Nedeljski dnevnik - Tone Fornezzi: ... prva na Triglavu
Najbrž je del poti prehodila v coklah. Doma gotovo niso bili navdušeni nad Rozalkinim podvigom, ženske so takrat sicer planšarile po planinah, a je bilo neprimerno, da bi se vzpenjale na visoke vrhove.
Na pobudo Nedeljskega dnevnika so v sodelovanju s Planinskim društvom iz Srednje vasi pred leti pred vhodom v Vodnikovo kočo na Velem polju namestili spominsko ploščo v spomin na Rozalijo Škantar, ki je bila prva ženska na Triglavu. V Vodnikovi koči je bila Rozalija skoraj dve desetletji oskrbnica. Pred dnevi so spominsko ploščo odkrili še v hiši, v kateri se je v Srednji vasi v Bohinju rodila. Rozalija je bila hči Zoisovega revirnega lovca Jožefa Škantarja, po domače Šestovega iz Srednje vasi. Rodila se je leta 1849 v tedanji Baronovi hiši, ki jo je baron Žiga Zois zgradil za svoje uslužbence. Rozalka, kakor so klicali Rozalijo v mladih letih, je bila peta od sedmih otrok. Oče Jožef je bil znamenit gorski vodnik, bil je tudi graditelj prve planinske koče v Julijskih Alpah. Rozalka je bila živahno, zgovorno in korajžno dekle, lepega obraza in vitke postave. S seboj jo je vzel avgusta 1870, ko je na Triglav vodil dva ljubljanska gospoda. In tistega leta je za vse večne čase postala prva ženska, ki je stopila na vrh mogočnega očaka, na Triglav. Takrat v skale ni bila vsekana še nobena stopa, ni bilo zabitega še nobenega klina in niti jeklenic še ni bilo. Iz zapisov takratnih gornikov izvemo, da je bil Rozalkin vzpon junaštvo brez primere. Na Triglav je plezala v širokem krilu, ki je segalo do tal, vendar si ga je spodvijala, da se ni zatikalo v strmih pečinah. Najbrž je del poti prehodila v coklah, ki si jih je morala pri plezanju sezuti. Doma gotovo niso bili navdušeni nad Rozalkinim podvigom, ženske so takrat sicer planšarile po planinah, a je bilo neprimerno, da bi se vzpenjale na visoke vrhove.
Takrat je bil Triglav še mit v pravem pomenu besede, gorniki so verjeli tudi vraži, da ženska prinaša nesrečo, če jo srečaš v gorah. Ljudje so menili, da gora ne prinaša nič dobrega, na kar namiguje tudi stari pregovor: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.
Ob občinskem prazniku, ki je v Bohinju posvečen štirim srčnim možem, so se torej v Srednji vasi poklonili še srčni Rozaliji. Ob 150-letnici njenega vzpona na očaka so poravnali svoj etični dolg, kot so dejali sami, s spominsko ploščo na Štancarjevem domu, kjer je nekoč stala njena rojstna hiša. Domačinka Marija Cvetek je zapisala: »Rozalija se je s svojimi izjemnimi lastnostmi in dejanji, ki so v njenem času prestopila nevarno in prepovedano mejo, že zdavnaj uvrstila med bohinjske in tudi slovenske folklorne junakinje.«