor PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) bo v četrtek, 27. januarja 2022, na 187. seji (pravilno je na 18. seji) v okviru šeste točke Sodelovanje s Slovenskim gorniškim klubom Skala »na podlagi interesa za nadaljnje sodelovanje« odločal o sklenitvi medsebojnega dogovora o sodelovanju (PDF 135 kB).
Upravičeno je pričakovanje, da bo upravni odbor PZS predlog dogovora odločno zavrnil.
Zakaj?
***
Lani je minilo sto let od ustanovitve Turistovskega kluba Skala. Pa tudi osemdeset let od kar je Skala prenehala s svojim delovanjem. V obdobju po vojni se je večji del skalaške misli, skalaške lastnine, duhovne zapuščine in skalaškega programa preselil v planinsko organizacijo. V PZS so nastale nove komisije na skalaških programskih izhodiščih, v Planinskem vestniku so izhajali pregledni prispevki, ki so osvetljevali to obdobje, ljudi ter skalaški način doživljanja gora. Med nami so – do vedno prerane smrti – v živo delovali predvojni skalaši. Spremljali smo žalostne življenjske zgodbe posameznikov, maščevalne odzive povojne oblasti in revolucionarnih posameznikov, vse pa se je počasi zlivalo v območje zgodovine slovenskega gorništva.
Leta 1997 je bil ustanovljen Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. Leta 2006 je častni član PZS s klubom podpisal pogodbo. Pogodbo, ne dogovor o sodelovanju, je takratni častni član in predsednik PZS podpisal brez soglasja upravnega odbora PZS in sklepa skupščine PZS. V pogodbi, ki je veljala do leta 2011, sta zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«. Spraševal sem, kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama, a mi PZS in klub na to nista odgovorila. Je pa Planinska zveza Slovenije večkrat povedala, da nekdanjo pogodbeno stranko vidi »kot uspešno«.
***
Nobenega dvoma ni, da naj PZS sodeluje z vsemi, ki jim je mar za slovensko gorništvo ali slovenske gore. Ne samo, ker »se spodobi in je pravično«, temveč zato, ker PZS desetletja vztraja pri konceptu souporabe gorskega prostora, v katerem mora obstajati prostor dialoga za vse deležnike – lokalne skupnosti, lastnike, upravljalce, obiskovalce …
Predlog dogovora o sodelovanju izhaja iz napačnega izhodišča in napačnega razumevanja statusa PZS in kluba.
V 2. členu predloga piše:
»Izhajajoč iz svojih poslanstev se stranki dogovorita za sodelovanje na sledečih področjih:
- vzajemno priznavanje nasledstva PZS po Slovenskem planinskem društvu in Skale po Turistovskem klubu Skala,«.
Pustimo ob strani temeljno, a precej čudaško vprašanje celo za ne pravnika, ali je pravni status dveh samostojnih in nepridobitnih združenj lahko programska točka za sodelovanje, in se posvetimo usodnejšemu uvidu. Da bo zadeva jasnejša, se vprašajmo nazorno in razumljivo:
- Se PZS odpoveduje svojemu nekdanjemu predsedniku in častnemu predsedniku PZS dr. Mihu Potočniku, ker je bil Skalaš?
- Se PZS odpoveduje fotografu in svojemu dolgoletnemu članu Jaku Čopu, ker je bil Skalaš?
- Se PZS odpoveduje Slovenskemu planinskemu muzeju, saj razume, da del slovenske gorniške zgodovine (o TKS) pripada zgolj peščici posameznikov ne pa slovenskemu gorništvu v celoti?
Vir: spletna stran Nova24
To je/bo popolnoma nov vsebinski in statutarni temelj sodelovanja, ki trenutno izhaja iz poslanstva PZS, da je »gorništvo način življenja«.
*
V 3. členu predloga beremo, »da stranki lahko izvajanje posameznega projekta preneseta na navedeno ustanovo« (gre za Ustanovo Avgusta Delavca, opomba BP).
PZS in klub sta se torej dogovorila, da bosta svoje lastne in skupne projekte, drugače kot doslej, vodila stran od oči javnosti. Da jih bosta predala v roke Miru Erženu, ki lahko, od kar ni več funkcionar PZS, počne, kar ga je volja. Kako Miro Eržen razume vlogo Ustanove Avgusta Delavca je nedavno pokazal s podelitvijo priznanj Ustanove (PZS na spletni strani o tem ni poročala …). Pravi avtorji muzeja priznanja Ustanove niso dobili.
Ko je bil Slovenski planinski muzej, kot del Gornjesavskega muzeja Jesenice, že odprt, so še potekale aktivnosti za uresničitev zaveze, ki je nastala v času gradnje muzeja. Takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja Miro Eržen je leta 2011 v imenu Skale (!), sklicujoč se tudi na iztekajočo pogodbo PZS in kluba, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Ta naj bi vodila od Slovenskega planinskega muzeja po grebenu med Kotom in Krmo Vrati čez Črno goro (1378 m), Požar (1543 m), Mlinarice (1868 m), Vrbanove špice (2405 m) na Triglav (2864 m).
Prvi del te poti ni markiran in velja za zahtevno brezpotje. Izvedbi je Triglavski narodni park s podpisom direktorja mag. Martina Šolarja nasprotoval. PZS je lani pojasnila, da je projekt »trenutno v fazi mirovanja«, medtem ko v Skali sporočajo: »goreče nam tli upanje, da bomo kmalu uspeli dokončati Skalaški pristop, ki bo preko grebenov Črne Gore, Mlinaric, Vrbanovih Špic, Rži in Malega Triglava simbolično povezal SPM kot kulturni hram slovenskega alpinizma, gorništva in planinstva z vrhom Triglava«.
Bo zdaj, ko je imenovan nov direktor Triglavskega narodnega parka, cilj lažje dosegljiv, projekt pa končno uresničen?
**
Iz predloga dogovora (ki bo poslej veljal do preklica!) in drugih javnih stališč zvemo, da pogodbeni stranki vidita in razumeta Slovenski planinski muzej kot enega ključnih skupnih projektov, ki sta ga izpeljala v preteklosti. PZS pristaja na priposestovano razlago, da je javni denar, ki sta ga iz proračuna namenila Republika Slovenija (iz Evropskega sklada za regionalni razvoj) in Občina Kranjska Gora, ob preostalih finančnih sredstvih donatorjev, planinskih društev in številnih posameznikov, mogoče ovrednotiti kot prisvojeni delež kluba. Da se zgodovina ponavlja – enako dogajanje z večinoma istimi akterji, dokazuje tudi dogajanje ob gradnji novega, ob požaru uničenega Frischaufovega doma na Okrešlju.
Kakšen je dejanski pogled na PZS pa je jasno vsakomur, ki si je ogledal propagandni film Trideset vrhov za trideset let. V njem boste zaman iskali markacista, vodnika PZS, mlade iz mladinskega odseka, himalajce, ki bodo izražali pripadnost PZS … Dovolj zgovorno je, da je PZS akcijo Trideset vrhov za trideset let propagirala na svoji spletni strani, o filmu pa ni črhnila niti besede.
***
Zato ne dvomim, da se bo ob tem dogajanju s planinskim pismom nemudoma in ogorčeno oglasil kamniški himalajski planinec in se zavzel za slovensko planinstvo.
Ne dvomim tudi, da bo nezakonito odlikovani urednik Planinskega vestnika ostal zvest svojemu uporniškemu duhu in bo, v svojem zadnjem prispevku, osvetlil novodobno skalaško tematiko.
Popolnoma pa sem prepričan, da bodo člani in članice upravnega odbora Planinske zveze Slovenije ravnali častno, kot znajo in zmorejo le oni. Pa čeprav videokonferenčno.
****
Več: - PISMO ZGODOVINARJU | - VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV