Železar (1984) - Gregor Klančnik: Triglavsko pogorje je naše najobsežnejše območje za razvoj turnega smučanja.

Celotna, z debelo snežno odejo prekrita pobočja vrhov, kotlin in globač, od bohinjskih hribov do Luknje in Tamarja, bi v zimskih in zlasti v lepih spomladanskih dnevih lahko sprejemala na tisoče smučarjev, da bi se naužili bogastva narave, čistega zraka, toplega sonca in smučarskih dobrot.

Medtem ko se celo v vodstvu Planinske zveze Slovenije često sliši, da množičnost med planinci že dosega tako razsežnost, ki presega zmogljivost našega gorstva, se premalo zavedamo časa dveh tretjin leta, ko zlasti Julijske Alpe samevajo. Razvoj turnega smučanja ima zato na razpolago ogromen prazen prostor, kjer bi se brez naložb lahko plodno razvila zdrava telesna kultura. Turno smučanje sedaj pri nas životari in še ni doseglo niti predvojne ravni. Glavni vzrok so zaprte planinske postojanke, brez katerih se visokogorsko smučanje ne more gojiti. Za razvoj turnega smučanja so poleg naravnih danosti potrebni tudi drugi pogoji, v prvi vrsti možnosti prenočevanja in organizirano spodbujanje skupnih pohodov in smukov. Sedanji skupinski izleti v zasnežene gore naj bi bili skromen začetek za stalne organizirane smučarske pohode in množične smuke.

Letošnje izredno ugodne snežne razmere, ko je še na začetku maja smučarske proge možno speljati do dolinskih ravnin, so za turno smučanje posebno primerne. V tem je bil tudi razlog, da je Planinsko društvo Ljubljana-matica sprejelo pobudo za organizacijo prvega množičnega smuka od lani, 17. septembra, odprtega, posodobljenega in povečanega Triglavskega doma na Kredarici do Krme. Ta izlet turnega smučanja je bil izveden v soboto, 5. maja, ko so se pohodniki iz Radovne vzpenjali na Kredarico in v nedeljo, 6. maja, ko so se na smučeh vračali v dolino in šele pred Gornjo Radovno sneli smuči.

Pri organiziranju prvega turnega smuka s Kredarice je bilo nekaj zmešnjave. Prvič zaradi zamenjave s triglavskim smukom, k i je že več let organiziran z izhodiščem s Staničevega doma in drugič zaradi upornega napovedovanja slabega vremena že od konca aprila, ki naj bi zajelo zahodne kraje in s tem Julijske Alpe. Vremenskim prognozerjem se je v soboto končno grožnja, na škodo pohodnikov na Kredarico, le uresničila. Hitro poslabšanje vremena je mnoge odvrnilo že doma, nekatere med potjo, mnogo pa je bilo tudi takih, ki so prišli že na pol poti in so se iz Zgornje Krme ali nižje vračali v dolino. Naslednji dan, v nedeljo, 6. maja, ko so se prebudili v jasnem pomladanskem jutru so svoj »umik« verjetno obžalovali. Žal pa je lahko bilo tudi vsem, ki bi lahko šli, pa so ostali doma, saj priložnost zamujena, ne vrne se nobena.

Prvi organizirani turni smuk s Kredarice v Krmo je bil dodatno pomemben. V petek, 4. maja, ob 15. uri in pet minut so požrtvovalni mojstranški planinci, alpinisti in gorski reševalci tovarišu Titu v čast in spomin na vrhu Triglava izobesili državno zastavo. Isti gorniki so z zastavicami od Radovne mimo lovske koče v Zgornji Krmi do Kredarice markirali smer pohoda in smučarskega povratka. V nedeljo so zopet skrbeli za varnost udeležencev turnega smuka v Krmo. Vsi ti, ki stalno opravljajo humano, nevarno in naporno gorsko reševalno nalogo z edinim nadomestilom izgubljenega zaslužka, so vredni, da jih imenujemo. To so: Janez Brojan, Janko Ažman, Jernej Brežan. Stane Kofler, Martin Čufar, Rajko Lotrič, Jože Martinjak, Borut Miklič, Dušan Polajnar, Miha Smolej, Franci Teraž, Mirko Teraž in Branko Pečar. Ti junaki visokih gorskih sten in previsov bodo pomembno vlogo igrali tudi pri prenosu mladinske štafetne palice z vrha Triglava 11. maja in pri triglavskem smuku 20. maja. Njihova prisotnost pomeni preprečevanje nesreč.

Prvi turni smuk s Kredarice je za nami. Vsi, zlasti tisti, ki so pred smučanjem v dolino zjutraj obiskali vrh Triglava, so se več kot zadovoljni vračali na domove. Kljub temu, da jim je v soboto pri vzponu ponagajal dež, so v nedeljo doživeli največ, kar gorski svet v tem času lahko da. Le okrog 50 jih je letos uživalo na tem turnem smuku. Enkratna objava v »Delu « ni mogla seznaniti vseh zainteresiranih, PD Ljubljana-matica pa tudi ni opravila vsega, kar bi kot organizator morala. Nekaj je opravil tudi strah pred plazovi. Res da so v soboto z Draških vrhov in Tošca igrali svojo mogočno melodijo, vendar je smer, po kateri je potekal turni smuk, že tolikokrat preskušena, da se jih ni potrebno bati.

Triglavski dom je vzor med visokogorskimi postojankami, saj v njem vsak gornik tudi sredi zime dobi ugodno zavetišče. Meteorolog Janko Rakar je gospodar doma in skupaj s sodelavci Frenkom in bratoma Gartnerjema izven glavne sezone skrbi, da so vsi obiskovalci Triglava primerno postreženi. Sodoben Triglavski dom, zgrajen s prostovoljnimi prispevki, s tem, da skozi vse leto gosti svoje obiskovalce, plodno vrača vložena sredstva Postojanka na Kredarici že spodbuja gorništvo v vseh letnih časih in pospešuje turno smučanje, slediti ji bodo morale tudi druge. Organiziranje turnih smukov in smučarskih pohodov že pomeni delež pri razvijanju turnega smučanja, zalo jih Je potrebno pomnožiti.

Gregor Klančnik

Triglavski turni smuk v izvedbi gornjesavskih planinskih društev
Obveščamo vse, ki se želijo v naši organizaciji udeležiti letošnjega 15. spusta od Staničeve koče pod Triglavom skozi Krmo, da bomo spust izvedli 20. maja v jutranjih urah. Obe koči — Staničeva pod Triglavom in Kovinarska v Krmi, bosta zasilno oskrbovani od petka dalje, kar pomeni, da bo mogoče prenočiti in se okrepčati z enolončnico in čajem. V primeru lepega vremena pričakujemo velik obisk, tako da prenočitvene zmogljivosti Staničevega doma ne bodo zadoščale in bo del udeležencev moral prespali na Kredarici.
Organiziran odhod udeležencev bo v soboto, 19. maja, ob 6. uri zjutraj iz Krme. Orientacijsko zahtevna mesta pri vzponu in spustu bodo označena z zastavicami. Pristop traja od pet do sedem ur, odvisno od snežnih razmer in telesne pripravljenosti. Vzpona v poznih dopoldanskih urah zaradi močnega sonca ne priporočamo. Staršem odsvetujemo udeležbo otrok, posebno če niso utrjeni. S prevelikimi napori jih bomo le odvračali od hribov. Ugotavljamo, da se število neizkušenih planincev s pomanjkljivo opremo povečuje. Zato opozarjamo udeležence, naj imajo nepropustno (zimsko!!!) obuvalo in ogrinjalo, dva kompleta volnenega perila, rokavice, kapo, temna očala in zaščitno kremo za obraz. Preklic turnega smuka in začasne otvoritve obeh koč bo v primeru neugodnih snežnih razmer objavljen po radiu Ljubljana in radiu Triglav — Jesenice do vključno 17. maja.

Gornjesavska planinska društva

Delavni planinci iz Gorij
Člani Planinskega društva Gorje so se 28. aprila zbrali na rednem letnem občnem zboru. V društvu, ki je bilo ustanovljeno leta 1929, je 751 članov, posebno razveseljivo pa je, da se vključuje v društvo vedno več mladih. Društvo ima v svojem sestavu tudi alpinistični odsek, ki šteje 27 članov, od tega jih je že osem dodobra pripravljenih za težavne plezalne ture v naših in tujih gorstvih, ostali pa so še pripravniki. Vsako leto v zimskem času organizirajo nekajtedenski tečaj za pripravnike, v poletnem času pa pridobljeno znanje preizkusijo v stenah. Doslej je društvu kar 32 let predsedoval Matija Klinar, ki se je na tem zboru zaradi starosti in bolehanja odpovedal predsedovanju, zbor pa ga je soglasno izvolil za častnega predsednika društva. Za novega predsednika so izvolili Lojzeta Jana iz Višelnice. Zbor je pozdravil in se planincem zahvalil za uspešno delo podpredsednik PZS, Anton Bučar, ki je tudi častni član PD Gorje. Pozdravu so se pridružili tudi predstavniki sosednjih planinskih društev, ki jih je bilo kar šest. Na občnem zboru so ugotovili, da društvo nima težav z osebjem v planinskih postojankah. Gorjansko društvo namreč oskrbuje dve visokogorski postojanki tik pod vrhom Triglava, in sicer planinska domova Planika in Dolič. Na Planiki je oskrbnica že dvanajst sezon Francka Pretnar, ki je v lanskem letu zabeležila 8.733 obiskovalcev in 5.347 nočitev. Na Doliču je oskrbnica Ivanka Jalen, ki se bo letos tja podala že peto sezono. V domu je imela lani 9328 obiskovalcev in 6.601 nočitev. V poletni sezoni v obeh domovih pomagajo večinoma tudi študentke. V obeh domovih so se obiski in nočitve lani povečali, ker so dom na Kredarici dograjevali. Prenos živil in pijače še vedno opravljata s konji Alojz Lipovec iz Zg. Radovne in Martin Rozman iz Višelnice, le enkrat so za to uporabili helikopter. Vso prazno embalažo so sproti spravljali v dolino. Ob zaključku zbora je novi predsednik Lojze Jan navedel naloge, ki jih bo moral novi upravni odbor s pomočjo vsega članstva izvesti v prihodnjem obdobju. Po uspelem zboru so vsi prisotni še posedeli v prijetnem kramljanju.
Jože Ambrožič

Izlet na Nanos
V nedeljo, 29. aprila, smo se mladi planinci, kdor se ni ustrašil slabega vremena, zbrali na železniški postaji na Javorniku, da se odpeljemo na dvodnevni izlet. V vlaku smo zbijali šale in skozi okno ogledovali zasnežene travnike. Že pred Ljubljano pa snega ni bilo več in smo si kar oddahnili. Prestopili smo na vlak za Postojno. Iz Postojne, kjer je naletaval sneg, smo se z avtobusom odpeljali do Razdrtega. Tam nas je pozdravil precejšen veter, a je sijalo sonce. Odločili smo se za daljšo, a lepšo južno pot prek Pleše na Nanos. Pogled v dolino nas je spodbujal, da smo se počasi, toda vztrajno vzpenjali. Proti vrhu nam je včasih kar zmanjkalo sape, saj smo se komaj upirali močni burji. Tudi okoli deset cm novega snega je zapadlo, da je bil izlet bolj zimski kljub zadnjim aprilskim dnevom. Na vrhu Pleše smo v daljavi zagledali TV stolp. Kar bolj veselo smo zakoračili po ravnini in v pol ure smo že bili v Vojkovi koči. Najprej smo se malo okrepčali, se vpisali v knjigo, nato pa smo šli k stolpu in se razgledali po vipavski dolini. V koči je bilo tudi precej drugih planincev, zato smo se komaj podrenjali na skupnih ležiščih. Noč smo preživeli precej živahno, saj je bila na drugi strani ležišč precej vesela družba. Vstali smo zgodaj in najprej ugotovili, kakšno je vreme. Veter je se bolj močno zavijal okoli vogala. Po obilnem zajtrku smo se odpravili po drugi poti v dolino. Naš cilj je bil Predjamski grad, zato smo krenili proti vzhodu skozi bukov gozd na rob Nanosa. Sneg je bil suh in pot že shojena, pa smo kar hitro napredovali. Na tem vzhodnem pobočju izvira tudi Nanoščica. Prispeli smo v vasico Strane. Pri cerkvi raste mogočna zelo stara tisa, saj so jo zasadili leta 350. Po dobri uri hoje prek valovitih senožeti smo prišli v Šmihel, nato pa v Predjamo. Sredi apnenčaste stene čepi kot orlovo gnezdo Jamski grad, čigar zgodovina sega v srednji vek. Zidan v živo skalo je takrat predstavljal nepremagljivo trdnjavo. Vodička nam je povedala, da se je leta 1485 tja zatekel uporni vitez Erazem Leuger in napadal potujoče trgovce. Šele po enoletnem obleganju in služabnikovi izdaji se je posrečilo tržaškemu glavarju Ravbarju usmrtiti Erazma, ki je baje pokopan pod veliko lipo pri cerkvici. Sedaj je v gradu muzej, kjer smo videli predmete iz rimske dobe, ki so jih našli pod gradom. Žal je jama zaprta, ker je preveč blatna. Po ogledu smo odšli po cesti do vasi. Bukovje, kjer smo počakali avtobus za Postojno. Že med potjo nas je ujel dež, vendar smo bili nanj že pripravljeni. Med vožnjo proti domu smo večkrat pogledali skozi okno, kako dežuje, mi pa smo se suhi in na toplem spet zabavali.

Mateja Rupar
Železar, 10. maj 1984