Ivanka Komprej

TRIKOTNIK

Vinjete in oprema: Ferdo BODNER

 COBISS.SI-ID 63902464

Prevalje, marca 1986

Odpravi ANAPURNA 86 na pot

Preprosta novica o uspeli ali neuspeli alpinistični odpravi vzbuja pri bralcih in poslušalcih različne občutke.

Bravo, naši so spet uspeli!
Kaj le rinejo v take težave!
Raje bi ostali doma na varnem!
Nobenih težav se ne ustrašijo!
Tudi mali narodi nekaj zmoremo!

Udeleženci odprave so nekaj časa v središču pozornosti. Ob odhodu in ob vrnitvi se pojavljajo novice o njih na prvih straneh časopisov, posvečeni so jim komentarji v rednih in posebnih radijskih in televizijskih oddajah. Kmalu pozornost ljudi vzbudijo novi dogodki in odprava počasi tone v pozabo.

2

Posebno mesto med vsemi, ki držijo pesti za naše alpinistke, imajo njihove matere in očetje. Rodili so svoje hčere, jih negovali, učili prvih in naslednjih korakov v življenje, jih vzgajali, trpeli z njimi ob naporih in se radostili ob uspehih. Ob odhodu svojih hčera vzklikajo: »Zdrave se vrnite!« S tesnobo čakajo na srečni nasmeh ob snidenju.

Niso osamljeni, z njimi so srca mnogih. Našim alpinistkam pošiljamo dobre želje, ki naj jih spremljajo na dolgi in naporni poti.

Vsem, ki sodelujejo in spremljajo v duhu našo odpravo, je namenjena ta povest. Naj nas poveže, da bomo kot velika družina stremeli za skupni uspeh!

Trikotnik

Ivanka Komprej

I.

Stlačila je pulover v žep nahrbtnika in si ga z ihto zadela na hrbet. Ozrla se je okrog sebe in kratko rekla: »Grem!«

Pred kočo je posedalo nekaj planincev in nastavljalo obraze jutranjim jesenskim žarkom. Niso se zmenili za njen odhod. V prijetni dremavici so počivali po opravljenem vzponu iz doline in si nabirali moči za nadaljevanje poti na vrh.

Prehodila je nekaj metrov poti in se pričakujoče ustavila. Nobenega klica ni bile za njo. »Pa nič!« je z jezo zamrmrala in se napotila dalje. Ni hotela videti ničesar okrog sebe, le stopinje so jo zanimale, ko je počasi prispela na vzpetino, nekaj ovinkov nad kočo.

Na deblo orumenelega macesna se je naslanjal Peter in opazoval steno Grmade pred seboj. Veličastna se mu je zdela, nepremagljiva. Jutranje sonce je osvetlilo nekatere skale, da so izstopale s svojo rožnato barvo iz sivkastih in oranžnih odtenkov stene. Videl je, da stena ni tako gladka, kot se mu je dozdevala od daleč. Robovi in vzbokline, razpoke in peči so se nagnetle na navidezno navpični površini, da je bile podobna razburkanemu morju.

Iskal je prehod preko stene, pa ga ni opazil. Vleklo ga je gor, da bi preizkusil svoje znanje, vendar ni smel. »Tečajniki sami ne smejo v nobeno smer!« je strogo ponavljal inštruktor. »V navezi s članom boste najprej preplezali lažje smeri! Pozneje pridejo na vrsto daljše in težje ponovitve. Soliranje strogo prepovedano!«

3

Iz razmišljanja ga je zmotil šum korakov. Nerad je povesil oči, a se je ob pogledu na znano postavo razveselil. Čeprav je bila precej starejša, se je po končanem tečaju že čutil enakopravnega z njo.
»Hej, Irma! Kam si se namenila?« jo je oklical.
Zdrznila se je in obstala. Neprijetno ji je bilo, da jo kdorkoli iz alpinistične druščine sedaj moti, še najmanj pa tak zelenec, ki je komaj tečajnik. Že je imela v mislih brezobzirni »Kaj te briga!«, pa je ob pogledu na prijazni Petrov obraz besede požrla. »Končno, on ni ničesar kriv,« ji je preblisnilo v glavi.
»V Kot!« je na kratko odvrnila, da bi preprečila odvečno spraševanje. Vendar navdušenega začetnika ni motilo, da je bila kratkobesedna.
Priliznjeno je vprašal: »Me vzameš s seboj?«
Obstala je in se spomnila dogovora v odseku.
»Vsak član mora opraviti letno najmanj pet vzponov s tečajniki in deset vzponov s pripravniki!«
Ne, danes ne bo upoštevala dogovora. Naj načelnik še tako rohni! Saj je tudi sinoči rohnel, ko mu je oporekala. Po sinočnjem prepiru je še zjutraj bil jezen in je ni ogovoril.
»Peter, danes ne. Kdaj drugič! Sploh pa so smeri v Kotu za začetnike še pretežke!«
»Saj sem že opravil tečaj in vem, kako je treba! Ne bom ti v nadlogo!«
Peter je hrepeneče čakal njenega pritrdila. Z Irmo bi rad plezal, saj je bila znana po dobrih vzponih in težkih smereh v domačih in tujih stenah. Kako bi sošolci zazijali, ko bi jim oznanil: »V nedeljo sem plezal v navezi z Irmo!« »Ne, Peter, danes ne. Sploh pa imaš še praktično vajo!«
Obrnila se je od razočaranega fanta in nadaljevala pot po senčni strani grebena.
Še dolgo je strmel za njo, dokler se ni skrila za ovinkom.
»Samo ošabnost jo drži skupaj! Kaj pa misli, da je! Če ji Bini daje prednost, je njegova osebna stvar. V odseku bi morali alpinisti veljati enako.«

Razočaran in jezen se je ponovno zazrl v steno. Vendar prejšnjega vzhičenja ni bilo več. Skale so bile sive, kot so vse skale po svetu. Rožnatih in oranžnih odtenkov ni bilo nikjer. Se mu je prej le dozdevalo? Je še sanjal? Peter ni vedel, da jutranje sonce pod drugačnim kotom osvetljuje steno in za kratek čas zvabi iz nje pravo mavrico, podobno paleti nežnega slikarja.

Obrnil je glavo in se zagledal v kočo. Iz dimnika se je dvigal modrikast dim, kar ga je spomnilo na topel čaj. Želodec se je lačno oglasil in usmeril Petrove noge v smeri jedilnice.

V zakajeni sobi je stežka razločil tečajnike, ki so brkljali po svojih nahrbtnikih in vlekli iz njih zadnje dobrote. Skrbne mame so jih opremile s hrano, da ne bi gladovali, saj odsek ni imel skupnega denarja več kot za postelje in čaj!

4 

Bini je s pogledom iskal Irmo, da bi jo dodelil zadnji skupini. Ni je videl, trma pa mu ni dala, da bi povprašal, če jo je kdo videl. Malo je počakal, da so druge skupine krenile pod steno, zadnja dva tečajnika pa sam popeljal pod skalo, na kateri so trenirali spust. Dosledno je Marjani in Andreju preveril vozle in nestrpno godrnjal, ko sta se nerodno kobacala na vrh skale. Med spuščanjem ju je ozmerjal, ko so se vrvi zapletale, da sta tečajnika prestrašena drhtela po spustu ob vznožju skale. »Kaj bo z vama v steni, ko ne bo vsake štiri metre varnega stojišča v travi ?«
Mimo skale se je prikazala skupina planincev. Dobrodušen možak jih je opazil in jim zaželel »dobro vajo«.
Bini ni imel časa, da bi jim odgovarjal, saj je bil z dvema nerodnežema povsem zavzet. Ko je spoznal, da s svojo nervozo slabo vpliva na tečajnika, ju je poslal pospravljat sobe.

Odpravil se je k drugim skupinam. Pohvalil je Janeza, ki je pravkar izbil klin iz razpoke in se pričel vzpenjati za svojim inštruktorjem.
Nekaj časa je opazoval Petra, ki je tipal za oprimkom in se potegnil čez greben. »Dobro mu gre!« je sam pri sebi ugotovil. »Zagrizen je in iz njega bo še lahko dober plezalec!«

Bini je vzpodbujal tečajnike in pripravnike, stoječ ob vznožju stene, dokler jih je njegov glas dosegel. Ko se je prva skupina bližala širokemu stojišču v položnejšem delu stene, se je pognal za njimi. Vse smeri v plezalnem vrtcu je poznal, miže bi jih preplezal, zato je bil kmalu nad počasnejšimi navezami. Še nekaj prijemov za ostre oprimke in je bil na travnatem delu. Ob krmežljavem macesnu je obsedel in od zgoraj opazoval »svoje vajence«. Počutil se je kot gams na straži, ki varuje koze in kozliče pred nevarnostjo. Zadovoljen je opazoval vzpenjanje navez. Že nekaj let je vodil alpinistično šolo in nekaj generacij pripravnikov je že sprejel med člane. Veliko jih je poskušalo, pa niso vsi vztrajali. Ko jih je srečeval v dolini, so v zadregi odmikali oči. Nerodno jim je bilo, do so popustili pred težavami. Nihče ne prizna rad, da ga je strah v navpični smeri, še težji pa je občutek, da strahu ne moreš premagati. Kjer so nekateri odstopili, so drugi z lahkoto brzeli po steni navzgor. Bini ni žaloval za odpadlimi tečajniki.
»V steni ni prostora za množice«, je večkrat govoril.
Vodil je svoje izbrance v smeri poleti in pozimi, v kopno steno in snežne grape. Ko so dozoreli za samostojne vzpone, jih je nerad spustil izpod svojega krila. Kljub veselju nad njihovimi vzponi je občutil grenkobo, ko jim ni bil več potreben. Zato je z veseljem organiziral novo skupino.

5 

Pomembna je bila akcija!
»Vajenci« so sopihali proti njemu in macesnu. Ko so bile vse naveze zbrane, so na kratko predebatirali posebnosti vsake smeri.
Do izstopa no grebenu ni bilo več potrebno varovati s klini in vponkami, vendar so za moralo ostali navezani na vrvi. Zakadili so se drug mimo drugega. Na grebenu so se otresli čelad in vrvi, kot se petelin otrese neprijetnega dežja.

Žlobudranje tečajnikov, ki so z gostobesedjem prikrivali pravkar premagano tesnobo, je tu in tam prekinil klic člana: »Ne zvijaj pretrdo! Nastavi komolec! Podrži nahrbtnik!«
Bini je na grebenu vsakemu tečajniku posebej stisnil roko in poleg »čestitam« še izrekel besedo ali dve za vzpodbudo!

Članom ni izrekal pohvale, za njih je bilo samoumevno, da so pripeljali tečajnike čez stene, to jim je bila ene izmed mnogoterih dolžnosti v odseku.
Zvečer bo treba še uradno proglasiti sprejem med pripravnike in bo tečaja konec.
Mladi so se zagnali z grebena še na vrh in vpisali prvi vzpon čez steno v vpisno knjigo, ki je tičala v pločevinasti škatli. Člani so se muzali, ko so privihrali nazaj, da so skupaj sestopili okrog grebena in čez melišče h koči. Letošnja skupina tečajnikov je bila kar prijetna, že dolgo ne tako. Pred kočo so se zgrnili okrog Marjane in Andreja, ki sta z zavistjo poslušala hvalo ostalih, kako jih ni bilo nič strah ob prvem stiku s skalo.

Biniju je bilo kar nerodno, saj je zaradi lastne slabe volje prikrajšal dva tečajnika za vzpon, ki bi jima omogočil sprejem med pripravnike.

Do večera je mogoče še priti čez steno! V hipu se je odločil.
»Navežita se! Čelade na glavo, kladivo in kline za pas, vponke na prusik in gremo!« Marjana in Andrej sta bila malo nerodna, pa so jima drugi priskočili na pomoč. Ob koncu tabora naj se vsi izkažejo v praktični vaji.

6 

Popoldan je minil v pospravljanju opreme in prenočišča. Marsikateri pogled se je obrnil proti steni, kjer je Bini vodil svoja tečajnika po kratki smeri. Opazili so, da je Andreju na gladki skali malo spodrsnilo in ga je Bini na vrvi obdržal v nihajočem stanju, dokler si ni našel trdnega oprimka. Marjani je šlo bolje, kot mačka se je oprijemala skal in iskala razpoke, da bi tudi noge imele dobro oporo. Do grebena so priplezali že v mraku, zato so opustili skok na vrh in se spustili po melišču proti koči.

Tu je bilo že precej živahno. Tečajniki in člani so komentirali vzpone čez steno. Na vprašanja mladih so prihajali različni odgovori, resni in hudomušni, da včasih ni bilo lahko izluščiti resnice. Dodatno vprašanje pa je vzbudilo val smeha in je vpraševalec raje ostal pri nepopolnem odgovoru, kot da bi se izpostavljal posmehu.
Vrnitev trojke iz stene je približala tečaj zaključku. Pred kočo so posedli po klopeh in prisluhnili Biniju, ki jim je govoril o pomenu tečaja in praktične preizkušnje ter na koncu poudaril:
»V steni je naveza odvisna od skladnosti obeh plezalcev. Vsak varuje sebe in tovariša. Med plezanjem ne razmetavaš energije, skrbno premisliš vsak korak, vsak poteg z roko, preveri oprimke in stope, da ti ne spodrsne. Na treh točkah moraš biti vedno povezan z zemljo, s skalo. Vrv ni speljana od tebe k tovarišu zato, da te bo vlekel čez.«
Še je govoril o pomenu treninga v dolini, vendar so mu misli begale in je hitro zaključil. »S tem vas proglašam za pripravnike in upam, da bomo čez nekaj let večino sprejeli med člane.«

Petru je preblisnilo skozi možgane »nekaj let«. Je res rekel nekaj let? Ni to preveč? Danes je z lahkoto priplezal na greben in se je čutil sposobnega, da bi šel kar v triglavsko steno. Pripravniki sami ne smejo nikamor brez člana, on pa bi šel že kar jutri. Ne, jutri že ne, je šola. Zavidal je študentom, ki jim ni treba v teh lepih jesenskih dneh še sedeti v predavalnicah. Irmo bo nagovoril, da ga vzame s seboj v smeri, ki jih bo ob njenih izkušnjah verjetno z lahkoto zmogel. Saj, res! Kje pa je? Se še ni vrnila?
Tudi Bini jo je iskal s pogledom. Ni hotel vprašati za njo, še vedno je bil užaljen po sinočnjem prepiru. Bo že prišla, zvečer so dogovorjeni za skupni odhod v dolino.

Noč je že sklenila obroč okrog koče, tema je priganjala tečajnike k odhodu.

7 

Bini je postopal okrog koče, dokler se ni popolnoma stemnilo. Skrbelo ga je. Ni bil več užaljen, trma se je izgubila. Sinoči ne bi bilo treba tako grobo reagirati, ko se je Irma spogledovala s Tomažem. Besedna igra še ne pomeni, da so jo premamila čustva. V navezi je bila z veliko člani, ne le s Tomažem. Vendar je Binija ljubosumnost grizla vztrajno že vsa leta, odkar sta veljala za par. Težko je prenašal, ko je plezala z drugimi. Ni vedel, da je ljubosumen na Tomaža tudi kot na plezalca. Zmogel je toliko kot Bini, če ne več. Irma je večkrat po vrnitvi s težke smeri pohvalila njegovo spretnost, kar Biniju ni bilo po volji. »Preveč se obešaš po tem lepotcu!« Ni se izdal, da zavida Tomažu njegovo spretnost v steni in podzavestno je slutil, da ga ne dosega več. Težko pa je priznati, da mlajši prehitevajo starejše in do so sposobnejši. Bini bi rad veljal za najboljšega v odseku, čeprav so nekateri člani bili na tihem drugačnega mnenja. Soliranja ni dovoljeval, vedno je zahteval poprejšnji dogovor za naveze. Bil je na moč užaljen, če se je naveza odpravila v Kamniške ali Julijce in ga ni obvestila pred odhodom.
»Zaradi varnosti,« je zmeraj zatrjeval.
Sedaj pa ni vedel, kam je odšla Irma, niti tega, če je šla v navezi ali sama. Ves dan jo je pogrešal, pa ni nikogar vprašal, če jo je videl. Nerodno mu je bilo priznati, da ne ve, kje je, saj bi s tem vsem priznal, do sta se sprla.
Končno se je podal v kočo. V dolino ne more in ne sme, kljub užaljenosti ne sme pustiti Irme tukaj. Skupaj so prišli na tečaj in odgovoren je za vse, da se varno vrnejo v dolino.
V vpisni knjigi je iskal podatke, če je vpisan kateri tuji alpinist, s katerim bi morda Irma šla plezat. Nič ni našel.
Oskrbnik ga je opazoval in se čudil, zakaj ne gre za tečajniki v dolino. »Čakaš koga?« je končno vprašal.
»Ja, Irmo, da se vrne.«
Bini je bil vesel, da je oskrbnik sam začel pogovor, da mu ni bilo treba spraševati.
»Ne vem, katero smer je izbrala!« je dodal.
»Nekaj sem slišal o plezanji v Kotu, pa nisem poslušal, kdo je šel in kdaj. Ali ste s tečajniki šli v Kot?« je oskrbnik vprašal.

Bini je tako zvedel, kar je hotel. Nihče od tečajnikov ni bil danes v Kotu, saj so bili vsi v kratkih smereh pod grebenom. Če je kdo omenil Kot, je možno v zvezi z Irmo, ki ves dan ni bila s tečajniki.

8 

Misli so mu zatavale v preteklost, pet let nazaj. Vodil je tečaj, že drugega. Novincev je bilo malo, vendar so bila tri dekleta med njimi. Pripravniki so se sukali okrog deklet, vendar so le-te imele oči le za člane. Mojca se je postavljala s košato frizuro svetlih los in omrežila Andreja kar tako za šalo, mimogrede. Pozneje se je mreža zategnila. Nepričakovano so v odseku zvedeli, da je Mojca proti koncu četrtega letnika ekonomske šole izstopila in se zaposlila. Na sestanke odseka ni več prihajala, pa tudi Andrej se je čedalje redkeje prikazal. Jeseni pa, kot strela z jasnega:
»Vabim vas na fantovščino!«
Fantje kar niso nehali zbadati Andreja, da se je pustil premagati novinki, ki še pripravništva ni začela. Pozneje Andreja ni bilo več v odsek. Roditeljske dolžnosti, ki sta jih z Mojco prevzela, so mu vzele ves prosti čas. Z dojenčkom in s skrbmi za stanovanje in opremo sta se odtujila plezalcem in so ju počasi pozabili. Helena je bila navezana na Mojco in je nerada prihajala med druščino brez nje. Tudi ona je proti koncu šolskega leta čedalje redkeje trenirala na skalci. Na maturantskem izletu se je zbližala s sošolcem, košarkarjem, v jeseni pa sta oba odšla študirat v mesto. Izgubila sta se v množici študentov in le redko kdo v odseku se je spomnil, da je Helena nekoč poskušala plezati.

Le Irma je ostala. Ni bila tesno navezana na sošolki in ju ni pogrešala, ko sta prenehali prihajati v odsek. S fanti je bila prostodušna, jezikava jim je vračala zbadljivke. Ni si pustila streči, sama je hotela opraviti vse enako dobro kot fantje. Med pripravniki je veljala za zanesljivo in člani so radi plezali z njo. Bini je že od tečaja naprej posebej skrbel zanjo, ji pomagal priskrbeti opremo in je pod njegovim nadzorstvom hitro napredovala. Zaradi vztrajnosti ji je dovolil delati članski izpit že po dveh letih pripravništva. Še dva starejša pripravnika sta bilo istočasno pred izpitne komisije, vendar je predstavnik gorske reševalne službe pohvalil le Irmo. Po končanih izpitih so se zbrali v posebni sobi gostilne ob poti na Grmado. Tudi Irma je dala za liter kot ostali člani in je rahlo okajena plesala ob zvokih džuboksa. Ko je malo naslonila glavo na ramo soplesalca, je Bini pristopil in ga odrinil.
»Ne sili se! Irma je samo moja!«
Plesalca sta začudeno obstala, v sobi je vse utihnilo, saj so pričakovali prepir. Mučne trenutke je prekinila Irma z vzklikom:
»Če ti tako praviš, pa naj bo!«
Oprijela se ga je in zaplesala z njim, vendar mu glave ni naslonila na prsi, kot prejšnjemu soplesalcu.

9 

Binija je iz razmišljanja predramil vrisk planinca, ki si je dal duška po končani pesmi. Stisnilo ga je pri srcu. Rad bi se pridružil veselju planincev, da ne bi razmišljal o Irmi. Zakaj je tako dolgo ni iz smeri? Zaupal ji je, da zmore tudi v Kotu vsako smer sama, čeprav ji ni nikoli dovolil solirati. Nobena smer ni tako dolga, da ne bi mogla do večera nazaj!
Le kje bi se ji zataknilo?
Mogoče pa sploh ni v steni ? Morda je šla domov?
V hipu se je odločil in oddrvel do Hrastnika, pol ure pod kočo. Čeprav je bila že pozna ura, so domači bili še vsi v kuhinji.
»Dober večer« je voščil in se napotil proti telefonu.
Dogovorjeni so bili, da po potrebi kličejo v dolino, če je treba za planince, alpiniste ali reševalce kaj urediti. Stroške so poravnali z delom, saj na hribovski kmetiji ni bilo dovolj delovne sile in je bila vsaka pomoč dobrodošla. Zasukal je številko Irminih staršev. Po dolgem času se je odzval zaspan moški glas.
»Ja, kaj hočete?«
»Je Irma doma?«
»Ne vem, nisem je videl,« je zamomljalo iz slušalke.
Bini je glasneje vprašal:
»Ne veste, kje je Irma?«
Spet godrnjavi glas: »Ne vem, bom vprašal ženo!«
Škrtnilo je, vendar je zveza še obstojala.
Čez čas je spet zahreščalo:
»Halo? Irme ni doma. Včeraj je šla na Grmado, pa je še ni nazaj. Kaj pa je?« je zaspani glas malo živahneje vprašal.
»Nič, nič, za skripto sem jo hotel prositi. Pa drugič!« se je Bini zlagal in odložil slušalko.
Irme še ni domov. Torej bo res v Kotu. Treba jo bo poiskati. Sam? Preveč smeri je za enega.

Poklical je reševalca iz Poljan, ni ga bilo doma. Koga naj obvesti? Staršev že ne, panike ni treba zganjati takoj. Zasukal je številko milice. S komandirjem se je dogovoril, da bo verjetno zjutraj potrebno sprožiti iskalno akcijo v Kotu, naj obvesti vodjo reševalcev. Zjutraj ga bo še enkrat klical, da se vse dogovorita, če bo sploh potrebno. Kratko sporočilo ni vsebovalo dovolj podatkov, vendar ni hotel vznemirjati nikogar po nepotrebnem.
»Je kaj narobe?« je skušal pomagati Hrastnik.
»Še ne vem« je bil Bini kratek. »Irme še ni iz Kota nazaj in ji bom šel naproti. Če bo treba pridem zjutraj spet na telefon!« je bolj ugotovil kot zaprosil. »Lahko, saj bomo zgodaj pokonci,« je zagotovil hišni gospodar.

10 

Pripravil si je v nahrbtnik vse potrebno, oskrbnik mu je pripravil čutarico toplega čaja in rezervno baterijo za čelno svetilko.
Dolgih korakov se je odpravil iz koče, šele na pol poti v Kot je prižgal svetilko in umiril korak, da bi iskal sledove. Na suhi poti ni bilo odtisov podplatov, na vlažni prsti pa je spoznal relief podplata Irminih gojzarjev. Imela je specialne gojzarje, edine v odseku in je že večkrat dejala, da je varna, da jo lahko povsod najdejo, ker ne more za sabo zabrisati sledov.

Bini je napredoval počasneje, da ne bi zgrešil sledi, saj je že bil na področju, ko se odcepijo od poti vstopi v posamezne smeri.
V Skalovito ni šla, je ugotovil, tudi v Marjetkino ne. Mogoče po Direktni? Tudi ne. Še naprej pelje sled. Preko melišča je izgubil korak in šele daleč na oni strani Zajede je spet zagledal odtis podplata. Tudi v Mačjo smer ni zavila, pred vstopom v Veveričje duplo pa je obstal. Korakov po poti naprej ni videl, v smeri pa tudi ne, saj je peljal vstop do skale preko grušča. Povzpel se je vrh skale in iskal sled navzgor čez travo in grmičevje do zgornje prečnice. Nič.

Vrnil se je nazaj na pot in sila previdno stopal naprej do vstopa v Bončevo grapo. Nobenih sledov naprej, čeprav je bila pot vlažna in bi odtis podplatov na prsti ostal več dni viden.
Bini se je vzpel za pol raztežaja navzgor po Bončevi grapi in iskal sledi v travi in ruševju. Nobenih svežih sprememb ni našel, trava ni bila nikjer zmečkana.

Vrnil se je na pot in nazaj proti Veveričjemu duplu. Mogoče je bil prej prehiter in je površno iskal sledove. Počasi, si je govoril, ko je ponovno vstopal v Veveričjo. Čez grušč, pod skalo, po desni strani so stopi večji, tam je bolje. Nad skalo je zelo pozorno opazoval grmičke rododendroma, ki so z rjavimi posušenimi cvetovi mirno zrli v snop svetlobe čelno svetilke. Nič, nobene odlomljene vejice, nobenega odtisa.
Mogoče je šla levo od skale in bo zgoraj nad pragom zavila spet desno?
Počasi se je vzpenjal, varno grabil za oprimki in iskal na kamenju in gladkih ploščah sveže sledove prsti.

11 

Končno! Jasno se je pokazal odtis Irminega čevlja na sveže razkopani prsti v vdolbini pod travnato vzpetinico. Počasi je sledil preko trave in še dvakrat videl relief. Nato je spet izginila sled v skalovje. Bini je bil prepričan, da bo zgoraj spet naletel na kakšno sled in je hitel, kolikor mu je sapa dopuščala.

Nočni zrak se je že ohladil in mu prijetno božal razgreto čelo, ko je stegoval roko za novimi oprimki in se vzpenjal proti vrhu. Začel je glasno klicati: »Irma! Irma!« Po vsakem klicu je malo obstal, da bi slišal odgovor. Vse je bilo tiho. Le rahlo šumenje je naznanjalo, da se je veter plazil ob vrhovih smrek in macesnov pod vstopom.

Spet je v soju svetilke zagledal svež madež prsti na sivi skali in se še z večjo vztrajnostjo pognal naprej. Dospel je do žleba, ki je večini plezalcev delal skrbi. Biniju je skrb za Irmo dela moči, da je žleb premagal v naskoku. Previsna skala nad njim je bila kratka in se je potegnil čez brez varovanja, ki se mu je kar samo ponujalo v obliki stalnega klina z obročkom. Ni si vzel časa za vse previdnostne ukrepe, skrb ga je razjedala in je pozabljal, kako je druge opozarjal na varnost.

Spet je klical, a ni bilo odgovora. Na izpostavljenih mestih je presvetil okolico, če bi slučajne obležala kje z izvinjeno nogo. Nič. Na ostrem grebenu med dvema grapama se je vzpenjal kar po sredini in previdno osvetljeval levo stran grebena. Na vrhu se je privezal na klin, ki ga je na hitro zabil v steno in se spustil po desni strani grebena na dno grape. Nič ni našel, nobenih sledov. Ponovno se je povzpel do varovališča in uporabil vrv, spretno kot bi se vzpenjal v domači telovadnici.

Nadaljeval je vzpon v mirnejšem tempu. Še je klical, prisluškoval, prestopal, zvijal telo nad skalnimi gmotami, stegoval roke za oprimki, mišice so se napenjale in krčile v vztrajnem ritmu.

Podil je mračne misli in temne slutnje iz zavesti, avtomatično se je spojil s potjo, ki jo je poznal in sledil oprimkom do izstopnega grebena.
Oddihoval se je nekaj časa in spet klical. Nekje daleč je sova zaukala v odgovor. Na izpostavljenem mestu je veter malce močneje zavel, da si je oblekel vetrovko. Še je klical: »Irma, Irma!«
Nič!
Posvetil je spet na tla. Nobenih sledov ni bilo. Čez zaplate trave in skal se je pognal proti vrhu, če je mogoče v vpisni knjigi kaj. Prelistal je knjigo parkrat, pa ni bilo njenega podpisa. Kaj sedaj ? Na vrhu je ponovno klical njeno ime, čeprav ni imel upanja na odgovor. Če je bila slučajno na vrhu, je odšla naprej in skozi Vratca sestopila na kočo.

12 

Po gladkem pobočju in čez melišče se je spustil hitro, med grmovjem pa spet počasneje. Klical je, prisluškoval in spet hitel dalje. Mogoče je z izvinom kje obsedela in zadremala. Klici bi jo morali prebuditi, čeprav je utrujena, saj v hladni noči spanec ni tako globok. Nič se ni oglasilo.
Ko se je vrnil, se je že rahlo svitalo. Ni čutil jutranjega hladu, razgret je bil od hoje in skrbi. Ni želel buditi oskrbnika, ponovno je hitel k Hrastniku.
Na vzhodni strani se je nebo že rahlo svetlikalo, ko je obstal pred hišo. Pes ga je oblajal in kmalu nehal, ko ga je spoznal. Bini ga je potrepljal po glavi in ob njem počakal, da je v kuhinji zasvetila luč.

Kmalu je na lopi zaslišal ropot, gospodar je odklenil vrata in stopil na prag.
»Dobro jutro,« je pozdravil Bini.
Gospodar je odzdravil in vprašal: »Je kaj novega?«
»Še ne. Klical bom Vernerja, naj pride večja ekipa v akcijo.«
»Pridi,« se je umaknil gospodar od vrat.
Bini je v kuhinji stopal rahlo, da ne bi prebudil domačih. Zavrtel je številko vodje reševalcev.
»Halo? Dobro jutro! Pokličite mi prosim Vernerja.«
Malo je bilo treba počakati, da se je odzval pravi glas.
»Da? Od kod kličeš?«
»Od Hrastnika pod Grmado, Bini pri telefonu. Prosim, da vas pride več, treba bo poiskati Irmo. Ne vem točno, v katero smer je šla. Ponoči sem preiskal Veveričjo, pa nič. Treba bo v več smeri hkrati.«

Verner je povedal, da ga je komandir milice že sinoči klical, vendar bo vse reševalce šele danes sklical, kot je bilo dogovorjeno.
»V treh urah bomo v koči, ker si morajo vsi prej urediti izostanek.«
»Dobro, počakal bom v koči!«

Bini je Hrastniku na kratko pojasnil brezuspešno nočno iskanje in se odpravil v planinsko kočo.

Oskrbnika je našel v kuhinji, kjer je pripravljal zajtrk za sinočnjo vesele goste. Ponovno ga je vprašal, kje je slišal pogovor o plezanju v Kotu.
»Mislim, da so tvoji tečajniki govorili, da v Kotu začetniki še kmalu ne bodo plezali.« Bini je tuhtal. Ni jim govoril o smereh v Kotu, so pretežke za tečajnike in tudi pripravniki jih plezajo v navezi s člani šele po nekaj trdih preizkušnjah v Mali Grmadi. Sami se niso začeli zanimati za Kot, tak pogovor je moral začeti član, ki je v njem že plezal ali je nameraval vanj.
Ko bi le včeraj zinil, da Irmo pogreša, pa bi mogoče kaj zvedel. Verjetno jo je kdo videl, ko je odhajala. Vse tečajnike bi moral povprašati, kdo je govoril o Kotu in s kakšnim namenom.

Tomaža bi moral tudi poklicati!

13 

Z dolgimi koraki je hitel proti koči. Zakaj sem bil tako trmast? Zjutraj je nisem ogovoril! Užaljeno sem molčal. Ona pa tudi. Doslej še ni tako kuhala mule! Brez besed je odšla. Sploh se ni ravnala po alpinističnih pravilih. Nikomur ni povedala, kam gre!
Mogoče pa je? Saj ves dan nisem vprašal po njej. Tečajniki pa tudi niso vpili za mano, kam je šla. Saj nihče ni slutil, da ne vem.
V plezariji ne bi smeli skrivati namenov!
Tudi za planince velja pravilo, da v vpisno knjigo na koči vpišejo smer poti. Če se kateri pravočasno ne vrne, ga lahko iščejo!
Kje pa naj iščem Irmo? V Mali ali Veliki Grmadi ali v Kotu?

V tem času je oskrbnik že postregel z zajtrkom vsem in zadnji planinci so odhajali proti zavarovani poti proti vrhu. Nihče ni slutil, da se je v steno včeraj podala alpinistka, ki je še ni nazaj.
Je stena skrila alpinistko? Jo je sprejela v svoje naročje? Jo je odklonila? Doslej je stena bila Irmi naklonjena. Dovolila ji je preplezati vse smeri. Tudi prvenstvene. Se je Irma steni s čim zamerila? Jo je užalila?

Bini je strmel proti steni, kot bi jo prosil za odgovor. Upal je, da se bo Irma v dopoldanskem soncu ogrela in izplezala, kjerkoli je že obtičala. Mogoče le bivakirala in bo v dnevni svetlobi laže premagala težavo, pred katero je obstala!

II.

Pri Mohorjevih so se rolete dvignile šele ob devetih. Skuštrana glava se je pokazala za steklom in zehanje je pustilo sled na šipi. V pižami je stal pri oknu Mirko in zdolgočaseno opazoval vrt za hišo. Nekaj sadja je ležalo po tleh. Pobrati ga bo treba, da ne bo gnilo. Pa kaj, če zgnije? Saj ga je tako dovolj! Za pojest ga je preveč, za stiskanje v mošt pa premalo. Korist ima samo sosed, ki sadje pobere in z njim krmi prašiče. Veliko let kosi tudi travo v sadovnjaku. Pozimi po kolinah prinese v zahvalo klobase in hitro odide. Nima časa za klepet, čeprav ga Mirko vabi, naj ostane in kakšno rečeta.

14 

Odrezali so me kot suho vejo. Pa še nisem za odpis, še bodo slišali o meni. Bom že zvedel, če prej ne, ko bo Lipiju potekel mandat.
Mirko se je obrnil od okna in drsajočih korakov odšel v kuhinjo. Potiho je odprl bife in si natočil konjak.
Dobro de, kar nehalo mi je brenčati po glavi. Ozrl se je, če ga kdo vidi in hitro natočil še enega. S kozarčkom v roki se je odpravil v dnevno sobo in odprl televizor. Hrušč aparata je prebudil ženo, ki je zakričala iz spalnice: »Utišaj škatlo, glava me boli!«
Ja, ja, zmeraj jo boli glava, kaj bi je ne, saj nima nikoli miru. Kadar ne leta po krajevni skupnosti, pa doma tečnari, da mora vse sama, da ji nihče ne pomaga, da so vsi leni po še kaj hujšega. Prej je bil mir vsaj dopoldne, ko se je zamotila z delom v vrtcu. Sedaj pa leta okrog, da bi ustanovila društvo prijateljev mladine. Kakšni prijatelji le? Društvo klepetulj. Mladino imajo samo za izgovor, da bi se lahko shajale in opravljale može in sosede. Naj leta, bo vsaj mir doma, ko bodo sejale.
»Hej, Mirko,« ga je zmotil glas iz spalnice.
»Poišči mi aspirin, pa kavo nama skuhaj!«
»Ja, ja, boš že počakala. Naj pove do konca.«
Napovedovalec je ravnokar razpredal misli o vzrokih za zastoj proizvodnje.
»Mene naj vprašajo za vzroke, pa jim povem«, je godrnjal Mirko.
Ko sem še vodil podjetje, je šlo gladko. Zdaj jih poglej. Samo jamrajo, da je energija predraga, da je repromaterial zanič! Pa tehnologija zastarela! Ko sem nabavljal novo linijo, bi me morali videti. Herr Fric sem, pa Herr Fric tja! Vabili so me na bankete, mi razkazovali svoje tovarne! Vse sem si ogledal, predno smo sklenili pogodbo. Šlo je gladko. Pa pri nas? Čakaj na kredit v banki, pa uvozno dovoljenje, pa deklaracije, pa to in ono. Dve leti je minilo, predno je bila vsa roba doma. Še montirati niso znali prav.

15

Mirko se je razgovoril, kot že dolgo ne. Verjetno je že prej kaj popil, je posumila Anica, Z enim kozarčkom si ne razveže jezika.
»Ni te spodnesel! Sam si se! Ali ti je bilo treba toliko piti, da si izgubil oblast nad volanom? Še danes bi lahko Gabrovc živel, če ga ne bi ti spravil na oni svet.«

Mirko je pobledel. Tako naravnost mu še ni zabrusila! »Nesreča je bila! Infarkt me je zadel!«
»To lahko praviš drugim. Jaz že vem, kako je bilo.«
»Kaj boš vedela, saj nisi bila zraven. Na sodišču je bilo črno na belem, da sem zaradi infarkta zavil na levo in v steber. Tudi priče so tako izpovedale!«
»Tvoje priče! Seveda! Na sodišču so potrdili zdravniško mnenje, ki so ga prej izsilili. Zakaj pa jih ni bilo prej blizu? Ko si teden dni ležal v nezavesti? Kje so bili po nesreči ?«
»Samo vaju z Gabrovcem so našli. V lovski koči pa vas je bilo več. Tudi v tvojem avtu so se peljali še drugi! Nista bila sama. Seveda, pobegnili so s kraja nesreče. Da jih ne bi kdo povezoval z nesrečo. Strezniti se je treba prej, preden kdo zasumi, da si soudeleženec.
To se ne sme razvedeti. Pred volitvami pa sploh ne!«

16 

Moraš jih povabiti, je sitnarila, to bo koristilo tvoji tovarni. Pa je mislila nase, da bi se njej klanjali. Ni ji bilo dovolj, da so ji otroci v vrtcu peli hvalnice, še moško družbo je potrebovala, da se je ob večerih razbohotila kot sraka v gnezdu. Zato pa je sitna sedaj, ko moški ne brenčijo več okrog nje. Kako jo le boli, da je v društvu samih bab? Čenče premlevajo, izmišljotine kuhajo in opravljajo, da bi si dale duška iz razočaranja.
Kaj pa, če je kaj resnice v njenih besedah? Ne more ugotoviti, kaj se je v resnici dogajalo, saj se mu vsi izmikajo. Lipija takrat ni bilo z njimi v lovski koči, pa ravno njega najbolj sumi, da mu je odžrl direktorstvo. Mogoče je bil sposoben, saj je bil kot tehnični pomočnik zadnji dve leti tesno povezan z direktorjem. Vendar je bil še premlad. Komaj tri leta prakse! Na fakulteti pa samo teorija. Še dobro, da je prišel na prakso k njemu, Mohorju, da se je v tovarni pravočasno razgledal in spoznal delo. Koristilo mu je, takoj je postal v.d., še predno so njega ocenili na invalidski komisiji. Je že res, da ga ni vpeljal med poslovne partnerje. Kaj pa bo tak novinec med starimi mački? Posebno v tujini! Nabit z marksizmom bi zahodnim kapitalistom še roke ne hotel podati. Naj se druži s proletarci, če si to želi! Kar naprej se je pogovarjal z delavci, nato pa sitnaril na delavskem svetu: »Predlagam, da bi organizirali tečaj za pol kvalifikacijo.«
Drugič spet: »Pošljimo Francija in Pepija na seminar za elektroniko!«
Ne dolgo za tem je privlekel prošnjo za študij ob delu na ekonomski fakulteti za Heleno in na dolgo razlagal, kako je treba take in podobne želje podpirati. Se mu bo še otepalo, če bo šolanje tako podpiral. Ko se bodo izšolali, pa bodo samo filozofirali namesto, da bi delali. Pa še samoupravljanje jih največ učijo! Delavske pravice so sedaj postale samoupravne pravice. Po vojni pa smo imeli delavske dolžnosti in tovariške dolžnosti. Meni so dali lopato v roke, da sem imel žuljave dlani in pozabil na žulje na podplatih, ki sem jih zdravil na pohodih med borci. Ni bilo časa hladiti noge med enim in drugim maršem, posebno, ko smo zasledovali ustaše proti avstrijski meji.

17 

Anica je prinesla kavo na mizo in še sama pogledala v Irmino sobo.
»Res je ni! Spet jo bom morala vzeti v roke, da se bo končno dokopala do diplome!«
»Ti pa tvoja diploma!« jo je zavrnil mož.
»Ni vse v tistem papirju. Ali nisem dobro shajal brez diplome?«
»Danes je drugače. Šolanih je dovolj in vsi niti ne dobijo zaposlitve. Brez spričevala ne bo nikjer dobrodošla. Pa ji menda ne želiš, da gre za tekoči trak?«
»Bo že, če ne danes pa jutri. Profesor ji ne bo ušel, ji bo že povedal tisto mnenje. Pa ji lahko kar jaz povem, kaj naj si izbere. V mojo tovarno naj gre, pa ji bodo povedali naslov diplomske naloge, ki ji bo praktično koristil.«
»Še vedno imaš tovarno na ustih. Saj ni tvoja in nikoli ni bila. Po letih upokojitve bi že lahko mislil na kaj drugega, ne le na tovarno.
Vsi borci ste enaki, mislite, da ne bo šlo brez vas in ne odstopite, če vas s silo ne odrinejo.«

18 

Anica je bila hitrejša in se je oglasila s sladkim glasom: »Halo, stanovanje Mohorjevih. Ne, ni je bilo še! Popoldne namerava v Ljubljano in jo vsak čas pričakujem. Ji kaj naročim? Dobro, pa pozneje, ko bo prišla.«
»Tomaž je bil, za Irmo je spraševal,« je pojasnila na vprašujoči možev pogled. Doslej je niso klicali, ko je šla z alpinisti. Saj so vsi bili skupaj na tečaju, pa ne vedo drug za drugega.
»Je mogoče kaj narobe?«
Vprašanje je obviselo v zraku in se počasi razblinilo kot cigaretni dim.

III.

Nežne jesenske meglice so se ovijale ob Grmadi. Smreke so jo vpijale, vsrkavali so jo rododendroni in nežne travne bilke so se stegovale za njo. Rahla sapico se je poigravala med skalami. Sončni žarki so osvetlili in ogreli položno pobočje pod Kotom. Toplota je odganjala meglice in obujala življenje. Drobne mušice so napolnile ozračje. Pohiteti je treba. Jeseni je sonce skopo. Le nekaj ur posije in se umakne za vrh. Te urice so dragocene. Poiskati je treba hrano, se napiti sladkih sokov in se naplesati. Življenje je veselo, življenje je kratko.
Soncu naproti se je dvignil cel roj mušic. Rahla krilca so valovala in spreminjala smer. Ni bilo mogoče uganiti, kdo usmerja množico drobnih telesc. Roj se je dvigal ob skalah in sunkovito padal proti vznožju, se spet dvigal in padal. Rahel vetrc je odpihnil roj proti smreki, a spet se je vrnil. Na smreki se je ustavila drobna ptička. Opazovala je roj mušic. Kakšno slastno kosilo! Pa ni vredno letati za njimi, so prehitre. Ko se bodo utrudile in položile krilca po hrbtih ter otrple obležale pod skalo, bo na vrsti bogata večerja.
Veter je močneje potegnil in odpeljal roj mušic višje, kjer so se pridružili še drugi roji. Cel oblak je nastal in se dvigal proti vrhu. Nenadoma je oblak vznemiril nenavaden glas. Globok, zabuhel in istočasno slaboten zvok. Prihajal je izza koničaste skale. Ne ravno izza skale. Bilo je globlje. Iz razpoke za skalo je prihajalo. Rahlo, valujoče, v odmevih. Ni bil čas neviht, to ni napoved groma. Jeseni se nevihte ne napovedujejo z grmenjem.

19 

Mušice so odletele. Le veter se je poigraval z glasovi, ki so oslabeli od dolge poti iz globine in se na soncu razpršili.
»Naaa poomooč !«
»Naaa poomoooč!«
Veter se je poigraval z odmevi in jih dvigal nad skale, kjer so se pridružili veselemu frfotanju mušic.
»na, na, na, po, po, po, moč, moč, moč!«
Zvoki so se med skalami zadevali ob robove, se drgnili med sabo in obrušeni in gladki priplavali na vrh grebena. Tu so vsi medli in zaspani polegli na lišajaste blazinice, da bi si odpočili.

Počivali pa so tudi Andrej in Rok ter Bini. Zasopli so pravkar izplezali iz Veveričjega dupla na greben. Zvili so vrvi in se odpravili na sedlo. Tam se dobijo z ostalimi, ki so še v drugih smereh. Skupaj z Vernerjem jih je prišlo kar dvanajst. Skoraj polovica reševalne ekipe.

Iskalna akcija včasih zahteva več ljudi kot samo reševanje. Prečesati je treba cel teren, počasi in sistematično kot pri reševanju enačb.
Tudi stena je enačba z dvema neznankama. Na eni strani je stena, ki skriva v sebi presenečanja. Na drugi strani pa je plezalec, ki išče prehode in stope in oprimke, do bi spoznal vse skrivnosti in jih premagal. Običajno se enačba izide. Se pa zgodi, do je neznanka pregloboko zavita v plašč težav. Iskanje ovinkov in stranskih izhodov je zamudno, tavanje v temi je težavno. Slutnja končne rešitve pa vleče iskalca iz teme in ga vabi v svetlobo.

Svetloba na sedlu je Binija kar slepila. Zaprl je oči in začel dihati počasi, da bi umiril utripajoče srce. Gnal je soplezalca s tako ihto čez smer, da so prispeli prvi na sedlo. Vsi trije so pozorno opazovali okolico Veveričjega dupla, če bi Irma kje bivakirala, iskali so sledove na travi, prsti in skali, pa ni bilo uspeha. Tudi reliefnega odtisa Irminih čevljev ni bilo več, saj je ponoči Bini vse potacal. Na klice se ni nihče odzval, odgovarjal jim je le odmev.

20

Ni dobro živeti sam, še manj hoditi po svetu sam, v steno po sploh.
Le zakaj se je Irma odločila za solo vzpon? Verner je strogo gledal Binija. Vodja alpinistične šole je že toliko časa, da takšne napake ne bi smel dovoliti. Zakaj je Irmi popustil?
»Ni povedala, do gre v steno sama. Sprla sva se,« je končno priznal.
»A tako? Prepiri ljubimcev in jeza ne spadajo v steno. Muhe in užaljenost je treba pustiti v dolini.«

Bini je sklonil glavo. Besede so veljale obema, vendar jih Irma ni slišala.

Verner je določil drugo taktiko. Manjša skupina gre okrog grebena in se spusti po vrvi ob vznožje Male Grmade ter prepleza do večera čim več smeri. Mogoče je izplezala in se odpravila še v drugo smer. Glavnina se bo v Kotu spustila po Mušji zajedi. Ob vznožju si bodo razdelili smeri, ki jih v dopoldanski akciji niso zajeli. Do večera se vsi zberejo v planinski koči. Če Irme ne bodo našli, se bodo dogovorili za naprej.

Bini je ostal pri glavnini. Trdno je bil prepričan, da je Irma nekje v Kotu. Hotel je biti blizu, ko jo bodo našli. Trma in jeza sta ga zapustili. V dušo se mu je vselila tesnoba, skrb mu je gubala čelo in tiščala grlo. Bojazen ga je stiskala, da je dihal sunkovito, kot bi se vzpenjal v redkem zraku šesttisočakov. »Pomiri se,« si je dopovedoval, ko se mu je ob spustu zataknilo. »Ne hiti, počasi odvozlaj, ne izpostavljaj se. Dovolj imajo skrbi z iskanjem, ne bodo še tebe reševali, če se boš polomil.«

Ni slišal reševalcev, saj so tudi oni večinoma molčali. Nobenemu ni bilo tako tesno pri srcu. Niso bili na Irmo navezani kot Bini, a so bili z njim vred zaskrbljeni.

21 

IV.

Ob previsni skali si je vitka Igla že večnost prizadevala, da bi trudno glavo naslonila na bližnje kamenje. Od daleč je bila videti, da se Igla dotika skale in nastaja med njima le vdolbinica, široka komaj za otroško pest. Od blizu se je pokazala razpoka med skalo in Iglo v pravi velikosti. Za človeško telo je bilo zgoraj prostora, ob vznožju pa se je razpoka razširila in se izgubila nekam v globino. Svetloba se je v opoldanskem soncu odbijala od skal in rahlo osvetlila zgornji rob brezna.

V temni globini se je nekaj premaknilo. Počasi je Irma dvignila roko in se usedla na golo kamenje. Tipala je okrog sebe in raziskovala, kje je. Krčevito se je trudila priklicati zavest in se otresti omamljenosti.
»Kje sem? Zakaj je tako temno?«
Ko se je skušala dvigniti, je v grozni bolečini omahnila nazaj na hrbet. Noga! Kaj je z nogo?
Roke so tipale ponovno v temo. Tu je vlažno in spolzko, kamenje je golo, brez mahu in trave. Zakaj ni trave? Vlage je dovolj. Zakaj ne vidim? Je noč? Potipala je po sebi. Pulover je vlažen in lepljiv. Na glavi je roka obstala, ostra bolečina v sencih jo je ustavila. Ponovno je zatipala po obrazu. Od las navzdol se je nekaj lepilo po licu. Ko je skušala odmakniti lase, je bolečina spet živa, prav tu, tu je bula, tu je izvor in od tu se vleče lepljiva sled. Torej sem se ranila in pulover je lepljiv od krvi. Ni vedela, da je ležala v nezavesti že dolge ure. Toplejši opoldanski zrak, ki je krožil po breznu, jo je priklical iz globoke podzavesti. Tipala je dalje. Roke se lahko premikajo brez bolečine. Kosti so cele.

Ponovno se je skušala dvigniti. Silovita bolečina jo je prikovala na tla. Počasi je dvignila gornji del telesa in sedla. Kolki so v redu. Potipala je stegna in koleno.

V redu. Rahlo je tipala dalje. Leva noga se ni upirala, desna pa je ponovno protestirala, ko jo je z rokami skušala obrniti. Nad gojzarjem je bila noga debela in ni se je smela dotakniti. Bolečina je kljuvala v notranjosti in se okrepila, ko je skušala nogo premakniti. Rahlo je masirala nogo od kolena navzdol, da bi ugotovila središče bolečine. V gležnju je! Skušala je odvezati gojzar, vendar je bolečina spet silovito izbruhnila. Ni mogoče ugotoviti, če je zlom ali izvin. Skušala si je priklicati v spomin, kako je treba ravnati s poškodovanim gležnjem. Ovoj? Da ovoj in imobilizacija v opornice. Kje naj dobi opornice!

Tipala je previdno okrog. Le kamenje, okroglo, ploščato, drobno in debelejše, vlažno in spolzko, le nič dolgega ni dotipala. Še vedno ji je hrbet vezal nahrbtnik. Silno previdno je krožila z rameni in z rokami počasi vlekla naramnice niže, da bi se dokopala do nahrbtnikove vsebine. Samo nog ne sme premakniti, bolečina jo lahko ponovno pahne v nezavest. Uspelo ji je osvoboditi ramena in nahrbtnik si je posadila v naročje. Odvezala ga je in iskala v njem. Tu je vrv, prusik, vponke, tudi kladivo je zraven. Kapa je bila stisnjena ob bundi prav na dnu. V žepu je bila ročna svetilka. Je vložek v njej?

22 

Potegnila je iz nahrbtnika kladivo. Previdno ga je položila k notranji strani gležnja. Na zunanji strani je na oteklino pritisnila kapo in s prusikom ovijala počasi okrog noge od sredine meč navzdol do gojzarja in še malo čez. Še trden vozel in prva pomoč je bila opravljena. Stisnila je zobe in skušala premakniti nogo. Ni šlo, bolečina je bila prehuda. Treba bo še počakati. S tako bolečo nogo ne more niti do leda za svojim hrbtom, kaj šele plezati proti vrhu. Mogoče bodo bolečine popustile, če je le izvin, bo pod opornico čez nekaj časa najhujša bolečina minila. Da bi le kosti bile cele, potem se bo že izvlekla. Malo potrpljenja bo treba. Pobrskala je dalje po žepih, če bi bilo v njih kaj užitnega. Malice ni imela, iz koče je odšla brez vednosti oskrbnika in tečajnikov. Kar je imela s seboj od doma, pa so že prvi večer skupno pospravili. Tipala je v temi po žepih in občutila pod prsti lepljiv košček papirja. Pozabljen bonbon, ves zmečkan. Sladka vsebina se je trdno držala papirja. Neolupljenega je vtaknila v usta. Iskala je dalje. Drobtinice na dnu žepa so bile prilepljene na stene in jih je previdno ostrgala ter ponesla v usta. Brr, niti so se trdno držale drobtinic in je počasi z jezikom ločila sladkost z njih ter niti izpljunila.
V drugem žepu je obtipala košček sveče. Nič ji ne koristi, saj nima vžigalic s seboj. Z baterijo ne more prižgati ognja. Sploh mora varčevati s svetlobo. Med počivanjem je ne rabi, ko se bo odpravila proti izhodu, ji pa utegne koristiti.

23 

Irma je še nekaj časa klicala, dokler ni izmučena obmirovala. Kričanje jo je utrudilo. Ne sme pretiravati, potrebno je čuvati moči za reševanje. V jezi je po prepiru z Binijem odšla samo v steno in ni dovolj pazila. V ihti je pozabila na varovanje, čeprav je imela vrv in kline s seboj. Na previsu ob Igli se je preveč zanesla na srečo, ki je dotlej še ni pustila na cedilu. Oprimek je bil močan, s potno roko pa se ni obdržalo, ko je noga iskala oporo v gladki skali. Zaman je grabila z drugo roko, ko je začela drseti. Po padcu na Iglo jo je zagrnila tema. Mlahavo telo je ob vznožju skale počasi zdrsnilo skozi razpoko v brezno in obmirovalo.
Po dolgotrajnem mirovanju se je zavest vrnila in začela iskati rešitev. Sedaj je potreben le mir. Zaprla je oči, čeprav tudi z odprtimi ni ničesar videla. Utrudljivo je bilo držati veke odprte in strmeti v temo. Tišina, ki se je po polževo plazila od stene do stropa in nazaj, jo je počasi preselila iz brezna daleč v preteklost.

V.

Ležala je na pesku in mižala. Sonce ji je sijalo naravnost na obraz in jo peklo. Pomela si je veke in pritisnila prste na oči. Pod pritiskom prstov v trdi temi so se ji pred notranjimi očmi nekje iz vesolja bližale svetle točke in se širile, tik pred njo pa izginjale mimo nje v ozadje. Pikice je obdajal krog in krog svetli kolobar, ki je spreminjal barvo od svetlo rumene do zelenkasto sive in se končno oddaljil v enolični sivini tam daleč zadaj v drugem vesolju. Ko je tako ležala in potovala na nevidnih kolobarjih, se je umaknila očetu in mami ter vsem drugim v svoj svet. Vedno sta jo hotela imeti ob sebi, na dopust nista šla brez nje, v kolonijo z drugimi sošolci ni smela, bi se navzela slabih navad. Mama je skrbela za njeno zunanjost in jo oblačila kot manekenko, oče ji je večkrat stisnil bankovec v roko, da ne bi mama videla. Redno žepnino so ji dajali že več let, pa je povrh dobilo od očeta še enkrat toliko. Že drugi letnik gimnazije je zaključila, pa še vedno ni smela sama nikamor.

24 

25

Irma je bila radovedna, kako se počutijo v šotoru.
»Prav luštno je! Zvečer si prepevamo, da uspavamo kruleče želodce, saj nam je vsem zmanjkalo denarja. Zjutraj bolj dolgo spimo, pa nam hitro mine. Jutri pa na štop domov!«
Zapeljivo je bilo poslušati, kako brezskrbno je govoril. Zamikalo jo je, da bi še sama okusila nekaj svobode in se otresla maminega pokroviteljstva.
»Pridi kdaj na naš trening! V jeseni bomo spet začeli z alpinistično šolo,« jo je povabil.
Pa ni šla. Mama je nikakor ni pustila od doma med tiste umazane pohajače, kot je govorila o alpinistih.

Irmo pa je ves tretji letnik mikalo, da bi se pridružila kakšni klapi. Doma ni bilo več veselo. Oče in mati sto se pogosto prepirala, ona pa se je zapirala v svojo sobo in sanjarila. Posebno ob praznikih je bilo neznosno. Mama je silila na ples, očeta pa je mikalo med lovsko druščino. Ponoči je ostajala sama in brala, ko je na televizorju zmanjkalo programa, naslednje dopoldne pa je morala po prstih hoditi po svoji sobi, da ne bi vznemirjala maminih glavobolov. Oče se že dolgo ni vznemirjal zaradi njih. Avtomatično je prinašal ženi svežo kavo in aspirinček in poslušal njene vzdihe.

26 

Irma se je počasi odmaknila od okna in obstala pri omari s knjigami. Brala je že večkrat romane o skrivnih ljubimcih, vendar se je to ni tikalo.
»Da je moja mama tudi ...?« ji je vrtalo v možganih. Pa je še kar prijazna z očetom! Je to le videz, da zakrije resnico?
Irma je bila prizadeta. V svoji naivnosti je mislila o mami vse najlepše, sedaj pa se ji je podoba skrbne in ljubeče matere sesula v prah. Zajokala je od razočaranja.

Naslednje dni je opazovala mamo in kritično ocenjevala njen odnos do očeta. Obnašala se je kot običajno, vendar Irme ni več preslepila. Spoznala je, da je mamina ljubeznivost le zunanjo krinka, da za sladkimi besedami ni prave topline. Tudi za hčerko je imela Mohorjeva Anica sladko lice in prijazne besede vedno pripravljene. Irmo je hinavščina čedalje bolj bolela in sedaj je pozorno opazovala starša. Spoznala je, da je mir v hiši le navidezen, da se za prijaznimi besedami skrivajo tudi pikre bodice. Včasih je mama odšla od doma, ko je bil oče na jagi in se je vrnila, ko je Irma še spala. Nekoč temu ne bi posvečala pozornosti, sedaj pa je sumila, da so mamine odsotnosti povezane s prepiri, ki sta jih z očetom težko zakrivala.

Čedalje teže je prenašala mamino hinavščino in očetova jagrska hvalisanja, ko je prihajal ves okajen domov.
Naslednje poletje ni hotela z njima na morje. Zvedela je, da bodo tudi Gabrovčevi istočasno tam in se ji je kar obrnilo v želodcu.

Doma bom ostala, pri omi bom imela kosilo, zjutraj in zvečer pa bom sama kuhala, je vztrajala. Plavala bom v bazenu, tudi sošolke so tam vsako poletje.
Nič ni pomagalo mamino prigovarjanje, oče pa je kmalu popustil in ni silil v hčerko. Dosegla je, da so odšli brez nje.

Bila je svobodna, štirinajst dni je njenih. Ne bo se ji treba sprenevedati in poslušati maminih sladkih besed in gledati priliznjenega Gabrovca, njegove otopele žene in pijanega očeta.
Kako so ji odvratni!
Poležavala je v pozno dopoldne, nato pa iskala sošolke ob bazenu. Vsak dan je ob istem času odhajala na kosilo k omi in popoldne spet na bazen. Ni bilo veliko bolje kot na morju. Dolgočasno se ji je zdelo, ko so se sošolke hvalile z zagorelo poltjo in se neprestano pačile pred ogledala ter preskušale raznobarvne šminke.

27 

Ob skali je bila precejšnja druščina. Oblečeni so bili v trenirke ali kavbojke, nekateri pa so imeli kratke hlače.
Irma je sedla v travo in jih opazovala. Bini ni imel časa zanjo, pa ji ni bilo nič dolgčas. Z zanimanjem ga je opazovala, ko je pomagal ostalim pri treningu, opozarjal na prave prijeme in se z njim vred nasmejala, ko je Marjanu spodrsnilo in se je povaljal po koprivah pod skalco.
Všeč ji je bilo v tej druščini. Bili so sproščeni, brez sprenevedanja in olepšavanja so se pogovarjali le o tem, kar je bilo v središču dogajanja. Zanimali so jo vozli, skozi katere je drsela vrv, občudovala je njihovo spretnost, ko so se čez gladko skalo vzpenjali proti vrhu. Potipala je površino skale in pod prsti občutila oprimke, ki jih od daleč sploh ni opazila. Le kako jim uspe na taki rahli izboklinici obdržati težo telesa? Ko je Marjan spet poskušal in se potegnil čez skalo navzgor v grmovje, je stiskala pesti zanj, da ne bi spet padel v koprive. Uspelo mu je, mu je v mislih zaploskala.

Zvečer so se preselili na obzidje, ki je obdajalo zgornji del trga. Pogovarjali so se o pohodu, ki jih je čakal naslednji dan. Bini je bil včasih ob sobotah v službi in takrat jih je odpeljal na pohod šele v nedeljskem jutru. Zgodaj bodo odrinili in se po grapi povzpeli na Strmo goro, saj je bilo v nedeljo za pohod na Grmado prepozno.
Bini je Irmo povabil, naj se jim pridruži. Tudi drugi so mu pritegnili. Deklet ni bilo med njimi, pa bi se jim vseeno lahko pridružila. Irma je pomišljala. Kaj bi rekla mama? Saj ne more protestirati, je ni doma. Nekaj se že lahko odloči sama, le omi bo treba povedati, da je ne bo na kosilo.

Navila je budilko, telefonirala omi in si pripravila nekaj malice v platneno torbico. Malce tesno ji je bilo, saj ni imela takih čevljev, kot je videla včeraj pod skalco pri ostalih. Športni copati bodo morali vzdržati pohod, pa trenirka je še dobra.
Zjutraj se najprej ni znašla, ko jo je v temni sobi prebudil zvok budilke. V hipu se je spomnila, da odhaja z alpinisti na pohod. Brez zajtrka je odhitela na zborno mesto. Drugi so bili že zbrani, le Marjan je ves zadihan prihitel pozneje.

28

Irma še ni opazovala sončnega vzhoda v naravi. Svetlikanje na vzhodu je včasih opazovala iz avta, ko so se vozili na morje.
Danes je bilo drugače. Po travniku za seboj je opazovala rahlo meglico, pod drevjem pred seboj je videla polno mračnih senc. Na vzhodu pa se je nebo čedalje bolj rdečilo, dokler ni zagledala žareče krogle, ki se je hitro dvigala nad obzorje. Nepremično je gledala v to kroglo, dokler je niso zabolele oči in je odvrnila pogled. Kamor je obrnila oko, povsod je videla pred očmi svetlo kroglo. Le počasi ji je odsev sonca izginil izpred oči in je lahko pogledala v skupino fantov ob poti. Niso se zmenili zanjo, le Bini jo je opazoval, da je v zadregi povesilo pogled in se prestopila.
Ponudil ji je čutarico s toplim čajem. Krepko je nagnila, saj je bil želodec čisto prazen.

Nadaljevali so po levi bližnjici in se ustavili ob vznožju grape. Po dva in dva sta se navezala na kratko vrv. Trenirali so vzpon po grapi. Čeprav v njej ni bilo snega, so se navezali. Irma je bila v sredini trojke, Bini pa je stopal sam. Ko se je opotekla in zakrilila z rokami po zraku, jih je ustavil. Izvlekel je nekaj iz žepa v nahrbtniku in ji ponudil. »Pojej to, dokler bomo stali.«
Odšel je k prednji skupini in jim nekaj govoril, česar ni slišala. Hlastno je pojedla sendvič, da jih ne bi zadrževala. Na svojo malico je kar pozabila. Bo pozneje vrnila Biniju, da ne bo zaradi nje lačen.

Vrnil se je nazaj k trojki in ji spet ponudil čutarico. Hvaležna je spet nagnila in se zahvalila.
Nadaljevali so počasneje. Sopihala je in pazila na korak, izogibala se je kamnom, saj je pod tankimi podplati copat čutila vsak oster rob kot zbodljaj. Pot se je nagnila, ni več tako sopihala. Proti vrhu jih je osvetlilo sonce in jih grelo, da so slekli puloverje. Tudi Irma je odložila zgornji del trenirke in jo zvila v torbico. Tanka vrvica jo je rezala v ramo, da jo je hotela nositi v roki, pa jo je ovirala pri hoji. Roke je rabila za oprijemanje. Bini ji je brez besed vzel torbico iz roke in jo privezal na svoj nahrbtnik. Rahlo je protestirala, pa jo je kratko zavrnil. »Roke morajo biti med hojo proste!« Spet jo je obšla zadrega, a je raje molčala.

29 

Ko so se odpravljali v dolino, je zaostala daleč za njimi. Fantje so se zapodili navzdol kot mladi kozliči, njo pa so bolele noge, da jih je komaj dvigala od tal. Bini je počakal, ko je videl, da je sedla ob pot in začela sezuvati copate. Ker je dolgo ni bilo, se je vrnil pogledat, kaj dela. Ogledovala si je žulj na desni peti in ni vedela, kaj storiti, da je ne bi bolelo med hojo. Prilepil ji je obliž čez peto in ji dal svoje rezervne nogavice, da jih je obula in svoje potegnila čez njegove. Copate je trdno zavezala in poskusila stopati naprej. Šlo je. Stisnila je zobe, ko je sestopala po strmem delu poti, na položnih ovinkih pa je šlo malo hitreje.

Fantje so pod robom gozda počakali na travniku in se veselo muzali, ko sta končno Bini in Irma prišla za njimi.
»Lahko se režite, ko imate zdrave noge!« je bila jezna.
»Pa si drugič obuj gojzarje in ne bodi fina v copatih!« ji je vrnil Marjan. Tudi njega so večkrat žulji opominjali, da nima pravega obuvala, dokler se ni spametoval in hodil samo v gojzarjih.
Po kratkem postanku so se fantje zapodili naprej, še prej pa se dogovorili za naslednji trening.
»Adijo, Irma!« »Zdravo!« jim je odgovarjala.
Bini jim je zamahnil z roko v slovo in počasi spremljal Irmo čez travnik proti Trgu. Zavil je z njo, pred hišo njene ome pa se na kratko poslovil.
»Dobro si prestala pohod!« ji je vzpodbudno rekel pred odhodom.

Od tedaj je minilo precej let. Menjala je že nekaj parov gojzarjev, pozdravila še nekaj žuljev, strgala več parov rokavic in puloverjev. Spomin na prvi pohod ji je ostal globoko v spominu, saj ji trda preizkušnja ni odvzela poguma. Če bi Bini vedel, da je komaj zadrževala solze ob spustu, je ne bi pohvalil ob slovesu. Drugi dan jo je prišel domov pogledat, kako se počuti, ker je ni bilo na bazen.

30 

Le zakaj jo sedaj tako skeli?
Nehote je premaknila nogo in bolečina jo je ponovno zvila. Odprla je oči, a ničesar ni videla. Spomnila se je, kje je. Potipala je ponovno okrog sebe. Bunda je ležala ob njej na kamenju. Ko je sanjarila o morju, ji je bilo vroče in se je odgrnila. Ponovno jo je začela mučiti žeja. Mora gor k ledu, preveč jo žge po grlu. Ustnice ima že čisto razpokane.
Poiskala je baterijo in posvetila okrog sebe. Nekaj metrov jo je ločilo od ledene gmote za hrbtom. Če se upre z rokami ob tla in počasi zadensko vleče navzgor, bo mogoče prišla do ledu brez hudih bolečin. Desno nogo bo rahlo vlekla navzgor, z levo pa si bo pomagala pri premikanju.
Bundo je podvila pod desno nogo in nad kolenom trdno zavezala rokava, da bi noga v mehki ovojnici prenesla robove kamenja, čez katerega se mora privleči. Vrv je stlačila v nahrbtnik in si ga od spredaj nataknila čez ramena. Ničesar ne sme pustiti tukaj, ne more se vračati nazaj.
Poskusila je. Trdno je pritisnila dlani na tla, privzdignila telo in levo nogo in se v loku pomaknila malo navzgor. Premik desne noge je obudil bolečino, vendar je stisnila zobe in nadaljevala. Kamenje jo je rezalo v dlani in je obžalovala, da nima rokavic s sabo. Desno nogo je spodvita bunda oklepala kot hišica polža, vendar je ob vsakem večjem kamnu bolečina narasla do neznosnosti. Grizla je ustnice in se vlekla počasi po vzpetini navzgor. Še meter, še pol metra. Od napora in bolečine so ji stopile potne kapljice na čelo. Stresla je z glavo, a jo je bolečina v sencah opomnila na rano na glavi. Previdneje je lezla zadnjega pol metra in se z olajšanjem dotaknila mrzlega le-du. Bil je trd kot kamen, ni ga mogla odkrhniti. Roke je položila nanj in si jih položila na čelo in lice. Prijetno jo je ohladilo, nato pa streslo. Žeja se je ponovno oglasila, neusmiljeno jo je žgalo v grlu. V nahrbtniku je začela iskati oster predmet, s katerim bi odkrhnila led. Najlaže bi šlo s kladivom, pa je privezano ob gleženj.
Naj bo tam še naprej.

Našla je klin z ostrim robom. Dober bo! Začela je udarjati po ledu. Trdna ploskev se ni vdala, zato je začela s strani počasi vrtati pod ledom. Otipala je, da je led na enem kraju debelejši, kot bi iz njega silil kamen. S klinom je začela vrtati, kot s svedrom. Dolgo je trajalo, da je odkrhnila manjši kos. Nesla ga je v usta in ga počasi topila med jezikom in nebom. Še naprej je vrtala s klinom v led in začela žagati okrog izbokline, da bi odkrhnila od ledene gmote večji kos. Počasi se ji je posrečilo izdolbsti okrog izbokline žleb. Okrog roke si je ovila nahrbtnik in začela udarjati po izboklini. Končno se je odkrhnil velik kos ledu. Potegnila ga je k sebi, da ji ne bi zdrknil po strmini, saj se ne bi mogla splaziti za njim. Ledeno kepo je potisnila v nahrbtnik in si ga spet nataknila na rame. Malo se je treba premakniti vstran od ledenega kupa, tu je premrzlo. Spodaj je bilo topleje. Posvetila je spet okrog sebe.

31 

Desno od ledenega vrha se je kamenje rahlo dvigalo proti steni. Bilo je videti suho. Treba bo še malo navzgor. Ugasnila je spet svetilko in se potegnila z rokami nekaj metrov više. Obtipala je trdno steno, ki se je dvigala proti stropu. Tu bo možno celo sedeti. Poravnala je kamenje pod sabo in spet položila vrv na tla. Previdno je izvlekla ledeno kepo iz nahrbtnika in jo položila v vdolbino, ki jo je prej pripravila. Kepa se ji ne sme odkotaliti. Nahrbtnik je položilo na skalo za hrbtom, bundo pa previdno potegnila izpod noge in jo oblekla. Vse kretnje so bile počasne in okorne. V temi je zelo previdno poiskalo klin in spet začela drgniti po ledeni kepi. Koščke ledu je nosila v usta in ga topila, vendar žeja ni hitro popustila. Premrle roke je tiščala izmenično na vroče čelo in si jih grela, do ji na ledu ne bi otrpnile. Avtomatično je roka s klinom žagala po ledu in druga pobirala drobne koščke leda in jih nosila v usta. Prazen želodec se je počasi polnil z vodo, vendar ni bil zadovoljen. Kdaj je dobil zadnjo hrano? Irma ni vedela, kako dolgo je v breznu, saj ni imela ure. Krči v želodcu so se ponovno oglasili. Izza hrbta je počasi potegnila nahrbtnik in znova preiskala vse žepe in dno nahrbtnika. Roka je zadela ob nekaj trdega. Ponesla je predmet k ustom in ugriznila. Brr, grozen okus. Ugriznila je v svečo in hitro izpljunila. Mali košček sveče, kdove od katerega tabora ji je ostal. Stlačila ga je v srajčni žep. Vse še lahko prav pride. Spet si je stlačila led v usta in si izplaknila okus po sveči. Krči v želodcu so se polagoma pomirili. Naslonjena na steno je ponovno zaprla oči. Roke je stlačila v žepe bunde in poskusila zadremati. Od napora je bila utrujena. Noga je mirno počivala, bolečina je popuščala. Dobrohotni spanec se je počasi bližal in jo zazibal v noč.

VI.

V planinski koči se je pod noč zbralo vsa ekipa. Oskrbnik je pravkar nosil večerjo na mizo, ko je vstopil Verner. Bil je bolj sključen kot navadno. Take akcije ni pomnil. Čez dan je dvanajst izurjenih reševalcev preplezalo steno, pa nobenega sledu. Treba bo razširiti akcijo. Nekateri se bodo vrnili v dolino in poslali druge.

Po večerji so se odpravili do Hrastnika. Bini in Verner sta jih spremljala. Gospodinja je povedala, da je Tomaž pozno popoldne vprašal, če so Irmo našli. Ker ni vedela odgovora, je rekel, da bo še nocoj prišel pomagat iskat. Verner je poklical postajo milice in Mohorjeve. Mogoče bi jim lahko pomagali v dolini s kakšnimi informacijami. Bi se lahko Irma zatekla kam na drugi strani Grmade? Imajo mogoče tam sorodnike:? Ni nujno, da se je vrnila po severni strani.

Nič koristnega ni zvedel pri Mohorjevih. Le vznemiril ju je z novico, da Irmo iščejo, ker je od sinoči pogrešana.
Verner je naprosil komandirja milice, da je v lokalni radio dal klic v sili.
»Od sinoči pogrešamo alpinistko Mohorjevo Irmo, ki se po odhodu v steno Grmade ni javila. Če se je kje oglasila ali če jo je kdo videl, naj javi postaji milice ali na sedež GRS.«
Karkoli bi kdo zvedel, bo javil Hrastniku, od tu pa bodo prenesli novico v planinsko kočo.

32 

Mohorjeva sta doma obsedela pred televizorjem. Nista gledala v ekran, misli so jima blodile v neznane daljave. Anica je ponovila besede, ki jih je pravkar slišala.
»Irmo pogrešajo od sinoči. Iščejo jo že ves dan.«
Mirko se je vidno streznil. Običajno je zvečer hitro zadremal na kavču. Nocoj pa je buden strmel v prazno. Avtomatično je dvignil roko s kozarčkom konjaka, a jo spet povesil. Ne more, ne diši mu.
Irmo pogrešajo od sinoči. Šele od sinoči? Jaz jo pogrešam že leta. Živela je ob meni, pa je nisem včasih v hiši niti opazil. Kdo je bil kriv? Zakaj sva se odtujilo? Kot otrok je bila prisrčna in kako sem bil ponosen nanjo. Anica jo je vedno lepo oblačila in se rada z njo razkazovala v Trgu. Ko so mi kolegi pohvalili obe, se je še meni smejalo. Postajala je podobna svoji mami, kot njena mlajša sestra je izgledala. Meni po je kljub lepi hčerki nekaj manjkalo. Sina bi želel, da bi me nasledil v tovarni. Z Anico sem večkrat začel pogovor o tem, vedno je bila mojega mnenja. Pa nama ni uspelo. Bila je razočarana kot jaz. Ona je imela dovolj otrok v vrtcu in je ob njih kar pozabila na najino nepotešeno željo. Ko sem v tovarni sprejemal mlade vajence, me je večkrat zabolelo. Tudi tvoj sin bi lahko tu delal. Saj ne bi končal med vajenci. Poslal bi ga naprej na univerzo, da bi se vrnil kot inženir. Ob mojih izkušnjah bi se razvil v pravega vodjo. Ne bi sedaj Lipi gospodaril v tovarni ...

Mirko je globoko vzdihnil, že večkrat je tako brezplodno sanjaril. V obilici dela, med načrtovanjem razvoja in na pogostih poslovnih potovanjih je pozabljal svojo bolečino. Minevala so leta. Želel je, da bi se Irma odločila za tehniko. Pa se ni, na filozofijo je šla. To je mamina vzgoja. Najprej pravljice, nato romani, ki dekletom mešajo glavo in ne znajo nič praktičnega. Če sem jo hotel vzeti s seboj v tovarno, je Anica protestirala, da se bo umazala. Pa ne gre povsod brez tega, tudi umazana dela so potrebna, če hočemo preživeti in kaj ustvariti.
Filozofiranja in prerekanja o družbenoekonomskih odnosih niso dovolj. Za mene je pomembno, da mi pravočasno pripeljejo v tovarno dovolj jekla, da odpošljemo dovolj izdelkov na trg in da je na koncu leta dovolj ostanka čistega dohodka. Kako pa naj sicer gradimo? Še dobro, da je Gabrovc kmalu odšel. Kar naprej je skliceval sestanke sindikata. Samo zmedo je pripravil s pravilnikom o nagrajevanju po osebnem prispevku delavca, kot da stare norme ne bi več veljale. Bolje sva se razumela, ko je bil na občinskem sindikatu. K nam domov je vedno rad prihajal, saj je Anica tako rada vabila pomembnejše ljudi v občini. S slovesnimi večerjami je napolnjevala praznino, ki je ogrožala hišo. Sami tujci smo v tem domu. Videz in hinavščina. Ni čudno, do je Irma rada odhajala, saj je tudi mene čedalje bolj vleklo med jagre.

33

Neprijetno tišino je prekinil telefon. Oba sto se zdrznila in kar obsedela. Kdo bo dvignil slušalko? Nobeden ni upal. Zvok je napolnil vso hišo. Končno se je dvignila Anica in se tiho odzvala. Oma je vsa vznemirjena spraševala:
»Še Irme ni domov? Po radiu sem slišala, da jo iščejo! Kaj pa čakata? Kako vzdržita doma? Jaz bi jo šla iskat, vidva pa kar sedita! Vedno sem govorila, da plezanje ni za dekleta. Zdaj pa taka nesreča!«
Anica ni mogla prekiniti slapa besed, ki se je zlival iz slušalke. Oma je bila razburljiva in jo bo treba pomiriti.
»Čakaj, kaj po govoriš o nesreči! Samo iščejo jo in jo bodo vsak čas našli. Pomiri se no, ne jokaj prehitro, vse bo še dobro!«
Anica ni vedela, kaj naj sploh reče. Sama je bila potrebna vzpodbude, kako naj pomirja še druge.
Omina vprašanja so prekinila otopelost, ki je vladalo v hiši. Anica je pričela hoditi po sobi, od okna do omare, kjer je navidezno kaj prestavila in spet k oknu. Kot bi iskala odgovor v temni noči, kje je njena hči. Leži kje pod skalo z zlomljenimi nogami, da ne more nikamor? Je še sploh živa? Noči so sicer hladne, vendar ni nevarnosti, da bi zmrznila. Nikogar ni ob njej, da bi se pogovarjal z njo in jo potolažil. Morda jo kaj boli in nima ničesar pri sebi, da bi si olajšala bolečine! Domišljija ji ni dala miru in predstave, ki so ji vstajale pred očmi, so jo plašile, da je glasno zastokala.

Mirko ni vzdržal dolgo ob njenem nemiru. Ni bil vajen takih trenutkov in se ni znašel. »Sedi vendar in daj mir!« je zarohnel. »Nič ne pomaga, če boš skakala k oknu, zaradi tega ne bo prišla nič prej!« Iz njegovih besed je kljub ostrini zavela zaskrbljenost .
»Nič srca nimaš za hčerko. Saj se nikoli nisi brigal zanjo!« mu je očitajoče odgovorila.

34 

Mohorjeva sta spet začela drug drugemu očitati, kar je bilo med njima že nekaj let običajno.
Po radijski novici, da na Grmadi iščejo Irmo, se je v dolino vselil nemir. V družinah alpinistov se je zviševala napetost. Fantje in dekleta bi radi šli pomagat, njihovi starši pa so previdno molčali.
Akcijo je sprožil Tomaž. »V torek zjutraj gremo s prvim avtobusom do Razpotja. Reševalcem na Grmadi bomo pomagali pri pregledovanju terena. V šolah in tovarnah nas bodo opravičili, saj so vsi čuli radio!«

Na jutranjem avtobusu so se reševalci in alpinisti med seboj pomešali v enotno skupino. Vse je družila misel na Irmo, ki jo je treba najti, da ne bo prepozno. Ko so hiteli mimo Hrastnika, je bilo že svetlo. Ozirali so se v pobočja Grmade, če bi kaj posebnega opazili.
Stena se je mirno dvigala v jasno nebo. Razbrazdano površje je neobčutljivo za skrbi še vedno vabilo.

V planinski koči sta Verner in Bini že pripravljala načrt za akcijo. Le tri smeri, ki so vodile direktno proti vrhu, so ostale še nepreplezane.
Šestorica bo šla v te smeri, ostali se bodo razporedili pod vznožjem stene in pregledali pobočje na severni strani vse tja do zadnjega grebena v Kotu.
Južna pobočja bodo prečesali reševalci s štajerske strani. Radijska zveza med ekipama bo vzpostavljena, da bo možno akcijo spremljati, dokler ne bodo Irme našli.
Reševalci so že odšli, alpinisti pa so se zgrnili okrog Binija, do so se dogovorili za vse potrebno. Petra je načelnik še posebej izprašal, saj je z Irmo zadnji govoril, pa ni zvedel nič novega. Rekla je, da gre v Kot, ni pa omenila nobene smeri.

Bini in Tomaž sta odpeljala vsak svojo skupino. Na koči je ob oskrbniku ostal le Verner, ki je po radio zvezi klical štajerske reševalce. Dogovorili so se, do vsaki dve uri vzpostavijo zvezo, zvečer pa se vsi skupaj zberejo v planinski koči, če ne bo prej reševanje zaključeno. Še milico je klical, če se je kdo oglasil s kakršnokoli informacijo. Nič novega ni zvedel. Odpravil se je pod steno.Počasi je stopal proti sedlu, od koder bo laže spremljal akcijo. Vedno ga je prizadelo, ko je bilo v nevarnosti mlado življenje, čeprav je sodeloval v več akcijah. Na nesreče in na smrt se ni mogel navaditi. Lahko je druge prepričevati, da reševalec v steni ne sme ubogati čustev, da mora objektivne prepreke hladnokrvno in trezno presojati. Ko je drugim pojasnjeval tehnične posebnosti akcije, ko se je utrujen vračal, se je skrival za masko neobčutljivosti.
V njegovi notranjosti je divjal vihar ogorčenja nad kruto usodo, ki se je poigravala z ljudmi. Vedel je, da ljudje v naravi iščejo lepote in da postajajo v stiku z njo boljši, plemenitejši. Vesel je bil, da je mladina čedalje več izletov organizirala v planine.

35 

Na sedlu je Verner obstal. Pogled mu je zaokrožil od stene na južne obronke Grmade, kjer se je med skalovjem dvigalo ruševje. Proti vrhu je rasla le še trava, ki se je v rosnem jesenskem dopoldnevu svetlikala kot srebrna preproga.

Opazoval je vrhove, ki so se vseokrog dvigali posamič ali v skupinah. Proti jugu so se vrhovi skrivali v rahli meglici in se na obzorju stapljali v rahlo valovito črto. Severni vrhovi so že bili prekriti s snegom. Bele konice so se dvigale nad sivkasto modrimi pobočji kot stražarji v belih haljah. Res so podobni stražarjem, negibnim in nemim, že stoletja in tisočletja obsojenim na večno bdenje nad nemirom v dolinah. So že utrujeni od opazovanja? Potrpežljivo se dvigajo k soncu, nastavljajo lice dežju, prisluškujejo gromu, drhtijo v viharju in celijo rane, ko jih oplazi strela.

Mogočni in nepremagljivi od daleč, vendar prijazni, ko se jim bližaš. Kdor zna ravnati z njimi, mu milostno dovolijo stopiti na vrh glave tudi po najzahtevnejši poti. Če si dober z goro, je tudi ona dobra s tabo. Če se ji bližaš z ljubeznijo in spoštovanjem, te nagradi.

Če dirkaš po njenem naročju s štoparico v roki in šteješ, koliko si jih v tekmi s časom prehitel, ti ne more podariti zadovoljstva in ne nagraditi z veseljem. Vsak dan pride kdo, ki bo še hitrejši. Vsem, ki prihajajo s hrepenenjem po lepoti, gore obilno vračajo. Nežna stebelca prvih spomladanskih cvetov, svetlo zelene trate, rdečkasti nadih spomladanskih bukev, vabljivo ščebetanje ptic v vrhovih smrek, težki vonj posekanih in olupljenih hlodov, temno rdeče jagode volčina, prsteno rjavi lišaji, lahek pršič in ledene sveče, vse to gora ponuja tistemu, ki zna gledati in občutiti s srcem.

Kdor prihaja s hrepenenjem, odhaja bogatejši in zadovoljen, vendar željan novih doživetij. Vredno je zbirati spomine na lepa doživetja, ljubezniva srečanja ... Bogat je, kdor lahko obuja spomine na sončne vzhode, žareče večerne zarje, piš vetra in hlad nočne rose, nežno jutranje ščebetanje in zamolklo ropotanje odskakujočega kamenja, komur je ostal v spominu gamsji trop in plašni snežni zajček.

Verner je stal mirno in tiho, njegovo telo je bilo podobno osamelemu viharniku, pozabljenemu ob sivih skalah.

36 

Z višine sta bila videti kot jastreb in lastovica. Počasi sta se postavi bližali planinski koči. Očitno je zadnja strmina pred kočo zdelovala oba, saj sta se ob mizi pred stavbo kar sesedla in obmirovala. Dolgo je bilo vse mirno. Končno se je pri njiju ustavil oskrbnik in začel se je pogovor, ki ga je Verner spremljal po kretnjah. Oskrbnik je z rokami krožil in kazal nekam na zahod. Oba sogovornika sta se obračala v smeri, ki jo je nakazala oskrbnikova roka. Morda sta Irmina starša, je Vernerja zaskrbelo. Če sta res, ne bo nič lažje. Nemir sorodnikov se včasih preseli še na reševalce, da niso zbrani pri akciji. Dobro, da so vsi na terenu, prišleka pa očitno nimata moči, da bi šla za njimi.

Pohitel je s sedla navzdol kar po melišču, čeprav to ni bilo njegova navada. Za ovinkom ob skali je še malo postal in se umiril. Pred Mohorjeva, ki sta vdano sedela pri mizi, je stopil resen in zbran. Njega je dobro poznal, z njegovo ženo pa ni imel nikoli stikov, vendar je očitno bila Irmina mati, saj podobnosti ni bilo moč zgrešiti.

Pozdravil je oba in jima stisnil roke. Mirko je Vernerja takoj vprašal, kakšni so izgledi za njuno hčerko. Anica je lovila besede kot žejna trava pomladno nevihto.
»Drugi dan iščemo v zadnjih plezalnih smereh in po pobočjih pod smermi. Alpinisti so prišli pomagat, da bomo zajeli širši teren. Imamo radiozvezo s Štajerci, ki so na južni strani. Do sedaj še nismo našli nobenih sledov o Irmi.«
Verner je poročal stvarno, brez čustvenih odtenkov v glasu. Z monotonim in mirnim glasom je pomirljivo vplival na oba.«Upam, da jo bomo našli. Dve noči, prebiti na prostem, nista preveč nevarni, saj še ni zmrzali. Le mirno je treba počakati, Irma je dobra alpinistka, utemeljeno pričakujem, da bo vzdržala.«

Anica je bila od poti utrujena, lovilo je sapo in tesnoba ji je stiskala grlo. Hripavo je zašepetala:
»Mislite, da je Irma še živa?«
Reševalci so bili takih vprašanj navajeni, pa so bili vedno v zadregi z odgovorom.
»Upam, da je. Tudi vidva morata biti prepričana, da jo bomo našli in ne smeta izgubiti živcev. Dokler je akcija v teku, ne bi želel, da vznemirjamo reševalcev. Prosim, nobenega kričanja in solz, ker vse skupaj nič ne pomaga.«

Verner je govoril, kot bi vsak čas pričakoval, da bodo reševalci pripeljali pogrešano alpinistko.
Tedaj je opazil, da sta Mohorjeva na svežem zraku pričela drhteti.

37 

Spremljal ju je skozi vežo in jima poiskal prostor ob mizi, pri oknu, skozi katero se je videl le del stene in prijazna pobočja Slemena. Pogled je vzbujal zaupanje, lepe jesenske barve so se prelivale z grmovja na drevje in nazaj na travnata pobočja. Mirno, jasno nebo nad pobočjem je vzbujalo veselje nad življenjem. Mohorjeva sta bila potrebna toplote, ki bi jima okrepila upanje.

Verner jima je sam prinesel čaj iz kuhinje. Iz skodelic se je širil neznan vonj. Oskrbnik je čaju dolil ruma, posebej pa dodal cvetje materine dušice, da so se vonjave mešale in mamljivo vabile. Verner je oskrbnika naprosil, naj Mohorjeva skuša s pogovorom zamotiti, da ne bosta preveč nemirna, sam pa je odhitel spet v steno za reševalci .

Torkov dopoldan je bil v koči pod Grmado običajno dolgočasen. Za nedeljskimi gosti je bilo vse pospravljeno, posamezniki, ki so med tednom prihajali po transverzalnih poteh, pa niso dovolj zaposlili oskrbnika. Dolge ure si je krajšal z drobno obrtjo, kot so temu govorili v dolini.

Oskrbnik Edi je iz otroških let dalje veljal za samouka pri oblikovanju lesa. Ko je našel zanimivo oblikovano vejo ali rogovilo, jo je olupil, prerezal, vrezal še drobno znamenje in obesil na steno. Korenine je okrasil z vžganimi liki nedoločljivih oblik, ki so v gledalcu vzbujali domišljijo. Že dolga leta je njegove stvaritve občudoval prihajajoči planinski svet in prenekatero umetnino je posebno prijazen gornik ponesel s seboj. Edi ni mislil na denar, ko je rezljal, ni se pa branil nagrade za trud. Posebno meščani so bili navdušeni nad njegovimi izdelki in so ga prepričali, da je treba razširiti posel. Rogovil in korenin ni bilo časa iskati, zato se je Edi znašel in rezal svoje like na deščice, nažagane iz srednje debelih bukovih debel. Zbrušeno podlago je s spretnimi rokami obdelal v reliefno podobo, globinske vreze podkrepil z žarečim klinom in vtisnil podobi ožganine.

Mohor se je razgledoval po sobi in pristopil k podobi, ki je predstavljala ruševca. Lovska žilica se mu je prebudila in zapletel se je z oskrbnikom v pogovor. Edi je bil navdušen opazovalec divjadi, med lovce pa se ni nikoli vpisal. Niso mu bili po duši, ni razumel, da zmorejo ubijati. Mohor pa je užival, ko je uplenil perjad ali divjad, s trofejami se je ponašal. Previdno sta sogovornika razvijala pogovor, kratki premori so omogočili, da sta pretehtala drug drugega. Reva, je predel v sebi Mohor, ne upa si vzeti puške v roko, strah ga je krvi. Nasprotno pa je razmišljal Edi. Kakšen krvoločnež je to, ne smili se mu nobena žival, ne vidi nobene lepote v naravi, le za število rogov no stani se peha.

Anica je naveličana poslušala moža. Njegove zgodbe z lovskih pohodov je niso zanimale, prizanesljivo se je nasmihala, ko se je v družbi hvalil z lovskimi uspehi. Ko sta se spoznala, ji je bilo všeč njegovo širokoustenje. Bil je plečat, a okreten in gibčen in ko je napenjal mišice, jo je premamil s svojo divjo naravo.

38 

Mohorjeva sta velikokrat igrala gostitelje trški družbeni smetani. Anica je kot spretna gospodinja presenečala s pogrinjki, ki jim ni zmanjkalo svežih idej.
Mirko je ob takih priložnostih razkazoval svoje trofeje in se bahal z lovskimi doživljaji.
Tudi oskrbnika je obsipal z lovskimi dogodki, ki so bili večinoma povezani s streljanjem. Anica je z zanimanjem ogledovala oskrbnikove rezbarije. Pozornost ji je pritegnila fotografija gamsjega tropa na skalnem grebenu. Mladič je stal ob strani in obračal tropu hrbet, kot bi hotel zbežati. Irma je podobna temu mladiču, je pomislila, že dolgo nama je obračala hrbet in odhajala v gorski svet.
»Imate kaj otrok?« je iznenada vprašala oskrbnika.
»Nimam,« je počasi odgovoril. »Pa nisem posebno razočaran. Vsi, ki prihajajo na Grmado, mi krajšajo čas, z nekaterimi smo pravi prijatelji.«
»So reševalne akcije pogoste?«
»Niso,« je mirno odvrnil. Zgodi se, da se otrok loči od skupine in zaide na svojo pot. Ko ga starši pogrešijo, vsi prisotni priskočijo na pomoč in ga iščejo. Reševalci so doslej prišli na pomoč le nekajkrat. V akciji so morali odnesti v dolino žensko z izvinjeno nogo in alpinista, ki ga je oplazilo padajoče kamenje. Že pred leti se je zgodilo, da je v steni ranjena alpinistka prebedela noč. Zdravnik je bedel z njo in jo bodril. Reševalci so jo zjutraj potegnili na vrh z vitlom. Ko so se rane pocelile, je prišla s soplezalci in jim pokazala smer, v kateri je obtičala. Pozneje je prišla z zaročencem, sedaj pa prihaja že z otroci. Kdor vzljubi gore v mladosti, jim ostane zvest vse življenje.«
»Ste že dolgo tu? V tej koči?«
Oskrbniku se je lice razlezlo v prijazen nasmeh.

39 

Mohorjeva sta velikokrat igrala gostitelje trški družbeni smetani. Anica je kot spretna gospodinja presenečala s pogrinjki, ki jim ni zmanjkalo svežih idej.
Mirko je ob takih priložnostih razkazoval svoje trofeje in se bahal z lovskimi doživljaji.
Tudi oskrbnika je obsipal z lovskimi dogodki, ki so bili večinoma povezani s streljanjem. Anica je z zanimanjem ogledovala oskrbnikove rezbarije. Pozornost ji je pritegnila fotografija gamsjega tropa na skalnem grebenu. Mladič je stal ob strani in obračal tropu hrbet, kot bi hotel zbežati. Irma je podobna temu mladiču, je pomislila, že dolgo nama je obračala hrbet in odhajala v gorski svet.
»Imate kaj otrok?« je iznenada vprašala oskrbnika.
»Nimam,« je počasi odgovoril. »Pa nisem posebno razočaran. Vsi, ki prihajajo na Grmado, mi krajšajo čas, z nekaterimi smo pravi prijatelji.«
»So reševalne akcije pogoste?«
»Niso,« je mirno odvrnil. Zgodi se, da se otrok loči od skupine in zaide na svojo pot. Ko ga starši pogrešijo, vsi prisotni priskočijo na pomoč in ga iščejo. Reševalci so doslej prišli na pomoč le nekajkrat. V akciji so morali odnesti v dolino žensko z izvinjeno nogo in alpinista, ki ga je oplazilo padajoče kamenje. Že pred leti se je zgodilo, da je v steni ranjena alpinistka prebedela noč. Zdravnik je bedel z njo in jo bodril. Reševalci so jo zjutraj potegnili na vrh z vitlom. Ko so se rane pocelile, je prišla s soplezalci in jim pokazala smer, v kateri je obtičala. Pozneje je prišla z zaročencem, sedaj pa prihaja že z otroci. Kdor vzljubi gore v mladosti, jim ostane zvest vse življenje.«
»Ste že dolgo tu? V tej koči?«
Oskrbniku se je lice razlezlo v prijazen nasmeh.

40 

Irma je več let redno trenirala telo, pri tem se ji je okrepila tudi duhovna moč. Ni klonila, čeprav je bila že neskončno dolgo sama v temi, v breznu, globoko pod površjem stene. Ni pomislila, da je možnost preživetja majhna. Znašla se je v situaciji, neobičajni za alpiniste. Kdo jo bo iskal v globinah? Tja se spuščajo jamarji, ona in njeni prijatelji pa se vzpenjajo.
Vzpon! Kateri je bil najtežji, kateri najlepši?
Kdo bi to vedel, ko jih je bilo toliko. Iz dobe, ko je še bila tečajnica, ji je ostal v spominu vzpon zaradi komičnosti. Po kratki smeri se je usidrala na vrhu zaobljene skale in varovala soplezalca, ki je pol raztežaja pod njo premagoval zadnje metre gladke skale. Irma je rahlo molzla vrv preko rame in se zagledala v daljavo. Všeč ji je bilo sedeti tu vrh stene po prestanem naporu. Nenaden sunek jo je predramil in z bliskovito naglico jo je trzajoča vrv vrgla vznak. Obvisela je na kratkem koncu vrvi, obrnjena s hrbtom k steni, kot hrošček na gladkih tleh. Ni se mogla obrniti in prijeti skale, da bi se potegnila kvišku na stojišče. Soplezalec, ki je med plezanjem zdrknil, se je ujel za skalo in spet pričel plezati.
»Varuj me,« je zaklical od spodaj!

41 

Irma bi se rada nasmejala tudi sedanji zadregi, v kateri se je znašla, vendar ni zmogla. Bilo je temno, kar preveč temno in tema ji že od nekdaj ni bila všeč. Davno je bilo, kot otrok je ostala sama doma, ko sta starša odšla na prireditev. Sredi noči se je zbudila in klicala mamo, a je ni doklicala. Pod odejo se je stiskala in dolgo buljila v temo, požirala je solze in utrujena zaspala šele proti jutru. Ko je prvič bivakirala v steni, ni bila sama. Z Binijem sta plezala v Paklenici. Popoldne sta vstopila in napredovala počasi, saj je bilo soparno in vlažne roke Irme nekako niso ubogale. Na ostrem robu si je odrgnila dlan, da je napredovala še počasneje. Bini je pravočasno presodil, da ne bosta do večera izplezala in je poiskal primerno mesto za bivak. Oba je varno privezal na stojiščne kline. Ko se je stemnilo, sta obsedela na ozki polički, ki je z ostrimi robovi pritiskala na stegna, da sta se pričela kmalu presedati. Soparica ni popustila, v daljavi se je bliskalo, vendar ni bilo nobene sapice, ki bi napovedovala nevihto. Irma ni mogla zaspati, skalni rob jo je preveč žulil. Nič ni pomagalo, da ji je Bini pomirjajoče prigovarjal. Prebedela je vso noč in zjutraj vsa omotična izplezala. Šele pozneje, ko sta z Binijem večkrat prespala noč v šotoru, se je privadila na temo. Ni se je več bala, nočni šumi in klici je niso več vznemirjali, saj je spoznala, da niso nevarni.

Tema, v kateri se je sedaj znašla, je bila mirna in tiha, obdajala jo je mehko, brezšumno. Ni bila nevarna, je pa preprečevala, da bi se Irma znašla in začela pripravljati rešitev. Ledeno kepo je spet potegnila k sebi in pridno žagala s klinom po njej, drobila koščke ledu in jih nosila v usta. Dolgo je trajalo, da se je odžejala, bila je kar utrujena od drgnjenja ledene gmote. Roke so se ohladile, da si jih je morala ogreti. Položila jih je na lica in čelo, ki ni več tako gorelo. Tudi na sencah ni bila bula tako močna. Oteklina na glavi je uplahnila.

Irma je pričela razmišljati, kako bi se rešila. Telo se je od razgibavanja ogrelo, misli so ji krožile počasi in stvarno, brez panike. Zavedala se je, da je odvisna le od svojih moči, ki jih mora zaradi tega varčevati. Hrane nima, led ji bo pomagal utešiti žejo, zato mora ledeno kepo vzeti s seboj. Če bo iskala rešitev dolgo, bo rabila še več ledu.

42 

Po dolgem času se ji je posrečilo. Nov kos ledu ji je dal upanje, da bo zmogla še več. Plazila je spet k steni. Obe ledeni kepi je dala v žep nahrbtnika, vanj pa stlačila vrv in bundo. Če se bo odpravila na pot, se bo ogrela z gibanjem. Spet je posvetila in opazovala skale nad sabo. Strop je bil gladek, gor ne bo šlo. Če bi hotela splezati navzgor, do odprtine nekje za stropnim ovinkom, bi morala imeti obe nogi zdravi. Trezno je presodila, da mora po breznu naprej. Posvetila je po tleh. Treba bo čez kamenje navzdol.

Irma si je pritrdila nahrbtnik okrog ramen zelo na kratko, da ji je segal navzgor pod glavo. Roke morajo biti proste. Škoda, da nima rokavic s seboj. V kopno steno jih niso nosili, še pozimi je bilo večkrat bolje z golo roko iskati oprimke. Orokavičena dlan je bila nerodna pri iskanju razpok in izboklin. V snegu pa so rokavice koristile, posebno tiste iz čiste volne. Čeprav so se premočile, so se na ledenem zraku dlake sprijele med seboj in tvorile zaščito, da koža na prstih in dlaneh ni omrznila. Sedaj bi ji bile dobrodošle kakršnekoli rokavice, saj je kamenje mrzlo, hrapavo, z ostrimi robovi reže v dlani. Za odhod se je pripravljala počasi, saj je bila od izgube krvi in lakote precej oslabela. Vsaka kretnja je bila okorna in počasna, čeprav je bila prepričana, da hiti.

Pričela je plaziti. Ob vzponih so običajno vzklikali »Grem«, sedaj pa ni smela uporabiti iste besede. Premikanje ni bilo podobno nobeni hoji. Z rokami je tipala nazaj za hrbet, se oprla na dlani in stopalo leve noge, pridvignila zadnjico in se potegnila za nekaj centimetrov nazaj. Desno nogo je telo previdno potegnilo za seboj. Ob drsenju čevlja po tleh so tresljaji vzbudili bolečine v gležnju, da je stisnila ustnice. Zadenjsko se je bilo težko premikati. Morala bo obrniti telo in se premikati stransko. Nagnila se je no levi bok, roko v komolcu naslonila na tla in se vlekla dalje. Kamenje jo je tiščalo v dlani, na komolec, na bok in stegno. V temi ni mogla izbirati smeri, trmasto se je vlekla naprej. Nekaj metrov se je premaknila dalje in zadela na višjo ovi-ro. Potipala je. Pred njo se je dvigala gmota, kateri se je bilo treba izogniti. Drsela je z rokami po površini in zagrabila za oprimek, ki je štrlel iz gladke površine. Prijela se je zanj, pritegnila telo in stopila na levo nogo. Desna je zakljuvala, kot bi jo stisnili v primež, ni mogoče stopiti nanjo. Spet bo treba na tla. Zdrsnila je ob skali nazaj. Spet dlani na kamenje, potipati malo naprej, pritegniti nogo, dvigniti telo in ga malo prestaviti. Desna noga je sledila telesu kot nekoristen privesek. Ob vsakem premiku se bolečina iz gležnja širi navzgor po nogi, čedalje močnejša je in odmeva celo v glavi.

43 

Koliko jih je še? V temi ni mogoče videti.
Ko so na šolskem izletu obiskali Postojnsko jamo, so jim vodiči razlagali, da je v podzemlju zelo živahno, da se v nekaterih razpokah in vdolbinah zadržujejo živali, prilagojene večnemu življenju v temi. Vodič je osvetlil temen kot, začudeni so sledili hroščku, ki je plazil po goli steni. Razlagal je, da ima hrošček zakrnele oči, da pa čuti svetlobo s celim telesom in se ji umika. Ko so ugasnili vse luči, so se v globoki in težki temi začeli stiskati drug k drugemu. Minuta teme se je vlekla, nobeden ni upal izreči besede. Vodnik je spregovoril prvi in jih potolažil, da bodo vsak čas prižgali luč. Glasno so se oddahnili, ko je svetloba obsijala pot v naslednjo dvorano. Šolarjev je bilo takrat veliko v skupini, Irma pa je sama. Ni sošolca, ne prijatelja, ni soplezalca, ki bi ji podal roko, ji vzpodbudno stisnil dlan in jo povabil s seboj na prosto, navzgor, soncu naproti. Jo Bini išče? Jeza po nesmiselnem prepiru jo je pognala v steno, zdrsnila je, ker se je premalo varovala.
Ko je prvič bila v ledeni steni, ji ni drselo. Trenirali so. Dereze so zasajali v led, v levici cepin, v desnici ledno kladivo.
»Na treh točkah moraš biti povezan s skalo, prav tako z ledom. Ko zasadiš cepin više, mora kladivo trdno tičati v ledu in tudi obe derezi. Ko vlečeš derezo iz leda, morata cepin in kladivo obdržati vso težo. Telo pritisni k ledu, saj ne grize!«
Ostro so odmevale inštruktorjeve besede, se odbijale od leda in se ovijale okrog glav trenirajočih. Plazili so se po ledu kvišku, počasi, kot otrple muhe po mrzli šipi. Le nekaj metrov ledene višine in koliko truda je bilo treba. Treninga ni bilo nikoli preveč. V Sinjem slapu je šlo zares. Nekaj metrov od tal je bil led debel, napihnjen, da je noga našla varno stojišče. V sredini slapa je lahko zavrtala ledni klin in vpela vanj vrv. Navzgor je šlo počasi, led je bil trd in je bila treba z vso močjo zamahniti z roko, da je konica cepina prodrla malo globlje. Malo pod vrhom je ledno kladivo zasadila poševno. Nekam votlo je zadonelo. Še enkrat je udarila, bolj močno. Konico kladiva je prodrla skozi ledeno skorjo, udarila ob skalo in se odbilo. Krhek led se je zdrobil, kladivo je podrsalo ob skalo, za njim pa je zdrsela navzdol po ledu tudi sama. Zaradi sunka je spustila cepin, ki je ostal zgoraj v ledu, Irma pa je zdrsnila po ledenem toboganu, dokler je ni vrv zadržala. Med drsenjem se je pritisnila na ledeno površino, ki ji je odrgnila brado. Pozneje so se ji smejali, naj se raje poljublja s soplezalci, ne s skalo in ledom.

Tudi zdaj bi z veseljem poljubila soplezalca, tudi Binija, čeprav sta se sprla, vendar ga ni. Sama je in ne pleza, le plazi se. Po kolenih, po trebuhu, drgne si komolce, dlani so že opraskane. Kamenje je gladko, debelo, drobno, ostro, hladno in pekoče. Koliko je že preplazila? Zdaj postaja ravno, ne vleče je navzdol, tla se dvigajo. Zadnjih nekaj metrov je bilo plazenje že podobno pravemu plezanju.

44 

Ko je bivakirala v severni steni Civete, viseča na lestvicah, varno pripeta na množico klinov, je bila jasno, zvezdna noč. Mraz je pošteno pritiskal, otrple prste je ves čas drgnila in premikala noge. Krvni obtok je treba vzdrževati. Ko je s presedanjem zanihala lestvice, je rahlo zažvenketalo. Bini, ki je bivakiral nekaj metrov nad njo, sedeč na drobni luski, se je ob zvoku predramil.
»Je vse v redu, Irma?« »Je,« je odgovorila v temo. Mraz je treba premagati, gibanje ga odganja. Ko obmiruješ, se mimogrede vtihotapijo ozebline pod kožo. Prsti otrdijo, ne moreš jih premikati, ne moreš se prijeti, ne potegniti navzgor, ne moreš zagrabiti vrvi, ne odpeti vponke, zato masiraj dlani in prste, podrgni noge, skrij obraz pred mrzlim vetrom. Zapri oči, čeprav so zvezde na nebu tako blizu, da bi jih najraje pobožala z roko.

Irma je stegnila roke in počasi legla vznak na skalo. Dlani je obračala kvišku, da je hladna sapa božala skelečo odrgnjeno kožo.
»Samo malo bom še počivala,« je pomislila. »Počakala bom sončni vzhod, saj bo kmalu.«
Globoko v breznu ne bo sonca. Če hočeš videti sonce, moraš naprej. Le naprej, ne smeš zaspati. Iz spanca se je še teže prebiti, telo noče ubogati.
Odpri oči, dvigni se, plazi se naprej, zunaj te čaka sonce, čakajo te rumenkasti macesni in zelene smreke. In prijatelji, iščejo te, kličejo te, pridi, pridi. Potrudi se, roke so se že ohladile, noge so se odpočile, mišice te še lahko ubogajo, le ukaz jim daj.

Irma je odprla veke in se zagledala v temo. Dvignila je zgornji del telesa, se presedla v udobnejši položaj na skali in začela pripravljati telo na nadaljevanje akcije. Kako so se učili premagovati utrujenost? Uščipni se v mečico ušesa, močno stisni, da bo zabolelo.

Irma se je avtomatično potegnila na skali naprej, kot se je že vlekla ure in ure. Nenadoma je roka zagrabila v prazno. Tudi druga se je pridružila in lovila zrak, ki se je odmikal. Pazi, preveri oprimke! Roke so tipale po skali, ki se je umaknila v globino. Ne bo šlo, roke so prekratke, treba je preveriti z lučjo. Bleda svetloba pojemajoče baterije je zatrepetala po jami.

45 

Irma je slonela na polici, pod njo pa je zevalo brezno, navpična stena se je izgubljala v temini. Potegnila se je še malo naprej na rob skale in raziskovala steno pod sabo. Sence na skali so nakazovale izbokline, oprimki so posejani redko, vendar so. Treba se bo spustiti dol. Kako? Kot po navpični vrvi v telovadnici! Že, že, toda vrv je pritrjena varno no strop telovadnice, tu pa ni nobenega sidrišča, niti razpoke za klin. Ne obupuj, še nisi vsega pregledala. Išči še naprej! Premaknila se je na polici proti desni in raziskovala steno, ki se je vzpenjala nad polico. Tu je nekaj temnejšega. Razpoka je, vendar ima le en klin z obročkom. Če ga zabije in se po vrvi spusti navzdol, bo klin ostal zgoraj, saj ni plezalca zadaj, ki bi ga izbil in prinesel za njo. Treba je poskusiti, tudi brez tega klina bo treba pozneje nadaljevati pot. Le naprej, le navzdol.

Klin, s katerim si je drobila led, je potisnila v ozko režo in ga z roko potolkla. Premalo, tu je potrebno več moči. Kladivo bi rabila! Ne more ga še odvezati! Preveč boli, ko se dotakne noge! Iskala je kamen, da bi zabila klin. Ni ga bilo v dosegu roke. Morala se bo splaziti nazaj! Trajalo je nekaj časa, da je v temi odplazila do grušča in izbrala dva kamna. Oddahniti si je treba, potem pa nazaj k klinu. Le počasi, noga se upira z bolečino opozarja nase! Ne boj se, noga, saj te čuvam, kolikor morem. Toda, pomagaj mi, če se hočeva rešiti, se morava obe. Skupaj bova zmogli premagati bolečino. Ne pusti me na cedilu!
Prigovarjala je nogi, kot bi poskušala soplezalca nagovoriti, naj premaga svojo slabost in se ji pridruži. Zlezla je nazaj k steni, otipala klin in začela s kamnom udarjati po njem, da bi ga zabila čim dalj v razpoko. Slabotna roka je tolkla še in še, preden je odmev klina naznanjal, da je varno sedel v razpoko. Zdaj pa vrv. V temi je razvezovala nahrbtnik okorno, prsti so bili že otečeni od prask in je niso ubogali. Počasi se je navezala. Vrv je potegnila skozi obroček in spustila navzdol v brezno. Sedaj pride najtežje. Splezati s skale in se obesiti na vrv. Zdrava noga bo morala čuvati ranjeno, roke morajo vzdržati sunek, ko se bo prevalila s skale v praznino in obvisela. Še malo naprej, na rob skale! Prej pa še malo oddiha in leda v usta, so že čisto razsušena. Ker ni imela klina, da bi oddrobila košček, je ledeno kepo sesala, dokler ji niso ustnice otrdele. Kepa se je že precej zmanjšala in jo je z lahkoto spravila v žep nahrbtnika. Bundo je ovila okrog ranjene noge in rokave pod kolenom tesno povezala. Še nahrbtnik je »obula« na nogo in ga privezala na pas, da ji med spuščanjem ne bi zdrknil z noge. Tako, pripravljena je. Sedaj pa še malo bliže na rob skale, spusti ranjeno nogo navzdol, da bo pripravljena, ko bo telo zabingljalo v praznino.

46 

Prevalila je telo s skale, sunek ji je pretresel vse kosti, ko je obvisela na vrvi nad breznom. Zanihala je, ranjena noga je zadela ob navpično steno, do je nehote zaječala. Drži, ne spusti vrvi, bolečina bo prešla. Še malo vzdrži, ne smeš izpustiti!

Nihanje je pojenjalo, bolečina je postala znosna. Irma je levo nogo uprla v steno in počasi popuščala vrv. Plezalni pas jo je stiskal okrog stegen in prsi, ob vsakem popuščanju vrvi je telo zanihalo in bolečine v gležnju so se povečale. Ne smili se sama sebi, stisni zobe, drži vrv, popusti, rahlo, drži, spet spusti ...

Leva noga je iskala opore v steni. Zadela je na skalno lusko, ki je bila dovolj široka, da je čevelj varno stopil nanjo. Potrkala je po robu luske, če vzdrži, nato pa vrv nategnila in se potegnila malo kvišku, da je leva noga na luski prevzela težo telesa. Stoje z eno nogo na luski se je prilepila k skali in si odpočila roke. Izmenično se je varovala le z eno roko, z drugo pa počasi nihala in krožila z dlanjo v hladnem zraku.

Dovolj je počivanja, treba je naprej! Kam? Le naprej v temo, navzdol, spodaj bo rešitev.

Spuščanje je Irmo utrujalo, napenjala je oslabele mišice do skrajnosti. Leva noga je iskala opore v steni, ki se je začela odmikati. Je stena previsna? Kako daleč je še do dna? Vrvi zmanjkuje! Treba bo spet pogledati.

Irma je z levo roko zagrabila obe vrvi in zanko pritrdila na vponko. Z desnico je poiskala baterijo in spet posvetila. Stena, ob kateri se je spuščala, se je odmikala še par metrov v globino in izginjala v temnem rovu. Brezno se je zožilo kot lijak, vendar je spodnji konec tega lijaka izginjal nekam poševno v temo. Svetloba baterije je le še medlo osvetljevala stene tega lijaka.

Le kaj se sveti tam spodaj? Irma je stožec svetlobe ponovno uperila v svetlo progo na steni. Kaj je to? Ugasnila je baterijo in nekaj trenutkov počakala, da so se oči privadile na temo! Je mogoče v brezno posijala svetloba? Zaprte veke je počasi dvignila v upanju, da bo svetla proga nakazala izhod na površje. Nič! Svetle proge ni bilo nikjer. Je imela prej privid? Še enkrat je zaprla in odprla oči. Nič. Razočarana je spet prižgala baterijo. Sedaj je svetla proga spet vidna. Kaj je to? Seveda, to je mokra skala. Srebrnkasta sled se vleče po skali navzdol. To sled je pustila voda, ki se izgublja v globino. Treba bo slediti tej srebrni niti. Ali niso potočki izpod Grmade tudi srebrni?

Previdno je Irma spravila baterijo v hlačni žep. Še malo se je treba spustiti!
Koliko je še vrvi? Dva metra? Ne, še tri! Otipala je konec vrvi! Z nogo je tipala v temo, da bi našla stop. Na previsni skali ji je noga podrsala po skali in spet omahnila v globino. Kaj pa oprimki? Bi se lahko obdržala z rokami?
Slepo je tipala po steni. Tu je gladko, tam je rahla izboklina, poskusi, bo šlo?

47 

VIII.

V koči pod Grmado se je torkov večer zbrala celotna reševalna skupina. Reševalci in alpinisti so v jedilnici odložili opremo in posedli. Skrbi niso odložili, ta je ostala. Bini in Verner sta drug drugemu poročala, kje so iskali. Vse plezalne smeri so preplezali, pobočja pod vstopi v smeri so preiskali od Male do Velike Grmade in prav tja do Kota. Štajerci so prečesali južna pobočja in sedaj čakajo v gostilni »Pri suhi veji« nadaljnjih navodil.

Dva dni iskanja je bilo za njimi, pa še nobenih sledi! Tudi iz doline so po radio zvezi sporočili, da poizvedovanja niso prinesla sadov. Nihče ni javil, da bi se Irma kje oglasila, nihče je ni videl. Pogrešana je še naprej.
Kaj zdaj? Kako nadaljevati? Kje bi jutri začeli? Sama vprašanja brez odgovorov. Bini je bil skrušen. Preveč je strog z vsemi, tudi z Irmo. V ljubezni ni prostora za hude besede, tudi razumevanja je treba in vživljanja v partnerjeve občutke. Ljubosumnost je treba premagati. Kdor ljubi, mora partnerju zaupati v celoti, tako mu je zabrusila Irma v prepiru. Žaljivo je, da sumi v njeno zvestobo. Dvomi o njej in soplezalcu, ki je obema že dolgo iskren prijatelj, so neosnovani in imajo čisto drugačni izvor, je nadaljevala.
»Ne maraš Tomaža, ker je boljši plezalec od tebe,« mu je vrgla resnico v obraz. Resnica pa boli. Tega ni mogoče glasno priznati. Najmanj pa trmi, ki jo je vzgajal v alpinistični šoli, jo učil gorskih korakov, varnih prijemov, trdnih stopov, tovariške pomoči in prijateljskega sodelovanja. Kar je dosegla, je bilo z njegovo pomočjo, si je domišljal.
Ni maral, da bi plezala z drugimi, podzavestno se je bal, da bo ob njih spoznala, da ni najboljši. Ko so v trojki opravili prečenje Mont Blanca, je Irma utrujena vzkliknila: »Če ne bi bilo Tomaža, bi nama trda predla!«
Binija je zaskelelo, kot bi mu zapičila želo v čelo.
»Torej mi ne zaupa več kot doslej!«
Naveza pa mora biti povezana, čutiti mora enako, brez besed je treba razumeti hotenje drugega. Ko dva napredujeta v steni, ju nevidna moč zaupanja opogumlja in premagujeta težave, ki jih drugi ne zmorejo.

48

Bini je skušal odpoditi mračne misli. Tovariši iz odseka so ga molče opazovali in čakali novih navodil. Bil je njihov vodja že leta. Trudil se je, da bi napredovali in organizirali samostojno odpravo. Cilj, za katerega je vredno trdo delati in se odrekati prostemu času. Za uspeh odprave je nujno, da so vsi člani povezani v željah in hotenjih. Uspeh posameznika je uspeh skupine. Pomembno je, da vsi zaupajo vodji odprave in prav tako mora on zaupati njim, le tako se bodo počutili varne in močne, sposobne za premagovanje naporov, ki jih odprava zahteva.

Verner ga je zmotil v razmišljanju.
»Narediti je treba načrt za jutri. Poklical sem še nove reševalce. Pridejo tudi taborniki. V dolini so se že dogovorili, da jih poseben avtobus pripelje jutri navsezgodaj. Ker jih bo na tej strani Grmade dovolj, bi ti peljal nekaj alpinistov čez sedlo na južno stran in bi pomagali Štajercem. Pravkar so poklicali, da bi nadaljevali po skupnem planu.«

Bini je pritrjeval. Še nocoj bi lahko šli preko sedla. Z aktivnostjo bo preganjal nemir. Preden bodo dospeli do gostilne »Pri suhi veji,« kjer jih čakajo, bo pol noči že mimo. Tudi Irminim staršem bi se rad umaknil izpred oči. Čutil se je krivega pred njimi. Če se ne bi z njo sprl, ne bi šla sama v steno. Dobro, da ne vesta. Le Vernerju je priznal, on pa molči o tem. Nihče mu ne očita, pa vendar se čuti krivega. Kako bo še lahko pogledal drugim v oči, če Irme ne bodo našli? Iz oči mu bodo brali njegovo krivdo, brez besed ga bodo obsojali, čeprav ga ne bodo obsodili. Kazen mu bo odredila lastna vest.

Po odhodu Binijeve skupine je Verner prisedel k Mohorju. Skušal ga je zamotiti. Pogovor je zdravilo za takšne, kot je Mirko, ki je bil znan po lovskih štorijah, resničnih in izmišljenih. Pričel je opisovati svoja srečanja z živalmi, a Mohor ni pokazal posebnega zanimanja za njegove besede. Nazadnje sta molče obsedela in opazovala druge, ki so se potiho pogovarjali. Če je kateri pospremil besedo s smehom, so ga drugi začudeno pogledali.

Peter je prisedel k Mohorju, kot bi mu želel nadomestiti Irmino odsotnost. Rad bi mu kaj povedal, pa ni našel začetnih besed. Bil je še mlad, s starejšimi je težko navezal stike. V tovarni, ki jo je Mohor dolga leta vodil, se je Peter šele začel poklicno usposabljati. »Jutri pridejo tudi iz tovarne pomagat iskat,« je končno našel besede za pogovor.
»Res?« se je zganil Mirko in pomislil: »Pa me le niso čisto pozabili!«
Peter je nadaljeval: »Tudi iz našega oddelka bodo. Po UKW so se pogovarjali.«
»Kje pa delaš?« je bil Mohor radoveden.
»V elektroobratu.«
»Te delo veseli?« je spraševal dalje.
»Še kar! Rajši po imam radioamaterski krožek.«

49 

V jedilnico je prišla Anica. V kuhinji ni bilo več nobenega dela, ki bi ji napolnil čas. Treba se je vrniti med druge, ki čakajo. Oskrbnik jo je spremljal do Mohorja in se obrnil k fantom.
»Mogoče bi bilo bolje, da bi šli vsi spat. Zjutraj bo treba zgodaj vstati. Spočiti se morate, iskanje bo naporno!«
Mlajši so se poslušno dvignili, pa tudi starejši se niso dolgo obirali. Posedanje v koči je bilo neprijetno. Vse je mučila ista skrb, dva dni brezuspešnega iskanja je bilo vsem nerazumljivo. Kako je mogoče, da se izgubi vsaka sled za človekom. Grmada se še ni pokazala tako skrivnostna. Mogoče je koga okrcnila po prstih, ga stresla s svojega hrbta in mu za nekaj časa preprečila, da bi hodil po njej. Ni pa se še zgodilo, da bi koga tako skrila.

Verner je še malo posedel z Mohorjevima, končno pa se je tudi on povzpel v zgornje prostore. Mirko in Anica sta ostala v jedilnici sama.
Kolikokrat sta že tako sedela doma, pred televizorjem ali ob časopisu in vsak zase pestovala svoje misli. Mirko se je v somopomilovanju tolažil s kozarčki konjaka, Anica pa ga je skušala od tega početja odvrniti s pikrimi pripombami. Nista se že znala več normalno pogovarjati, iz najbolj nedolžne pripombe je v trenutku zrasel prepir. Ogorčenje je bilo posebej žolčno, ko je padla resnična beseda.

50 

Oskrbnik je Mohorjevima pokazal sobo, v kateri bosta lahko prespala in odšel počivat. Spanje bi prineslo olajšanje, vendar ga ne moreta priklicati. Ždela sta vsak v svoji postelji, gledala v temo in iskala spomine iz preteklosti. Tiha noč je še otežila minute, ki so se vlekle s polževo hitrostjo.
»Ali spiš?« je Anico tiho poklicala moža.
»Ne,« je iz teme odgovoril zamolkel glas.
»Zebe me.«
»Pridi se pogret,« jo je Mirko povabil.
Zlezla je pod njegove odeje in se rahlo stisnila k njemu. Mirno je dihal. Je to res njen mož, ob katerem je preživela četrt stoletja? Ga ne stiska ob misli na hčerko?
Je ne pogreša? Ne pogreša nikogar?
Anica je vzdihnila. Kdaj so živeli skupaj kot družina?
»Se spomniš?« Katere spomine lahko skupaj obujata?
Vprašanje je obviselo v temi.
O ja, pred leti je bilo drugače. Živahno je bilo v hiši, Irma je napolnjevala prostore s smehom in besedami.
»Se spomniš, ko je bilo Irmi šestnajst let? Polna hiša sošolcev je bila. Takrat je zadnjič pihala v svečke na torti, pozneje nič več ni marala tega. Preotročje je, je dejala.«
Da, tudi Mirko se je spominjal. Njemu je spomin ušel še dalje.
»Kako je bila vesela, ko je na šolskem smučanju dosegla tretje mesto! Za nagrado je hotela nove smuči! Pa kako se je šopirila v uvoženem dresu! Lepa je bila v njem,« je ugotovil Mirko.

51 

IX.

Koča se je umirila, pobočja pod Grmado so dremala, dolina je spala.
Globoko pod steno, v tesnem breznu je bilo temno in tiho. Hladni nočni zrak je krožil po rovih, božal stene, tipajoče valovil nad kamenjem in se spotaknil. Včeraj še ni bilo te ovire. Sapice so se pobirale in krožile v čedalje ožjih krogih okrog mirne, rahlo dihajoče gmote.

Nežni hlad je ovijal čelo Irme, ki je že nekaj ur ležala na ostrem kamenju. Bolečina, ki ji je vzela zavest, je ob mirovanju popustila. Telo se je v nekajurnem mirnem spanju odpočilo.

52 

Potegnila je z noge nahrbtnik, ki ji tudi ob padcu ni ušel, saj ga je tesno privezala. Vrv je počasi stlačila v nahrbtnik in spet poiskala ledene kepe v žepih. Ob padcu se je led zdrobil, drobci so se v žepih lepili na blago, da je počasi kos za kosom odtrgala in nosila v usta. Ledeni zajtrk jo je osvežil, tudi um je hitreje deloval. Treba je naprej. Mora biti izhod.

Tipala je okrog sebe, da bi raziskala teren. Iz žepa je izvlekla baterijo in prižgala. Svetlobe ni bilo. Rahlo je s prsti potegnila čez ohišje. Steklo je bilo zdrobljeno, žarnice ni več otipala. Zdaj je prepuščena popolni temi. Toliko časa je že tu spodaj, do ji je tema postala domača. Pa bo tudi brez svetilke morala naprej. Naprej iz brezna, na prosto, na sonce, kjer so kolegi in Bini, kjer se vzpenjajo stene in vabijo.

Irma se je počasi plazila po rovu, ki se je ožil, zavijal, vzpenjal in spet nižal. Dlani so grabile po tleh, ranjene in otekle. Desna noga se je povita v svojem oklepu upirala premikanju, bolečina je kljuvala in zbujala odpor. Nič ne pomaga ljuba noga, ko bova zunaj, nama bodo drugi priskočili na pomoč. Tukaj jih še ni, ne morejo do naju, treba je naprej, bliže ...

Rov se je bolj zožil, ni bilo dovolj prostora za plazenje po strani. Spet bo treba na hrbet. Nahrbtnik me ovira, vstran z njim. Odvezala ga je in si spet vtaknila v usta nekaj drobcev ledu.

Plazila je napol sede, meter za metrom. Kar naprej, tu je treba zaviti, še malo dalje, tu je še bolj tesno, ne more več ...
Leže na hrbtu je tipala proti oviri. Ni več tako gladko kot skale spodaj v rovu. Malo bolj hrapavo je, drobi se, možno je odkrhniti delček. Tipala je še dalje, potolkla je z bolečo dlanjo predse po neznani prepreki. Zdelo se ji je, da sliši votli odmev. Še boj je potolkla in začudena ugotovila, da se od stene drobijo delci. Vztrajno je tolkla in krušila drobce. Ali se ni malo posvetilo? Je to bliskanje v njenih možganih ali je res svetloba v rovu?
Še je tolkla po oviri, drobila krhko steno pred sabo in jo potiskala vstran, nekam v ozadje. Napenjala je oči. Je to zaradi močne želje po svetlobi ali je resnica? Ni bilo več tako temno, zadaj za oviro se res rahlo svetlika.
Svetloba je navdihnila Irmi še nekaj moči. Suvala je v oviro, da so ji roke krvavele, pa ni prenehala. Ko bi imela vsaj kakšen predmet v roki, da bi si pomagala. Kladivo mora ostati privezano k nogi, v žepih nima nič. Iskala je in zadela ob mali predmet. Otipala je in ugotovila, da je to zadnji košček sveče, ki ga je ves čas nosila v žepu. Brezkoristen predmet, ne more ga uporabiti za svetlobo, čemur je namenjen, premajhen košček je, da bi z njim udarjala po steni. Še za pojest ni. Ali pač? Ponesla ga je k ustom in ugriznila. Nima več zoprnega okusa, mogoče ga je gristi. Nekaj časa je mirovala z rokami, le dlesni so se premikale in grizle, gnetle in žvečile ostanke sveče.

53

Roke so si malo odpočile, ko je bila Irmo zaposlena z grizenjem. Spet je zatipala v sivkasti prostor pred sabo. Pritegnil jo je del ovire, ki se ni dal odkrhniti. Tipala je, s prsti drgnila ob njem in ugibala. Spet drugačen občutek. Ni gladko in mrzlo kot skale, ni krhko kot drobir okrog. Kaj je le? Še je tolkla, butala in praskala okrog neznanega predmeta. Pod njim je nastala drobna odprtina, da je prst potisnila podenj in se ga oklenila. Potegnila je k sebi in drobir se je usul v večji množini. Zdaj je bilo pod predmetom prostora že za tri prste in skozi odprtino se je svetloba počasi dotipala do Irme. Spreletelo jo je veselo upanje. Izhod je pred mano. Še malo, pa bom zunaj. Z novo močjo je grebla okrog predmeta in širila odprtino. Po dolgem trudu ji je uspelo predmet spodaj in zgoraj osvoboditi grušča.

Pa to je kos lesa! Dlan se je oklenila lesa. Ta kos lesa je pomenil, da je bliže površju. V notranjosti gore ni bilo drugega kot kamenje. Če je naletela na les, potem je že bliže površju. Je to korenina? Dlan, ki se je oklepala lesa, je potresla, potegnila, vlekla in omagala. Če ne bom izvlekla tega lesa ali odprtine razširila, bom ostala tu zadaj, čisto blizu rešitve ...

Še druga roka se je iztegnila proti oviri in grebla, grebla ...

Prostora okrog lesa je bilo že dovolj, da je Irma z obema rokama zagrabila zanj in ga z vso močjo potresla. Drobci peska in strnjenega blata so se ji vsipali po obrazu, da je spet zamižala. Zaprtih oči se je potegnila bliže k pregradi in še močneje vlekla. Ni šlo. Les mora biti dolg, zasidran v pesek in kamenje. Pod njim je treba odprtino razširiti. Grebla je pod lesom in z dlanjo odstranjevala drobir mimo sebe v zadnji del rova. Odprtina se je vztrajno večala in tema se je umikala. Roke so že kar avtomatično ponavljale gibe, s katerimi se je odprtina počasi večala. Pripravila si je dovolj prostora, da se je obrnila in legla na trebuh. Zadaj za pregrado je treba preiskati rov, da ne bo presenečenje premočno. Morda je za pregrado prepad in ne bo mogla naprej? S čisto krotkimi potegljaji se je plazila kot kača po trebuhu do ovire. Tipala je naprej, saj v mraku ni mogla videti, kaj je pred njo. Za pregrado se je v desni smeri nekaj svetlikalo, kot bi se svetloba odbijala od nekod in razpršena ovijala kamenje in rov. Tam bo rešitev, je šinilo Irmi v zavesti. Tja bo treba, v smeri proti svetlobi, proti površju in soncu. Ven iz teme, ven iz brezna, v življenje ...

Želje so pohitele naprej, volja se jim je pridružila, le trudno telo je še nemočno ležalo v rovu. Treba je naprej, tu pa je ozka odprtina, ki brani telesu, da bi se izvleklo. Pod prsti je čutila vlago. Torej je res bliže površja, v breznu zadaj ni bilo takšnih tal. Le malo še, pa bo zunaj. Ko bi želje imele noge in roke ...

54 

Nekateri svet opevajo, spet drugi iščejo v njem lepote, ki jih večina ne vidi. Videti modro nebo, sončne žarke med vejami, drobne cvete med skalovjem, nežne travnate bilke in trdna debla ... Slišati šum vetra, cvrčanje kobilic v travi, prepevanje slavca, pesem pastirja, skovikanje sove in krakanje vran. Toliko lepih stvari je tam zunaj, zato naprej, tipanja v temi in plazenja v tišini podzemlja je dovolj. Še je treba zbrati zadnje moči in nadaljevati pot. Dolga je bila, a še ni končana. Mrak, ki se tam spredaj umika svetlobi, daje upanje, da je tam življenje, drugačno od grobne tišine brezna.

Irma je tipala za pregrado, a ni dosegla dna. Kot bi za steno, zbito iz naplavljenega peska in blata bila jama. Je dno globoko? Nima vrvi, da bi se spustila ob njej. Počasi je odvezala bundo z noge in rokav močno zavezala okrog lesene prečke nad odprtino. V drugi rokav je natlačilo kamenja in ga spustila skozi odprtino na drugo stran. Zanihala ga je in zadela z njim ob prag desnega rova. Ni tako globoko. Treba bo še razširiti odprtino, da bo potegnila telo skozi. Kamenje in blato, ves drobil, ki ga je prej iz pregrade grebla proti sebi, je sedaj potiskala nazaj proti zbiti steni in na ono stran. Pest je grabila sipki material in ga na drugi strani spuščala v jamo. Dolgo, kar predolgo je trajalo, da je pod trebuhom očistila drobir, ki ga je prej odkrhala od pregrade. Ko se je spet lotila zbite stene, da bi mejo med obema rovoma znižala, so dlani že spet skelele, kot bi jih žgal. Odvezala je bundo, vtaknilo roko v rokav in z oblazinjeno dlanjo tolkla po zbitem robu. Le počasi se je rob krhal in padal na drugo stran. Boli, členki so obtolčeni, dlani so scefrane od ostrih robov skal in kamenja, roke so utrujene ... Enakomerni gibi so bili čedalje počasnejši in slabši. Pregrada se je le počasi nižala. Utrujenost je že spet segala po Irmi.

Brezno zadaj je s svojo tišino in temo nežno vabilo: »Pridi nazaj, spočij si, tukaj ni nobenih težav, ležeš in lahko počivaš stoletja, tisočletje ...«
Mračni rov spredaj s svetlikanjem na koncu pa je obetal izhod, šum vetra, ščebet ptic, ropot strojev, smeh deklet in fantov, modre pogovore starcev, jok in vrisk otrok, življenje ...

Kdo bo močnejši? Utrujenost in trmoglava vztrajnost sta se borili, katera bo zmagala. Otekle dlani, odrgnjeni členki, boleči gleženj, polprazne žile, kruleči želodec, odrgnjeni komolci in hrbet, strnjena kri na glavi, vsi pomočniki utrujenosti so potiskali Irmino glavo čedalje niže k tlom. Ko se je čelo dotaknilo ostrega roba razbite ovire, je spet dvignila trma svoj uporni vrat. Ne daj se premagati, le nekaj metrov je še, le do ovinka še moraš, pa boš zagledala svetlobo, še malo, pa boš zaslišala radostne vzklike življenja tam zunaj ... Tam hodijo tvoji prijatelji, iščejo, čakajo nate, ne razočaraj jih ... Išče te Bini, Andrej, Tomaž, Peter, mama, oče ... Pojdi naprej, pohiti jim naproti, težko čakajo, radi bi te objeli in s tabo zavriskali ...

55 

Irma se je vlekla s skrajnim naporom po rovu, ki se je spet ožil, vendar je že dobro videla odprtino, za katero je bila močna svetloba. Roke so še vedno počasi grabile po spolzkih tleh in prisiljevale celo telo, da se je zvijalo in počasi premikalo naprej. Končno je dosegla površje. Rada bi glasno zavriskala, pa skozi otečene in razpokane ustnice ni spravila glasu. Jezik se je okorno valil med zobmi, grlo je bilo suho, dihala je počasi in mežikala v močno svetlobo.
»Sonce se že poslavlja,« je pomislila, ko je zlezla na prosto. Skala, na kateri se je rov zaključil, je bila obrasla z mahom. Sredi skale je bil viden žleb, ki se je zgubljal v travi.
»Spomladi teče po žlebu voda,« je trudoma ugotavljala.
»Zdaj je ni, pa tako sem žejna!«
Na mahu in travi se je počutila prijetneje kot v blatnem rovu in skalnatem breznu. Utrujena je položila roke in čelo na tla, da bi se koža ohladila in nehala tako hudo skeleti. Sonce je osvetljevalo pobočje, vendar ni imelo več moči, da bi jo ogrelo.

Na svežem zraku in svetlobi je Irma zadihala globlje. Konec je teme, priplazila se je iz podzemlja, rešena je.
Počasi je dvignila glavo, da bi videla, kje je. Okolica je bila podobno pobočjem katerekoli gore. Po tleh se med travo dvigajo grmički, tu in tam se vidi bel kamen, daleč spodaj se dviga drevje. Opazovala je vse z utrujenimi očmi. Vse je tu, kar je tako pogrešala spadaj v breznu.

Zdaj naj vriska duša!
Razbolele ustnice je premaknila, potegnila z jezikom čeznje in zaklicala:
»Na pomoč, na pomoč!«
Klic je odmeval v njeni glavi, da se ji je zdelo, kako je zaklicala vsa gora. Prisluhnila je, se oprla na komolce in spet klicala: »Na pomoč, na pomoč!« Slabotni klici niso segali deleč. Trava se ni premaknila, grmovje je mirno stegovalo svoje veje v čisti zrak, drevje tam spodaj je širilo mogočne veje k tlom kot leta in desetletja poprej.
Tišina, ki je bila v breznu tako gluha, je bila na svetlem soncu le rahlo svetlejša, a še vedno tiha.

56 

Ranjena noga se ji je v dnevni svetlobi zdela kot nabrekla krastača, pred katero bi najraje odskočila. Vendar se je le počasi vlekla naprej, da bi dosegla grm in se ob njem dvignila. Leže na tleh ni veliko videla, ni mogla presoditi, kje je. Privlekla se je do grma in se poskušala ob njem dvigniti. Veje so bile drobne, upogibale so se pod njeno težo in se ji priklanjale. Posrečilo se ji je dvigniti na koleno leve noge, vstati pa ni mogla, desna noga je bila premočna ovira. Sesedla se je ob grmu in naslonila glavo ob veje. Utrujenost je z novo močjo segala po njej. Zaprla je oči in obmirovala. Kje so zdaj vsi, ki so me klicali iz brezna? Slišala sem jih, zdaj jih pa ni. Le kod hodijo, zakaj se tako obirajo? Saj vedo, da sem tukaj, da jih čakam. Mogoče po ne vedo, kje sem? Če me iščejo, me v senci grma ne bodo zagledali. Treba je dati neki znak, da me bodo hitreje našli. Baterije nima, pa ji v dnevni svetlobi tudi ne bi nič pomagala.

Nekje je brala, da so z dimom in ognjem dajali znake brodolomci. Ker se dviga visoko, je mogoče hitro opaziti. Kako naj se dvigne visoko, saj komaj sedi? Pogled ji je počasi drsel navzgor in obvisel na veji. Da, tako bo treba. Počasi je začelo slačiti pulover, srajco in majico. Bela barva majice se bo najhitreje opazila. Srajco in pulover je spet oblekla.
Majico bo treba spraviti čim više. Vlekla je k sebi vejico, ki ji je bila najbliže. Preprijemala je vejico, nato vejo, pripogibala jo je tako dolgo, da je dosegla vrh. Potegnila je robec iz hlačnega žepa in majico trdno privezala skozi naramnice na vrh. Ko je izpustila vejo iz rok, je bela majica zaplapolala po zraku, se nekaj časa skupaj z vejo gugala in obmirovala. Mirno je visela ob deblu navzdol. To se ne vidi, je Irma trudoma pomislila. Ko bo veter, da bo majica plapolala kot zastava, jo bo morda kdo opazil.

Irma se je naslonila ob spodnji del veje in gledala navzgor. Ko se je premaknila, se je majica zagugala. To bo treba ponoviti, je pomislila. Nagnila se je naprej in močneje pritisnila hrbet nazaj k veji, da se je majica na vrhu zatresla. Še večkrat je zagugala vejo. Enakomerno premikanje naprej in nazaj jo je uspavalo. Trava pod grmom je bila tako mehka, vabila je Irmo, naj položi glavo nanjo in zaspi. Samo malo bo zadremala .
Glava je zdrknila z veje in zanihala v prazno. Počasi se je vse telo nagnilo in zdrsnilo proti zemlji. Irma je utonila v globok miren spanec.

57 

X.

V tem času so se v koči pod Grmado zbirali iskalci, ki so ves dopoldan brezuspešno iskali. Oskrbnik jim je postregel s krepko enolončnico. Čeprav so bili vsi zamorjeni, so hitro pospravili okusno hrano, saj jih je hoja zlačnila.
Mohor je molče sedel ob Petru utrujen in razočaran. Zjutraj se je pridružil alpinistom in prehodil z njimi več ur v upanju, da bo našel hčerko. Z vajenim lovskim očesom je opazoval vsako ped zemlje, koder je hodil. Izkušeni reševalci in alpinisti so se pridružili solidarnostni iskalni akciji. Vsako skupino je vodil reševalec, ki je skrbel tudi za povezavo z drugo skupino.

Verner je spremljal akcijo in po radiozvezi vzpodbujal iskalce na štajerski strani, ki so od zahodne strani prečesali južno pobočje in se čez sedlo spustili na severno stran.
Ob kosilu so se vsi srečali. Anica je pomagala oskrbniku pripravljati hrano. Delo ji je bilo v uteho, da je skrb laže premagovala.

Mohorja je presenečalo, koliko delavcev iz tovarne je prišlo pomagat. Njegov naslednik Lipi je poslal naročilnico za prehrano vseh iskalcev. Takšne solidarnosti od tovarne Mirko ni pričakoval in ga je iznenadilo. On pa se je tako zaprl vase in le njih krivil za odtujenost, ki je nastala po njegovi upokojitvi.
Niso slabi, je razmišljal. Saj so mi vsako leto poslali vabilo na srečanje upokojencev, pa nisem šel. Užaljen sem bil po nepotrebnem in to bo treba pozabiti. Dobri fantje so, treba bo stopiti med njih in se malo pogovoriti, kako jim gre sedaj.
K Mohorju je pristopil Verner in povedal, da bodo do večera še enkrat poskušali poiskati pogrešano. Ena skupina gre čez sedlo po južnem pobočju proti zahodu in do gostilne "Pri suhi veji". Druga pa čez severno pobočje in dol k Hrastniku. Mohor je utrujen, naj počaka v koči, da ga pokličejo preko oddajnika. Zelo skopo je bilo povedano in Mohor se je zbal, da bodo prenehali z iskanjem.
»Bodo odšli?« je vprašal Binija, ki se je nemirno prestopal po jedilnici.
»Nekaj nas bo ostalo, večina pa bo šla zvečer v dolino. Jutri se bomo dogovarjali dalje.«
Tudi Bini je bil redkobeseden. Pred Irminimi starši mu je bilo nerodno, čeprav niso vedeli za njun prepir.

K njima je pristopil Peter.
»Jaz bi tudi ostal in pomagal pri iskanju naprej.«
Njegov glas je bil moledujoč, da se je Mohor začudeno zastrmel vanj: »Zakaj pa ti?«
»Zraven vas bi rad ostal!« je dejal. Mirno in zaupljivo je gledal, kot bi hotel s pogledom oba prepričati.
»Kaj pa bo rekel oče, če te ne bo domov?«
»Nič, saj ga ni … mam ...«
Brez besed je Mohor položil roko Petru čez rame in ga opazoval.
»Pa naj bo, ostani z nama. V tovarni te bodo že opravičili.«

58 

Peter je hitel v Tomaževi skupini preko sedla na južno stran Grmade. Pred Mohorjem bi se rad izkazal. Nekaj ga je vleklo k njemu, hrepenel je po mirni besedi, kakršno je slišal od njega. Odkar se mu je oče ponesrečil v delovni nezgodi, je bil ves zgubljen. Mama je imela vedno dovolj skrbi in se z njim ni imela časa pogovarjali, s sestrama pa se tako ni bilo kaj pogovarjati. Med alpiniste je prišel brez mamine vednosti, pozneje pa se je z njegovim početjem sprijaznila. Med fanti se bo mogoče bolje počutil kot med domačo žensko družbo, je mislila. Očeta mu ne morem nadomestiti! Peter je med alpinisti podzavestno iskal družbo starejših, rad bi si z drznimi dejanji prislužil njihovo priznanje. Tečajniki so si različno prizadevali izpolnjevati navodila članov, Peter je bil med najbolj vnetimi.

Ko so se vzpenjali po običajni poti na sedlo, se je Peter v domišljiji vzpenjal čez previsno steno in v rekordnem času dosegel greben. Škoda, da še ne morem v resnici po teh smereh!
Vse bo še prišlo no vrsto! Tudi jaz bom plezal kot Irma ali Tomaž, mogoče me bo kmalu vzela s seboj v navezo!

Štajerci so Tomažu in njegovim pojasnjevali, kod so dopoldne hodili. Po istih poteh nima smisla iskati, treba je še pretakniti prostorčke, ki so jih prej izpustili. Vsi pa morajo držati zvezo med seboj.

Na sedlu so po navodilih Tomaža in kolega iz štajerske skupine začeli popoldansko iskalno akcijo. Od skupne izhodiščne točke bodo med hojo pregledali južno pobočje Grmade, razdalje se bodo med njimi širile in spet ožile do stičišča ob zahodni strani pobočja. Kdor bo našel Irmine sledove, mora takoj poklicati druge.

Peter si je skušal zapomniti navodila, da bi z njih izvajanjem čim bolj pripomogel k uspešnosti akcije. Irmo je treba najti.
Popoldan se je počasi nagibal v večer. Sonce se je bližalo obzorju. Dolge sence so stezale svoje tipalke od grma do grma, od kamna do kamna. Iskalci z južnega pobočja Grmade so se že bližali končnemu zahodnemu grebenu. Klici so postajali tišji, saj so se razdalje med reševalci krajšale. Čez greben so že slišali odmev reševalcev s severnega pobočja.
Na jasi pod grebenom so se reševalci z obeh pobočij zbirali h končnemu posvetu. Utrujeni so posedli in opazovali poslavljanje sončnih žarkov z okoliških vrhov. Pobočja so se že ovijala z megličasto kopreno, le skalne konice so še žarele v oranžnih odtenkih.

Kot je tonilo sonce za obzorjem, je med reševalci ginilo upanje na uspešnost akcije. Že tretji dan oblegajo goro, iščejo v skali in med drevjem, stikajo za grmovjem in po kotanjah ...

59 

Sončni žarek se je pomudil no cepinu, ki že desetletja stoji tam ovit z vrvjo in naznanja planincem, da so dospeli vrh gore. Svetloba se jo odbijala od kovine in počasi ugasnila. Kot bi zastrl zaveso, je Peter povesil oči.
»Nismo je našli. Irme ne bom več videl. Kaj bo storila njena mama? Kako bo oče to sprejel? Rad bi jima prinesel veselo novico, zdaj pa ne upam blizu ...«
Pogled mu je blodil od vrha po pobočju navzdol. Stopil je nekoliko vstran, da ne bi drugi opazili solz v njegovih očeh. Alpinisti naj bi bili trdni, možati, prenesti bi morali tudi težke trenutke ... Skozi solze se je oziral proti skalam ... Niso ga več toliko vlekle medse ... Krute so, vzele so Irmo ... Raje pogledam drugam, kjer je vse živo od zelenja in rjavih jesenskih odtenkov. Tam zadaj se je razcvetela bela roža ...
Jeseni pa teloh ne cveti ... Saj ni teloh ... Tako belega kamna na pobočju Grmade še nisem videl ...
Je res skala? Pogledat bi šel!
Peter se je še malo oddaljil od ostalih, nato pa zdirjal. Niso se še vsi zbrali, dokler Vernerja ni, je lahko že nazaj.

Sopihal je med grmički rododendroma, preskakoval kamne in se plazil skozi ruševje proti beli lisi med zelenim grmovjem. Kmalu je spoznal, da bela lisa ni kamen, dviga se iznad okoliškega grmovja.
Je to papir ali odvržena vrečka vrhu veje?
Belina nad grmovjem je Petra vlekla z magnetno močjo bliže.
Obstal je nekaj metrov pred grmom. Zdaj je že razločil, da je na vejo privezana bela krpa. To so storile človeške roke, veter ne zmore tega ...

Poskočil je in spet obstal. Pod grmom je ležala Irma ... Ali je res ona? Obleka strgana, umazana, obraz je bil ves marogast. Tako čudno je ležala ... Peter ni upal bliže. Je še živa?
Pomagal ji je treba! Toda kako?
Sam ne more. Pa saj ni sam. Veliko jih je na gori. Poklicati jih je treba. Obrnil se je v smer, od koder je prihitel.
»Hej, na pomoč! Pridite, našel sem Irmo ...« Odmev njegovih besed je pobočje vsrkalo kot ptiček mušico.
Ponovno je klical, glasneje kot prej.
»Hoj, hoj, pridite sem. Irma je tu, Irma.«
Tedaj je gora oživela. Peter je opazoval reševalce, ki so hiteli po pobočju proti njemu.
»Tukaj je!« je klical in jim pokazal mirno gmoto pod grmom. Ko so reševalci pristopili k Irmi, je stal ob strani in čakal.
»Še diha,« je slišal nekoga in si oddahnil.
»Pomembno je, da še diha. Jo bodo že ozdravili, glavno je, da živi,« je ponavljal pri sebi. Ko so dvignili Irmo v aki in ga nesli v dolino, je stopal za njimi kot v snu.
»Pravi čas smo jo našli ... Še skupaj bova plezala ...«

60 

XI.

V sobi je bilo vse tiho in mračno. Za oknom je zavijal veter, dežne kaplje so udarjale ob steklo in polzele po njem počasi, zamišljeno, tiho.

Pod belimi rjuhami je Irma spokojno dihala. Bledi obraz se je spajal z obvezo na glavi in mavčno oblogo na nogi v eno samo belino, ki je v večernem mraku prehajala v sivino. Le šopek rdečih nageljnov je poživljal enoličnost v sobi. Ogromen šopek, v visoki vazi. Sredi rož je tičala vizitka.
»Najini hčerki za ponovni rojstni dan.«
Na polici je ob postelji stola še ena vaza, spet polna nageljnov. Napis na vizitki se je glasil:
»V odseku te že čakamo. Hitro ozdravi! Bini!«
Ob njej je stal kozarček, poln nežno rožnatega jesenskega vresja. Brez vizitke.

Negovalka, ki je prišla v bolniško sobo, je Irmi popravila vzglavje.
»Domov bo treba, bratec,« je dejala fantu, ki je sedel ob Irmini postelji.
Peter se je dvignil in tedaj je sestra videla, da ni tako droben, kot se ji je dozdeval.
»Nisem brat,« je zamrmral.
»Sem mislila, da si, ko vsak dan prideš no obisk,« je menila.
»Ko se je priplazila iz podzemlja, sem jo prvi našel!« je ponosno dodal.
»No, potem se pa lahko kar šteješ za njenega brata, ne bo ti zamerila.«
Peter se je odpravil. Med vrati je srečal Mohorjeva, ki sta na večer spet prišla k hčerki.
Pozdravil ju je in hotel kar oditi.
Mirko je fanta prijel za ramo. »Hvala ti, da prihajaš. Ko bo Irma doma, pa še pridi. Bova skupaj sestavila oddajnik, bom že uredil, da bova dobila potrebne dele.«
»Bom,« je veselo rekel Peter in odhitel po hodniku.
»Dober je, spominja me na očeta!« je sam pri sebi dejal.

V sobi sta Mohorjeva tiho primaknila stole k Irmini postelji in sedla. Brez besed sta sedela in upirala oči v bledo Irmino lice. Vsak dan sta prihajala, kot bi s svojo navzočnostjo hotela priklicati več barve na njene ustnice.
Zdravnik je bil zadovoljen, ko sta prihajala.
»Irma čuti, da sta ob njej, čeprav vaju ne gleda in posluša. Nemirno spi, ko odideta!«

61 

Mohorjeva sta potrpežljivo čakala, da se bo na postelji kaj premaknilo, da se bo Irma zavedla. Lebdenje med zavestjo in podzavestjo že kar predolgo traja. Zdravnik zatrjuje, do bo premagala krizo.
»Ne pusti se potegniti v onostranstvo, tukaj je lepo, živahno in aktivno življenje. Veliko še lahko skupaj narediva ...,« je mati rotila hčerko.
Ne bom več obžaloval, da nimam sina, je razmišljal on, dovolj me je življenje izučilo. Tudi hčere znajo dati življenju smisel. Bori se, hčerka moja, ji je prigovarjal, zbudi se, premagaj silnice, ki te vlečejo nazaj v podzemlje.

Irma je ležala mirno, tiho, podobna obledeli skali, ki jo je tisočletja pral dež in žgalo sonce. Lice je bilo mirno in gladko, veke so tesno pokrivale oči ..., ne nič več tako tesno, pokazala se je rahla reža, veke so postajale nemirne, oživele so trepalnice, premikale so se ...
Anica je opazila spremembo, zagrabila je moža za roko in zadržala dih ... »Glej,« je šepnila, »prebuja se!«
Tudi oče je opazil premikanje Irminih vek. Previdno se je dvignil in se sklonil bliže k hčerkinemu obrazu. Bo končno odprla oči? Pritegnil je k sebi Anico in objeta sta stala ob postelji in čakala ...

Irma je slišala, da jo nekdo od daleč kliče: »Pridi, pridi, čakava te ... Skupaj gremo dalje ...«
Težke noge ji niso dale, da bi pohitela, roke so bile trudne, ni mogla pomahati ... Tudi zaklicati ne more, nima glasu, s pogledom bo nakazala, da prihaja ...
Odprla je oči, ki so nemo spraševale: »Kje sem?«
»Pozdravljena, hčerka, spet si tu, skupaj smo. Ni treba govoriti, utrujena si, počivati moraš ... Važno je, da si tu, da si naju pogledala, da živiš ...«

Podoba očeta in matere, ki stojita objeta ob njeni postelji, je Irmi le počasi prihajala v zavest. Kdaj je že zadnjič videla tako podobo? Že davno je bilo to. Je to le privid? Zaprla je oči in jih spet odprla. Še sta tukaj, ob njeni postelji, ni privid, še sta objeta ...

Iztegnila je roke proti njima in se rahlo nasmehnila!

62
 

Telesnokulturne skupnosti in Zveze teleturnih organizacij,
Planinska društva z alpinističnimi odseki in zveze planinskih društev, organizacije združenega dela in delovne skupnosti,
družbenopolitične skupnosti in družbenopolitične organizacije ter posamezniki.

VSEM ISKRENA HVALA!

Hvala Delovni skupnosti SIS v občini Ravne na Koroškem za vso pomoč, posebno Zdenki HOVNIK za strojepisna dela in Leopoldu JUVANU za razmnoževanje, Vinku KOMPREJU za izdelavo ovitka in GRAFIKI Prevalje za dokončno izdelavo.

Brošuro izdalo Planinsko društvo Prevalje v nakladi 1.200 izvodov.

Brošura je priloga h glasilu ODLOČANJE.
Na podlagi izjave Republiškega komiteja za informiranje št. 421-1/72 je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov.

SLOVENSKE ŽELEZARNE

ŽELEZARNA RAVNE
n. sol. o
RAVNE NA KOROŠKE
PROIZVAJAMO:

- TOPLO VALJANE PROFILE
- ODKOVKE
- JEKLENE ULITKE
- HLADNO PREOBLIKOVANO PALIČASTO JEKLO
- GRELNO ŽICO
- STROJE ZA MEHANIČNO PREOBLIKOVANJE
- SESTAVNE DELE STROJEV IN NAPRAV
- LISTNATE VZMETI
- PILCER VALJE IN TRNE
- VALJE ZA HLADNO VALJANJE
- STROJE IN ORODJA NA PNEVMATIČNI IN HIDRAVLIČNI POGON
- INDUSTRIJSKE NOŽE
- ORODJE IZ BRZOREZNIH IN DRUGIH JEKEL
- KOLESNE DVOJICE
- NERJAVNE ARMATURE
- ORODNE PLOŠČE ZA PLASTIKO IN TLAČNO LITJE (P in K NORMALIJE)
- JEKLENE KONSTRUKCIJE IN VARJENCE
- REGALNA SKLADIŠČA
- VILIČARJE
- STATIK NOSILCE
- PILE IN RAŠPLE

63