Matjaž Čuk: Vodič me vpraša ali bi sprejel v sobi dve stari ženici, ki sta prišli iz vasi ...
Kozja stezica, ki se ponekod spremeni v brezpotje, vodi strmo v breg. Seveda po soncu, kaj pa drugega. Na večjem travniku le-ta povsem ugasne.
Vodič vpije na vse grlo proti oddaljeni hiši, kjer se enako trudi ženska, ki stoji na pragu.
“Kaj pravi?” vprašam vodiča.
“Kar naravnost navzgor!”
“Kako, saj tukaj ni poti ...”
In sva šla. Naravnost navzgor. Na vrhu travnika sva prišla v gozd in res se je kar naenkrat pojavila lepa stezica. No, to pa je že boljše! Gozd je prinesel senco in hoja je takoj lažja. Petstometrsko strmino zmoreva v slabih dveh urah. Na vrhu sledi zasluženi počitek.
Od tod naj bi šlo v glavnem navzdol. Naj bi šlo. Upam, da se ne bo ponovil včerajšnji dan utrujajočih vzponov in spustov.
Dobra pot se v lepih vijugah spusti na travnato teraso, kjer so posejane hiše vasi Tikachaur. V enaki višini prečiva daleč v desno. Prav prijetna hoja je to. Poteka v senci, večinoma vodoravno in je pravo nasprotje včerajšnji. Za robom se pot razcepi. Izbereva spodnjo pot, ki naj bi vodila v vas Syaltari. Stme vijuge naju hitro pripeljejo do prvih hiš. Nadaljujeva s spustom in ko doseževa tretji stranski greben zagledava most globoko spodaj. Tja morava. Še prej pa v preprosti čajnici pojeva današnje kosilo.
Starejša ženica nama pokaže pot navzdol. Ups, to pa ni kar tako! Strmo, ozko in izpostavljeno. Hodim počasi in previdno za vodičem ter ne rečem nič. Vem pa, da bi bil po široki poti naokoli veliko hitreje pri mostu.
Na drugi strani reke najdeva nocojšnje prenočišče. Za razliko od zadnjih dni je najina soba velika in udobna.
Popoldne hitro mine v prijetnem lenarjenju, ki ga popestri nevsakdanji dogodek. Vodič me vpraša ali bi sprejel v sobi dve stari ženici, ki sta prišli iz vasi pogledat tujca. Nikoli ga še nista videli. Seveda. Z veseljem ju sprejmem. Ženski stari med 70 in 80 let, posedeta na posteljo. Pijemo čaj, vodič se pogovarja z njima, jaz pa nemo opazujem. Zanimiva izkušnja v 21 stoletju ...
Čaka me še prijetno opravilo. Večerja. Njam, njam, za prste obliznit! Po dolgem času sprememba - pečen krompir, dal in dva ocvrta jajca ...
Matjaž Čuk