Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Uspehi Dyhrenfurthove ekspedicije na Himalajo

Življenje in svet (1930): Profesor Dyhrenfurth, vodja mednarodne odprave na vzhodno Himalajo je pravkar zaključil svoja raziskavanja in se vrača s tovariši med ljudi. Njegov uspeh je v tem, da se mu je posrečilo zavojevati Džonsong, severni odrastek Kančindžinge, ki je po najnovejših merjenjih visok 7418 m in seveda precej zaostaja za Mount Everestom, ki ga cenijo na 8800 m višine.

Na svojem potu v bližino »prestola bogov« je preizkusila ekspedicija marsikaj grenkega in malo je manjkalo, da ni sploh opešala. Dne 9. maja se je namreč primerila nesreča, ki je vzela odpravi veliko poguma. Utrgal se je ledeni plaz in odnesel s seboj v smrt enega najboljših Dyhrenfurthovih nosačev. Ta nesreča je opozorila odpravo da Kančindžingi ne bo mogoče priti do živega s severne strani. Zato so prenesli planinci težišče svojega prodiranja na zapadni del gore, kjer je bila nevarnost planov manjša.

Udeleženec odprave poroča o svojih doživljajih na tem napornem potu takole: »Vihar je tako divjal, da smo morali računati s smrtjo. Hotelo nas je zmleti. Taborišče se je kar treslo in majalo. Veter se je zaganjal kakor voda pod slapom, njegov šum je bil sličen hrumenju brzega vlaka v predoru. Le tu pa tam se je divji element pomiril in kadar se je to zgodilo, je utihnilo vse okrog nas, da smo slišali samo še žvižganje vetra nad glavami. Te razmere so nas prisilile da smo se ustavili. Storili smo to na robu nekega ledniškega močvirja. Ko smo se ozrli nazaj, se nam je odprlo čudovito okno v megli. Skozi njega je proseval vršac Kančindžinge, ki je žarel, kakor bi ga obsevalo zahajajoče tropsko solnce. Robovi ledu so žareli kakor bi bili prižgani, skladi ledu pa so hkratu odbijali solnčni svit, da je rob lednika blestel kakor v škrlatu — znamenje, da je konec dneva in se bliža nočni čas.«

Pod vrhom Džonsonga leži prelaz, ki se dviga 7300 m nad morje. Tod drži pot iz Nepala v Sikim. Vršac obvlada popolnoma ozemlje, kjer se stekajo in sečejo tri velike dežele, Nepal, Tibet in Sikim. Fantastične krasote sinjih tednikov se zrcalijo tu v mrko zelenih vodah. Džonsongov prelaz loči dve čisto svojevrstni ozemlji. Na jugu kraljuje Kančindžinga z deževnimi oblaki in meglami, ki nastajajo iz hlapov, dvigajočih se iz neposredno spodaj ležeče bengalske ravnine. Severno od Džonsonga se razprostira ogromni Tibet, dežela suhih vetrov. Za neskončno vrsto lednih velikanov, na severni gorski strani, pa se odpira dolina Lonak, kjer kraljujejo ostri vetrovi in popolna samota. Pohod na Džonsong je bil silno težaven. Hribolazce so ovirale najbolj široke razpoke v ledovju. Dve strmini sta prisilili odpravo, da si je sekala v led stopnice. Čim višje so prihajali, tem bolj se je ožil gorski hrbet, ki se je naposled zaostril nalik rezilu brušenega noža. Premaganje tega zemljišča je in ostane eden največjih činov v zgodovini moderne alpinistike.

Noč pred pohodom, ki so jo člani ekspedicije prebili v šotoru, je bila izredno mrzla. Toplomer je kazal 30 stopinj pod ničlo. Zjutraj so turisti nastopili svoje potovanje na vrh. Prva sta prišla gori Hoerlin in Schneider (dne 3. junija) čez pet dni (8. junija) so jima sledili še ostali (Dyhrenfurth, Kurz, Wieland in Smythe). Wood-Johnson je opešal.

Dyhrenfurthova četvorica je nosila s seboj napravo za kisik. Njen pohod je bil težavnejši od pohoda Schneiderja in Hoerlina zaradi vetrovnega vremena, ki je prisililo može, da so se trebuhoma plazili po ostrih robeh lednika na vrh. Zato pa jih je pogled z vršaca poplačal za vse napore. Vsi bližnji vrhovi (izvzemši Mount Everest in Makalu) so se pod njimi pogreznili globoko v nižino. Obzorje se jim je odpiralo na stotine kilometrov daleč, razgled je bil čist in kristalen. Kakih 200 milj pred njimi se je širila tibetska planota, na severovzhodu pa so se zaznavali obrisi kitajskega Turkestana.

Najznačilnejši uspehi ekspedicije so: prehod čez Nepal-Gap, ki ga že 31 let ni prestopila živa duša, odkar je bil na njem raziskovalec Kellas in so ga smatrali za neprehodnega; naskok na Nepalski vrh, ki ga je izvršil Ervin Schneider, ki je vrh izmeril in dognal, da je visok 7150 m; prehod čez hrib Džonsong v višini 6000 m, ki se ga že 31 let ni dotaknila človeška noga in kjer je bil zadnji Freshield; naskok na vršac Džonsong (7418 m) prvič v zgodovini najprej po Schneiderju in Hoerlinu, potem po Dyhrenfurthu, Kurzu, Wielanda in Smytheu). Ekspedicija je pri tem ugotovila, da ležita vrhova Trisul in Lenin kakih 300 m nižje. Prof. Dyhrenfurth je ugotovil, da je vršac Džonsong sestavljen iz apnenčevih skladov. Dognal je tudi sklade mezocojske dobe, triasa, jure in drugih sedimentov. Na povratku sta Schneider in Hoerlin narisala vršac Dodanga-Nyime, ki je visok 6918 m. Nabrala sta tudi dragocene okamenine, ki bodo služile ekspediciji v nadaljnja pojasnila pohoda na Kančindžingo.

Življenje in svet, 25. julij 1930

Günter Oskar Dyhrenfurth
* 12. november 1886  † 14. april 1975


 

(glej ŽIS. knjiga 7: V snegu in ledu na Himalaji str. 249., Boj za prestol bogov str. 302 in pohod na Kančindžingo str. 513)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.