Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tretja ekspedicija na Mount Everest

Jutro (1924): Prvo poročilo s pota.

Letos 1. aprila je ekspedicija generala Brucea na potu na Himalajo prekoračila tibetsko mejo. Ko je zapuščal civiliziran svet, je general dejal svojim spremljevalcem, ki so se ob meji poslovili od članov ekspediclje, da se bo tretji ekspcediciji posrečilo, povspeti se na vrh najvišje gore sveta.

Kakor javlja brzojav iz Kalkute, je družba 1. aprila dospe'a v dolino Kumbi in je bila oddaljena še dva dni hoda od Phari-Zonga, zadnjega mesta na težavni poti. Izgubili smo, pravi poročilo, nekoliko kovčkov, sicer pa je vsa oprema dospela za nami, tako da brez odloga lahko nadaljujemo pot. Pot preko Tibeta do vznožja Everesta ni baš lahka zaradi ostrega vetra, ki prihaja doli z visoke planote. Pravi pohod se prične šele 8. maja, a trajalo bo vsaj teden dni, predno bo mogla v Evropo prispeti vest, je-li se je pohod posrečil ali ne. Izhodno šotorišče bo tik pod ledenikom Rongbuk, v višini 19 tisoč čevljev, štiri dni hoda od glavnega vrha. Dve manjši šotorišči pa se uredita na ledeniku, oddaljeni dan hoda eno od drugega. Zadnjo postajo bo mogoče doseči le z izredno težavno plezalno turo, ker se bo treba vzpenjati skoraj preko cele verige groznih strmin. V tej višini zamore ekspedicija vstrajati kvečjemu eno noč in bi se brezpogojno morala vrniti nazaj, ako se ji na prvem poizkusu ne posreči doseči najvišjega vrha. Seveda bi na ta način prišla ob več dni dragocenega časa. Da ta »handicap« po možnosti omeji, namerava general Bruce takoj naslednjega dne odposlati drugo plezalno skupino, ki naj bi sledila prvi kot pomožna partija in bi se lahko okoristila z izkušnjami prve. Vsaka plezalna partija bo sestojala iz dveh mož, iz pomožne partije in izredno izvežbanega spremstva.

A tudi z najvišjega šotorišča plezalci ne morejo v enem dnevu doseči vrha. Vzeti morajo s seboj majčken šotor, razprostreti ga ob robu zadnjega pobočja ter morajo biti pripravljeni na to, kar je ekspedicija generala Brucea doživela predlani: da ne bo mogla spati, marveč se bo morala krčevito držati utice, da jih ledeni veter s šotorom vred ne odnese v skoraj navpično globočino. Ako prvi dve partiji ne dosežeta svojega cilja, bo general Bruce z ostalimi plezalci izvršil še tretji poizkus. Ako izpodleti tudi ta, bo končno napravil zadnji poizkus z dvema svojima tovarišema, ki bosta še najbolj čila in krepka.

Letošnja ekspedicija na najvišji vrh zemlje je sestavljena iz šestero starih in sedmero novih članov. Med prvimi je Mr. Mallory edini, ki se je udeležil že prvih dveh ekspedicij. Pri drugi ekspediclji so že sodelovali polkovnik Norton, dr. Somervell, major Noel, kapitan Geoffrey Bruce, ki je v družbi s kapitanom Finchom dosegel največji višinski rekord. Nadaljnji člani so: Mr. Odell, ki je sodeloval pri ekspediciji na Spitzberge, Bentley Beetham, ki je leta 1911. kot ptičeslovec spremljal polarno ekspedicijo ter se je z dr. Somervellom predlanskim v 35. dneh povspel na 35 gorskih vrhov, Mr. Irvine Hazard, major Hingston in Mr. Shebbeare. Skoraj vsi so izvežbani plezalci in vtrjeni v ostrem podnebju.

Jutro, 13. april 1924
 

13.04.1924

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.