Slovenec: Sedaj, ko je v polnem teku planinska sezona, prihaja zopet na dan listo vedno nesrečno vprašanje, ki naj bi uredilo pravo razmerje turista do ostale narave, med katero spada tudi divjačina.
Zdi se nam, da bi to vprašanje sploh nikdar ne prihajajo na tapeto, če bi se vsi turisti prav zavedali veličastva narave, ki turistom svojih krasot ne nudi zaradi tega, da bi jo oskrunjali ali se po hribih na svojevrstne načine izživljali s kričanjem in razgrajanjem, marveč zaradi tega, da znajo to krasoto užvati na način, ki je dostojen pravega turista.
Reči moramo, da večina naših turistov naravo prav pojmuje, da se tudi v hribih drži olike, ki jo je dolžna spoštovati, če zna naravo prav ceniti; je pa še vedno veliko število takih, ki gredo v hribe ne zaradi tega, da se ob pravem razvedrilu duševno sproste, marveč zaradi tega, da sproste svoj glas, da sproste svoje fizične moči pri spuščanju kamenja v doline itd. Prihajajo v planine ljudje, ki jim ni mar markiranih poti, ki tavajo vsepovsod, samo ne tam, kjer jim je pot nakazana in ki v svoji prešernosti uganjajo v hribih vse mogoče in pravega turista nevredne stvari.
O takih turistih ne moremo reči drugega, kakor da so ali skrajno nedostojni, ali pa tako brezčutni, da jim ostale narave ni mar. Posebno ne mislijo pri tem na divjačino. Divjačina je del narave in mora torej vsak turist svoje razmerje tudi do divjačine znati pravilno ceniti. Če smo že prebredli vrhove z markiranimi potmi in pritisnili divjačino v doslej še neobljudene terene, ki jih je itak vedno manj, potem moramo biti tudi toliko človeški, da pustimo divjačino nemoteno vsaj v tistih krajih, preko katerih ne vodijo poti. Zavedajmo se malo, kako zmedo napravimo na pr. med čredo gamsov, če spustimo po pečinah kamenje, če nad skalovjem kričimo in divjamo ter gamse na kakršenkoli način plašimo. Če tuj človek menca po tvojem posestvu, ga boš gotovo prijel zaradi motenja posesti. Priznati pa moramo, da tudi divjačini pristoji v prosti naravi nekaj mesta, ki ga ji ne smemo kratiti. Lovci skrbe in se trudijo, da bi imeli lepo urejena lovišča; nekateri turisti pa, ki hočejo zadostiti samo svoji prešernosti, to delo sproti uničujejo.
Takim turistom, hvala Bogu jih je razmeroma malo, bo treba temeljito stopiti na prste. Predvsem bi jih bilo treba navaditi, da se drže markiranih potov. Ne vemo, zakaj bi 100 m od poti naravo boljše lahko doživljal, kakor na poti sami. Slišimo, da se oblasti že bavijo z mislijo, da izdajo uredbo, po kateri bodo uvedene sankcije za turiste, ki jih lovci zasačijo v loviščih na nemarkiranih poteh. Dalje bi bilo treba iztrebiti turiste, ki jim je sestavni del ture v tem, da po hribih kričijo, valijo kamenje in uganjajo podobne stvari. Takih turistovskih postopačev seveda tudi oblasti ne morejo iztrebiti. Zato bi morali napovedati boj takim podivjancem vsi turisti, ki jim je res na tem, da ostane narava taka, kakršna je, in da vlada v njej mir, do katerega ima pravico tudi plašna divjačina.
Zato apeliramo na vse prave turiste, da pri vsaki priliki sproti, javno razkrinkajo vse turiste, ki se po planinah ne obnašajo tako, kakor zahteva pravilno pojmovanje človeškega razmerja do narave. Samo če se bodo pri tem boju proti podivjanemu turizmu združili vsi pravi planinci, bomo ohranili naravo tako, kakršno-je Bog ustvaril: da bosta našla v njej svoj mir oba, ki imata do tega pravico: človek in plašna žival.
Slovenec, 28. julij 1936