Matjaž Čuk: Rosni, moja najstarejša sestrica.
Pod mogočno belo goro Lamjung Himal leži majhna terasa. Na njej je našla svoje mesto gruča hiš. V eni od njih sem se pred devetimi leti ustavil na poti v gore. Ta hiša je od takrat postala moj drugi dom. Sem sem se vračal leta in leta, po napornih potovanjih po deželi. Tu sem našel mir in tišino, gostoljublje in srečo v toplem objemu nepalske družine. Srce mi vedno utripa hitreje, ko stopim čez prag domače hiše...
November je in lepi dnevi si sledijo eden za drugim. Zjutraj si tudi po nižinah že želiš toplote prvih sončnih žarkov, saj je ozračje hladno. Dnevi pa so topli in prijetni, kot nalašč za lenarjenje in počitek.
Rosni spet nabira rože. Danes bo spletla venčka za naši kravci, ki imata praznik in velikega, iz najlepših rož zame, za jutrišnji najslovesnejši dan, Bhai Tika.
Jaz pa izkoristim jutranjo svetlobo za nekaj lepih posnetkov čudovitega cvetja, ki ga imamo pred hišo. Za lepoto ni potrebno daleč. Če jo vidiš in imaš domišljijo, je dovolj le nekaj korakov.
Rosni plete venčke in pripravlja testo. Res ji nikoli ne zmanjka dela. Popoldne bo spet pekla roti.
Čas mineva počasi, a me to ne moti. Uživam v vsakem trenutku preživetem tu, v tej mali vasici ob reki Madi, skupaj z mamo in sestrico Rosni. Prepuščam se udobju lenarjenja in brezdelja, občasno zapišem kak stavek v dnevnik.
Danes moram do reke. Da jo potipam in posedim nekaj minut ob njej. Reka v marsičem kroji tukajšnje življenje. V suhem obdobju je bistra lepotica, ki prijetno buči in skaklja po utečenih tirnicah. V času monsuna pa se spremeni v pošast, ki melje in podira vse, kar se ji postavi na pot. Pred dvema letoma je spodjedla breg, ki se je zrušil v njo ter se povsem približal hišam. Eno je tako poškodovala, da so jo morali podreti. K sreči ni bilo žrtev. Rane so se zacelile, bregovi obrasli in življenje teče naprej. A kdo ve, kdaj bo spet udarila?
Ko se spuščam proti reki se mi zgodi manjša nezgoda. Na razmočenem svetu mi zmanjka kamnov in ojej, spregledal sem, da je povsod okrog mene močvirje ... Torej ne preostane mi drugega, kot da stopim z eno nogo do gležnja v vodo. Čeprav nogo takoj izvlečem ven pa je superga mokra. Nič zato. Do jutra se bo že posušila, tačas pa bom brez nogavic pač malo moker ...
Popoldne Rosni peče roti, jaz pa ga pridno jem. Tako pridno, da danes zame ne bo standardne večerje - dal bhata.
Moja sestrica Rosni peče najboljši roti na svetu.
Ob pol devetih kot vsak večer zaželim mami v nepalščini, Rosni pa v angleščini lahko noč in se odpravim spat.
Zaključek lepega dneva mi mine pod toplo odejo v klepetanju z domačimi in mojo najmlajšo sestrico Renu, ki praznuje v Siklesu.
Jutri je Bhai tika. Zame prav poseben dan.
Matjaž Čuk