Milan Vošank: In kaj bi lahko rekli o Trikotniku? Preprosta zgodba, ki pa vsebuje veliko alpinističnih resnic in bo posebno neukemu bralcu razkrila marsikatero gorniško uganko.
Trikotnik
Ivanka Komprej - Trikotnik. Brošura, ki jo je marca 1986 izdalo planinsko
društvo Prevalje v pozdrav prvi ženski jugoslovanski odpravi v Himalajo.
Na ozkem prostoru Koroške, tostran meje, v dolinah med Raduho, Peco in Uršljo goro, kjer živijo fužinarji, knapi, olcarji, po rebreh in globačah pa pavri in bajtarji, sta planinstvo in hkrati nekaj let pred zadnjo vojno alpinizem zgodaj pognala korenine. Ta samosvoj, po bukovo trdi svet Prežihovega Voranca, pa je kljub temu živel gorniško nekako odmaknjeno, na robu ostale slovenske planinske srenje; in vendarle povojni rodovi alpinistov niso hoteli zaostajati, ko so s svojimi dejanji vedno bolj pogumno stopali ob bok plezalcem iz dežele Kranjske.
Strme temačne globače Uršlje gore, prelepi osameli macesni pod Raduho, bela južna pečevja Pece so bili priče napredku, ki so ga v štiridesetih letih doživeli in nadaljujejo koroški alpinisti tja čez Grintovce, Julijce, Dolomite, Centralne Alpe do Kavkaza, Andov in Himalaje. In da vse to ne bi ostalo le v njihovih spominih in arhivih, so nedavno izdali zajetno raziskovalno delo koroškega alpinizma od začetkov do leta 1985.
Tokrat pa je pred nami novo delo s tega severnega konca naše zemlje, z nenavadnim namenom izdano branje, pravzaprav književno delo — kar recimo mu tako, čeprav je v bistvu le skromna ciklostirana brošura!), kakor nas informira naslov — Trikotnik, oziroma kakor je zapisal Tone
Škarja: Brošura je napisana 1. ženski jugoslovanski himalajski odpravi na pot (Južna Anapurna, 7219 metrov), in njena prodaja je namenjena pokrivanju negativne razlike, ki je nastala pri stroških.
Ivanka Komprej izhaja iz planinsko-alpinistične družine in okolja in njena mlajša hči Irena se tokrat udeležuje odprave na Anapurno.
In kaj bi lahko rekli o Trikotniku? Preprosta zgodba, ki pa vsebuje veliko alpinističnih resnic in bo posebno neukemu bralcu razkrila marsikatero gorniško uganko. Jedro zgodbe temelji na reševalni akciji v gorah, na dolgotrajnem iskanju osrednje junakinje Irme, ki se na alpinističnem tečaju spre s svojim fantom Binijem, sicer vodjem tečaja, in zato, kot tudi že dovolj izkušena plezalka, odide sama v steno. Toda slabo se je varovala in zdrsnila. A kam — nenavadno za gore: zdrsnila je v brezno! Reševalci, ki jih je medtem zbral zaskrbljeni Bini, ker se z gore ni vrnila do noči, je tam niso mogli najti. In nato smo priče njenega obupnega boja, navkljub poškodbam, dokler ni našla izhoda in — svetlobe. Zgodba se je tokrat srečno končala. Vsekakor pestro in napeto branje, ki bi mu morebiti lahko kdo očital razvlečenost, morda gostobesednost, izgubljanje v monologih, dialogih, pretiranih premih govorih ..., vendar se le zdi na koncu branja, da je vse slednje za potek, za napetost zgodbe, za popolnost, za zaokroženost pripovedi, potrebno in umestno. Ni in ne sme biti vedno cilj zgodbe literarna dodelanost, ampak izpovedna moč, ki se ob tekočem ritmu in pravilno izbrani vsebini spremeni v dovolj zanimivo in privlačno branje. In to lahko mirno trdimo za Trikotnik Ivanke Komprej.
Trikotnik je zgodba iz življenja, pripoved z obilo življenjskih resnic in napotkov; čeprav zapis o življenju alpinistov, o vsem, kar doživljajo na strmih poteh k vrhovom, ponuja in daje v razmišljanje še več. To je lahko tudi zgodba o meščanskem življenju, o malomeščanski naveličanosti, enoličnosti, odtujitvah in peripetijah življenja v navideznem brezizhodju, iz katerega pa glavni junakinji vendarle uspe najti smiselno pot — alpinizem. In nam pokaže, kako se je treba s trdno voljo in disciplino boriti za življenje, ko se je sama znašla v breznu gore. V človeku so neslutene sile, ki so skrite, jih ne pozna, se jih ne zaveda, a v usodnem kritičnem trenutku dajejo moč in rešujejo življenja! Čeprav Komprejeva ni izurjen pisec — doslej se je le poredko pojavljala v Planinskem vestniku in Koroškem fužinarju, pa s Trikotnikom pokaže vso svojo literarno razgledanost, ki ji je dajala pisateljsko moč in h kateri je nedvomno veliko prispevalo veselje do literature, porojeno tudi iz veselja do gora in alpinističnega življenja. Potemtakem lahko priporočimo njen prvi večji literarni prvenec — in velika škoda bi bila, če bi avtoričino pero v bodoče ostalo odloženo — v branje vsem slovenskim gornikom in ljubiteljem pisane besede.
In še vprašanje avtorici: Zanimivo bi bilo vedeti, odkod ji snov za zgodbo, v kateri bodo koroški gorniki morebiti lahko prepoznavali osebe in gore? Ali je Trikotnik ime nekega skalovja (recimo, da je ime, kot je večina drugih v zgodbi, izmišljena), ali kot trikotnik predstavlja družinski simbolizem — v nesreči ponovno zbližanje Irmine družine.
Milan Vošank
Planinski vestnik, maj 1986