Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec: V gorah se končuje glavna pohodniška sezona, a sredi septembra sta nas ponovno prizadeli tragični novici.
Zaradi zdrsa sta ugasnili še dve mladi življenji, eno na Raduhi, drugo na Brani. S tem se je število mrtvih gornikov v letošnjem letu povzpelo na 20, lani jih je bilo v celem letu 14.
Tudi skupno število vseh mrtvih v intervencijah Gorske reševalne zveze Slovenije se je do konca septembra dvignilo nad lanskoletno številko 31 in znaša 37 mrtvih, piše Katja Petrovec v novi številki Nedeljskega dnevnika.
Statistika nesreč v naših gorah je tako daleč od zavidljive. Pregled intervencij, ki jih je v zadnjih desetih letih opravila GRZS, pokaže, da je njihovo število z nekaterimi manjšimi nihanji v tem času naraščalo, zadnjih pet let brez izjeme, letošnje leto pa bo, kot kaže, najbolj črno doslej. Že zdaj se je število ponesrečencev skorajda približalo lanskoletni številki, pa nas do konca leta ločujejo še trije meseci. Največ intervencij so imeli tudi letos bohinjski in tolminski reševalci.
Kateri so torej razlogi, da število intervencij gorskih reševalcev stalno narašča, trend pa se kljub večjemu in pogostejšemu informiranju ter tudi preventivnim akcijam reševalcev, policije in PZS ne zmanjšuje?
Irena Mušič Habjan je namestnica pri komisiji za informiranje in analize pri GRZS ter tudi sama gorska reševalka. Delo s terena jasno pokaže, da je v gorah iz leta v leto več obiskovalcev. »Naj bodo to tako imenovani turisti, ki jih gore 'zvabijo', ker se slučajno nahajajo pod njimi ali tam počitnikujejo, začetniki, ki so svojo gorniško pot šele začeli, ali planinci in gorniki, ki tja zahajajo že desetletja in za katere lahko rečemo, da so izkušeni. Slovenija postaja prepoznavna zunaj svojih meja in tuji turisti, ki se želijo povzpeti tudi višje, podcenjujejo težavnost naših Alp. Vedno poudarjamo, da se moramo za gorsko turo pripraviti fizično in psihično, kar pomeni postopnost. To je od nižjih k višjim ciljem, od lažjih k težjim potem. Žal smo kot družba tako vpeti v hitro življenje in doseganje ciljev za vsako ceno, da te postopnosti ne priznavamo več. V gorah potekajo tudi druge dejavnosti, kot sta soteskanje in gorsko kolesarjenje. Gorski reševalci posredujemo pri nesrečah jadralnih padalcev, pri delovnih nesrečah v gozdu… Skupek vsega naštetega pa se kaže v povečanju števila naših posredovanj,« odgovarja sogovornica.
Zdrs še vedno velja za najpogostejši vzrok nesreč v gorah. Univerzalnega odgovora, zakaj, ni, odvrne Mušič-Habjanova. »Največkrat pa sta vzrok zdrsa pomanjkanje zbranosti pri sestopu in utrujenost, ki povzročita, da noga nenadoma klecne in oseba izgubi ravnotežje, stopi na rob ozke poti, na kamen ali pesek na gladki površini, ki se premakne. Poleg tega imamo po dežju mokra tla, skalo ali travo, mokre veje v gozdu…« razlaga Mušič-Habjanova.
Letos smo lahko nekajkrat brali o pomoči reševalcev turistom zaradi njihove neprimerne opreme. Ali pa so ti zašli na težko prehodne terene, ker so na turi uporabljali zgolj Googlov zemljevid. Odmeval je tudi precej nenavaden primer pohodnice, ki je bila zmotno prepričana, da pri nas ni strupenih kač, in je prijela gada, ta pa jo je ugriznil. A taki primeri so res redki, če že ne edinstveni, kakršno je bilo tudi reševanje 38 belgijskih turistov pred 11 leti, ki so se zgodaj spomladi odpravili v gore le v kratkih hlačah in majici.
Nadaljevanje v tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.