Video reportaža vzpona na Kredarico in Triglav.
16. pohod MOOSHribi na Kredarico in Triglav, 1.-2. avgust 2020
Besedilo videa
Pod Aljaževim stolpom sedita in se pogovarjata Miloš in Petra.
Petra: "Miloš, jaz bi te vprašala, kako se počutiš danes?
Miloš: "Zelo lepo se počutim, navdušeno, zraven so se mi pridružili gluhi, slišeči ter planinski vodniki. Jaz sem bil glavni vodja in sem vse skupaj zbral. Res je bilo zelo lepo. Razdelili smo se v dve skupini. Skrbelo nas je za slabo vreme. Sedaj je lepo vreme, napoved vremena na telefonu nas je zafrkavala."
Petra: "Najprej je na Triglav šla prva skupna, nato mi - druga skupina. Šli smo mimo druge skupine, ki so sestopali, kaj so ti povedali o osvojitvi Triglava?"
Miloš: "Nekateri so rekli, da so zelo veseli. En je rekel, da je tudi zajokal od ponosa. To pomeni, da je imel v sebi močna čustva, veliko veselje in dobro počutje. Drugi so rekli, da so odkljukali osvojitev, saj so dve leti govorili, da bodo osvojili Triglav. Uspelo jim je!
Zlatko: "Sedaj sem že na Kredarici. Pred približno tremi leti sem zasledil, da so gluhi šli na Triglav. Želel sem iti na Triglav, a nisem imel časa, imamo otroke, druge opravke. A letos sem pa rekel, da grem! Zavedal sem se, da trenirati v slišečem nogometnem klubu ni isto kot pohod. Ajde, gremo! Do tukaj, Kredarice, sem dobil otrdele mišice v nogah. Ko sem zagledal, kakšna pot me čaka do Triglava, se mi res ni dalo več, a cilj je bil močnejši. Ko sem prišel na Triglav so iz mene začele teči solze sreče. Zelo je zanimiv Triglav. Osvojil sem ga - obkljukano. Lep je, prav tako zrak."
Robert: "Že dve leti nazaj sem želel osvojiti Triglav, a sem imel smolo - sem imel vročino. Lani sem spet imel smolo, ker sem imel nesrečo in sem si poškodoval roko. Za letos pa, ker se si že obljubil mi je uspelo osvojiti Triglav. Pot je bila res naporna. Na začetku iz Krme do tukaj (Kredarica) je bilo še v redu, potem za Triglav sem si rekel, da bom še to opravil. Res je bilo naporno, a sem opravil, kar sem si zadal. Imel sem se lepo in tudi užival sem."
Karmen: "Bilo je naporno. Na začetku je bila v redu pot, sem zmogla, potem je postalo vedno bolj strmo, sem dobila otrdele mišice, težko sem dihala, a sem počasi in vztrajno hodila. Do polovice sem hitro šla, nato sem nazadovala za prvo skupino. Bila sem nekje na sredini, a ti mi ni bilo več pomembno. Vedno bolj so me bolele mišice, nisem se navadila tako dolgo hoditi. Počasi mi je uspelo priti do Kredarice, kjer sem se takoj po petih minutah počitka odpravila na Triglav. Stisnila sem zobe in poskusila, če mi bo šlo. Mislila sem, da bo pot lepa, a ko je bilo tako strmo, mi je bilo grozno naporno. Opozorjena sem bila, da je tu nevarno, da lahko tu spodrsne ... Stisnila sem zobe in na koncu mi je uspelo osvojiti Triglav. Srečno sem se vrnila nazaj."
Petra ob prihodu nazaj na Kredarico s Triglava: "Toča nas je ujela. Boli me tu. Udarjala nas je, smo hiteli."
Miloš: "Sedaj že varno sestopamo v dolino s Kredarice. Vreme je dobro."
Beti: "Videla sem video povabilo in sem vprašala Špelo, ali greva? Rekla je ja."
Špela: "Sem želela enkrat na Kredarico, na Triglav nisem šla. Želel sem se gibati, preverjati kondicijo, po navadi sem vedno za računalnikom. Je bila pa res težka in strma pot, moja najtežja pot. Ne vem, če bom šla še kdaj. Nikoli več na tako pot. Predlagam, da se pred vzponom telesno pripravite, se odpravite na nižje hribe, tudi na strme poti, ker to je res zelo težka pot, ampak je tudi zelo dobra izkušnja za naprej."
Tončka: "Na začetku, ko se hodila, ni bilo težav do tukaj kjer smo bili. Ko smo nadaljevali, sem nazadovala. Spremljal me je planinskih vodnik Marjan. Težko sem hodila naprej, a mi je šlo. Do enega kažipota me je začelo po telesu boleti, a sva skupaj vztrajno še nadaljevala, do ene lokacije, kjer res nisem mogla več nadaljevati. Zelo me je bolelo po telesu in po nasvetu Marjana sva počivala pol ure. Rekel mi je, da naj pustim ostale, da naj gredo. Rekla sem, okej. V roku pol ure sem za deset minut zaspala. Ko sem se zbudila in ko sva nadaljevala s potjo nisem mogla verjeti, da sva hodila brez pavze. Lepo sva hodila in prispela na Kredarico. Res sem presenečena nad tem. Moram še povedati, da mi je Marjan vse predstavil, od rož do imen gora. Tako podrobno mi je razlagal. Hvaležna sem vodniku Marjanu. "
Olga reče Tončki: "Čestitam, ste najstarejša ženska v skupini, ki je uspela priti na Kredarico."
Rok: "Imel sem cilj iti na Triglav, a sem sedaj končno prvič uspel. Zelo sem zadovoljen."
Boštjan: "Žena pravi, da morava iti na Triglav in sva šla skupaj. Hodila sva in videla, da je vrh še daleč, a sva vztrajala do vrha. Ko sva prispela na vrh sem bil zelo vesel."
Franci: "Lansko leto smo se odpravili na Triglav iz doline Vrat čez Plemenice. Na poti do Triglava me je zgrabil krč v obe nogi. Z mukami sem se obrnil in se vrnil do Koče na Doliču. Letos pa je bila pot lepša, mi je šlo. Malo pred Kredarico, recimo 20 metrov me je spet zgrabil krč. Zmasiral sem si nogo in uspešno prispel v kočo, kjer sem se spočil. Ko so nam rekli, da gremo do Aljaževega stolpa, sem šel in malo naprej od koče me je znova krč zagrabil. Na veliko smolo sem moral iti nazaj v kočo. Letos očitno nisem bil priden, ampak poreden. Smola. Bom šel spet drugo leto."
Rok: "Dve leti nazaj sem si želel na Triglav. Letos sem se z gluhim prijateljem pridružil gluhim pohodnikom. Od Krme do Kredarice sem imel dvakrat krč, a nič za to, sem imel dvakrat pavzo. Ko smo prispeli na Kredarico, sem imel tri ure počitka, nato smo se odpravili proti Triglavu. Počasi sem šel, smo uporabljali samovarovalni komplet. Za mano je bil planinski vodnik, ki me je pomagal peljati do vrha. Tam sem bil krščen, trikrat so me po riti, nato smo se srečno vrnili nazaj, spali in gremo sedaj domov."
Miloš: "Zelo vam iskrena hvala za vaše prostovoljno vodenje do Triglava in nazaj."
Vodniki so povedali.
Štefan: "Vodenje gluhih, ki ne slišijo, se meni zdi kot slišečemu pomembno. Rad bi poudaril, da vsi, ki hodimo v gore, gore so lepe za vse. In to jaz želim kot vodnik približati vsem skupaj, zato sem se tudi priključil skupaj na izlet v gore, na Triglav. Za samo vodenje je zelo pomembna tudi vloga tolmača, Nina Jeranko je odlična, ki nam slišečim pomaga razumeti in tudi predajati informacije od nas do njih. Pretok informacij je zelo pomemben. Sami udeleženci na tudi so bili zelo disciplinirani, ubogali so nas vodnike, sploh pri tehničnem delu plezanja. Sama tura je bila dokaj zahtevna, posebej spust s Triglava dol, ko je začelo padati, deževati. Takrat je bilo pomembno, da smo se pripenjali varno in šli počasi. Udeleženci so bili super, vesel sem, da so tudi ostali zadovoljni.
Marjan: "Jaz mislim, da pravzaprav ni razlike med vodenjem gluhih in slišečih. Bolj je včasih komunikacija težka. Nekaj drugega je. Jaz mislim, da se gluhi preveč zapirajo v svoje skupine, mi se jih pa bojimo. In bi bilo dobro, da nas večkrat povabite zraven ali pa pridete k nam, potem bodo te ovire bistveno manjše. To je treba narediti."
Grega "Najbolj pomembna stvar je, da res najbolj potrebujemo tolmača. Vse tiste osnovne informacije, kako se pripenja, kako se varovati, kako stopat, kje prijet skale in tako. V bistvu jaz zelo težko z rokami pokažemo in razložim, mora nekdo dejansko povedat te tehnične lastnosti in karakteristike in to so spet osnove ferate. To kar je v bistvu ne do Kredarice, ampak od Kredarice do Triglava in od Triglava nazaj dol. Ena stvar je, ki je na vseh teh pohodih zelo moteča in jo moramo nekako ugotoviti je, da recimo mi slišeči, če pade skala, zakričimo "pazi skala!" Pri gluhih tega ne moremo narediti, tako da skala lahko prileti kamorkoli. To se nam je že naredilo in v bistvu to je ena stvar, ki bi se jo moralo tudi za naslednje pohode nekako rešiti. Da take direktne nevarnosti lahko tudi vse ostale opozorimo, ne samo za nas, ki da slišimo in tako lahko odreagiramo. To. Drugače pa, mogoče za naslednjič malo več navodil napisat, tudi kar se osebne opreme tiče, kaj rabijo, kaj ne rabijo s sabo nosit, ker so mogoče nekateri s sabo vzeli preveč stvari in je bil nahrbtnik pretežek. Da moramo biti mogoče malo bolj pripravljeni, ne vem, par pohodov prej. Čeprav so vsi prišli gor normalno, to ni bil noben problem. Mogoče jim bo lažje naslednje leto, malo lažje.
Miloš sprašuje Ludvika: "Bili smo v drugi skupini skupaj s Kredarice do Triglava. Uspelo nam je, na koncu je iz Triglava dol pri Malem Triglavu začelo grmeti in deževati, toča. Ali ste opazili, da so se gluhi bali?"
Ludvik: "Iz mojega vidišča zelo v redu, nobene panike ni bilo, noben ni začel prehitevat, pa tisto, kar se je tisti moment naredilo in tisto, kar sem jim naročil, da naj delajo, so delali in smo prišli dol, tako kot je treba."
Jože: "Meni je bila to ena zelo dobra izkušnja. Gluhih še nisem vodil. Moram pa reči, da so mogoče še bolj poslušni kot pa tisti, ki slišijo. Enkrat si povedal in so to tudi upoštevali. To je nekaj, kar ti pride prav. In res to kar je rekel (Marjan), da bi mogoče še kdaj mešana skupina, da se še koga povabi ali pa da vi pridete s slišečimi, da tudi drugi vidijo, da vsa sprejmejo, da niste vi za sebe. Vi ste ravno tako enakovredni nam. To je zelo dobro pa lepo. In mi bo lepo ostalo v spominu. Pa še bom prišel pomagat, če boste rabili.
Maja KUZMA GANIĆ