Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Štupar 1881 0

V Kukovi špici

Železar (1980) - Izidor Kofler: Zopet je teden naokoli. Vreme je čudovito, kar vleče me v gore. Ura je pet zjutraj, ko hodim po lovski poti proti Kukovi špici. Novozapadli sneg mi dela težave.

Na vsakih nekaj korakov se mi vdre globoko čez kolena. Čeprav ves čas garam, se mi hoja zdi zanimiva. Če bi se pripeljal tako visoko pod gore, potem stene ne bi nikoli tako spoštoval, tako pa jo zelo spoštujem, ker me že s prvimi koraki odklanja. Nič nisem utrujen, saj sem celo leto preživel v gorah in nabral tako potrebno kondicijo.
Po dveh urah hoje sem pri gozdni meji. Sonce s prvi jutranjimi žarki prebuja ta čudoviti svet pod Kukovo špico. Vleče me navzgor. Nadaljujem po zasneženi grapi pod vznožjem jugovzhodnega raza. Tu pustim palice. Naprej plezam po zasneženi skali, po policah in kaminih do vrha stolpa. Poleti, ko sem plezal to smer, so po travnatih policah cvetele prelepe gorske cvetlice in olepševale to čudovito goro. Danes pa je povsem drugače. Gora in stena nista več tako domači. Gora, ki je v jutranjih urah tako škrlatno obarvana, je prekrita z mrzlo snežno odejo.
Na stolpu zaužijem nekaj hrane. Iz nahrbtnika se seli oprema na pas. Namestim si čelado in dereze. Od tu naprej je sneg bolj trd in dereze mi bodo dobro služile. Ura le pol devetih, ko sem pripravljen za nadaljnji vzpon. Smer me vodi po izpostavljenem razu in odprti steni. Plezam počasi, premagujem meter za metrom, požledna skala na vzhodni strani še bolj upočasni vzpon. Napačen gib ali korak bi pomenil let pod vznožje Kukove špice. Počutim se odlično, nekaj težav mi dela gladka skala pod prižnico. Tudi to ključno mesto je za menoj. Od tu naprej je stena bolj položna in dosti lažja. Za gamsi, ki so mi bili v poletnih dneh tihi družabniki, danes ni sledov. Čisto sam sem tu v objemu stene. Čeprav me vrv ne veže s prijateljem, sem srečen.

Kukova špica — jugovzhodni raz (Foto I. Kofler)

Plezam naprej po grebenu, ki vodi na glavni vrh. OD pol dvanajstih sem na vrhi: današnjega cilja, na vrhu sončne Kukove špice. Za menoj je lepa preplezana smer v zimskih razmerah. Čutim, da me je gora a vso toplino sprejela. Pogled okoli mene na gore je prečudovit. Sonce osvetljuje stene in grebene zasneženih Julijcev. Kar ločiti se ne morem od njih. V glavi se mi rojevajo že druge misli po novem vzponu. Tak je pač Človek po dobro opravljenem delu.
Zapuščam prelepe Julijske Alpe. Strma snežna pot me vodi navzdol, v dolino, na trdna tla vsakdanjega življenja.
Jugovzhodni raz Kukove špice preplezal 1. decembra 1979; ocena III, IV, čas 3 ure, sestopil po severovzhodnem grebenu, čas 1 uro — Izidor Kofler AO Mojstrana.

Izidor Kofler
Železar, 21. februar 1980
 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave
Značke:
ALP novosti Železar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Kamniško sedlo v februarju
Naslednja objava Plezanje z očmi, glavo in rokami

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.