Matjaž Čuk: Ne, ni bilo nič od obljubljenega - ne pojedine, ne fešte, ne rajanja in nobenega obiska ...
Še eno lepo jutro, še en lep dan se je naredil. Odhajava zgodaj, malo pred sedmo.
Hodiva po prazni cesti ob reki Thulo Bheri. Dolina med dvema strmima grebenoma je še globoko v senci. Zlasti levi greben, najin jutrišnji cilj Badalek, se skoraj navpično dviga nad reko. Uro in četrt hodiva po dolini. Nato zavijeva navzgor. Lepa steza vodi v številnih serpentinah po strmem pobočju. Pripelje naju na rob do prvih hiš. Strmina popusti a le za trenutek, ko vodoravna pot prečka potok. Nato se še poveča in po natanko treh urah in petintridesetih minutah se ustaviva pri majhni hiški, ki leži na nekajmetrski terasi v hudi strmini. “To je moj dom.” reče vodič.
Pred hišo sedijo žena z dvema otrokoma, leto dni starim sinom in petletno hčerko ter stara starša. Ko se malo spočijeva, žena prinese kosilo.
Ojej ...
Mrzel riž, mrzel krompir in zelenjava. In celo mrzel dal! Pojedel se že več kot tisoč dal bhatov, a da bi bilo vse mrzlo, se mi ni zgodilo še nikoli! Če bi bilo to kjerkoli drugje, kjer bi moral plačati, bi ga gladko zavrnil. A tu, v vodičevi hiši, moram pojesti.
Ja, tako je. Tukaj se vrti svet že stoletja vsak dan enako. Jedo dvakrat na dan. Prvič ob devetih zjutraj, drugič okrog petih popoldne. Pa če pride sam kralj ali cesar na obisk, ne pa neki “nepomemben” Slovenec ...
Prišla sva pač dve uri prepozno in zato sva jedla mrzlo.
Popoldne preživiva z vodičem v vaški šoli, kjer je polno ljudi, ki se ne zmenijo zame. V miru pišem dnevnik, medtem ko se polni moj mobilni telefon. Polnjenje v vodičevi hiši ni mogoče, saj solarna celica poskrbi le za nočno svetlobo.
Spal sem v hiši vodičevega strica, dobrih petdeset metrov nad njegovo hišo. Tja mi je vodič prinesel tudi večerjo, zelo preprosto - riž in dhal. No, tokrat je bilo toplo in okusno.
Nič od tistih obljubljenih jedi, ki naj bi mi jih skuhal. Nihče ni prišel na obisk. Ni bilo nobene fešte in rajanja.
In prav je tako.
Matjaž Čuk