Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

V hribih

Žena in dom (1934) - Manica: »Bog daj, Liza, Bog daj! Presneto utrudi in zasope človeka ta razdrapana in strma pot do vas! Hribovci ste reveži, prav zares, reveži ste!«

»Mati, nikar nas preveč ne milujte. Tu gori na hribih imamo najboljši zrak, prahu nobenega in še kaj drugega hudega tudi ne. Zdravi smo kakor ribe in po naših potih, najsi bodo še tako robate, skačemo kakor srne!«
»Tako govoriš zdaj, ko si mlada in močna. Ko pa prideš v moja leta, oj, tedaj boš pa milo gledala tja doli po dolini, toda — prepozno bo, dekle! Saj pravim, sreča te išče, odloči se! Danes sem zadnjič tu glede tiste zadeve, da veš! Škoda mojih nog!«
»Mati, če ste prišli zastran tistega, potem je res škoda. Če ga ne maram, potem je pač vsaka pot zaman!«
»Oj, ti prevzetnica, ali prav za prav neumnica si, pa še kakšna! Res je mož nekoliko v letih, je pa zato tembolj pameten. In bogat, bogat! ... Denarja je prinesel iz Amerike, da lahko kupi vso vašo vas. Pa je ne mara, čemu neki! Saj je doli ob mestu sezidal hišico, ki je kakor škatlica, okrog nje pa vrt, lep kakor sam paradiž. Saj pravim, nebesa bo imela, katera ga vzame!«
»Ej, mati, če je tako bogat, pameten, dober in ne vem, kaj še vse, potem mu res ne bo težko izbrati si ženo tam doli kje v njegovem obližju, ne pa tu v naših čereh!«
»Ne samo ene, deset na en prst, samo če jih hoče! Toda on je videl tebe in na oko si mu bila všeč. Potem je pa še poizvedel, da si pridna in poštena, pa mu je bilo dovolj. Za denar mu seveda ni mar, sam, ga ima na pretek. Naročil mi je, naj te vprašam. Samo besedo reci, in jutri te pride snubit!«
»Ni ga treba, mati!«
»A tako! Potem je pa že res, da ti je sosedov Martin, ta neroda, ki niti ni prave pameti, zmešal betico. Potem ti ni pomagati. Prav je, da trpiš in garaš vse življenje! Pa zbogom!«
Med tem pogovorom, ki sta ga imeli stara potovka iz doline in krepko, zdravo hribovsko dekle Liza, je pa tamkajšnja soseda, priletna Rotarica, bodrila svojega sina: »Martin, le pogum! In tako lesen nikar ne bodi! Sicer sem z Lizo že jaz vse potrebno govorila in bom še, toda vprašati jo moraš tudi ti sam, že zaradi lepšega, veš!«
Sin, velika in trščata neroda, zagode: »Saj je še čas, mati!«
»Le obotavljaj se, le! Da se ti na vse zadnje res omoži. Ravno prejle sem spet videla potovko tam. Grem stavit, da ji je prišla ponujat tistega bogatega škrica iz doline. Martin, saj ne bo nič hudega. Ubogaj me in še danes pojdi!«
Martin znova nekaj zamrmra, a tako, da mati to razume in je zadovoljna. Zvečer pa se fant ojunači in gre snubit. Lizo dobi v hiši pri pospravljanju perila.
»Oho, Martin,« zakliče dekle veselo, »kaj pa je tebe prineslo?«
Kakor bi bil vprašanje preslišal, se fant nekajkrat štorasto zaobrne in vrže oči na zapeček, kjer se suši koruza. Roke tišči v žepih in plaho reče: »Koruze imate pa precej, koruze!«
»Še več je je pri vas,« se zasmeje dekle. »Za koruzo je letos sploh dobra letina.«
Martin se za hip ozre v Lizo, nato pa urno povesi oči k tlom. Široki obraz se mu zalije s krvjo in v silni zadregi jecljaje izdavi: »Liza! Naša mati pravijo, da bi se — da bi se — midva vzela!«
»Hahaha,« se vnovič zasmeje dekle. »Tako so rekli, praviš. Kaj pa ti, Martin, rečeš na to?«
»Meni je prav, kaj bi tisto.«
»No, potem se bomo pa že pomenili. Sedi malo, sedi, da nam spanja ne odneseš!«
»Veš, Liza, vse drugo se kar z našo materjo pomenita! Zdaj moram domov, da pogledam še k živini. Pa lahko noč!«
In že je snubač zunaj pred vrati, kjer se globoko oddahne. Saj je padlo nocoj z njegovih pleč veliko breme, ki ga je več tednov težilo.
»Oh, oče, kako je boječ,« potoži tisti večer Liza svojemu očetu.
»Čim bolj je boječ, tem laže boš živela z njim,« jo poučuje oče. »Glavno je, da je fant priden. On je vse kaj drugega, kakor pa tisti napol škric tam v dolini. Martin je trden kmet, velik gruntar, naš sosed in vajeni smo drug drugega. Res je fant malo bolj počasnih misli, a verjemi, dekle, da bo on veliko boljši zate kakor pa kakšen pretkanec! Ta možitev je dobra, in če boš pametna, boš gospodarila grunt in Martina.«
Še tisto jesen se je Liza primožila na Martinov grunt.
In danes Liza pridno gospodari in gospodinji na svoji novi domačiji, zadovoljna s svojim možem, ki malo govori, veliko dela, v vsem se pa pokori ukrepom svoje žene.

Žena in dom, december 1934
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.