Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Triglav v novem slovenskem filmu

Slovenec (1932): Ljubljana, 17. nov. 1932
Komaj dobro leto potem, ko je stekel prvi slovenski film, se nam obeta že nov nemi film, ki obravnava zopet lepoto in veličastnost triglavske gmote. Dočim je bil prvi film lep rezultat kolektivnega dela Skalašev, je drugi film uspeh privatne iniciative in ambicije.

Danes je bil film prvič poskusno predvajan in predstave so se udeležili poleg vseh sodelujočih tudi časnikarji.
Novi film nosi ime: »Triglavske strmine«. Manuskript je napisal J. Jalen, režiral ga je Ferdo Delak, snemala pa sta gg. Metod Badjura, na triglavski steni pa dr. Stanko Tominšek. Novi film ima za podlago dejanje, ki se godi ob vznožju Triglava, njegovih stenah in na vrhu. Nekatere igralce poznamo iz prvega filma, nastopa pa tudi nekaj novih.
Film nam najprej kaže z ljubeznijo dojete momente iz življenja na naših gorskih kmetijah. Delo na polju, košnja in žetev so lepa uvertura v himno ljubezni do gora. Kmečki fant-plezalec obljubi svojemu dekletu, na katerega je ljubosumen, da gresta na ples, kjer bodo zvedele tri fare, da se ljubita.
Vabilo dveh tovarišev-plezalcev pa ga spravi do tega, da pusti čakati dekle in gre z njima v Martuljek, nato pa v Triglavsko steno. Medtem, ko se trojica plezalcev opaja nad lepotami Martuljka, sameva doma dekle in čaka fanta. Ker ga ni, se odpravi v družbi s sestro svojega fanta, nekega letoviščarja in fanta, ki skuša pridobiti naklonjenost plezalčeve sestre — na Triglav. Tako gredo prvi po poti na Triglav, drugi, plezalci pa prečkajo Severno triglavsko steno.
Mikavni prizori z doline Vrat so umaknejo napetim slikam iz težke plezalne ture. Trojica na vrvi se pne više in više in gledalec skoraj ne more verjeti, da to, kar gleda niso kulise! Vprav nemogoče so skoraj drznosti, katerim se izpostavlja trojica. Noč jih ujame v steni in tovariši prenoče v šotoru, ki ga navežejo na majhno polico. Med tem sta dekleti v spremstvu fanta prišli na Kredarico, letoviščar je seveda omagal že v dolini. Drugo jutro zaslišijo plezalce v steni in jim hite naproti na vrh Triglava. Plezalci se pa pno po srečno prestanem bivaku naprej po steni na vrh. Drugega plezalca zadene pri tem na roko kamen, ki ga je sprožila vrv. Tovariša ga obdržita in končno jo srečno, čeprav nekoliko bolj počasi primahajo na vrh. Ob Aljaževem stolpu se družbi sestaneta. Ljubosumnje plezalca se tudi poleže, ko zve, da hodi fant, ki je pripeljal dekleti na vrh, le za plezalčevo sestro.
Ves film je tako fotografsko kakor tudi tehnično prav posrečen in ni dvoma, da ga bo naše občinstvo sprejelo z velikim navdušenjem. Nepozabni so lepi prizori s plezarije, krasni razgledi s Triglava po meglenem morju in tudi za smeh je poskrbljeno. Vse kaže, da se vedno bolj bližamo lastni in samonikli filmski produkciji, čeprav smo mogli pričakovati, da bo pri nas ostalo le pri začetkih. škoda le, da nimamo na razpolago sredstev, ki nam bi omogočila snemanje zvočnih filmov.

Slovenec 18. november 1932


Naš novi planinski film

Jutro (1932): Ljubljana, 17. novembra.
Pred dokaj številno povabljeno družbo je danes popoldne v kinu Matici stekel preko platna nov slovenski film. Kako? Da, nov slovenski alpinski film. Ne bodite presenečeni. Če le še kje, je med našimi planinarji največ idealizma, ki je sam na sebi vreden suhega zlata. Da pa je film vrhu tega še dober, zelo dober, nam more vsem biti le v zadoščenje.

Tamle v juliju je Metod Badiura pričel z delom. Njegov aparat nam je ustvaril že izvrstne trake, ki so pri nas manj znani in cenjeni kakor na primer v Zagrebu. Za velik planinski film mu je Jalen napisal libretto, mladi Delak je prevzel režijo in zbral igralce. Ne, izbral jih je. Predvsem naše hude planinske gade: Miho Potočnika, Jožeta Čopa in Uroša Župančiča. Glavno žensko vlogo je prevzela gdč. Pavla Marinkova, njej ob stran je stopila gospa Mila Badiurova, z njima je izpopolnil drugo trojico Kunstlerjev Jože, v sredo pa je stopil za častitljivo okrasje oče Danilo. In še nekoga ne smemo pozabiti koj v začetku: dr. Stanka Tominška, ki je kakor za šalo oprtal težko kamero in bravurozno posnel plezanje čez Severno triglavsko steno.

S krasnimi posnetki izmed skalovja in planinskega cvetja nas novi film povede v Srednji vrh nad Gozdom, na starodavno Hlebanjevo domačijo, med kosce in žanjice Miha jo s koso reže nizdol po širokem pobočju, kakor za stavo, na polju se pred žanjicami kopiči snopje. Zala Minka je tam. In Miha je videl, kako je prijazno govorila s Kunstlerjevim. O, že je ljubosumen in namesto, da bi drugi dan, v nedeljo, izvedela vsa fara, da je Minka njegova, ubere Miha korake za svojima dragima tovarišema. Borovnic se nazoblje zadovoljna trojica in krene dalje v mogočno Martuljkovo kraljestvo.

»Njega ni bilo« — pa se je še Minka odpravila na Triglav. V spremstvu Mihove sestre Jerce. Kunstlerjevega Jožeta in pa — Danila. Razume se, da je oče Danilo za Aljaževim domom opešal in se s kravjo vprego popeljal nazaj v Mojstrano. Oni dve trojici pa sta se — prva po sijajni plezalni turi, druga pa po zložnejši poti preko Praga — znašli na vrhu Triglava in se je vse tako lepo izteklo, da je Miha dobil Minko, namišljeni tekmec pa njegovo sestro Jerco.
Manuskript je, kakor vidite, dosti skromen— a prosim vas, povejte mi, kateri izmed alpinskih filmov, kar smo jih doslej videli v Ljubljani, je osvajal s samo ljubavno historijo. Vsi nam hočejo dati zvrhano mero prirodnih lepot in smelih planinarskih podvigov. Tako je tudi z našim novim filmom. Poln je poezije in triglavske romantike. Fotografija je — ne povsod, a vendar v mnogem — naravnost sijajna. Ne, niti dr. Fanck ne bi dosti oporekal. In kadar bo videl ta film, ki bo mirno lahko šel vabit v inozemstvo, bo prav gotovo tudi njega zamikalo naše silno gorenjsko skalovje.

Plezalca Miha Potočnik in Joža Čop sta že naša stara znanca iz »Kraljestva Zlatoroga«. V novem filmu sta v glumi še vse bolj prirodna, na plezalni turi pa sila okretna in obenem umerjena, sigurna tudi na takih robovih, kjer se pohlevnemu dolincu ob samem opazovanju zvrtinči v glavi. Uroš Župančič jima je polnovreden drug in zlasti dobro obvlada prizor, ko ga zadene kamen. V celoti je novi film močnejši od skalaškega, bolj strnjen je. Povsod se čuti režiserjeva roka, marsikateri droben domislek poživi celotni vtis, gluma je vsesplošno zadovoljiva, skupni nastopi časih kar imenitni (godci!).
Od julija pozno v september so se trudili ti idealni ljudje, da so nam ustvarili novo filmsko delo. Brez kapitala, pač pa z veselim, čeprav večkrat hudo opasnim trudom. Cele ure in dneve potrpljenja je časih bilo treba za en sam dober posnetek. In koliko je naposled bilo dela še v temnici!
Vendar, zdaj je uspeh dosežen. Ne, ne še! Današnja predstava je bila zgolj za pokušino (kakor bi dejal oče Vodnik). Še bo treba tuintam s škarjami in retušami vmes, tako so sklenili avtorji sami. S korekturami bo film samo še pridobil, toliko pridobil, da se bomo z njim mirnega srca predstavili pred svetom.

Film je dolg celih 2400 metrov, predstava je trajala poldrugo uro. Nem je seveda: stvaritelji bi ga radi dali na Dunaj h »Klangfilmu«, da mu oskrbi sinhronizacijo po motivih naših narodnih pesmi. Tu sama dobra volja ne more gore premakniti. A če bi bilo denarja, kakor ga ni. Tedaj bi bil Metod Badiura pač že sloveč mojster.

Jutro, 18. november 1932

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.