Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

V ledenem objemu Brane

Kamniški občan (1994) Cene Griljc: Zadnja februarska nedelja je bila zelo lepa, tudi v gorah, le silovito je pihalo, zato so bile visokogorske ture bolj zahtevne.

Gorski reševalci smo imeli zimsko usposabljanje, iskanje in reševanje ljudi iz snežnih plazov s pomočjo lavinskih psov, sondiranjem in z elektronskimi napravami Ortowox. Iz našega poligona smo opazovali zahodno steno Brane, ne da bi slutili, da se v Centralni smeri v vzhodni steni Brane nekdo ubada s težavami. Res je, tisto nedeljo so bile gore nevarno vabljive in če so koga objele toliko, da se do noči ni mogel vrniti domov, je objem postal hladen, mrzel, leden.
Ko smo se popoldne po vaji razhajali, so se nekateri v šali pozdravljali: »Zvečer pa nasvidenje!« Ničkolikokrat so se takšne naše šale žal uresničile in tudi to pot so se. Radi se srečujemo, toda ne sredi ledene noči na Brani, Skuti, Planjavi ...!
Udobno zleknjen v postelji sem se s poslušanjem radia otepal nadležnega spanca. »Lepo, danes so se vsi vrnili iz hribov,« sem pomislil. Bilo je prelepo, da bi bilo res. Nenadoma me je iz polsna predramil telefon.
»Cene, Žorž tukaj. Z Brane se trije Mengšani še niso vrnili domov. Obvestili so me njihovi starši. Moramo v reševalno akcijo.« Sto in tisoč misli me je spreletelo v trenutku, kje so in kaj se z njimi dogaja. Ura je bila polnoč in zunaj blaga mesečina. »Ti in Čeha odidita takoj na Kamniško sedlo in bodita z mano v radio zvezi, sam pa bom medtem zbral reševalno moštvo,« sva se dogovorila.

Nedelja zvečer je. Naši možje gotovo trdno spijo in ob takšnem času tudi telefoni ne morejo hitro prebuditi spečih mož. Nam pa se mudi kot vedno. Zgrabil sem pred kratkim odložen nahrbtnik in odšel na policijo. Z dežurnim sva vrtela telefone kot nora.
Prvi se je oglasil s hripavim glasom in predstavil: »Beni tukaj!« »Lepo da si tam, ker te potrebujem. Pridi takoj na policijo, gremo na Brano!«
»Ah, ne,« sem še slišal prizadet stok in odložil slušalko.
Tomaž, naš mlajši reševalec, je težko verjel resnici: »A zdaj, takoj, na Brano, a res?«
Menda je bil šele prvič prebujen za reševanje sredi noči.
Aco, prekaljen in vajen vsega, je na moj klic odgovoril samo: »V redu, pridem takoj!«
Pri Trobevškovih se je oglasila mami Anica, ata Tanča pa je brezskrbno smrčal. Zaposleni na PTT so očitno imuni na brnenje telefonov. Soproga ima gotovo boljši način prebujanja, ker je tako hitro prišel na policijo.
Cene mi je nerazpoložen privoščil samo: »Ja, kva pa je? Kdo pa kliče?«
»Tu je tudi Cene. Hitro pridi na policijo, gremo na Brano!«
»Pi...smo, pa ne zd’la!«
»Ja zd’la,« sem rekel in odložil slušalko.
Janez, ki vozi ful dobr avto Puch, je bil hitro pri telefonu. Že popoldne sem mu namreč naročil naj iz previdnosti nocoj spi samo na eno oko.
Franeta sem prebudil šele v tretjem »raztežaju«. Nič čudnega, spal je kot polh na svoji domačiji pri Polharju.
»Cene, a pol kar gremo. V redu, pridem,« je v svojem slogu počasi odgovoril.
Brata Boris in Genadij sta bila kljub pozni uri še pri zelo vedri zavesti. Nič nista spraševala, razumela sta, da je poziv resen. Trinajst je nesrečna številka. Poklical sem še enega. Žrtev je bil Dušan - Dule, padalec.
»Danes ne bo letel, ampak hodil,« sem pomislil in zavrtel telefon.
»Kva pa klič’š ku pozn, sej vid’š d vsi spe,« se je oglasil jezen moški glas. Bil je tast.
»Cene tu,« sem se z zamudo uspel predstaviti!
»Kva pa prej ne poveš kdo si,« se je prizadeto opravičil za robate besede.
»Ne rabim opravičila, rabim Dušana,« sem pojasnil prijatelju.
Dule je dolgo motovilil od postelje do telefona in se končno otožno oglasil: »Ja!«
»Pridi takoj na policijo, gremo na Brano.« Nič ni rekel, meni pa je bilo strašno žal, ker tisti trenutek nisem mogel videti njegovega obličja.
Fantje, saj mi niste zamerili, jaz sem vas samo poklical, krivi pa so oni, na Brani.

Modri in beli puch sta ob drugi uri po polnoči prisopihala na Jermanco. Noč je bila »fantovska«, naš cilj pa drugačen.
»Sva nad Gornjo gričo, močno piha, nič ni novega,« je sporočil Žorž.
»Mi odhajamo z Jermance. Dvanajst nas je. Če bo kaj novega, se oglasita. Končano.«
Naša prebujevalna tesnoba je že zdavnaj minila in razpoloženje je že bilo v našem slogu. Čvekanje, štosiranje in smeh so naši sopotniki.
»Če bi bil gasilec, bi se sedaj na kraj požara peljal z avtom, potem pa gasil, gasil...,« je modroval nekdo in se šibil po težkim nahrbtnikom. Drugi je ugotovil, da bi bilo lepše pri Rdečem križu, na njegov križ pa je neusmiljeno pritiskala teža osemdesetmetrske statične vrvi.
Razpoloženje je zmotil Žoržev klic.
»Cene, pod Šijo vidiva eno luč. Ne veva še, kaj se dogaja. Počakajte!«
Naše razpoloženje je zamenjala resnost in skrb. Čakali smo na najlepšo novico, pa vendar slutili sto in več njihovih usod.
Žorž nas je, hvala Bogu, kmalu rešil mučne agonije. »Prišli so v zimsko sobo, ne trije, štirje so, tega nihče ni vedel. Zdravi so, vendar zelo utrujeni. Sama jih bova spremljala v dolino.« Kje so hodili in zakaj toliko časa, je že druga, drugačna in daljša zgodba.
Nad Koncem se je utrnila zvezda sreče, vseeno čigave.

GRS Kamnik - Cene Griljc
Kamniški občan, 7. april 1994
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.