Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Štupar 02.07.1954 22:12 16159 2

V naših stenah

Levstek/Kočevar/Kilar
V NAŠIH STENAH
Izbrani plezalni vzponi v slovenskih Alpah

IGOR LEVSTEK / RADO KOČEVAR / MITJA KILAR

V NAŠIH
STENAH

IZBRANI PLEZALNI VZPONI
V SLOVENSKIH ALPAH

S 44 slikami in 5 skicami

LJUBLJANA 1954

ZBRAL IN UREDIL

IGOR LEVSTEK

Evid. štev. založbe: 5

VSEBINA

Predgovor (Fedor Košir) IX
Uvodna beseda ..................................................................................... 1
Naš alpinizem včeraj in danes ............................................................... 7
K ocenjevanju plezalnih vzponov .......................................................... 18
Literatura ............................................................................................ 24

JULIJSKE ALPE

Veliki Draški vrh Rjavina Triglav Stenar Široka peč Špik Frdamane Greben Škrlatica Rakova špica Rogljica Razor Prisojnik Mojstrovka Mala Mojstrovka Velika Mojstrovka Travnik Šite Jalovec Kotova špica ................................................................................. 29
............................................................................................... 33
................................................................................................ 35
................................................................................................. 45
........................................................................................... 48
.................................................................................................... 51
police in Rušica .................................................................. 55
Veliki Oltar - Škrlatica ............................................................ 59
............................................................................................. 61
....................................................................................... 65
............................................................................................... 68
.................................................................................................. 70
............................................................................................. 71
.......................................................................................... 73
.............................................................................. 73
............................................................................ 74
............................................................................................... 77
..................................................................................................... 81
................................................................................................ 84
....................................................................................... 87

KAMNIŠKE ALPE

Rzenik ................................................................................................ 91
Dedec ................................................................................................. 94
Ojstrica ............................................................................................... 97
Planjava ............................................................................................. 101
Turska gora ....................................................................................... 103
Skupina Rink ..................................................................................... 105
Mala Rinka ..................................................................................... 105
Štajerska Rinka .............................................................................. 106
Križ ali Koroška Rinka .................................................................... 108
Skuta ................................................................................................. 109
Kalška gora ........................................................................................ 111
Kogel .................................................................................................. 113

Seznam važnejših prvih ponovitev ...................................................... 116
Seznam važnejših prvenstvenih zimskih vzponov ................................ 118
Abecedno kazalo ................................................................................ 120

SEZNAM FOTOGRAFIJ

MED BESEDILOM

V severni steni Dedca, foto Rado Kočevar (priloga)
Južna stena Rušice, foto Jaka Čop .................................................. (57)
Zahodni raz Male Mojstrovke, foto dr. Stane Tominšek .................... (75)
Severovzhodni raz Kalške gore, foto Tone Pibernik ........................... (112)

NA PRILOGAH

Severno ostenje med Malim in Velikim Draškim vrhom,
foto Jaka Čop …………………………………………………………… (1)
Severna stena Velikega Draškega vrha, foto Jaka Čop ............... (2)
Severna stena Rjavine, foto dr. ing. France Avčin ...................... (3)
Severna Triglavska stena, foto Jaka Čop ................................... (4-5)
Severna Triglavska stena, foto Janko Skerlep ............................ (6-7)
Severna Triglavska stena, zapadni del, foto Jaka Čop ................ (8)
Severovzhodno ostenje Stenarja, foto Jaka Čop ......................... (9)
Severna stena Stenarja, foto Ivan Tavčar ................................... (10)
Severna stena Široke peči, foto Jaka Čop .................................. (11)
Greben med Škrlatico in Visokim Rokavom,
foto dr. Stane Tominšek ……………………………………………... (12-13)
Severna stena Špika, foto Jaka Čop .......................................... (14)
Severovzhodna stena Frdamanih polic, foto Jaka Čop ............... (15)
Cojzova zvončnica, foto prof. Viktor Petkovšek ………………........ (16)
Severno ostenje Škrlatice, foto Jaka Čop ................................... (17)
Severozapadno ostenje Škrlatice in Rakove špice,
foto Marijan Pfeifer …………………………………………………….. (18-19)
Severozapadna stena Rakove špice in Rogljice,
foto prof. Janko Ravnik ……………………………………………….. (20)
Severna stena Razorja, foto Jaka Čop ......................................... (21)
Vzhodna stena Zadnjega Prisojnika, foto Jaka Čop ..................... (22)
Severozapadna stena Prisojnika, foto Jaka Čop .......................... (23)
Severna stena Male Mojstrovke, foto Janko Skerlep .................... (24)
Severozapadna stena Velike Mojstrovke, foto Jaka Čop ............... (25)
Ostenje Travnika s Slemena, foto dr. ing. France Avčin ............... (26)
Severna stena Travnika, foto ing. Mirko Slapar ........................... (27)
Severna stena Šit, vzhodni del, foto Jaka Čop ............................. (28)
Severna stena Šit, zahodni del, foto Jaka Čop ............................. (29)
Jalovec s Slemena, foto Jaka Čop ............................................... (30)
Južna stena Kotove špice, foto Jaka Čop .................................... (31)
Planika, foto prof. Viktor Petkovšek ............................................ (32)
Severno ostenje Rzenika, foto Karel Benkovič ............................. (33)
Severna stena Dedca, foto Juvencij Kalan .................................. (34)
Severno ostenje Ojstrice, foto dr. Mirko Kajzelj ........................... (35)
Severno ostenje Planjave, foto prof. Marijan Lipovšek ................. (36)
Zapadna stena Planjave, foto Ivan Tavčar ................................... (37)
Severna stena Turske gore, foto Ivan Tavčar ............................... (38)
Lepi čeveljc, foto prof. Viktor Petkovšek ...................................... (39)
Severovzhodno ostenje Male Rinke, foto Pelikan ......................... (40)
Severna stena Štajerske Rinke in severovzhodna stena Križa,
foto Rado Kočevar .................................................................. (41)
Severna stena Skute, foto Rado Kočevar ..................................... (42)
Južna stena Skute in Kogla, foto Ivan Tavčar ............................. (43)
Severna stena Kalške gore, foto Marijan Keršič-Belač ................. (44)

SEZNAM PLEZALNIH SKIC
narisal Mitja Kilar

Čopov steber v Triglavski severni steni ........................................ (40)
Severna stena Travnika .............................................................. (78)
Severovzhodni raz Jalovca .......................................................... (85)
Severni steber Dedca .................................................................. (95)
Južna stena Kogla ...................................................................... (115)

Slovenija je dežela prelepih gora. Strme stene in ostri grebeni, pa sončna, travnata pobočja tvorijo naš čudovit alpski svet. V tem svetu prebiva narod Slovencev, ki mu je ljubezen do gora prirojena že od nekdaj.
Množice planincev že dolga desetletja hodijo po planinskih potih, ki so jih v davnini utrli pastirji in divji lovci, naše stene pa so samevale skoro vse do začetka tega stoletja. Tedaj pa je tudi v njihovih robeh zapelo kladivo slovenskega alpinista, ki si je izbral težavnejšo, toda mikavnejšo pot na gorske vrhove.
Spočetka redki, nato pa vedno številnejši so bili oni, ki jim je vzpon preko stene pomenil nekaj več, kot pa golo akrobacijo v skali.
Povojna skupina slovenskih alpinistov je predstavnik novega rodu, ki je rastel v času naše borbe za svobodo, zato je ta rod tudi ustvarjalec novega obdobja v zgodovini naše alpinistike.
Ta knjiga je odraz dela in miselnosti naše mlade alpinistične generacije, ki z novimi pogledi in novimi uspehi udarja svojstven pečat svoji dobi.

Fedor Košir

Knjige, kakršne imate pred seboj, avtorji nikakor niso mogli ustvariti sami. O alpinistiki, plezalnih vzponih in njih težavnosti so mnenja preveč deljena in bi subjektivne sodbe o teh stvareh nikakor ne imele trajne vrednosti. Če smo hoteli vsaj v grobem prikazati stopnjo razvoja naše alpinistike, smo morali poklicati na pomoč ne samo vse naše najaktivnejše alpiniste - plezalce, temveč tudi širšo planinsko javnost. Vsem, ki so nam pri našem delu s prispevki, nasveti in mnenji pomagali, smo iz srca hvaležni.
V prvi vrsti pa se zahvaljujemo: Planinski Zvezi Slovenije, posebno pa njenemu predsedniku Fedorju Koširju, ki je pokazal veliko razumevanje za nastajajoče delo, in Planinski Založbi Slovenije, ki je knjigo založila in po svojem predstavniku dr. Urbancu bistveno pripomogla k izdaji tega dela, tovarišu dr. Mirku Kajzlju, glavnemu avtorju »Našega alpinizma« za opravljene korekture in dragocene nasvete in tovarišem Janezu Krušiču, Janku Blažeju, Jakcu Čopu, prof. Janku Ravniku in vsem drugim, ki so nam kakorkoli nudili pomoč.

Avtorji

UVODNA BESEDA

Obe svetovni vojni pomenita ostro zarezo v razvoju naše alpinistike. Klasično dobo našega alpinizma je dostojno, ideološko in miselno bogato zaključil dr. Tuma s svojo temeljito knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«.1 Doba za njim je registrirala bolj tehnični napredek in porast slovenskega alpinističnega gibanja. Dr. Mirko Kajzelj je s tovariši izdal delo »Naš alpinizem«.2 Ceno in pomen te knjige najbolje označuje to, da vsa doba v dveh desetletjih kljub številnim poizkusom ni ustvarila ničesar podobnega, niti ni Kajzeljevega temeljitega dela nadaljevala.
Knjiga »V naših stenah« je produkt svoje dobe in miselnosti današnje mladine. V delu boste našli nekaj novih sodb o naši preteklosti in o vlogi različnih plezalnih družb. Vsaka generacija presoja prejšnjo; to je temelj, na katerem nadaljuje svojo zgradbo, pri tem obsodi, kar se ji zdi kvarnega in se v polni meri zaveda svoje odgovornosti pred prihodnostjo, ki bo nekoč sodila o njej. Plezalci, ki so zbrali, napisali in sodelovali pri tej knjigi, imajo svoj določno oblikovan alpinistični nazor in svoj duševni obraz. Temeljita ocena in temeljit prikaz naše alpinistične preteklosti bi presegla obseg in okvir prvega zvezka dela »V naših stenah«. Marsikdo, predvsem prizadeti predvojni plezalci bodo našli sodbe v tej knjigi preostre in prepovršne. Poudarjamo, da je bil naš namen le načelno in sumarično podati naše poglede in zaključke o preteklosti, ne pa pisati podrobne študije in ocenjevati alpinistično gibanje v vseh njegovih tokovih in ga osvetljevati z različnih strani.
Slovenci smo alpski narod in od naših ekonomsko močnejših sosedov je tudi v naš alpinizem prišla marsikatera pobuda. Zato danes mogoče še preveč iščemo, kaj je res našega in samobitnega in tudi v tem delu smo pokazali oz. vsaj skušali vzporediti alpinistiko, t. j. tehnični razmah plezanja pri nas z razvojem drugod, pri čemer smo posebno pozornost posvečali prvenstvenim vzponom tujcev v naših Alpah. Mislimo, da je dokončno čas, da so naše gore in res vse bodoče smeri v njih popolnoma naše.
Današnji generaciji se pogosto očita, da preveč gleda le na tehnični, premalo pa na idejni in duševni napredek našega alpinizma. Ti očitki niso upravičeni in izvirajo le iz tega, ker miselnost in idejnost mladih plezalcev zaskrbljenim ljudem nista dovolj poznani. Če je neka plat ali ena silnica močneje poudarjena, s tem še ni rečeno, da je že vsa vsebina današnjega alpinizma izčrpana in da smo našli poleg tehničnih uspehov le še porazno praznino. Alpinizem je družbeni pojav in gibanje z lepo tradicijo, dovolj bogato in vsebinsko polno že samo na sebi, saj so o njegovih vrednotah obširno razpravljale že generacije pred nami. Iz tega tudi izhaja, da to gibanje zelo osiromašimo in ga obenem silno poplitvimo, če ga skušamo podrediti kot sredstvo le enemu določenemu cilju ali mu postavimo obče zahteve, ki jih družba stavlja pred posameznika za edini ali glavni namen. Takšna simplifikacija alpinizma danes je nedopustno podcenjevanje in vprav njegova negacija. Alpinizem zadošča tudi tem zahtevam, a je v svoji celoti še neprimerno več. S tem bi namreč zanikali vse estetske, kulturne, etične in športne vrednote, ki jih alpinisti brez izjeme v gorah iščemo, toda razvijamo individualno, v skladu s svojim intelektom.
Na drugi strani pa se tehnično nahaja naša alpinistika še vedno v rasti in take dobe so vedno skupno s tehničnim napredkom poudarile tudi nazor, ki je s tem napredkom v tesni zvezi, to je tkzv. športni moment. Prav gotovo je, »če nekateri mladi alpinisti ne bi posebno poudarili športa v alpinistiki, tudi teh res velikih tehničnih uspehov mlade generacije ne bi bilo, oziroma bi bili manjši«.3 Ta pojav, ki je zajel pri nas po vojni celo plast plezalcev, - na tem mestu ga bomo zajeli v vsej njegovi obsežnosti in mnogostranosti pod imenom »ekstremizem« - ni nov in o sličnem razmahu ekstremizma moremo govoriti pri drugih narodih že v desetletju pred zadnjo vojno (n. pr. pri Nemcih in pri Italijanih) ali pa tudi še po njej (n. pr. pri Francozih). Kot vsako novo gibanje, je tudi ekstremizem pri nas naletel na odpor in ne bomo skušali na tem mestu znova odgovarjati na upravičene ali pa popolnoma neupravičene očitke, kakor so »športovanje« itd. Važnejše je za nas vprašanje, s čim nas oplodi nova struja in kakšne perspektive za nadaljnji razvoj nam prinese. Francozi so šli po ekstremnih uspehih v Alpah v Himalajo in preplezali Anapurno, prvi osemtisočak ali pa vrh Fitz Roy v Andih. Alpinisti malega naroda, kot smo Slovenci, tega danes še ne moremo storiti. Vendar to je in ostane naš naslednji cilj v bodočnosti. S tem pa smo tudi že ovrgli večino očitkov ekstremistom, da so jim le klini in vrvi ter poči šeste stopnje edini cilj in namen. Ekstremizem se pri nas ni izrodil v maniro, temveč je bogato oplodil naš alpinizem, čeprav predvsem s tehnične plati in v tem je že dokazana njegova nujnost in pravica do obstoja. Še več. Alpinizem mogoče že desetletja ni bil tako tesno povezan z življenjem in z vrenjem našega ljudstva, kakor je prav danes.
Zdi se nam potrebno, da se vsaj bežno dotaknemo teh problemov, preden spregovorimo podrobneje o samem delu in o vzrokih, ki so nas silili, da smo se odločili nadaljevati in dopolniti »Naš alpinizem«.
Ne mislimo utemeljevati, zakaj zasluži družbeno psihološki pojav, kakor je alpinizem, globoko zasidran v duši civiliziranega človeka, da se njegova zunanja manifestacija - plezalni vzponi - sistematizirajo, da se ustvari pregled, po katerem je mogoče podati sodbo o samem gibanju in o posameznikih, kot njegovih nosilcih. Ni nam treba dokazovati, da začetniki potrebujejo knjigo, ki bo pravilno ocenila plezalne vzpone ter jim tako omogočila postopno obdelavo naših sten in da se inozemci zanimajo za naše alpinistično delo in hočejo publikacijo, ki jim bo posredovala naše najznačilnejše smeri. Vse to so že utemeljili predvojni plezalci v »Našem alpinizmu«, a tudi sami v veliki meri izvršili.
Več razlogov nam narekuje, da prvo slovensko delo na tem področju ne samo nadaljujemo, ampak ga postavimo na nove temelje, primerne današnji moralni in tehnični stopnji, ki smo jo Slovenci v alpinizmu dosegli. Leta 1932 je bil naš alpinistični pokret že v primeri s takratnim evropskim, kaj pa šele z današnjim razvojem, trdo oblikovan, manjkalo mu je močnejšega zagona, tako da takrat lahko le slutimo njegov poznejši razmah. Ni čuda, da so vzponi v »Našem alpinizmu« večkrat zastarelo in pomanjkljivo opisani, da ne omenjamo številnih netočnosti v njem. Zato je bilo potrebno revidirati »Naš alpinizem« in - kar je še veliko važnejše - vključiti sčasoma v novo knjigo vse prvenstvene vzpone v Julijskih in Savinjskih Alpah, izvršene po letu 1932. Zelo obsežna naloga, po materialu in po zahtevah, ki jih stavlja pred redaktorje.
Cilj nam je znan in vreden truda. Ni tako s potjo. Uredniki »Našega alpinizma« so zbrali gradivo vseh plezalnih vzponov do neke določene letnice in ga izdali v enotni, za določeno obdobje popolni knjigi. To pot smo opustili. Predolga je in končno delo bi bilo kljub vsej temeljitosti le s tem ukvarjajočih se ljudi še vedno nepopolno. To je zunanji odklonilni razlog. Je pa tudi v samem načinu dela nek nesprejemljiv koncept. Dvomimo namreč, da smo Slovenci v razvoju našega alpinizma že tako daleč, da smo upravičeni postaviti z obširno bilanco vseh dosedanjih vzponov idejni mejnik v naš razvoj. Ustregli bi sicer - vsaj v glavnem - zahtevi, najti alpinističnemu razmahu ustrezno sliko, in jo historično oceniti. Nočemo pa presekati rasti alpinizma prav sedaj, ko smo - morda prvič v naši alpinistični zgodovini - moralno in tudi materialno dovolj močni, da dodamo zadnje, skrajno težavne vzpone v skali k mogočnemu plezalnemu opusu naših predhodnikov, ki so ga ustvarili v zadnjih desetletjih iz skromnih začetkov, ga krepili v samostojen pokret in ga izročili nam, mladim, kot bogato dediščino preteklih dni.
Izbrali smo si drugo pot, ki se zdi površnemu opazovalcu morda nesistematična ali v veliki meri odvisna od slučajnih faktorjev, je pa v danih razmerah edino mogoča in nas bo gotovo privedla do cilja. Naš namen je periodično (n. pr. vsaki dve leti) izdati plezalno knjigo, ki bi vsebovala neko število vzponov. Postopoma bi obdelali naše plezalno načete stene, po nekaj letih pa bi te knjige, vzete kot celota, prikazale alpinistično udejstvovanje Slovencev. To je mogoče izvesti, tudi ob poklicnem delu in ni bojazni, da bi letnica izdaje knjige - sama po sebi nepomembna - pomenila prelomnico v alpinistični dejavnosti. Brez dvoma bo plezalni razvoj dosegel nekoč - morda to ni niti tako daleč - svojo kulminacijo. Takrat šele bo prišel čas, da predložimo temeljit račun o svojem delu. Zdaj je to še prezgodaj. Naša naloga je spremljati naš razvoj, ne pa zaostajati za njim. In to bomo storili le s publikacijo, ki bo skoraj istočasno objavljala nove smeri. Dosegli bomo tako dvoje: navezali bomo preteklost s sedanjostjo, nevsiljivo usmerjali dejavnost in opozarjali na odprte probleme v naših stenah.
S prvini zvezkom te zbirke pa nismo kar na slepo udarili. Odločili smo se, naj vsebuje izbrane plezalne vzpone v naših stenah. Sem bodo vključeni opisi tistih smeri, ki so najznačilnejše za naše Vzhodne Julijske in Savinjske Alpe. S tem smo upoštevali aktualno potrebo po knjigi, ki bo omogočila začetnikom čim hitrejšo in obenem pravilno pot navzgor, nam pa bi tako zasnovano delo dalo zdravo osnovo za nadaljnjo smotrno obdelavo gradiva. Res, da se za nekaj časa odpovemo objavi nekaterih starejših vzponov, a temelji, ki jih postavljamo s knjigo »V naših stenah«, opirajoč se na »Naš alpinizem«, so kljub temu dovolj močni, da bodo vzdržali celotno zasnovo in počakali na svojo končno izdelavo. Nadaljnji zvezki bodo obsegali vse prvenstvene plezalne ture od prve izdaje dalje, hkrati pa bodo postopoma vključevali v seznam tiste smeri, ki do sedaj še niso bile objavljene. V celoti bo sicer gradivo nekoliko razmetano. Vendar bi to narekovali tudi drugi razlogi, saj je nemogoče, da bi se plezalni problemi ene stene rešili kompleksno, kar bi taki zbirki edino zagotovilo urejenost.
Skoraj vse v vodniku opisane smeri smo avtorji knjige preplezali, tudi po večkrat. To nam je močno pomagalo pri opisovanju vzponov, ki so zato na novo napisani in sicer tako, kot jih sedaj plezalci ponavljamo. Mislimo, da s tem nismo ničesar odvzeli prvopristopnikom pri zaslugah za prvenstveni vzpon, tem bolj, ker navajamo pri vsakem vzponu publikacijo, kjer je bil objavljen originalni opis.
Kriterij, po katerem smo izbrali najbolj značilne smeri v naših Alpah za plezalni vodnik »V naših stenah«, je kaj preprost. Sem spadajo naši najtežji vzponi, to so tisti, ki ponavljalcu nudijo največ v plezalno-tehničnem pogledu, dalje smeri, ki so bile večkrat ponovljene, ter končno vzponi, ki so pokrajinsko bogati in zanimivi. To je princip, ki smo ga z veseljem razširili, kjer je bilo mogoče. Vse smeri, ki jih objavljamo »V naših stenah«, so včrtane na priloženih fotografijah. To je za moderni plezalni vodnik nujnost, conditio sine qua non. Zato so n. pr. zaenkrat izpadli opisi smeri v Debeli peči in v Malem Draškem vrhu, ker fotografije teh sten niso zadovoljile. Na kasnejšo objavo bodo morale počakati tudi vse smeri v stenah nad Trento in Koritnico, ker so ta ostenja še močno neobdelana. Nasprotno pa smo vključili v seznam smeri, ki sicer ne spadajo v ta izbor, a jih je mogoče včrtati na sliko stene, in to brez škode za važnejšo smer. Prednost so imeli še neobjavljeni vzponi. Naš osnovni temelj se je razširil in poglobil tako, da bo knjiga »V naših stenah« dostojno reprezentirala alpinistično delovanje Slovencev do leta 1954, ne glede na to, da jo je vedno mogoče dopolniti z opisi vzponov iz »Našega alpinizma«.

1 Dr. Henrik Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, založil Turistovski klub »Skala«, Ljubljana (1930).
2 Naš alpinizem, uredil Mirko Kajzelj, založil Turistovski klub »Skala«, Ljubljana (1932).
3 Glej članek Janka Blažeja PV, 51, 32.

NAŠ ALPINIZEM VČERAJ IN DANES

Od prvih početkov do leta 1914

Slovenci smo stopili na mednarodno alpinistično pozornico razmeroma pozno. Temu ni bila kriva naša dozdevna nesposobnost, pač pa podrejena vloga našega naroda v zgodovini, saj več kakor 1100 let nismo imeli nacionalne svobode. Naš družbeni in kulturni razvoj je bil zato počasnejši kakor pri velikih narodih. Prav zato pa so tudi letnice naših prvih večjih alpinističnih uspehov precej pozne. Tako široko gibanje, kot sta planinstvo in alpinizem, mora namreč nujno temeljiti na političnih in ekonomskih pogojih svoje dobe.
Prvi Slovenec, ki se je intenzivno ukvarjal s hojo na gore in s plezanjem, je bil kaplan Valentin Stanič.1 Njegove ture so za tisto dobo brez dvoma nekaj izrednega. Prvi se je povzpel na Watzmann - najvišji vrh v Bavarskih Alpah, opravil je drugi vzpon na Grossglockner (leta 1800) in priplezal na vrh Triglava 30 let zatem, ko je vrh prvič osvojil Lovrenc Willonitzer z domačini-vodniki. Bil je tudi na Mangartu, Krnu, Kaninu in drugod. Na marsikateri vrh se je povzpel tudi pozimi. Stanič je pomemben ne le za naš alpinizem, njegovi uspehi so vzbudili pozornost tudi po drugih alpskih deželah. Škoda je le, da je deloval sam zase in tako ni bistveno vplival na razvoj planinske misli pri nas.
Ostali Slovenci so bili tedaj še daleč za njim. Med njimi je treba omeniti kaplana Dežmana, ki se je proslavil z vzponom na Triglav. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da bi ne uspel najbrže niti eden od takratnih vzponov na Triglav brez pomoči domačinov. Med njimi se že v tej dobi pričenja ustvarjati - zlasti na bohinjski in trentski strani - naša najboljša vodniška generacija, ki je pozneje pripomogla dr. Kugyju in prof. Frischaufu do njunih uspehov.
Drugod v Alpah se je v tem času že končala borba za vrhove. Tako je med drugimi že leta 1786 Jacques Balmat osvojil vrh Mont Blanca.
Tudi naše gore so začele bolj sprejemati obiske. To je bilo v drugi polovici 19. stoletja. Sem so zahajali tujci, kajti po Staniču nismo imeli pomembnejših plezalcev, če izvzamemo domačine - divje lovce in pastirje, ki so tujce spremljali na teh pohodih.
Od alpinistov te dobe, ki so zahajali k nam, sta za naš alpinizem zelo pomembna dva: dr. Julij Kugy in dr. Johannes Frischauf. Prvi se je udejstvoval v Julijskih, drugi pa v Savinjskih Alpah. Vodniki, ki so ju spremljali po naših gorah, zaslužijo častno mesto v zgodovini osvajanja in odkrivanja Julijskih in Savinjskih Alp. Zlasti so bili čislani Trentarji - Andrej in Jože Komac, Anton Tožbar in drugi.
Za dr. Kugyja težko rečemo, da je bil tujec, saj sta mu bila mati in oče slovenskega rodu.2 Gotovo pa je, da je z dušo in telesom pripadal našim goram. Delo, ki ga je izvršil v 20 letih svojega sistematičnega planinskega udejstvovanja v naših gorah in za naše gore, je neprecenljivo. Kugy je na predvečer svojega življenja prikazal svetu naše Alpe, njih lepoto in veličino. Njegova knjiga »Aus dem Leben eines Bergsteigers« je še danes eno najlepših del svetovne planinske literature.
Prof. Frischauf je na podoben način deloval v Grintavcih. Tudi on je bil vzvišen nad nacionalne mržnje, zaradi tega pa je marsikdaj naletel na nerazumevanje. Po njegovi zaslugi so nastala v Savinjskih Alpah prva zavarovana pota in planinske postojanke. Slovenci mu marsikaj dolgujemo, pobude pa je dajal tudi hrvaškim planincem za ustanovitev HPD (1874).
Sredi 19. stoletja (1865) je bil v Zahodnih Alpah osvojen Matterhorn. Uresničilo se je tisto, česar ljudje niso pričakovali. Ta zmaga je bila signal za še drznejša dejanja. Sedaj ni več zadostovala le najlažja pot na vrh, prišle so na vrsto strme stene in grebeni. Med nepozabne alpiniste klasične dobe štejemo Wyhmperja, Mummeryja in druge.
Ta doba velikih osvajanj v Alpah je tudi za naš alpinizem pomembna prelomnica. Dobili smo po Staniču v osebi dr. Henrika Tume prvega velikega slovenskega alpinista. V tem času je deloval pri nas še Franc Kadilnik, ki je bil bolj planinec, medtem ko se je Tuma intenzivno posvečal tudi alpinistiki. Preplezal je mnogo sten in grebenov, zlasti nad Soško dolino in v Zahodnih Julijskih Alpah. Narisal je vrsto planinskih zemljevidov in obdelal nomenklaturo Julijskih Alp. Zelo pomembna njegova knjiga je »Pomen in razvoj alpinizma«, ki je naše prvo alpinistično idejno delo. Tako se s Tumo pravzaprav začne razgibavati naš alpinizem. V primerjavi z drugimi narodi se je začela naša alpinistična pot pozno, a vendar je pozneje sledil nagel skok, ki je tako značilen za naš razvoj.
V tem času se je planinstvo široko razgibalo med ljudstvom. Leta 1893 je bilo ustanovljeno SPD. Kmalu zatem pa se je začel oster boj z DuÖAV za
naše gore, koče in planinska pota.3 Pri tem boju za ugled v naših gorah so imeli Nemci boljše pogoje. Ne samo, da so imeli podporo pri oblasteh, imeli so tudi več izkušenj in pa denar. Toda kljub vsej tej prednosti DuÖAV je naše SPD uspešno širilo svoje delovanje. Imelo je eno prednost, ki je Nemci niso imeli - to je oporo v našem ljudstvu. Uspehi SPD so se naglo večali. Kmalu so zrastle prve koče in na vrhove so nadelali naša pota. Ustanavljale so se podružnice SPD tudi v mestih izven Ljubljane, celo na Koroškem. V tem silnem poletu dobe naši planinci in alpinisti tudi svoje glasilo, Planinski vestnik (1895), ki bo prihodnje leto slavil 60-letnico. Medtem ko je Tuma neutrudno odkrival nove stene, so se pojavili tudi naši prvi planinski foto-amaterji (B. Brinšek in dr.). Ti so posredovali lepote naših gora tudi tistemu mestnemu življu, ki ni hodil v gore.
Tuma ni ostal osamljen, kakor Stanič. Vzporedno z njim je pričela delovati, čeprav ne v medsebojnem sodelovanju, skupina plezalcev, ki so se imenovali »Drenovci« (Pavel Kunaver, Kovač, Michler, Brinšek in drugi). Ta skupina je bila naš prvi alpinistični kolektiv. Njihovo plezalno udejstvovanje je bilo usmerjeno predvsem v lažje stene, posebno Savinjskih Alp. Tako niso mirovali niti pozimi in marsikateri snežni vrh so prav oni osvojili. Upravičeno jih štejemo za začetnike zimske alpinistike.
V tujini je med tem časom alpinizem dosegel že visoko stopnjo. Plezalstvo je začelo dobivati čedalje ekstremnejšo smer. Višek udejstvovanja v tem obdobju je bil dosežen tik pred prvo svetovno vojno, ko sta Herzog in Fiechtl preplezala južno steno Schüsselkarspitze v novi smeri. To je prva tura, ki tudi po modernih cenitvah obdrži oceno »skrajno težavno«. V istem času so v navpične stene Wilder Kaiserja in Dolomitov neizbrisno vklesali svoja imena Dülfer, Preuss, Fiechtl, Herzog in drugi. To so bili mojstri predvsem prostega plezanja. S pomanjkljivim varovanjem in z borno plezalno opremo so izvršili naravnost neverjetne stvari. Težavnost je v mnogih od teh smeri še vedno velika, čeprav tiči sedaj v stenah mnogo klinov, ki jih takrat ni bilo.

Doba med svetovnima vojnama

Prva svetovna vojna je zavrla za nekaj časa alpinistično delovanje. Po njej pa sledi novo obdobje, ki je za naš alpinizem izredne važnosti. Kajti tedaj smo dobili tudi mi širši plezalni kader, ki je začel sistematično obdelovati naša ostenja. Tako so bile do druge svetovne vojne preplezane domala vse naše stene. Seveda se pri tem še nismo mogli kosati z inozemci, a vendarle nam je uspelo večino prvenstvenih plezalnih smeri pridržati zase.
Že prva povojna leta so bila živahna. Takrat so naše plezalce močno razgibala drzna dejanja dr. Klementa Juga.4 To je bil plezalec s silno energijo in voljo. Marsikatera stena je klonila pred njim. S svojstveno, vendar dognano etiko in s svojimi načeli o alpinizmu je postal nekaka gonilna sila našega plezalnega razvoja. Neprecenljiva je pri tem njegova zasluga, saj je tako rekoč oral ledino. Bil je prvi, ki je po vojni pričel s prvenstvenimi vzponi. Le eno se ni pri tem skladalo - kar je tudi privedlo do nujne katastrofe. Plezalna tehnika dr. Juga je bila namreč silno primitivna in ni bila v skladu z njegovim silnim duševnim razvojem. To dejstvo je bilo usodno tudi za Vl. Topolovca in mnoge druge. Huda je bila izguba teh plezalcev, a razmaha alpinizma le ni mogla udušiti.
Leta po smrti dr. Juga predstavljajo pravzaprav zopet mejnik v našem alpinizmu. Plezalci, ki jih je družil po vojni ustanovljeni turistični klub »Skala«, so začeli s pridom uporabljati pridobitve takratne plezalne tehnike. Jasno je bilo, da brez plezalne opreme ni mogoče doseči istih ciljev kot z njo. Že samo tveganje je pri tem znatno manjše, da ne govorimo o solističnih podvigih v neznano. V tem se ločijo poznejši plezalci od Juga. Uspeh ni izostal. Že komaj dve leti po smrti dr. Juga sta M. M. Debelakova in dr. Stane Tominšek preplezala Direktno smer v severni steni Špika. O tem dejanju je šel glas daleč po svetu. Za naš alpinizem je to ena najpomembnejših zmag, s katero smo prvič stopili na mednarodno alpinistično pozornico. Špik je bil znan daleč okoli in mnogi tujci so se poraženi vračali iz njegove stene. Zelo pomembna ugotovitev je tudi, da je severna stena Špika še danes, po 28-ih letih, ohranila svoj sloves in težavnost, saj ni veliko vzponov v naših stenah, ki bi bili znatno težji od Direktne in Skalaške smeri, ki sta jo nekaj let kasneje preplezala Pavla Jesihova in Jože Lipovec v severni steni Špika. Še pomembnejše dejstvo je, da sta oba vzpona bila izvedena v mešani navezi. Zaman iščemo v tistih letih v tujini ženo-alpinistko, ki bi bila sposobna takega dejanja in povrh še kot voditeljica naveze, kot sta bili Debelakova in Jesihova. Mednarodna alpinistična javnost je ob tej priliki izrekla našim plezalkam posebno priznanje.
Naši takratni plezalci (Mira M. Debelakova, Pavla Jesihova, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, dr. Stane Tominšek, M. Gostiša, E. Deržaj, Joža Lipovec, dr. Mirko Kajzelj in drugi), ki so delovali v Julijskih Alpah, so imeli težavno pionirsko delo. Izvežbali so se kar na turah, nikdo jim ni pokazal tega, kakor je to danes na kakem plezalnem tečaju. Opremo so si morali, razen vrvi, izgotavljati kar sami.
Za Špikom je prišel na vrsto Triglav. Med Nemci je bilo za njegovo severno steno veliko zanimanje in posamezne naveze so se vneto zaganjale vanjo. Toda tudi naši plezalci niso sedeli prekrižanih rok. Zavedali so se, da je treba prehiteti Nemce in prav to jim je dajalo še večji zagon. Z vztrajnim delom jim je uspelo osvojiti večji del najlepših smeri preko stene. Danes lahko mirno trdimo, da smo Slovenci prvi zavzeli ne le sam vrh Triglava, temveč da je naša tudi njegova severna stena, čeprav je bilo Nemcem uspelo iztrgati tudi nekaj zase. Upravičeno trdi dr. E. Lovšin v svoji knjigi »V Triglavu in njegovi soseščini« (str. 276, I. izdaja): »Prusik in Szalay sta si z zahodnim razom Triglavskega stebra prisvojila tretjo važno smer čez steno. Če ne bi bilo Juga in Čopove ter Jesihove plezalne druščine in drugih naših zaslužnih alpinistov, posebej Jožeta Komaca in Henrika Tume, bi si bili tujci prilastili skoraj vse smeri. Tako ostane po mednarodni sodbi Slovencem glavni delež na novih smereh v Triglavski steni.«
Seveda je razumljivo, zakaj so se Nemci tako borili za Triglavsko steno. Hoteli so si prilastiti vse pomembnejše stene v Vzhodnih Alpah in Triglavska stena je po višini tretja (za Watzmannom in Hochstadlom).
V drugih predelih Vzhodnih Julijskih Alp so bili uspehi tujcev manj značilni. Vse tja do leta 1934-35 so naši plezalci sistematično osvajali klasične stene Julijcev. Le še enkrat so pred vojno posegli tujci v naše stene, morda zadnjikrat. Schinko in Aschenbrenner sta s svojima soplezalcema preplezala takrat dvoje najtežavnejših smeri v stenah Frdamanih polic in Travnika. Posebno vzpon v severni steni Travnika je bil za nas takrat nedosegljiv in je čakal celih 14 let na ponovitev.

Svoja pota pa je ubral alpinistični razvoj v Savinjskih Alpah. Sem so tujci manj zahajali, skoraj vse važne probleme so tu rešili naši plezalci. Tu se je v tistih letih uveljavila posebna plezalna družba, katere najvidnejša predstavnika sta bila ing. Vinko Modec in Boris Režek, kasneje tudi France Ogrin, Igor Omerza, Janez in Miro Gregorin. Tej plezalni skupini je uspelo obdelati vse klasične probleme sten Savinjskih Alp (Rzenik, Ojstrica, Rinke). Posebna značilnost za to družbo je, da je delovala (z malo izjemami) izolirano in popolnoma ločeno od one v Julijskih Alpah. Svoje plezalno udejstvovanje so začeli ti plezalci po uspelem vzponu »prve garde« v severni steni Špika. Niso pa se okoristili z že doseženimi rezultati, delovali so posebej, brez kontakta z obstoječo razvojno stopnjo. Res, da so jo kmalu dohiteli - toda presegli nikdar, čeprav, so - v razliko od plezalne druščine, ki je delovala v Julijskih Alpah - izvrstno obvladali moderno plezalno tehniko in celo sami doprinesli svoja dognanja k njej (ing. Vinko Modec, dvojni škripcev poteg). Njih kasnejši uspehi v Savinjskih Alpah so bili plod sistematičnega truda ter prizadevanja in prav njihovim izkustvom se moramo današnji alpinisti zahvaliti za svoje plezalno-tehnično znanje in uspehe v stenah. Sami pa ga niso v celoti realizirali. Kot vodilni plezalci svoje dobe bi bili lahko posegli v boj za velike probleme Julijskih Alp in tako nam morda ne bi bilo treba ugotoviti, da je bila več kot 15 let daleč najtežja smer pri nas v rokah tujcev. Toda že leta 1934 zasledimo znaten zastoj v njihovem alpinističnem udejstvovanju, čeprav so še mnogi lepi plezalni problemi klicali po rešitvi.
Naši plezalci v obdobju med obema vojnama psihično še niso bili kos tem dejanjem, pa čeprav so bili že leta 1926 podani potrebni pogoji, da dosežemo inozemsko raven v tehniki plezanja. Prispevali so sicer bogat delež v zakladnico našega alpinizma, a vsega le niso mogli dati. Vzrok moramo iskati v tem, da so bile naše stene povsem neobdelane, plezalcev pa smo imeli malo. Prva naloga je bila, poiskati preko sten najlažje prehode. Vse svoje sile in znanje so takratni alpinisti vložili v ta cilj, tako da jim je kasneje zmanjkalo zagona in volje, poiskati težje in večje probleme. To so bile naloge za mlajše, drznejše plezalce, ki pa takrat niso znali nadaljevati in razširiti bogatega pionirskega dela starejših. Generacija alpinistov, ki sledi prvi, torej ni pokazala bistvenega napredka. Dokončavala je le začeto delo. Nismo imeli takrat plezalcev, ki bi nas popeljali v kraljestvo šeste stopnje. Arih je bil na najboljši poti, da to postane, žal pa je med vojno padel kot partizan. Vse to so nam dala šele zadnja leta.
Ta dejstva še bolj bodejo v oči, če pomislimo, da so bili v tistih letih rešeni trije veliki problemi v Alpah5: severna stena Matterhorna, severni steber Pointe Walker v Grandes Jorassesu in severna stena Eigerja. Preplezane so bile skoraj vse nebotične stene Dolomitov in Tirolskih gora. Bilo je že več dobro organiziranih odprav v Himalajo in človeku je uspelo osvojiti vrh Nanda Devi, že blizu osem tisoč metrov. Ločilo ga je celo samo nekaj sto metrov od najvišje gore sveta. Ti vzponi pomenijo hkrati tudi korak naprej v alpinističnem udejstvovanju, saj so težišče plezanja prenesli iz kopne skale v kombinacijo skale in drugega elementa - snega in ledu. Medtem ko smo vzponom v suhi skali lahko v določeni razdalji sledili, pa smo bili v ledu še popolni laiki. Po letu 1932 je bilo organiziranih več odprav v Zahodne Alpe. Naši alpinisti so sicer pristopili na mnoge štiritisočake, a bistvenih uspehov niso dosegli. Le v domači zimski alpinistiki zasledimo korak naprej. Naši plezalci so začeli osvajati lažje stene in grebene tudi v zimski dobi. V tehničnem pogledu to sicer niso velika dejanja, vendar so nam dala prve vzpone v snegu in ledu in v tem je njih pomen.

V letih po drugi svetovni vojni

Leta po drugi svetovni vojni so prinesla našemu alpinizmu vrsto novih zmag in nekaj prav razveseljivih uspehov. Nastopili so skoraj docela novi, mladi ljudje, ki jim je v kratkem času uspelo osvojiti potrebno znanje in rutino za velikopotezne vzpone. Starejša, medvojna generacija z Jožetom Čopom je častno zaključila svoje pomembno delo. Čopov steber v severni Triglavski steni predstavlja ta zaključek in hkrati veliko mojstrovino, ki ji ni primere v naši predvojni alpinistični zgodovini. Morda je vojna bila kriva, da podobnih dejanj ni bilo prej, saj smo poleg Matevža Freliha, Mirana Cizlja in Franceta Ogrina v vrstah narodnoosvobodilnih borcev izgubili dva največ obetajoča plezalca Miha Ariha in Franceta Herleta, ki se nista več zadovoljevala le s klasičnimi vzponi.
Mlada povojna alpinistična generacija nastopa šele leta 1946. Le dve leti sta bili potrebni, da se je usposobila za najtežje vzpone. Do nedavnega so bili tujci vedno za stopnjo na boljšem. Toda uspehi zadnjih let so dokazali, da le ni več taka razlika - to velja za plezanje v kopni skali - kot je bila n. pr. v letih tik pred vojno ali nekaj let po njej. Uspelo nam jo je bistveno zmanjšati, tako da se je naš alpinistični razvoj močno približal razvoju alpinizma v tujini.
Značilno za povojno dobo je tudi, da je zajel naš alpinizem, vsaj za naše razmere, dokaj širok krog privržencev, v višino pa je šel, kar je razumljivo, le v ozkem obsegu. Veliko zaslug za ta kvantitativni razmah pripada alpinističnim odsekom pri planinskih društvih. Na številnih plezalnih tečajih in taborih so starejši alpinisti učili mlajše plezalne tehnike in vsega ostalega, kar pomaga začetnikom pri njihovem razvoju. Tudi Planinska zveza je v marsičem izdatno podprla ta prizadevanja, toda tendenca prevelike podpore dela v širino ni krepila kvalitetnega razvoja. Bolj naključje kot pa posledica premišljenega načrta je, da imamo danes od nekaj sto alpinistov desetino izvrstnih plezalcev, ki so sposobni rešiti zadnje, najtežje plezalne probleme slovenskih Alp in še aktivno plezajo. Žalosten dokaz tega stanja je naša zimska alpinistika, ki je po ogromnih uspehih v prvih povojnih letih skoraj docela zamrla zaradi pomanjkanja opreme in ostalih sredstev.
Vsaka generacija, ki vstopa, mora osvojiti izkušnje prejšnje, če hoče napraviti korak naprej. Tako si je tudi prva povojna skupina alpinistov zastavila nalogo, da prepleza vse važnejše smeri prejšnjih plezalcev v naših stenah. To je trajalo nekaj let. Pri tem sistematičnem ponavljanju so se bogatile izkušnje. Prvi korak naprej je bil storjen, ko je bila leta 1948 ponovljena Aschenbrennerjeva smer v Travniku, saj je veljala med našimi starejšimi plezalci za tako rekoč nedosegljivo.
Da je bil dosežen velik kakovosten skok, jasno pričajo drzna dejanja, saj je bilo po drugi svetovni vojni preplezanih nekaj sijajnih prvenstvenih vzponov,6 kar je lep dokaz, kakšne koristi prinaša plezalcu načrten in temeljit trening.
Zelo velik uspeh beležijo naši povojni plezalci na področju zimske alpinistike. To je pravzaprav mlada panoga v naši alpinistični dejavnosti in hkrati njena najtežja oblika. Zahteve zimske alpinistike so neprimerno večje od poletne, tudi nevarnosti in riziko se ne morejo primerjati - zato se mnogi sprašujejo, če ima sploh tako plezanje preko zasneženih sten kak smisel. Ko so naši plezalci plezali preko poledenelih sten, so lahko ocenili svoje moči in si nabrali novih izkušenj za bodoče odprave v tuja zasnežena gorstva. Zato lahko smatramo dejanja pozimi v severni steni Triglava, Špika in drugod za pomembne zmage plezalcev povojnih let. Tudi tu se odraža ogromen napredek glede na predvojna leta.
Leta 1950 so začeli naši plezalci odhajati prvič po koncu vojne v tujino. Namen obiska tujih gora je bil dvojen. Prvič je bilo treba primerjati vzpone v naših gorah z onimi v tujini, drugič pa smo si hoteli s plezanjem v tujih gorah pridobiti novih izkušenj. Tudi tu je bilo opravljeno pomembno delo. Najprej je bil med drugimi preplezan znani raz Rosskuppe v Gesäuse, nato pa so naše navezave pričele dosezati uspehe tudi v drugih stenah avstrijskih gora. Ravno 150 let zatem, ko je bil vrh Watzmanna osvojil Valentin Stanič, so se naši alpinisti povzpeli preko njegove 2000 m visoke vzhodne stene, plezali so tudi v Lienških Dolomitih, v Fleischbanku, v Schüsselkarspitze, v Cinah in Civetti, steni vseh sten v Dolomitih. Lep dokaz sistematičnega alpinističnega delovanja povojne generacije pa je obdelava skoraj vseh smeri v znani steni Laliderer v Karwendlu. Med drugim so tu izvedli tudi 5. ponovitev Rebitscheve smeri po severni zajedi, ki je po splošnem mnenju najtežja plezalna smer v Vzhodnih Alpah. Prvi vzpon je bil izveden leta 1949, kar pomeni, da smo prvič v zgodovini slovenskega alpinizma dosegli v plezanju v kopni skali raven drugih narodov.
V zvezi z odpravami v tuje predele moramo posebej poudariti, da so naši alpinisti sistematično obdelali skoraj vsa alpinistično pomembna gorstva v Vzhodnih Alpah. Saj so plezali od Gesäus do Wettersteina, od Bavarskih Alp pa tja do Dolomitov. Tudi to je naš pomemben uspeh povojnih let, kajti s tem, da smo preplezali te stene, smo obenem spoznali tamkajšnji razvoj. Danes lahko kritično gledamo na te stvari, ker jih poznamo. Obenem pa tudi bolj cenimo svoje delo danes in v preteklosti.
Manj lovorik je žela mlada generacija plezalcev v poledenelih stenah Alp. Tja tudi ni imela toliko možnosti dostopa. Nekaj vzponov v stenah Grossglocknerja in Mont Blanca je skoraj vse. Tu je še odprto polje za naše nadaljnje udejstvovanje.
Danes je razvoj alpinizma v Alpah skoraj zaključen. Težišče se pomika na druge kontinente, predvsem v Azijo in Južno Ameriko. Himalaja7 in Andi postajajo moderno alpinistično torišče, tu se nadaljuje pot alpinizma. Te poti še dolgo ne bo konec; čeprav je bil dosežen vrh sveta,8 čakajo alpiniste še številni neraziskani vrhovi gora.
Naše gore so obdelane v klasičnem smislu. Kar je ostalo, so le ekstremni plezalni problemi. Tudi te bo treba rešiti, seveda po možnosti brez poseganja tujcev, kajti sedaj jih res lahko rešimo sami. Danes že imamo za to sposobne, odlične plezalce. Naš alpinistični razvoj je na poti napredka. Prišli smo že na stopnjo ekstremno akrobatskega alpinizma, katerega značilnost je uporabljanje tehničnih pripomočkov v vedno večji meri in sistematično urjenje telesa za največje napore. V tem se loči klasični alpinizem od sodobnega. Razumljivo, da se slednjemu odpirajo velike možnosti. Mogoče bomo tudi kdaj drugje v daljnih gorah pokazali več, kar nam ni bilo dano v domačih hribih. Če bomo kdaj to dosegli, potem bo uspeh le zasluga trde šole v domačih Savinjskih in Julijskih Alpah.

1 Dr. Arnošt Brilej: Valentin Stanič, prvi slovenski alpinist, PV, 47, 149.
2 Glej: dr. France Avčin: Ob odkritju spomenika dr. Kugyju, PV, 53, 583.
3 Glej: Janko Mlakar: Jakob Aljaž, triglavski župnik, Planinska založba 1953.
4 Glej: dr. Klement Jug, izdalo in založilo Dijaško društvo Adrija v Gorici, 1926.
5 Anderl Heckmair, Trije zadnji problemi Alp, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1952.
6 Imen povojnih plezalcev na tem mestu ne omenjamo, kakor tudi ne vseh
vzponov. Večino teh podatkov boste našli pri posameznih opisih v knjigi,
oziroma na priloženem seznamu pomembnejših prvih ponovitev in težjih
prvenstvenih zimskih vzponov.
7 Glej: Maurice Hercog, Annapurna, premier 8000, Arthaud, Paris, 1951.
8 Glej: John Hunt, The Ascent of Everest, Hodder & Stoughton, London, 1953.

K OCENJEVANJU PLEZALNIH VZPONOV

Splošne pripombe

Besedi levo oz. desno se uporabljata v smislu smeri plezanja. Kratici k oz. kk (v oklepaju) krajšata besedici klin oz. klini. Dolžina (raztežaj) vrvi pomeni razdaljo okoli 30 metrov. Pri oceni vzpona je navedeni čas plezanja povprečni čas; upoštevani so tudi krajši počitki. Višine sten so le ocenjene, redkokje izmerjene. Na fotografijah so prikriti odseki smeri zarisani črtkano.

Težavnostna stopnja vzpona

Do ocenjevanja plezalnih vzponov po težavnosti pridemo, brž ko hočemo primerjati vzpone med seboj. Nobenega dvoma ni, da je to možno izvesti, saj razlike obstajajo, le poiskati bi bilo treba neko, zgolj principialno formulo, ki bi nam težave v steni spremenila v števila. Razmestitev takih vsot bi nam v primerjavi podala zahtevano sliko težavnosti. Ta - sintetični - postopek bi nas najbolj sigurno privedel do cilja, a je pretežaven in bilo bi ga težko normirati pri večjem številu sodelavcev.
Uveljavila se je druga, analitična metoda. Obseg težavnosti od klasifikacije lahko tja do poslednje, skrajno težke meje (v plezalnem smislu seveda), razdelimo v načelu po številu in obliki v poljubne intervale. Uveljavilo se je 6 stopenj - intervalov, njih težavnostni obseg pa se je v razvoju spreminjal in še danes ni dobil definitivne oblike, oziroma bolje, samo dve meji sta ostro začrtani, eksistirata le obe skrajni limiti. Ko smo si na neki način določili intervale, moramo vzpone razvrstiti, in sicer pripišemo vsakemu indeks, od I do VI, ter jih uvrstimo v ustrezajoče odseke. Kmalu tudi to ni več zadostovalo. Število težkih plezalnih vzponov je naraščalo, tako da je bila razlika v težavnostih zaznavna že v sami stopnji. Zato so predelili stopnje z znaki + ali -, in sicer interval z indeksom IV v dva, z indeksom V in VI pa v 3 podintervale.1
Problem ocenjevanja je rešen, brž ko se odločimo pri vsakem vzponu za indeks, za njegovo težavnostno stopnjo. In tu je težava. Ocena vzpona je odvisna od številnih momentov, subjektivnih in objektivnih, a zdaj odločuje le končni vtis, ki ga je treba utesniti v enega izmed šestih razredov. Sčasoma so se tudi tu izoblikovala neka pravila, ki pa niso absolutno utemeljena. Obstoje sicer za vsako stopnjo neki objektivni principi, ki imajo osnovo v dolžini stene, v konfiguraciji terena in v stopnji uporabljanja tehničnih sredstev. Toda čim više se pomikamo po težavnostni lestvici, tem več faktorjev vpliva na težavnost ture, subjektivni vplivi: tehnično znanje, telesna in psihična kondicija, dobivajo vedno močnejšo veljavo. Le-ta pride do izraza predvsem pri reakcijah v odprti in izpostavljeni steni, kjer je del živcev v akciji, da paralizira zunanje dražljaje (vtisi globine, zračnosti). Nedvomno se tako odvrača pozornost od glavnega cilja, t. j., združiti vse sile telesa za premagovanje mehanskih naporov, dalje pri vremenskih neprilikah, pri eventualnih nesrečah, v trenutkih, ko je možnost umika izključena, v situacijah, ki jih rešuje le tveganje itd.
Poskusimo sedaj za vsako izmed šestih stopenj najti značilnosti, ki nam pomagajo - ponovno poudarjamo - le, če hočemo določiti vzponom vrstni red po težavnosti in še to samo na krajevno omejenem področju, ne morejo pa nam nikoli dati absolutne ocene vzpona. Oznake lahko (I), srednje težko (II), težko (III), zelo težko (IV), izredno težko (V), skrajno težko (VI) so pri težavnostni stopnji postranskega pomena, skoraj odveč. Pri vseh opisih smo se takega ocenjevanja izogibali. Kadar pa uporabljamo te izraze, jih uporabljamo le v njih subjektivnem pomenu. Ne smemo tudi pozabiti, da je končna ocena vzpona rezultanta ocen posameznih raztežajev ali celo mest. Zato v splošnem močno idealiziramo, ko govorimo o smereh n. pr. pete ali šeste težavnostne stopnje, kar storimo zaradi preglednosti.
Prve tri stopnje tvorijo enoto, ki obsega lažje vzpone. Ta ocena »lažji vzpon« rabi lahko začetnikom kot izvežbanim plezalcem (poudarjamo zato, ker kasneje to ne velja več) in obsega vse smeri, kjer se tehnična sredstva, predvsem klini, uporabljajo samo za varovanje. To je pa samo eden od potrebnih pogojev. Končno besedo ima oblika terena, ki pri prvi stopnji (I) dovoljuje takorekoč poljubno dolgo vztrajanje v katerem koli plezalnem gibu (uporaba nog in rok) pri vzponu. Zato so tu stopi in oprimki dobro vidni, v splošnem je stena položna in močno razčlenjena. Običajno so ocenjene s to stopnjo šije in grebeni.

Smeri druge stopnje (II) se skoraj ne razlikujejo od prve po težavnostih, pridružuje se jim le razmeroma večja izpostavljenost, kakšen strmejši odstavek pa zahteva pazljivejše plezanje.

Tretja stopnja (III) zaključuje spodnjo hišo težavnosti; tako ocenjene ture zahtevajo določeno plezalno rutino, ki pride do izraza samo na posameznih mestih. Le v Dolomitih in Zahodnih Alpah, t. j. tam, kjer je pečina trdna in zanesljiva, lahko konkretno govorimo o smereh III. stopnje. Tu je stena sicer strma, a oprimkov in stopov nikoli ne zmanjka, čeprav so redkeje posejani, kot pri II. ali celo pri I. stopnji. Tehnično znanje že bolj pride do veljave (kamini, tehnika plezanja v granitu), vendar je obseg le-tega razmeroma skromen. Do ocene v tej stopnji pomagajo že v znatnejši meri psihični faktorji, omenjeni uvodoma. V apneniških Alpah se tej stopnji prvič pridruži nov, odločujoč moment - krušljivost skale. Plezanje v krušljivem terenu ne zahteva niti posebnega treninga, niti običajnega tehničnega znanja, pač pa terja od plezalca veliko zbranosti in duševnega naprezanja. Krušljiva mesta, ki se jim pridruži še navpičnost ali celo previsnost, pa so - mimogrede rečeno - najtežje ocenjeni detajli v kopni skali sploh.

Četrta stopnja (IV) tvori nekak prehod k vzponom pete in šeste težavnostne stopnje, kjer smotrna uporaba tehničnih sredstev odločilno pomaga pri plezanju. Zanjo velja pravzaprav isto kot za III. stopnjo, le v še bolj poudarjeni obliki. Bistvena poteza pa, ki loči IV. stopnjo od III. in jo postavlja za razred više, je uporaba tehničnih manevrov, brez katerih bi bilo nadaljevanje vzpona ali nemogoče ali pa neprimerno bolj tvegano. Ture te stopnje imajo že docela stenski značaj, tako da pride izpostavljenost v veliki meri do izraza.

Peta (V) in šesta (VI) stopnja sta rezervirani za najtežje vzpone. Dovoljujejo si jih lahko samo izkušeni in izvežbani plezalci. Elementi, ki karakterizirajo poslednji dve težavnosti, so dokaj sorodni. V navpičnih stenah in previsih se javlja vedno večja potreba po tehničnem znanju. Vrvni potegi, kjer prevzame funkcijo naravnih opor peta ali celo šesta oporna točka (v bistvu nožišče nihala), postanejo nujno potrebni in se zdaj pogosto uporabljajo. Močno pride do izraza, bolj kot kjer koli prej, plezalčev prirodni talent, ki mu pomaga pri hitri izvedbi tehničnih manevrov. Ni čuda, da se plezalne vrste z naraščanjem težavnosti močno redčijo in diferencirajo.
To so skupne poteze pete in šeste težavnostne stopnje, vendar je med njima velika razlika. Peto zmorejo plezalci tudi brez specialnega treninga v plezalni šoli. Tega ne moremo trditi o šesti težavnostni stopnji, niti takrat ne, ko nimamo v mislih njen poslednji odtenek, njeno zgornjo mejo. Ozke poči in prevesne zajede, tako značilne za šesto stopnjo, zahtevajo veliko moči in telesne kondicije. Prav tu pridejo prednosti treninga do popolne veljave, ko samo od njega zavisi, ali je plezalcu neki previs izredno ali skrajno težka ovira. Tako pridemo do ločitve obeh stopenj. Kakšna je poslednja težavnost v skali? Ali je to tista, ki do skrajnosti izčrpa plezalca? Tudi, a v celoti vzeta, vsakogar ne. Dobro uvežban alpinist brez posledic izvablja fizične in psihične sile, ki jih čuti in pozna v sebi prav do neke visoko postavljene mere. Pri tem svojega življenja ne prepušča zgolj slučaju, od katerega je odvisen netreniran plezalec, ki mu iste razmere črpajo poslednje moči. Kako visoko seže ta mera, označena s VI+, kjer na meji med previdnostjo in tveganjem odločata drznost in sreča, ko stopajo v akcijo poslednje rezerve, je težko reči. Jasno je pa, da eksistira neka limita sposobnosti plezalca-človeka, ki je preveč odvisen od fizioloških zakonov, da bi si poljubno dvigal mejo svojih sposobnosti z lastno voljo ali celo z željo.
Skušali smo podati nekaj splošnih značilnosti in glavne faktorje, ki vplivajo pri ocenjevanju posameznih stopenj. To pa je bila le razlaga, ne recept. Pravilno more oceniti vzpon le plezalec, ki pozna iz prakse vso lestvico težavnosti; ki je dovolj izvežban, da zmore abstrahirati po vzponu subjektivne vplive, ki maličijo končno oceno in ji jemljejo splošno veljavnost. Pravilna ocena težavnosti smeri je samo tista, ki ima osnovo v terenu samem, v nagnjenosti in razčlenjenosti skale. Teh objektivnih pogojev pa ne izpremeni plezalčevo razpoloženje prav nič, znanje pa le prav malo.
Klasifikacijo vzponov v večjem številu si znatno olajšamo, če izberemo in ocenimo najprej smeri, za vsak razred in oddelek eno, kjer so navedene značilnosti za posamezne stopnje najbolj realizirane. Ostale vzpone pa primerjamo s temi, najprej ocenjenimi. Tako smo ravnali tudi mi. Ko navajamo izbrano težavnostno skalo, povemo obenem, kakšna so bila naša merila pri ocenjevanju. V skali je tudi potrjena naša trditev, kako relativne so naše težavnostne ocene, ki ohranijo svoj smisel in vrednost le, če primerjamo vzpone navpično, t. j. samo v Julijskih ali samo v Savinjskih Alpah; vodoravna primerjava je sicer zanimiva, a brez globljega pomena. Naj še omenimo, da so vse inozemske smeri, ki jih navajamo v primerjalni skali, preplezali tudi slovenski plezalci.

1 Mednarodni sestanek alpinistov v Chamonixu leta 1947.

TEŽAVNOSTNA SKALA

LITERATURA

Blažej Janko: Razvoj alpinizma v Julijskih Alpah v letu 1948, PV 1949/4.
Kriza mlade alpinistične generacije, PV 1951/27.
Das Bergsteigen in Jugoslawien, Der Bergkamerad 1951, št. 45.
Neki podaci o razvoju alpinizma v FNRJ, Fiskultura 1949/278.
Brilej dr. Arnošt: Valentin Stanič, prvi slovenski alpinist, PV 1947/149.
Debelakova Mira Marko: Kronika Triglava, PV 1947.
Jug dr. Klement: Zbrani planinski spisi, Planinska Matica, Ljubljana, 1936.
Kajzelj dr. Mirko: Naš alpinizem, Ljubljana, 1932.
Keršič Marjan-Belač: Plezalna tehnika, Ljubljana, 1950.
Kočevar Rado: Kratek pregled razvoja alpinistike v Savinjskih Alpah, PV
1948/43.
Zimska alpinistika v Julijskih Alpah, PV 1948/82.
Pet let, PV 1951/333.
Pregled prvenstvenih vzponov v Savinjskih Alpah od l. 1945 do l. 1950, PV 1951/142, 191.
Kopač Vlasto: Prvenstveni plezalni vzponi v Sloveniji po osvoboditvi, PV 1947/172.
Levstek Igor: Ljubljanska plezalna šola, PV 1952/84.
Lovšin dr. Evgen: V Triglavu in njegovi soseščini, Ljubljana, 1944 in 1945 (druga izdaja).
Mlakar Janko: 60 let slovenskega planinstva, PV 1953.
Orel Tine: Pogled nazaj in naprej, PV 1949/33.
Perko Marjan: Prvenstveni letni in zimski vzponi v Julijskih Alpah od l. 1945 do l. 1951, PV 1952/134, 171, 298, 338.
Pretnar dr. Jože: 60 let slovenskega planinstva, PV 1954.
Režek Boris: Plezalna alpinistika v Savinjskih Alpah, PV 1933/248.
Dvajset let, PV 1944/111.
Ugasli smehljaj, PZ 1945/52.
Tuma dr. Henrik: Pomen in razvoj alpinizma, Ljubljana, 1930.

Podrobnejši seznam literature je objavljen v publikacijah:
Brilej dr. Arnošt: Priročnik za planince, Ljubljana, 1950 in 1951 (druga izdaja).
Lovšin dr. Evgen: V Triglavu in njegovi soseščini, Ljubljana, 1944 in 1945 (druga izdaja).
Wester Josip: 1. Splošno kazalo za štirideset letnikov Planinskega vestnika I (1895) - XL (1940), str. 16-26, 31-50, 72.
2. Splošno kazalo za peto desetletje Planinskega vestnika 1941 - 1950, str. 9-14.
Dokumentacija vzponov: Kartoteka plezalnih vzponov, knjižnica Planinske zveze Slovenije, do l. 1941 sta zbrala podatke Karel Tarter in Zdravko Vrhunec s sodelavci, za vzpone po l. 1941 zbirajo podatke avtorji knjige.

Kratice so okrajšave za sledeče revije:
PV: Planinski vestnik oz. Gore in ljudje (letnika 1946 in 1947).
Bg: Bergsteiger.
ÖAZ: Österreichische Alpenzeitung.
DAZ: Deutsche Alpenzeitung.
Mitt: Mitteilung des D. und Ö. Alpenvereins.
PM: Planinska Matica, Ljubljana, l. 1937.
in za sledeče knjige:
NA: Naš alpinizem.
TiS: V Triglavu in njegovi soseščini.
Ht: Hochtourist, VIII, l. 1930.
SA: Kocbek, Savinjske Alpe, Celje 1926.
PZ: Planinski zbornik, Ljubljana 1945.

Okrajšava PV, 52, 84 pomeni torej Planinski vestnik, letnik 1952, stran 84 oziroma NA, 137: Naš alpinizem, stran 137. Če je vzpon samo registriran, je to označeno z: reg.

VELIKI DRAŠKI VRH (2243 m)

Vrhovi nad Krmo Debela peč, Mali in Veliki Draški vrh ter Tosc tvorijo že prehod iz skalnatega, strmega sveta Julijcev v gozdnata pobočja Pokljuke. Iz doline Krme se dvigajo v rjavkastih, krušljivih stenah, na grebenu pa pride plezalec v povsem drugo okolje: travnata, le tu in tam s skoki prekinjena pobočja skoraj neopazno prehajajo v neizmerne Pokljuške gozdove.
Plezalsko zanimivi so torej ti vrhovi le iz Krme, od koder so ostenja že precej obdelana.

SEVERNA STENA (sl. 1, 2)

Prvi vzpon preko severne stene (levo od vpadnice vrha) izvedla 26. junija 1927 Danilo Martelanc in Tone Banovec (NA, 209. Ht, 343).

1 SKRAJNO LEVI STEBER

Prva plezala Mitja Kilar in Vido Vavken 14. julija 1952.
Dostop: z Zasipske planine po poti do ravnice pod Zgornjo Krmo in levo po grušču do stene, 2 uri.
Opis: steber prerežeta v Spodnjem delu dve poči. Vstop v desni, delno rumeni poči. 20 m navzgor do police. Od tu tik ob desni strani poči preko dveh strmih pragov (k) na ozko poličko, prestop v desno na majhen raz ter po njem navzgor na drugo poličko (k v previsu). Preko strmega mesta v poč, ki se tu razširi v kamin. Po njem okoli 15 m do majhne votline (k). Iz nje po previsni poči na polico, po kateri prečiš levo okoli 20 m do njenega konca, nato težaven prestop levo v plitvo zarezo, ki pripelje na gruščnato teraso (možic). En raztežaj poševno navzgor na rezino v desnem razu stebra. Preko strme stenice v žleb ter po njem kakih 30 m do luknje pod prvo značilno polico, ki pelje iz žleba nazaj na raz (možic). Iz luknje preko strehe (k, V) v naslednjo votlino (k) ter prečnica levo po krušljivi polici z rumeno prekinitvijo nazaj na raz. Po poči naravnost navzgor (k) na nekoliko lažji teren. Naslednji previsni skok obideš na desni strani preko navpičnega praga. Po krušljivi steni navzgor v smeri navpičnih poči v vrhnjem delu stene kakih 20 m (k). Sedaj s slabega stojišča 5 m poševno proti desni po navpični steni do klina in preko previsa (k) na poličko. Po njej 5 m levo do zelenega stojišča (k). Po poči 5 m v oporni tehniki, nato razkorak ter prestop na levo stran poči. Preko dveh previskov na boljši teren. Nekoliko desno in čez 10 m visok skok na polico, ki pripelje levo do luknje pod značilnim žlebom na desni strani stebra, ki je dobro viden iz doline. Preko kratkega praga v žleb in po njem do vrha stebra (50 m).
Po lažjem terenu naravnost navzgor, po lažji, krušljivi steni do značilnega, suhega drevesca na ozkem grebenčku. Po grebenčku skoraj do tam, kjer se ta združi s steno. Kakih 20 m po odprti steni navzgor in še 50 metrov do roba stene (možic).
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti V+, višina stebra okoli 400 m, vse stene 600 m, čas plezanja 6 do 7 ur.
Sestop: najugodnejši sestop je na južno stran: po travnatih vesinah proti desni navzdol do poti in po njej do Vodnikove koče, 1½ure. Od tu preko Bohinjskih vratc do Zasipske planine še 2 uri.

2 LEVI STEBER

Prvi vzpon 29. junija 1950 Vido Vavken in Miha Verovšek. (Reg. PV, 52, 172.)
IV, čas plezanja 6 ur. Višina stebra 600 m.

3 CENTRALNA SMER

Prva plezala 31. julija do 2. avgusta 1928 Pavla Jesihova in Milan Gostiša (NA, 209. PV, 29, 11. Ht, 343.).
Dostop: glej vzpon št. 1.
Opis: vstop z najvišje točke plazu v izpran žleb (začetek za prvo polovico stene značilne črne grape). Smer se drži žleba in vodi nekoliko proti desni. Po treh raztežajih nas privede žleb do navpičnega kamina. Skozi kamin, nad njim se žleb nadaljuje. Še kakih 50 m po njem in preko previsa (IV) v majhno kadunjo (k), ki je v višini prve velike črne lise v grapi. Iz kadunje navpično navzgor preko deloma previsne stene.(V, klini slabo prijemljejo.) Ta raztežaj nas privede do položnega podstavka (pod tretjo črno luknjo). Sedaj preko previsnega skoka, ki prekinja grapo. S podstavka nekoliko desno (5 m), nato navpično (2 k, okoli 10 m) in na levo v nadaljevanje grape. Plezanje izpostavljeno (VI-). Po grapi preko praga (IV), po nekaj metrih ven iz grape v levo na teraso pod markantno ramo z dvema razpokama. Od tu plezaš po levi strani rame navzgor, nato pa levo v smeri luske, prislonjene ob steno. Pod lusko nekaj metrov levo navzdol. Sledi navpičen žleb. Po nekaj metrih na desno do velike skale, odločene od stene (sijajno varovališče). Nekaj metrov prečnice v levo do pod poči, ki jo prekinjajo trije previsi. Preko prvih dveh (V), tretjega pa obidemo na desni. Od tu naravnost navzgor do gredine, ki jo dosežemo levo od rumenih lis, vidnih iz doline. Po tej zložni gredini še kakih 10 m levo. Tu vstop v žleb, ki se vleče 2 raztežaja, nekoliko desno. Po tem žlebu (IV) do izstopa desno od vrha.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti VI-. Zelo izpostavljeno in krušljivo, višina stene 700 m, čas plezanja 9 do 11 ur.
Sestop: glej smer št. 1.

4 DESNI STEBER

Prva plezala 8. avgusta 1948 Miha Verovšek in Ljuban Zupančič. (Reg. PV, 52, 135.)
Dostop: glej smer št. 1.
Opis: vstop 40 m desno od prislonjene skale, kjer pada izrazit desni steber najniže v grušč. V kratek 20-metrski težaven žleb, ki preide v prevesen kamin ter skozi njega po lažjem terenu levo na izrazit pomol (možic). Od tu desno v dno razčlenjenega kamina. Po njem navzgor, dokler ne postane prevesen. Tedaj prestop v razčlenjeno desno steno kamina ter naravnost navzgor (k) do dobrega stojišča. Prečnica v levo (IV) po navzdol viseči prepereli polici (k), nato navzgor v drugi kamin, ki poteka v isti smeri kot prvi in se konča z rdečo preveso. Pod njo desno ven na značilni raz ter po njem preko strmih plati, ki te pripeljejo v škrbino. Od tu naravnost navzgor v strmo zarezo (dobri, izprani oprimki) do pod prevese. Prečnica v desno v naklonini 90 stopinj (kk) na glavič (ključno mesto). V levo po polički preko roba in navzgor po nelahkem svetu, plezaš po razu stebra v začetku bolj levo, nato pa bolj desno. Po razu, ki ga na desni strani tvori ogromna bela plat, vidna iz doline. Z raza prestop po poševni razčlembi v sredino te plati (2 k). Spust v tegu vrvi 5 m desno v korito. Navzgor čez lažjo preveso v odprto, izpostavljeno poč. Z vrha poči po izpostavljeni polici desno na pomol (možic). Preko rdeče prevese do velikega žleba, ki končuje masiv Velikega Draškega vrha (po žlebu možen izstop iz stene). Od tu nekaj metrov desno v žleb, kakih 20 m po njem ter 60 m po lažjem, a izpostavljenem pečevju glave, ki tvori levi bok prej omenjenega velikega žleba do ozke, a dobre police. Po njej levo ter po vrsti lažjih stopenj navzgor okoli 120 m do široke rame pod vrhom (možnih več variant), plezajoč stalno proti levi. Z rame po polici proti severni steni in po strmem koritu do izstopa (možic).
Ocena: težavnostna stopnja IV z mesti V-, smer deloma krušljiva, stena visoka 650 m, čas plezanja 6 do 8 ur.
Sestop: glej smer št. 1.

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 2)

5 SMER V TRAPEZU

Plezali dne 12. avgusta 1951 Daro Dolar, Mitja Kilar in Vido Vavken. (Reg. PV, 52, 298.)
Dostop: glej smer št. 1.
Opis: vstop v najnižjem delu stene. 40 m lahko, nato v zelo težaven kamin 20 m. Od tu nekoliko laže v smeri razčlemb okrog 50 m navzgor do terase. Po poči 30 m navpično do poličke, nekaj metrov desno ter preko previsne poči (V, k). Sedaj malenkost levo ter navpično navzgor 40 m do poličke. Po žlebu še en raztežaj, nato prečnica levo 20 m na majhno teraso. Z nje prestop (V) v navpičen sistem poklin (2 k). Po, kakih 40 m, ko postanejo poči previsne, gladka prečnica in po odprti steni navzgor do pod velikega, iz doline vidnega previsnega pasu. Po polički pod previsi mimo zanimivih lukenj v gruščnat žleb in po njem skozi okence lahko na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV z mesti V-, stena visoka 500 m, čas plezanja 4 do 6 ur.
Sestop: glej smer št. 1.

RJAVINA (2557 m)

Izrazit, samoten vrh med dolinama Kotom in Krmo. Na jug se spušča v poraslih, s skoki prekinjenih pobočjih, na vzhod pa se nadaljuje in niža v več grebenskih glavah (Luknja peč, Dimniki, Macesnovec itd.). Za plezalca najzanimivejša pa je severna stena, ki strmo pada v dolino Kot.

SEVERNA STENA (sl. 3)

Prvi vzpon preko severne stene sta izvedla Vinko Križaj in Herbert Drofenik 27. junija 1927 (NA, 200).

6 CENTRALNA SMER

Prva preplezala France Avčin in Daro Dolar 7. septembra 1947. (PV, 48, 12.).
Dostop: iz doline Kot po poti proti Staničevi koči. Ko se - že precej nad studencem - prikaže tudi spodnji del stene, je treba poiskati lovsko pot, ki vodi proti steni. Po njej preko strmega skoka do vstopa. Od zadnjih senikov v Kotu 2½ ure.
Opis: vstop levo od najnižjega dela osrednjega stebra. Raztežaj vrvi po ploščah (k), nato na poličko. Desno ter po luskastih razčlembah poševno navzgor do izrazite poči med steno in lusko. Po poči in čez previs (k, VI-), kakih 20 m do dobrega stojišča. Nato v dno značilnega kotla, po kaminu navzgor in po drobljivi polici daleč desno na steber. Po njem kakih 100 metrov lahko navzgor, pod prvo črno zaporo. Na levi strani črne lise navzgor (oporna poč) na veliko, trodelno polico pod črnimi strehami (možic). Po polici 2 raztežaja levo mimo sitne zožitve do izrazitega kota. Po idealni, črni skali navzgor okoli 15 m, nato levo na prekrito poličko. Po njej levo na razčlenjen svet in po njem na položnejši teren. Sedaj desno po rumeni, silno krušljivi polički, ki je na enem mestu prekinjena (krušljivo, nevarno mesto). Od prekinitve še kakih 10 m po polici, nato po razčlembah navzgor in prečnica desno v kamin. Po kaminu do stojišča in po poči na položnejši teren. Nekoliko desno do grape, po njej do velikanskih prodišč in daleč desno na vrh desnega stebra (od tu možno prečenje v desno navzgor ali navzdol iz stene: Rjavinine grede, glej opis št. 6 a.) Po polici 5 m levo mimo luknje. Levo od luknje navzgor do klina. Prečenje v tegu vrvi 2 m proti levi in težavno preko plati. Nato levo na položnejši teren in nazaj proti desni v žleb, ki te privede na nekak raz. Na desni strani tega raza po počeh in kaminih do zgoraj zaprte luknje. Na desni strani luknje brez težav na rob stene.
Ocena: težavnostna stopnja IV- z več mesti V-. V zgornjem delu stene težka orientacija, višina 850 m, čas plezanja 7 do 9 ur.
Sestop: po grebenski markirani poti proti zahodu. Kjer se pot cepi, je možno nadaljevati po grebenu do Staničeve koče, ¾ ure. Lahko pa se spustiš desno po zavarovani poti do Pekla in skozi Kot v dolino, 1¾ ure.

6a RJAVININE GREDE

Prvi plezali 25. julija 1948 France Avčin, Dušan Lasič in Miha Potočnik. (Reg. PV, 52, 135.)
Vso steno prekriža sistem polic od Kota do sedla med Luknjo pečjo in prvimi stolpi Rjavine. Pričetek okoli 50 m pod odcepom poti na Vrbanovo špico. Po grušču s poti na levo do značilne izprane grede in po njej do prekinitve. Tu navzgor na črno prekrito gredo pod ogromnim, visečim stolpom. Po njej do konca, nato na nekaj metrov višjo gredo in naprej okrog velikega stolpa levo od vrha. Tu razcep: a) naprej po gredah proti Luknji peči, b) na sedlo v grebenu Rjavine. Ocena: II, mestoma III.

TRIGLAV (2863 m)

Najvišji vrh Julijskih Alp. S svojo masivno zgradbo prevladuje vso svojo okolico, padajoč na sever s slovito severno steno, vtem ko se na južni strani v milejših oblikah spušča proti Bohinjskemu kotu. Alpiniste-plezalce bo zato Triglav najbolj mikal s severne strani, kjer se iz doline Vrat pne proti nebu mogočna Severna stena, ki jo lahko uvrstimo med največje stene Vzhodnih Alp. To mesto ji pripada že zaradi njenih velikih dimenzij - saj je Stena dobre tri kilometre dolga in čez tisoč, upoštevaje še vrh, pa celo tisoč pet sto metrov visoka - težko pa bi se našel kdo, ki ji v estetskem pogledu ne bi priznal prvenstva med vsemi vzhodnoalpskimi velikani (Watzmann, Laliderer, Dachstein) ali pred Civetto v Dolomitih. Stebri in grape, ki režejo steno, tvorijo arhitektonsko celoto, zadnji, vrhnji stožec pa da vsej zgradbi vtis zaključenosti in enotnosti. Stena ne učinkuje s svojo monolitnostjo, temveč z dognanostjo in skladnostjo posameznih svojih delov - zdaj z njihovo eleganco, zdaj z mogočnostjo.
Stena je torej razčlenjena. V glavnem stopa v ospredje pet stebrov: Vzhodni, Slovenski, Nemški, Osrednji in pa Jugov steber, ki jih ločijo med seboj štiri grape: Slovenska in Nemška grapa, Črni graben in Jugova grapa.1

SEVERNA STENA (sl. 4-5, 6-7, 8)

7 SLOVENSKA SMER

Poteka v vzhodnem delu stene. Tu in še bolj levo so plezali trentski divji lovci (Breginjc, 1890) že pred prvim registriranim vzponom v steni (leta 1906 nemški plezalci), Henrik Tuma pa je prvi opisal svoj vzpon, ki ga je izvedel tu preko z Jožetom Komacem 21. avgusta 1910. Teren je zelo razbit in je možnih več variant. (NA, 162, 167. PV, 10, 191; 12, 29; 22, 171.)
Dostop: iz Aljaževega doma po poti čez Prag preko prvega skoka in še dalje, dokler pot ne preči majhne gruščnate grape. Ob njej s poti med rušjem navzgor in po grušču v značilen kotel. Tu vstop, 1½ ure.
Opis: prvi skok preplezaš od leve proti desni, z gredine nad njim lahko kreneš po kaminih naravnost navzgor (ko postanejo težki in spolzki, umik na desno) ali pa plezaš ves čas desno od kaminov (najlepša varianta). Namesto po kaminih lahko greš po gredini proti levi v smeri značilnih macesnov in šele nato zaviješ navzgor (več možnosti, laže kakor prvi dve varianti). Vse te variante pa se združijo pri Belih plateh (1 uro od vstopa), ki jih preplezaš na desni zelo razčlenjeni strani. Z grebena nad njimi levo v kotel. Skok nad njim (15 m) premagaš najbolje v skrajnem levem kotu, nato prečnica (30 m) desno v grapo, ki te pripelje na Škrbinico (skrinjica z vpisno knjigo). S Škrbinice desno v veliko, spomladi zasneženo grapo (Slovenska grapa) in po njej navzgor. Iz grape več možnosti:

7a 1. Najlažja izstopna varianta zavije po prvem večjem žlebu, ki se odcepi v gornji tretjini Slovenske grape na levo. Ves čas po gruščnatem žlebu lahko na rob stene (Prevec 1927. leta).
7b 2. Lepši izstop si izberemo, ako sledimo Slovenski grapi do konca skozi okno ali levo le-tega, nato krenemo pred zaključnim skokom na desno in po razčlenjeni steni navzgor na vrh Slovenskega stebra ali pa

7c 3. obidemo vršič stebra po ozki polici - Frelihova traverza (prvi plezal Tuma 1910) - in pridemo tako v kotel pod Malo Črno steno. Nato levo na rob stene.

Ocena: težavnostna stopnja I ali II (tudi mestoma III, odvisno od izbire variante), orientacija precej težavna, višina stene je tu okoli 800 m, čas plezanja 3 do 6 ur, najlažja in najbolj plezana smer v Triglavski steni.
Sestop: z roba stene a) po ledeniku do Kredarice ¾ ure; b) levo na pot in preko Praga v Vrata 1½ ure.

8 NEMŠKA SMER

Prvi plezali 3. in 4. julija 1906 Nemci F. König, H. Reinl in Karel Domenigg. (NA, 162, 169. PV, 22, 171. Ht, 332. Mitt, 07, 234.)
Dostop: kot pri smeri št. 7.
Opis: vstop kakor za Slovensko smer. Nad prvim skokom po gredini na desno in preko grape (Nemška grapa) na steber. Po njem - mestoma krušljivo -, iskaje prehodov navzgor (II, mestoma III) ter mimo značilnih stolpičev (Grad) do položne grape (v njej spomladi sneg). Ta vodi proti desni na široke police k Nemškemu turncu (tu možno prečenje levo po Zlatorogovih policah v Slovensko smer). Do sem 2 do 3 ure.
Naprej možne tri variante:

1. »Dolga« nemška smer. To je smer prvih plezalcev. Po grapi skoraj do konca, nato po polici desno ven na steber in po njem navzgor (ta varianta opisana kot vzpon št. 9 a).

8a 2. Zimmer-Jahnov izstop (G. Jahn in F. Zimmer 4. avgusta 1906). (NA, 162, 170. Ht, 332. ÖAZ, 07, 281.)

Po nadaljevanju omenjene grape navzgor, dokler stena levo od grape ne postane položnejša. Prestop v levo in po steni 100 m navzgor do police. Od tu 50 m levo do globokega žleba. Po njem in čez težko izstopno mesto (IV) v krnico pod Malo Črno steno. Nato levo na grebenček in na ledenik.
Ocena: težavnostna stopnja III, v zgornjem delu težja orientacija, višina stene okrog 800 m, od začetka grape 2 do 3 ure.

8b 3. Izstop skozi »Okno«. Plezali 15. avgusta 1926 Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, Stane Tominšek in Tone Guerra. (NA, 171. PV, 27, 105. Bg, 30, 217. Ht. 334.)

Po grapi do konca in po spolzkih kaminih navzgor, nato prečnica desno in do »Okna« (dobro vidno že iz grape). Skozi njega in po zarezah in kaminih navzgor do gredine pod Malo Črno steno. Od tu levo nad Zimmer-Jahnov izstop ali pa po policah proti desni v »Dolgo« nemško smer.
Ocena: težavnostna stopnja mestoma IV, naravno zanimiv del stene, 3 ure.
Sestop: glej smer št. 7.

9 BAVARSKA IN »DOLGA« NEMŠKA SMER (do vrha)

To kombinirano smer prva preplezala 6. septembra 1926 Nemca Georg Kuglstatter in Hans Unger in se imenuje do polic v višini Nemškega turnca Bavarska smer. Od tu dalje sledi opis Nemški smeri (spodnji del te smeri glej vzpon št. 8). (NA, 166, 171. Ht, 333. Bg, 26, 237; 30, 216. ÖAZ, 28, 62. Mitt, 27, 252, 222.]
Dostop: do stene glej št. 7, iz kotla po nasutih policah desno k vstopu, 1¾
ure.
Opis: vstop 50 m levo od vpadnice dna Črnega grabna, kjer je prislonjen majhen stebriček. Po žlebu na levi strani stebrička na vrh. S turnca 4 m navzgor, nato nekaj m prečnice proti levi do luknje. Ob njej na dobro stojišče (1 raztežaj, IV+). Od tu lahno proti levi stalno navzgor okoli 50 m do široke police. Po njej 2 raztežaja na levo. Pred koncem police navzgor do algaste poči, vstop neroden. Po poči (IV+), na vrhu prečnica nekaj metrov desno ter po poklinah in počeh stalno proti desni 5 raztežajev navzgor in skozi lahek kamin do grape pod Bavarskim turncem. S turnca naravnost navzgor 4 m do police. Po polici desno, okoli roba, nato navzgor čez težaven previs (IV) v dno Črnega grabna. Po grabnu okoli 30 m navzgor, nato po široki polici 60 m levo navzgor okoli dveh robov in preko grape. Nato čez 2 m visoko, krušljivo stopnjo, od tu desno čez položne plati v žleb in po njem 3 raztežaje. Ko se žleb vzpne v strmo ploščo, preko nje in zopet v žlebasto grapo. Po njej do vrha na desni stolp, nato še, malo levo navzgor okoli roba ter po širokih policah preko grape za Nemški turnc. Nadaljnji vzpon sledi Nemški smeri:

9a »DOLGA« NEMŠKA SMER (nadaljevanje)

Po široki polici na desno proti snežnemu žlebu, začetku omenjene grape. Po njem skoraj do konca. Ko se močno zoži, prečnica v desno po ozki polici na raz. Po zahodni steni stebra več raztežajev navzgor do širše police. Po njej na raz ter 2 raztežaja (IV) v navpični, kompaktni skali po razu do manjše, a izrazite police. Po njej levo do konca (1 raztežaj). Preko praga in kratkega žleba po sistemu polic poševno proti desni na rob stene. Po grebenu k severnemu razu Triglava, tu okoli 100 m desno do širokega (spodaj zasneženega) kamina. Po njem navzgor, po policah in žlebovih na raz in po njem na vrh Triglava.
Ocena: težavnostna stopnja: smer služi zaradi svoje pretežno kompaktne skale in navpičnosti kot primer IV+. Značilno zanjo je stensko plezanje, orientacijsko je precej zahtevna. Do vrha Triglava je visoka 1500 m in je ena najdaljših tur v Alpah sploh. Čas plezanja 7 do 9 ur.
Sestop: z vrha Triglava po poti na Kredarico, ½ ure.

10 SKALAŠKA - GORENJSKA SMER

Skalaška-Gorenjska smer je - kakor razvidimo že iz naslova - kombinacija dveh smeri. Skalaško smer sta prva preplezala 9. do 13. avgusta 1929 Pavla Jesihova in Milan Gostiša. Smer se nad Skalaškim turncem združi s smerjo, katero so prvi preplezali 27. in 28. avgusta 1928 Joža Čop, Miha Potočnik in Stane Tominšek. Ta vzpon - originalna Gorenjska smer - se odcepi od Nemške smeri (tu vstop prvih plezalcev) v višini polic, ki vodijo desno k Bavarskemu turncu, sledi tem policam do turnca in zavije navzgor v dno Črnega grabna. Nadaljnji vzpon poteka po vzhodnem delu Osrednjega stebra (od dna Črnega grabna do Gorenjskega turnca glej smer št. 11 a) tako, da je Skalaška smer od Gorenjskega turnca dalje delno varianta, delno pa identična z Gorenjsko smerjo. (Skalaška smer: NA, 166, 173. PV, 29, 216; 30, 11. Ht, 335. Bg, 30, 221. Gorenjska smer: NA, 166, 172. PV, 30, 4. Ht, 334. Bg, 32, 119.)

10a SKALAŠKA SMER

Dostop: iz Aljaževega doma po poti proti Luknji. Ko zavije pot na desno, naravnost navzgor k središču stene, 1¾ ure.
Opis: vstop je v vpadnici Osrednjega stebra v steni. Po široki in gruščnati polici na desno pod prvi stolp. Levo za njim ter v škrbino za stolpom. Iz škrbine naravnost navzgor 1 raztežaj za veliko lusko (drugi turnc). Po polici 25 m levo, nato 4 raztežaje naravnost navzgor (IV+) do značilnih belih plati. Od tu vodi v loku proti levi izrazita polica. 3 do 4 raztežaje po njej, nato levo navzgor po zajedastem svetu v dno žleba, ki ga tvori stena s prislonjenim stebrom (Skalaški turnc). Po žlebu, nato desno na raz. Ob njegovem desnem (zahodnem) boku, iskaje prehodov, stalno navzgor ter, kjer se raz položi, levo na ramo stebra - Gorenjski turnc (skrinjica z vpisno knjigo). Ob grebenu dalje:

10b GORENJSKA SMER (gornji del)

Kjer se greben zopet dvigne, v kamin ob razu. Po njem 2 raztežaja (IV+), nato kratka prečnica levo na raz. Po grebenu in po trebušastem svetu ob njem okoli 100 m do strme stopnje v razu - Ladje. Po polički proti razu, 2 m pred koncem poševno desno navzgor po poklini in gladki steni (kk, V-), levo mimo previsa (kk, V+) v kaminček, ki se po nekaj metrih položi. Od tukaj še 300 m skrotastega sveta do roba stene - na vrh Osrednjega stebra.
Ocena: težavnostna stopnja pretežno IV+ z enim mestom V+ (Ladja). Orientacijsko težavna tura, trdnost skale je razmeroma zadovoljiva. Stena je visoka 1250 m, čas plezanja 6 do 8 ur.
Sestop: glej smer št. 11.

11 ČOPOV STEBER (glej skico!)

V zgornji polovici triglavskega Osrednjega stebra se izoblikuje vitek steber, imenovan po alpinistu Joži Čopu. Že po nekaj sto metrih pa skoraj neopazno prehaja v vrhnjo, s kamini in žlebovi zarezano steno Osrednjega stebra. Tu preko sta izvedla prvi vzpon od 26. do 30. junija 1945 Joža Čop in Pavla Jesihova. (PZ, 157. PV, 48, 281.)
Do Gorenjskega turnca se ta vzpon lahko kombinira s sledečimi smermi:
1. po Skalaški smeri (glej št. 10 a) na Gorenjski turnc;
2. po Slovenski smeri (glej št. 8) do Zlatorogovih polic in po njih dalje (glej št. 16) do Gorenjskega turnca;
3. po Bavarski smeri (glej št. 9) do dna Črnega grabna. Dalje sledi vzpon spodnjemu delu Gorenjske smeri:

11a iz zasnežene kotanje po snežnem žlebu do konca, prestop v steno in preko krušljive zajede (10 m, k, IV) v položne, izjedene plati, desno od Črnega grabna. Po široki, gruščnati polici iz grabna 2 do 3 raztežaje desno ven na raz Osrednjega stebra. Po krušljivi steni, ki se formira v njem, navzgor dober raztežaj, kasneje proti desni v žleb ob Skalaškem turncu in dalje po istoimenski smeri (glej št. 10 a) na Gorenjski turnc.

Opis (Čopovega stebra): z Gorenjskega turnca še kakih 30 m navzgor in desno po polici okrog roba (škrbinica). Sledi silno delikatna prečnica v desno rahlo navzdol v žleb levo od Čopovega stebra. Po levem boku stebra brez težav 4 raztežaje do poličke. Tu je pričetek težav (točka A na skici). Na desni strani raza kakih 15 m navzgor (k), nato prečnica 20 metrov proti levi. Od tu navzgor v značilno rdečo votlino (B). Iz votline po najvišji polički desno ven ter čez previs (3 k) v drugo votlino. Desno ven in še kakih 5 m navzgor do varovališča pod preveso (sedišče v nizki vdolbini). Od tu 5 m poševno desno navzgor (2 k) do previsa, na levi strani preko ter po navpični plošči z dobrimi oprimki desno navzgor na slabo, izpostavljeno, travnato stojišče. V smeri ozke poči desno navzgor dobrih 10 m (kk, C), nato prečnica nekaj metrov v desno in po steni navzgor v tretjo votlino. Kaminu nad njo se ogneš na desni strani, nad kaminom po strmem žlebu do zapore. Levo ob njej navzgor in laže v zijalko (možic). Nato okrog dveh robov 40 m levo navzgor v najvišjo votlino pod prevesami (varovališče na beli skali, D). Po neizraziti polički 3 m proti levi v kot (3 k) in ven po poševni, navzven nagnjeni razpoki pod previsom na poličko v odprti steni. Po polici 10 m levo do vznožja poči za veliko lusko (še bolj levo je klin, ki ni v pravi smeri!). Po poči navzgor kakih 50 m do druge police. Nato levo ali desno v lažji svet. Po njem še 15 minut do vrha Osrednjega stebra.
Ocena: težavnostna stopnja (vrhnji del stebra) VI-, mestoma V+, v kombinaciji s Skalaško smerjo velikopotezna, hvaležna tura. Skala je dokaj trdna, naporno, višina zgornjega dela kakih 200 m, v celoti je stena visoka 1250 m, čas plezanja 7 do 10 ur.
Sestop: z vrha Osrednjega stebra a) desno po poti čez Plemenice preko Luknje v Vrata, okoli 2 uri, b) levo po Kugyjevi polici in ledeniku na Kredarico, 40 minut.

12 PRUSIK-SZALAYEVA SMER

Plezala 5. in 6. septembra 1929. Karl Prusik in Roman Szalay. (NA, 166, 175. Ht, 336. Bg, 29, 208; 30, 218. ÖAZ, 29, 227.)
Dostop: kakor pri smeri št. 10 a.
Opis: vstop kot pri Skalaški smeri št. 10 a. Po široki gredini na desno. Pri velikem, rumenem odlomu nekoliko navzdol in mimo njega v veliko kadunjo. Sledi strm skok, ki ga preplezaš na zunanji, desni strani. Nato dalje po široki grapi, ki vodi poševno desno navzgor. S konca grape desno v kamin in po njem navzgor proti značilnim platem. Na desni strani plošč 5 m visoka prevesa. Ob njej gvozdenje (k). Od klina pod preveso 15 m levo po izpostavljenih ploščah (V). Nato preko previsa (kk) v lažji svet. Sledi razčlenjena grapa (120 m). Po njej do kraja, nato po vrsti polic proti levi (kakih 4 do 5 raztežajev), do večje gruščnate police. Sedaj rahlo desno po kaminu in razčlenjenem svetu v gruščnat kotel (možnost bivaka). Od tu najprej levo, nato pa desno v kamin in iz njega v lažji svet (30 m). Od tu navzgor dalje lahko na markanten in razčlenjen greben (stik z Zlatorogovimi stezami). Ko se greben dvigne, ob razu do 3 raztežaje kvišku. Pod prevesami po izpostavljeni polički levo (1 raztežaj) na levo stran raza, nato zopet navzgor (3 raztežaje) na raz. Raztežaj po njem, nato levo po ozki, prekinjeni polički za rob in takoj navzgor (dober raztežaj) pod 3 naravna okna. Skozi okno na greben, po njem več raztežajev na vrh Osrednjega stebra, ki tu preide v 30 m visoko, strmo steno (kk, V), tik pod izstopom.
Ocena: težavnostna stopnja IV+ z več mesti V, zaradi lepih prehodov je smer ena najslikovitejših v Steni, orientacija je zelo komplicirana, stena visoka 1250 m, čas plezanja 8 do 9 ur.
Sestop: glej smer št. 11.

13 JUGOVA GRAPA

Prva plezala 16. junija 1927 Joža Čop in Stane Tominšek. (NA, 166, 177. PV, 27, 231. Ht, 337. Bg, 30, 220.)
Smer plezanju daje črna grapa pod vpadnico Sfinge. Po snegu 300 m navzgor, v višini stolpa v levi steni se preči na desno ven preko zaprodene stene na udobno polico. Težavno čez prevese do široke police, ki vodi iz grape v zahodno mejno steno. Dalje glej konec Zlatorogovih polic (opis št. 16).
Ocena: II, mestoma III, 4-5 ur. (Poleti so v grapi previsni skoki, V.)

14 JUGOV STEBER

Preplezala 25. in 26. julija 1930 Pavla Jesihova in Milan Gostiša, smer imenovana po dr. Klementu Jugu, ki se je tu smrtno ponesrečil l. 1924. (NA, 166, 177. PV, 30, 243.)
Dostop: iz Aljaževega doma po poti proti Luknji. Desno izpod snežišča pod Jugovo grapo proti veliki zelenici (rušje). Z zelenice levo po skrotju pod 100 metrov dolgo zajedo, 1½ ure.
Opis: vstop v zajedo in kakih 100 metrov do njenega konca (IV). Preko previsa (2 k) - tu se je verjetno ponesrečil dr. Jug - v votlino. Nekaj metrov desno in preko težavnega praga navzgor v majhno navzdol visečo votlino. Iz nje levo in navpično navzgor celo vrvno dolžino do police. Po njej levo na veliko gruščnato glavo. Z glave po razčlenjenem svetu rahlo proti desni kake tri raztežaje do strme stene. Preko nje desno po ozki in gladki polički (izpostavljeno) v kratek žleb in po njem na majhno teraso pod velikim previsom. Težavno levo za odpočeno lusko. Nato 50 m navpično navzgor po strmi steni (dobri oprimki). Pod veliko preveso nekaj metrov navzdol in levo v večji žleb. Po njem desno na raz Jugovega stebra (možic). Tu konec večjih težav. Po lahkem grebenu navzgor, nato v smeri velike grape na levi strani grebena. Iz grape čez preduh na gruščnato polico. Po njej nekaj metrov, nato pa desno po gladkih, a položnih, značilnih plateh zopet desno na greben. Sedaj desno po policah (prestop z ene na drugo) proti vrhu stene in na pot čez Plemenice.
Ocena: težavnostna stopnja IV+, mestoma V-, smer mestoma krušljiva, višina stebra 900 m, čas plezanja 5 do 7 ur.
Sestop: po poti čez Plemenice do Luknje in dalje v Aljažev dom, 2 uri.

15 SMER SANDIJA WISIAKA

Prva plezala France Ogrin in Uroš Župančič 8. julija 1933. (PV, 34, 176.)
Dostop: iz Vrat po poti proti Luknji in po grušču pod steno, 1¾ ure.
Opis: vstop v značilno poklino na desni strani izrazitega stebra. Po njej 50 do 60 m, nato raztežaj desno do majhnega koritca v belkasti skali. Naravnost navzgor preko belih plati (VI +) (20 m) ni priporočljivo, bolje jih je obiti na desni strani. Nato še 3 raztežaje navzgor s težnjo proti levi do značilne črne zapore. Prečnica levo 40 m skoraj na raz stebra, ki se stvori ob velikem kaminu. Po poklinah na desni strani tega stebra okoli 100 do 120 m na njegov vrh, možic (v stebru sta dve previsni zapori, k). Z vrha stebra po lažjem svetu navzgor do Zlatorogovih polic in poljubno na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V-, skala zanesljiva, višina stene 750 m, čas plezanja 6 do 7 ur.
Sestop: glej smer št. 14.

16 ZLATOROGOVE POLICE

Prvi plezali 24. julija 1931 Joža Čop, Miha Potočnik, Stane Tominšek in Matevž Frelih. (NA, 166, 178. PV, 33, 259.)
Dostop: po poti a) s Kredarice k spodnjemu studencu nad Pragom, ½ ure; b) iz Vrat do studenca 2½ ure.
Opis: vstop nad studencem v širok in krušljiv žleb pod izrazito škrbino. Ob levi strani žleba po kratkem kaminu in nato po žlebu v škrbino. Nekaj metrov desno navzdol po grapi in levo po polici v škrbino med velikim stolpom in glavno steno, nato navzdol in desno povprek v zaproden žleb. Po žlebu do polovice njegove višine in na njegov desni breg. Po ravni drnasti polici in okrog stolpa, dalje po policah pod ogromnimi naloženimi skladi vedno proti zahodu. Ves čas vodoravno po policah proti desni, po kratki ozki polici in skozi krušljivo zagato v veliko snežno grapo v Slovenski smeri. Kakih 50 m po grapi vkreber, nato po široki polici desno v krnico za Nemški turnc. Po široki polici na desno proti snežnemu žlebu. Po njem okoli 100 m navzgor, ko se zoži, prečnica v desno po ozki polici na raz in po krušljivi, nagnjeni polici pod prevesnimi žmulami v sklepni kotel Črnega grabna. Nato čez plati v Črnem grabnu desno vprek in po polici na ramo v razu - Gorenjski turnc. Proti zahodu skozi kratko zagato 60 m navzdol na nagnjeno gredino in po njej zahodno v grapo s plazom (na gredini globoke luknje, nad njo izrazite galerije). Desno vprek čez grapo in po zanimivi, obokani polici na velik pomol. Desno navzdol na raz Čopovega stebra, po polici v grapo, po kateri pelje varianta iz Skalaške smeri v Prusikovo. Po polički daleč na desno do kota pod gladkimi prevesami, dalje desno po ozki izpostavljeni polički, za vogalom vkreber po kaminasti zajedi v razčlenjeni, krušljivi steni na široko polico pod rumenim odlomom. Po njej desno na gredino - Prižnica. Z gredine po žlebu, ko se razcepi, desno na rob stene in po njem navzgor, prestopaje s police na polico pod pasom velikih črnih preves nad širšo polico. Pod desnim robom preves po kratki polici desno in na od stene odpočen sklad, ki se zložno dviga. Po skladu 25 m vkreber do škrbine, v kadunjo in po žlebu v drug položen žleb, do škrbine v zahodnem razu Osrednjega stebra. Navzdol po širših, zaprodenih gredinah na nasutine v omenjeni krnici. Po sipu in po žlebu okoli 200 m navzdol proti Jugovi grapi. Po edino prehodni gredi proti zahodu, okoli roba, prestop nekaj metrov vkreber na višjo gredo in po njej v ozko, globoko zasekano grapo. Nekaj metrov po njej navzgor, nato po zelo dolgi, zložno se dvigajoči gredi. Pred gladko preveso levo okrog roba v kamin in po lahkih pečeh in poklinah (združitev s smerjo po Jugovi grapi) do značilnih gladkih plati, po slednjih do njihovega gornjega roba. Po zanimivi polici desno okrog vogala, po policah desno, vprek čez dva žlebova, še dalje po policah v desno in čez kratko lahko steno izstop na pot čez Plemenice.
Ocena: težavnostna stopnja III z več mesti IV, orientacijsko najtežavnejša tura v steni, potrebno je dobro poznavanje celotnega ostenja. Čas plezanja 9 do 12 ur.
Sestop: glej smer št. 14.

1 To poimenovanje se je med plezalci še najbolj uveljavilo, dasi se ne ujema popolnoma z navedbami v dosedanji literaturi: Naš alpinizem, V Triglavu in njegovi soseščini.

STENAR (2501 m)

Bližina Triglavske stene je kriva, da se ostenju Stenarja dolgo časa ni posvečalo večje pozornosti. Še vedno predstavlja njegov značilni Trikot, ki sega prav do travnatih vesin nad dolino Vrat, plezalni problem prve vrste.

SEVEROVZHODNA STENA (sl. 9)

17 KOČEVARJEVA SMER

Prva plezala Rado Kočevar in Rudi Herbst 9. avgusta 1950. (Reg. PV, 52, 172.)
Dostop: a) najhitrejši dostop je iz Bivaka IV Na rušju, 20 min. b) iz Vrat po poti na Škrlatico in ko pot zavije desno proti vznožju Dolkove špice, levo pod Stenarjev trikot, 1½ ure.
Opis: vstop v vpadnici vrha. S snežišča pod steno po prvi polici 1 in pol raztežaja levo. Sledi strma stena. Preko nje z uporabo klinov in stopnih zank (VI-) v lažji svet. Nekaj metrov nekoliko proti levi navzgor, nato 60 m teže pod veliko streho. Pod njo kratka prečnica levo v strmo in hrapavo poč (k). Preko nje na majhno polico. Nekaj metrov navpično navzgor (k) in desno v lažji svet nad streho. Sedaj po lažjem svetu nekaj vrvnih dolžin do velikanske gladke zapore v drugi polovici stene. Pod to gladko steno se vleče sistem širokih polic. Po njih levo na levi rob stene, ki ga tvori markanten, mestoma previsen raz. Ta raz (podoben Ladji v Triglavski steni) omogoča plezanje (trije raztežaji). Drugi raztežaj tvori ogromen previs (uporaba pomožnih zank, VI-), tretji pa previsna plošča (kk, VI-). Nad razom lažji teren. Po njem na rob stene, katerega tvori tu že mejni raz vzhodne stene. Po grebenu do glavnega vrha, ¾ ure lahkega plezanja.
Ocena: težavnostna stopnja IV, mestoma V s tremi mesti VI-, skala trdna, višina stene 600 m, čas plezanja 7 do 9 ur.
Sestop: po poteh a) čez Sovatno v Vrata, 2 uri; b) v Pogačnikov, dom, 1½
ure; c) k Bivaku IV, 1½ ure.

18 SEVEROVZHODNI RAZ

Prvi plezali Janez Brojan, Maks Dimnik, France Globočnik in Drago Korenini 13. junija 1937. (Reg. PV, 39, 34.)
Smer plezanju daje raz med severno in severovzhodno steno (desni rob Trikota). Pleza se v območju raza in ko se ta konča, dalje po grebenu na vrh Stenarja; III, višina 500 m, čas plezanja 3 do 4 ure, zelo krušljivo.

SEVERNA STENA (sl. 10)

Prvi vzpon preko severne stene (v zapadnem delu) izvedli 20. junija 1928 Herbert Brandt, Nevina Rebekova, Slavko Prevec in Stanko Hudnik. (NA, 183.)

19 SEVERNI RAZ

S srednjega vrha Stenarja pada proti severu markanten steber, ki ima dva izrazita raza. Desni poteka v vpadnici vrha, levi pa se šele v zgornji polovici izoblikuje. V spodnji polovici pada raz v navpičnih plateh do melišč.
Prva plezala 23. julija 1950 Janez Krušic in Janko Šilar. (Reg. PV, 52, 172.)
Dostop: po grušču iz Bivaka IV pod steno, 15 minut.
Opis: vstop s snežišča (krajna poč) nekaj metrov desno od grape, po kateri teče voda. Nekaj metrov navpično (slabe opore) do poličke. Od tod po previsni zajedi kakih 6 m do ozke poličke (V+), ki vede levo 6 m do algaste grape. Levo ob grapi navzgor v lažji, krušljiv teren. Zgoraj kotlast zatrep. Po skrotastem terenu 40 m desno poševno navzgor do navpičnih plati, ki zapirajo prehod čez vso širino (ne levo, po lahkem kaminu, ki te privede v neprehodne prevese in plati). Blizu desne strani plati naravnost navzgor 15 do 20 m (V+). Uporaba klinov in vrvnih zank (plati in dvomljive luske). Po ozki polički 2 do 3 m desno, nato navzgor na majhno stojišče nad lusko (izpostavljeno). Dalje vodoravno po ozki, deloma s travo porasli polički desno, nato po slabih razčlembah (izpostavljeno) za rob 10 m, nato nekaj metrov naravnost navzgor na boljše varovališče (do sem pride z leve široka, zelena polica, ki pa se izgubi v plateh). Na varovališču pod gornjo izrazito preveso možic. Dalje 3 m navzgor do nizke votline, nad katero je strehast previs. Preko v razkoraku na gornjo polico, ki vede proti levi. Ob prvi možnosti navzgor na drugo in tretjo poličko in nato desno v lažji teren. Tu se izoblikuje izrazit kamin (dobro viden z Rušja na Gruntu). Po njem navzgor dokler se v severnem razu ne izoblikuje markantna glava - začetek severnega raza. Pod glavo po krušljivem razu nekaj metrov navzgor na polico (možic). Po njej 20 do 25 m levo do rebra blizu grape. Po rebru naravnost navzgor okoli 50 m (III), nato prestop levo v kamin. Po njem 20 m, nato levo po krušljivi polički na drugo rebro (zanimiv pogled desno na ogromno lusko, podobno »Utrujenemu stolpu«). Raztežaj vrvi navzgor po skrotastem, krušljivem terenu na grebenček (pogled desno na izrazit desni steber). Naravnost navzgor po dobro razčlenjenem terenu, ki je zelo strm, okoli 65 m do vodoravne terase (možic z imeni v desnem vogalu pod platmi).
Dalje po strmi grapi (desno od ogromne luske in okna), nato naravnost navzgor po drnastem, krušljivem terenu kakih 150 do 180 m do možica na srednjem vrhu Stenarja. Od tod še pol ure po grebenu proti zapadu na prvi vrh Stenarja.
Ocena: težavnostna stopnja III z dvema raztežajema V+, stena visoka 400 m, čas plezanja 4 do 5 ur.
Sestop: glej smer št. 17.

20 KAMINSKA SMER

Plezali spodnji del 9. novembra 1951 Janez Krušic, Janez Pšenica in Jože Stražišar, gornji del pa Janez Krušic, Tone Zupan in Jože Stražišar 15. oktobra 1950. (Reg. PV, 52, 172.)
Dostop: glej smer št. 19.
Opis: vstop v podnožni terasasti stožec v vpadnici markantnega navpičnega kamina na desni strani izrazitega stolpa z ramo v sredini. Preko žmulastih, zaprodenih polic v kamin (3 dolžine vrvi) do algaste, plitve črne votline (možic). Desno za lusko na zgornji del votline (stojišče). Od tod navpično po sigastih plateh proti desni (majhni oprimki, previsno, klini slabo prijemljejo, V) do majhnega stojišča (pol dolžine vrvi). Dalje levo težko proti kaminu, še vedno po desnih plateh (okoli 10 m), nato prestop v kamin (stojišče, nad njim klin v prevesi). Dalje naravnost po kaminu okoli 15 m do poševnega terasastega stojišča (možic z imeni). Od tod po desni plošči (dobri oprimki, k) do krušljive police (nad njo rjav odlom), dalje prestop levo v kamin (prodnata tla, v dnu možic). Od tod po desni plošči (slabi oprimki) rahlo v desno (izpostavljeno) okoli 10 m do majhne masivne police. Od tod še vedno poševno desno navzgor čez plati (slabe opore, 1 dolžina vrvi) do prodnate kotanje. Preko dveh stopenj levo na ramo stebra (možic). Od tod desno poševno navzgor čez nekaj pragov na prodnato poličko, katero tvori luska. Prestop v navpičen, ozek kamin. Po njem do lopice (dobro varovališče). Iz lope desno v odprto steno čez gladke plati 6 m do police vrh kamina za stebrom. Naravnost preko gladkih, zbitih plati s slabimi razčlembami in razpokami na majhno poličko. Z nje levo do vhoda v markantno, visoko votlino s snegom (možic). Ob vhodu v razkoraku - nato prestop v masiv. Čez plati desno v navpičen kamin. Po njem do zaprte kotanje. Dalje naravnost čez navpičen, nerazčlenjen 10-metrski prag na majhno poličko. Prestop v kaminček brez vstopa. Po njem, nato po kratkih plateh na škrbinico v grebenu. Še nekaj metrov navzgor na grebensko glavo z možicem.
Ocena: težavnostna stopnja V, izpostavljeno, lepi plezalni detalji preko plati, stena visoka preko 400 m, čas plezanja 8 ur.
Sestop: glej smer št. 17.

ŠIROKA PEČ (2497 m)

Martuljkova skupina je pravi eldorado naših alpinistov. Od številnih vrhov Julijskih in Savinjskih Alp so prav vrhovi Martuljka ostali najbolj divji in nepristopni. Tu ni nobene nadelane poti, le alpinist in lovec sta redka obiskovalca veličastne gorske prirode. In v tem zaključenem krogu gorskih velikanov najbolj stopata v ospredje severni steni Široke peči in Špika.

SEVERNA STENA (sl. 11)

21 VZHODNI STEBER

Prva plezala France Ogrin in Uroš Župančič dne 20. junija 1933. (PV, 34, 174.)
Dostop: iz Bivaka III v smeri proti Amflteatru. Po desni izmed treh grap levo od vznožja Široke peči navzgor. Preko bolvanov v grapi do velikih pragov. Pod pragovi levo ven in po žlebovem bregu čez grušč in rušje desno navzgor. Po drnastem rebru in produ na peščen grebenček (včasih tudi poleti zasnežen in tvori snežno vesino kot ostanek plazov). Z grebenčka do vznožja stebra, 2 uri.
Opis: vstop v gladek, 20 m visok žlambor. Po njem do črnega previsa, ki ga obideš na levi preko lažje prevese. Nad njo navzgor malo proti levi do luske in za njo (luska levo, masiv desno). Od luske navzgor k mali krmolji. Nato navzgor rahlo proti desni na rob grape, ki pada strmo v Za Ak. Po izpostav-ljeni steni nad grapo napreduješ lahno proti levi do večje krmolje. Nato prestop v levo ter ob žmulastih prevesah navzgor do gladke prevese. Tik pod njo nekaj korakov desno ter čez previsno stopnjo na polico (možic). Sedaj nad žmulami proti desni do odprtega rdečega kamina (možic). Nekaj metrov po desnem robu kamina do police. Po polici desno na raz. Dalje po razu navzgor (kompaktna skala z dobrimi oprimki), dokler ga ne zapre previsen pas. Tedaj prečnica v levo (IV) na glavo stebra (širok prostoren stolp). Od tod po strmi, izpostavljeni, krušljivi steni 2 raztežaja naravnost navzgor v izstopni kamin z zagvozdeno skalo. Po lažjem pečevju skozi okno na teme vzhodnega stolpa.
Ocena: težavnostna stopnja IV, skala spodaj masivna, zgoraj krušljiva. Višina stebra 700 m, čas plezanja 5 do 8 ur.
Sestop: z vzhodnega vrha v Amfiteater: po južnem pobočju v smeri proti desni po lažjem terenu do široke grape. Po njej do skoka, nato desno ven in po skrotju lahko v Amfiteater. Tu levo ob steni do ogromnega skoka. S pomočjo zabetoniranega klina spust po vrvi v kotanjo in po snegu in grebenih (kot dostop) v osrednjo grapo pod Široko pečjo, 2½ uri.

22 CENTRALNA SMER

Prvi plezali Joža Čop, Pavla Jesihova in Miha Potočnik 25. junija 1928. (NA, 137. PV, 28, 230. Ht, 322.)
Dostop kot pri smeri št. 23. Pred koncem grape levo na greben. Po njem, dokler se ne zgubi v steni. Do kamina, ki zavije v loku desno. Po njem na ploščad, nato levo ter navzgor do vršnega kamina. Po njem na rob stene. Izredno krušljivo, mestoma IV, 4 ure.

23 DIREKTNA SMER

Prva plezala Ciril Debeljak in Rado Kočevar 4. septembra 1949. (PV, 51, 201.)
Dostop: iz Bivaka III po desni grapi do konca in po travnatem pobočju proti severozahodnem razu. Levo od raza je velika grapa. Po njej preko bolvanov do konca na snežišče, ki se zajeda v rdeči kot stene (vpadnica vrha, 2 uri).
Opis: vstop s konca grape v navpično steno na desni strani (V+). Po dveh raztežajih navpičnega plezanja desno v lažji svet. Sedaj okoli 200 m naravnost navzgor po lažjem pečevju do ogromnih preves. Na desni so previsne plošče, levo rumeni previsi. Od stojišča v plošče levo do klina, nato prečnica nekaj metrov levo in navpično navzgor do klina. Sledi v tegu vrvi prečenje v levo, nato zopet navzgor in levo na stojišče (3 k, VI-). S stojišča 30 m laže do klina. Zopet 30 m navzgor do votline. Iz nje desno 15 m po krušljivi polici, nato poševno levo navzgor do lope. Od lope še kakih 10 m navzgor, nato prestop levo. V začetku krušljivo do klina z obročkom. Sedaj levo pod streho (k) in navzgor na stojišče. Dalje 20 m navzgor do klina z obročkom. Sledi prečnica v levo in zopet strmo navzgor do stojišča. Od stojišča prestop levo v previsno poč (2 k). 20 m nad počjo dobro stojišče. Od tu poševno proti levi okoli 50 m, laže. Nato zopet proti desni poševno navzgor. Sedaj po značilnem, velikem kaminu, ki je v sredi prekinjen z veliko streho, dobro vidno iz doline. Do strehe okoli 60 m. Streho se obide na desni po krušljivem skalovju, nato zopet levo v kamin. Po njem dalje. Kamin se zoži, delno pa tudi prehaja v pragove. Preko njih težavno. 30 m pod vrhom možic. Izstop na grebenski stolp levo od stolpa, kjer izstopi smer po severozahodnem razu. Na stolpu možic.
Ocena: težavnostna stopnja IV z več mesti V in enim mestom VI-. Smer se v glavnem giblje po naravnih prehodih v vpadnici vrha, zgornja tretjina stene kompaktna, višina 800 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: a) po grebenih dalje na Dovški križ, 2 uri, II stopnja, in od tam v Bivak II ali v Vrata. b) v Amfiteater: z vrha naravnost po južnem pobočju po grapi in kaminih (spust po vrvi) na snežišče v Amfiteatru. Dalje kot pri smeri št 21.

24 SEVEROZAHODNI RAZ

Prvi preplezali 17. avgusta 1935 Joža Lipovec, Angelo in Ignacio Dibona ter Ana Escher. (PV, 36, 235.)
Dostop: iz Bivaka III po desni grapi do konca in levo po travnatih vesinah na grebenček in po njem ter lažjem pečevju do macesnov. Nad njimi levo po gruščnati polici na raz, 2 uri.
Opis: s konca police po zelo krušljivem terenu v območju raza do značilnega, rdečega previsa (ključ smeri). Preko previsa (VI, k, izredno krušljivo) v lažji svet nad njim. Dalje navzgor (1 raztežaj) do razčlenjenega sistema, ki vodi desno poševno navzgor pod neprehodnimi previsi. Tri raztežaje rahlo navzgor do prekinjene police, ki vodi vodoravno desno do kota med severozahodnim stebrom in stebričem v severozahodni steni. Z začetka te police naravnost navzgor 6 m in levo okoli roba v slabo izraženo poklino. Preko nje in po težjem terenu (V-) naravnost navzgor do majhne votline. Sledi težka previsna poč (kk, V+), ki pripelje na lažji svet v razu (gruščnata, navzdol viseča ploščad). Sedaj na levo stran raza v rdeč, skrajno krušljiv kamin (padajoče kamenje). Po kaminu več raztežajev vrvi do prevesne strehe v njem (že v zgornjem delu stene). Desno ven na glavo v razu - možic. Po razbitem pečevju ob razu na rob stene.
Ocena: težavnostna stopnja V z enim mestom VI, razen srednjega dela izredno krušljiva stena, višina 800 m, čas plezanja 7 do 9 ur.
Sestop: glej smer št. 23.

ŠPIK (2472 m)

S svojo piramidasto obliko je Špik s severne strani gotovo najdrznejša gora Vzhodnih Julijskih Alp. V krnico Pod Srce sega z devetstometrsko, mogočno steno, ki je bila pred tridesetimi leti središče alpinističnega udejstvovanja in borbe med slovenskimi in nemškimi plezalci. Naša zmaga v tistih letih je močno odjeknila in razširila slavo Špika daleč v tujino, v domovini pa si je ohranila spoštovanje do današnjih dni.

SEVERNA STENA (sl. 14)

25 KRUŠICEVA SMER

Plezali spodnji del do zajede Janez Krušic in Janko Šilar 25. septembra 1949, gornji del pa 10. in 11. avgusta 1947 Janez Krušic, Janko Šilar in France Novak. (Reg. PV, 52, 135.)
Dostop: iz koče v Martuljku po lovski poti v krnico Pod Srce. S snežišča levo pod vstop, 1½ ure.
Opis: vstop 30 do 40 m vzhodno od najvzhodnejšega dela Zelene glave. Vzpon po levem mejnem rebru kamina, ki vede proti levi 12 m navzgor (V) po plateh do majhnega glaviča v rebru. Dalje se kamin položi in postane krušljiv in drnast. Po njem 2 do 3 raztežaje proti levi do velikih macesnov pod platmi. Tu po drnu desno (menjava travnastih vesin in plati) do više ležeče police. Po njej eno dolžino vrvi proti levi. Za robom iz krničice po krušljivi polici proti desni navzgor do majhne glave. Po vodoravni polički, nato po zelo strmi zajedi, ki vede rahlo desno do majhnega pomola. Dalje spet po polici pod platmi okoli 30 metrov desno. Po strmem gladkem kaminu rahlo levo navzgor. Dalje po drugem strmem kaminu, ki se zgoraj zgubi v gladki plošči s streho na levi. Pod streho desno za rob do varovališča. Dalje 1 do 2 dolžini vrvi do levega rebra ob rdeči grapi (možic). Sestop v grapo in prehod na njeno desno stran. Za robom po skoro navpičnem kaminu okoli 30 m (zgornji del kamina previsen, V). Težak prestop na pomol nad njim. Prehod v majhno kotanjico, iz katere se spleza dalje po kaminu za lusko (dobro gvozdenje). Z vrha luske čez kratek prag z neznatnimi razčlembami v zložnejše plati (okoli 40 m), ki privedejo v dno zajede, katero tvorita Skalaški steber na desni in gladke plati na levi strani (stik s Skalaško smerjo, možic z imeni, dalje je bila smer izvedena l. 1947).
Zajeda, ki omogoča nadaljnji vzpon, je odprta v topem kotu in je v spodnjem delu trebušasta in previsna. S trenjem in s klini (škripcev poteg) preko trebušastega dela (VI-) do majhnega stojišča v zajedi. Drugemu previsu v zajedi se umakneš desno po ozki polički, ki v loku privede nazaj v zajedo. Ostale previse plezaš z roko v zajedi, s hrbtom, pa se tareš po levih nerazčlenjenih plateh (V) do višjega previsa (VI-, k). Nad previsom dobro stojišče (za več plezalcev). Zajeda je dalje izpodrezana v težak previs (klini slabo drže). Z gvozdenjem čez previs (VI-) in po strmem žlebiču do stojišča (k). Zajeda je do sem visoka okoli 100 m. Od tod levo iz zajede poševno navzgor po ozki izpostavljeni polički na vodoravno, navzven nagnjeno gredino brez razčlemb. Po njej rahlo navzdol proti levi okoli praga (k), pod katerim je gredina precej ožja do dobrega stojišča (varovalni klin). Po kaminčku rahlo desno navzgor na majhen pomol. Od tod proti levi čez plati okoli 12 m (kk). Na poličko in okrog vogala prekritega s streho (III) v strm kaminček. Po njem do previsa (V, k), nad katerim preideš na krušljiv drnast vzhodni raz.
Dalje po razu preko krušljivih stopenj, drna in kaminov do višine majhnega grebena na levi strani vzhodnega raza (možnost bivaka). Dalje po strmem žlebu, ki privede na oster greben (pogled v Špikov graben). Vodoravno po polički na levi strani raza v grapo, ki privede nazaj na greben v globoki, navpično zarezani škrbini (vidna iz Martuljka, možic z imeni). Na desni strani prodnatega grebenčka v škrbini preko 6 m visokega previsa (V, kk). Dalje po strmih, krušljivih, dobro razčlenjenih plateh (okoli 130 m) v izstopni kamin, ki privede nad strmo stopnjo v vzhodnem razu. Dalje po strehi nekaj vrvnih dolžin po skrotju in drnu na vrh Špika.
Ocena: težavnostna stopnja V, v zajedi tri mesta VI-, skoraj brez izjeme napeta in tehnično zahtevna tura, višina stene preko 900 m, čas plezanja 12 do 14 ur.
Sestop: z vrha po zaznamovani poti v dolino Pišnice in do Doma pod Prisojnikom 2½ uri.

26 SKALAŠKA SMER

Prva plezala dne 18. do 21. avgusta 1931 Pavla Jesihova in Jože Lipovec. (NA, 102, 143. PV, 32, 1.)
Dostop: kot pri smeri št. 28.
Opis: do začetka »Dibonove police« glej smer št. 28. Z njenega začetka (nekaka prodnata terasa) takoj levo navzgor v smeri stebra (Skalaški steber) po ozki poklini (k) in dalje po težavni steni navzgor 2 do 3 raztežaje na lepo in udobno polico (možic). Po njej levo okoli stebra. Steber je tu prerezan po globoki kaminasti formaciji. Ta omogoča plezanje in sicer: najprej nekaj metrov lahko, nato po ozki poklini (2 k, V) v kamin. Po njem naravnost navzgor dva raztežaja v lepo in edinstveno lopico (zelo slikovito varovališče). Prestop (V) v krušljiv žleb. Iz rdečega žleba v njegov desni rokav in po njem na stojišče. Originalna smer vodi desno preko gladkih plati (prečenje v tegu vrvi, kk). Lahko pa se pleza tudi naravnost navzgor in nato po krušljivem žlebu, v katerega se pride po ovinku čez plati (prečenje v tegu vrvi). Po tem žlebu navzgor in ko se ta razcepi, v njegov desni krak. Po njem na gruščnato teraso (možic). Nadaljnje plezanje vodi po markantni 80 metrov visoki zajedi iz »žive skale« (kk, V+). Nato v navpičen žleb, ki je podaljšek pokline. Po njem navzgor in čez previsno mesto (kk, V+) v lažji svet. Nekaj metrov desno in po razčlenjeni steni (več možnosti) proti vrhu.
Ocena: težavnostna stopnja V z več mesti V+, skala odlična, omogoča slikovito plezanje. Višina stene 900 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: kot pri smeri št. 25.

27 DIREKTNA SMER

Prva preplezala Mira-Marko Debelakova in Stane Tominšek dne 5. in 6. septembra 1926. (NA, 102, 143. PV, 26, 269. Ht, 319. ÖAZ, 27, 121. DAZ, 36, št. 3.)
Dostop: kot pri smeri št. 28.
Opis: vstop in do začetka Dibonove police kot pri smeri št. 28. Nadalje po njej desno in kjer se nehajo prevese, levo po zložni poklini do majhne votline. Desno čez strmo steno s slabimi oprimki do pokline z dobrimi stopi. Po kaminih in počeh, ki vodijo v loku na levo, do škrbine v grebenčku. Čez prodnate stopnje do črne prevese. Prečnica levo in po udobnem kaminu in zarezi na pomol. Po zarezi v globoko poklino. Po levi poklini za dolžino vrvi, nato prečnica v desno. Po navpični poči in kaminu na pomol in pod zagvozdeno skalo desno v steno, nato levo nazaj in po špranji med gladko skalo in steno v zložnejši del zareze. Po nadaljnji poklini zelo naporno in izpostavljeno navzgor. Poklina se nagne v levo, tu v levo steno pod dvema luskama. Z lusk desno v smeri proti kaminu zgoraj. V dnu kamina zagvozdena plošča. Nato po njem do črne votline s streho. Čez preveso. Po položnem koritu, skozi kratek kamin in po lahkem skrotju na greben desno od vrha, po njem na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti V+, prva tura velikega formata slovenskih plezalcev, odlikuje jo vseskozi napeto in prosto plezanje v trdni pečini, višina stene 900 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: kot smer št. 25.

28 DIBONOVA SMER

Prvi plezali dne 11. oktobra 1925 Angelo Dibona in Ana Escher. (NA, 143. Ht, 317. ÖAZ, 27, 112; 28, 62. Bg, 26, 273.)
Dostop: iz koče v Martuljku po lovski poti v krnico Pod Srce. S snežišča skozi ploščat in izpran žleb na vrh Zelene glave. Dobri 2 uri.
Opis: z Zelene glave preko kočljivega prstenega mesta na skalnat greben. Po lahkem prečenju v spodnji del stene. Nadaljnji vzpon poteka desno, nato preko položnih plati v širok kamin in po kaminu, oz. njegovem levem robu 5 do 6 raztežajev kvišku (direkten vstop v kamin je mogoč že ob pričetku stene). Po 250 m plezanja postane stena kompaktna in strmejša. Tu začetek tako imenovane Dibonove police. Zdaj desno pol raztežaja po gruščnatem terenu navzgor. Sledi orientacijsko zelo zamotan prestop na samo polico. Najprej en raztežaj naravnost kvišku, nato poševno desno, mestoma se pleza navzdol. (»Dibonova polica« ni polica, temveč sistem skokov in pragov.) Po tej gredasti formaciji 150 m desno do snežišča v severozahodni steni (možic, pripravno mesto za bivakiranje). 10 m desno, nato kvišku pod rdeč previs, ki ga obideš po prečnici na desno. 2 do 3 raztežaje navzgor do prstene in mokre rdeče votline. Po kaminu tik levo ob votlini 10 m navzgor na dobro stojišče. Sledi ključno mesto v steni. Originalna smer poteka desno od stojišča in vodi preko plati ter plitvih kaminov v lažji svet. Običajna plezalna smer pa poteka levo od stojišča preko žmule (6 m, IV+) na stojišče v pričetku položnega kamina nad severno steno. 2 raztežaja po kaminu, ki privede v položnejši svet. Skokom se spočetka umikamo levo, nato nekaj raztežajev desno na severozahodni greben in po njem lahko na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV. Orientacijsko je smer ena najtežjih v Julijcih, po izvedbi je kombinacija severne in severozahodne stene, višina 900 m, čas plezanja 5 do 7 ur.
Sestop: kot pri smeri št. 25.

FRDAMANE POLICE IN RUŠICA

Špiku ob zapadni bok se pohlevno prislanjajo čokate, kopaste Frdamane police. V bližni Špika - velikana izgine njihova veljava, so že sekundaren vrh, odcepek Martuljkove gigantske skupine. Ravno tako Rušica, kopasta Rigljica in Kurji vrh, zadnji odrastki nad Kranjsko goro, ki oklepajo Pod Srce na zapadu.

FRDAMANE POLICE (2273 m)

SEVEROVZHODNA STENA (sl. 15)

29 SMER JESIH-POTOČNIK

Prva plezala Pavla Jesihova in Miha Potočnik 11. septembra 1927. (NA, 143. PV, 28, 202. Ht, 320.)
Na Zeleno glavo in na greben kot pri smeri št. 28. Po steni 100 m desno navzgor, nato desno navzdol okoli roba v kotel med Špikom in Frdamanimi policami. Preko kotla do krušljive grape. Na skalno rebro in po njem ter po grapi desno ob rebru lahko kvišku. Grapa te privede v krušljiv kotel pod robom stene. Po krušljivem žlebu desno iz kotla in po kratki steni na greben. III, krušljivo, višina stene 600 m, 4 ure.

30 SCHINKOVA SMER

Prva plezala 31. avgusta 1933 Raimund Schinko in Adolf Bischofberger. (ÖAZ, 33, 357. PV, 51, 311.)
Dostop: iz Koče v Martuljku Pod Srce kot pri vzponu št. 25. Pod snežnim jezikom desno po meliščih in grapah pod steno, dobri 2 uri.
Opis: vstop je v vpadnici levega vrha, tik ob desni strani najvišje točke plaznega stožca. Po steni 30 m naravnost navzgor, nato desno tesno do kamina, nato levo preko plošče in poči navzgor. Dalje prečnica preko kočljive plošče v desno na majhno stojišče. Zdaj desno okoli vogala do glavne grape. Ob njenem levem rebru 20 m navzgor ter nato v grapo. Dalje po ploščatem zavoju v desno ter po grapi dalje na majhen pomol. Na odlom grape navzgor in na krušljivo polico. Proti desni navzgor in po poči dalje, dokler ni možen prestop na plošče proti desni. Končno naravnost navzgor do nadaljevanja grape. Na njenem desnem robu naprej do naslednjega sistema plati. Preko njih (V) do 5 m više začenjajočega se vlažnega kamina. Po njem do zavoja oblike črke S do preje omenjene okrogle votline. S plitvega dna votline na desni zgoraj ven ter okoli 10 m poševno proti desni do rebra. Kakih 10 m kočljive plezarije, nato spet laže (planike). Precej naravnost navzgor kake 3 do 4 vrvne dolžine do strme, široke, ploščate strehe. Levo preko strehe kakih 40 m desno do zatrepa navzgor (tu se loči varianta prvih ponavljalcev).
Zdaj poševno desno preko 40 m visokega robu in skozi odklonjeno previsno steno ali streho. Pri tem se je držati čimbolj znotraj. V gornjem delu po neznatni ozki poči in robu, ki se konča na ozki polički. Dalje desno na široko poličko. Ko je ta prekinjena, sestop 2 m na spodnjo polico. Še nekaj metrov proti desni dalje, nato v zavoju oblike črke S navzgor na zaporedno sedelce. Dalje proti desni, po navzdol obrnjeni zaprodeni polici. Ko pade tik pred grapo še strmeje navzdol, kreneš navzgor preko rebra v grapo. Po grapi desno navzgor ter v loku proti levi do zapreke. Čez njo v levo stransko grapo. Po kaki poldrugi vrvni dolžini proti desni preko ploščatega rebra v grapo, ki jo kmalu zapustiš, nakar prečiš preko desnega rebra proti naslednji grapi. Po njej dolžino vrvi do rumenega odloma. Levo od tod preko krušljive stenice in skozi razpoko, katero tvori prislonjeno rebro. Končno preko previsa navzgor. Dalje 40 m naravnost navzgor k izstopu na srednji zob v desnem vršnem grebenu, ki se vidi s podnožja kot desni vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V z več. mesti V+. Pokrajinsko prekaša celo smeri v Špiku zaradi izredno lepih plezalnih prehodov. V spodnjem delu je skala izredno trdna. Višina stene 600 m, čas plezanja 7 do 9 ur.
Sestop: Po grebenu na levi vrh in dalje lahko preko drnastega pobočja in grušča na markirano pot, ki vodi z vrha Špika, 2½ ure.

30a VARIANTA SCHINKOVE SMERI

Pri prvi ponovitvi 13. septembra 1948 so Janez Krušic, Janko Šilar in Uroš Župančič izvedli izstopno varianto, ki se s plezanjem po rebru izogne nezanimivemu gornjemu, delu originalne smeri. (PV, 51, 311.)
Opis: Smeri se ločita, kot je označeno v originalnem opisu, izpod roba strehe naravnost navzgor eno vrvno dolžino, nato levo poševno navzgor (nad glavno grapo) do majhnega krušljivega pomola. Od tod desno po razpoki (spodaj k), ki se izoblikuje v kamin, ki privede na prvi stolp v razu nad streho. Dalje čez kratek prag, majhen zatrep in strm, kratek previs v strm žleb. Po njem eno dolžino vrvi do ostrega sedelca za majhnim stolpičem nad grapo. Od tod desno navzgor po razčlenjenem pečevju, dokler se raz ne izoblikuje v oster rob, ki ima obliko ladijske krme. Levo in desno globoke grape. Naravnost po robu eno dolžino vrvi (V), krušljivo in plati - do varovališča. Še kratek previs. Dalje po razčlenjenem razu (kamini, rebra, žlebovi, bolvani) naravnost navzgor do desnega vrha Frdamanih polic (možic z imeni).
Sestop: glej smer št. 30.

RUŠICA (2074 m)

JUŽNA STENA

Prvi vzpon preko južne stene izvedla 29. junija 1929 Joža Čop in Pavla Jesihova. (NA, 149.)

Južna stena Rušice Foto Jaka Čop

31 DIREKTNA SMER

Prva plezala 3. oktobra 1948 Janez Krušic in Janko Šilar. (Reg. PV, 52, 135.)
Dostop: iz Koče v Martuljku po lovski poti v zatrep Pod Srce. Po prodišču pod južno steno Rušice, nekako v sredino njene širine, dobri 2 uri.
Opis: vstop po prodnati gredini desno na prvo poraslo glavo. Od tod okoli 30 do 40 m levo poševno navzgor in desno na drugo rušnato teraso. Po razčlenjenem pečevju do majhne vdolbine (možic) in dalje na zglajeno polico pod platmi. Naravnost navzgor ne gre. Tu prečnica okoli 30 m levo do ustja okoli 16 m visokega kamina, katerega tvori nekaka ogromna luska. Po njem navzgor (V) do vrha in prestop levo na pomol, prerasel z rušjem. Dalje levo poševno, navzgor po zaprodeni, krušljivi, travnati polički (okoli 50 m) do majhnega glaviča. Sestop 2 do 3 m na poličko, ki privede v dno kamina, ki je zarezan preko vse gornje polovice stene (izpostavljeno). Nekaj metrov navzgor, nato sledi 1½ m visok prag, nad katerim je plitva krušljiva votlinica. Približno dva metra levo v žlambor. Kratek previs do stojišča. Od tod desno na rob (k) čez previs do poličke z možicem (desno ob grapi). S poličke levo po slabih razčlembah nazaj v grapo, ki se pretvori v zlizan, nekoliko položnejši žleb. Po njem okoli 70 m navzgor (slabe razčlembe, klini slabo prijemljejo), brez varovališč, do vrha lijaka, ki se neha pod prevesami. Klin z obročkom, ki omogoči prečenje v tegu vrvi levo preko plati (majhne, a trdne razčlembe) do rušnate poličke. Še 6 do 8 m levo na pomol (zračno), nato čez 2 m visoko stopnjo, pa si iz stene. Dalje po rušnatem rebru levo ob grapi (naporno), vse do škrbine v grebenu Rušice (po rebru 1 uro).
Ocena: težavnostna stopnja IV z več mesti V, izpostavljeno, skala masivna, po policah krušljivo, stena visoka 200 m, čas plezanja 4 do 5 ur, do škrbine 1 uro več.
Sestop: skozi rušje na vrh Rušice ter po grebenu na Rigljico in Kurji vrh. Po njegovem pobočju (več možnosti) v Kranjsko goro, 3½ ure.

GREBEN
VELIKI OLTAR (2621 m) - VISOKI ROKAV (2646 m) - ŠKRLATICA (2738 m)

Od glavnega Martuljkovega grebena - od Frdamanih polic tja do Kukove špice - se odcepi v višini Oltarja proti jugu močan, razdrapan greben, ki se na Visokem Rokavu razcepi: stranska veja vede v prvotni smeri grebena dalje proti jugu in se niža prav do zadnjega izrazitega vrha, Spodnjega Rokava, glavni greben pa zavije proti jugozapadu, postaja vedno bolj oster, rogljat in divji, dokler se ne vzpne ter prehaja že v povsem samostojen vrh - Škrlatico.

32 ROESSLOVA SMER PO GREBENU (sl. 12-13)

Prvi plezal dne 23. avgusta 1913 Albin Roessel. (NA, 193, 187. Ht, 310.)
Dostop: na Veliki Oltar a) iz Bivaka II proti Grlu (greben med Oltarjem in Dovškim križem) po lahkih počeh tik ob Oltarju ali po široki grapi, približno na sredi grebena. Po tej grapi navzgor, nato še 30 m levo in dalje lahko na greben – Grlo. ¾ ure.
b) iz Koče v Martuljku po nemarkirani poti do Bivaka III. Dalje po desni grapi do konca, po travnatem pobočju mimo macesnov, na strmi plaz, desno ob Široki peči. Po plazu in grušču v visoko, zaplazeno krnico med Široko pečjo in Oltarjem. Po vedno strmejšem plazu do njegovega najvišjega mesta (sneg). Vstop v steno v ozkem žlebu, nato po kratkih, ostrih grapah na prodnato ravnico v grebenu - Grlo. 4 ure.
S severnega grebena Oltarja pada proti grebenu široka prodnata grapa. Nadaljnji vzpon po tej grapi ali po njenem levem rebru. Lahko. Poldrugi raztežaj pod grebenom na rob grape in po kratki stenici (približno 4 m visoka, razčlenjena plošča, ob njej prislonjen stebrič) na greben, približno 40 m severno od vrha. Enostavno po grebenu na vrh. (Škatlica z vpisno knjigo.) ½ ure.
Opis: z vrha Velikega Oltarja po grebenu proti jugu, nad pragom po vrvi v zapadno pobočje in po polici okoli 20 m pod grebenom. Nato nazaj na greben, dalje po grebenu do zadnjega stolpa nad najnižjo škrbino v grebenu in po vzhodni strani stolpa vanjo. Iz škrbine desno okoli velikega stolpa v zapadno pobočje Visokega Rokava in navzgor povprek čez prvi žleb v drugega. Po njem vkreber do kota, ki vodi iz žleba desno navzgor ob stolpu. V kotu, ki preide v kamin, vkreber in po odprti steni na greben. Po zelo zobatem, izpostavljenem in krušljivem grebenu na sledeči stolp. Z njega po vrvi v zadnjo škrbino pred vrhom in nato po grebenu na Visoki Rokav (2646 m). Po grebenu v naslednjo škrbino proti Škrlatici. Navzdol po žlebu, ki pada strmo proti Veliki Dnini. Spodaj, kjer se žleb konča, prečiš pod pragom dalje proti jugozapadu. Za cigarastim rogljem splezaš lahko zopet na greben. Potem preideš v grebenski bok nad Kotlom (vzhodna stran) in prečiš dalje pod vrsto izrazitih cigar do vznožja strmega žleba. Po žlebu navzgor, ko postane gladek, desno v kamin (gvozdenje) in na vrh prvega grebenskega stolpa. Sestop po grebenu. Predzadnji rogelj obideš levo, zadnjega desno. Na drugi širok in masiven stolp se vzpneš z vzhoda. Sestopiš tudi vzhodno od razvodnice. Na tretji stolp preko strme vzpetine, nato levo skozi kamin na greben in po njem na vrh. Ko preplezaš nekaj rogljev, proti vzhodu navzdol, najprej skozi kamin in nato po skrotju prečiš mimo prevesne pečine v škrbino pod Škrlatično grmado. Po stolpu, prislonjenem na masiv, naravnost vkreber do najvišje grmade, po policah precej daleč v levo in z vzhoda na vrh Škrlatice.
Ocena: težavnostna stopnja III, do Rokava krušljivo, dalje močno izpostavljeno. Prvovrstna alpska tura, vodi preko najmanj znanega in obiskanega sveta v Julijcih. Čas plezanja 6 do 8 ur.
Sestop: po zaznamovani poti v Vrata, 2 uri.

ŠKRLATICA (2738 m)

je drugi najvišji vrh Julijskih Alp. Na vse strani pada s stenami, od katerih je plezalno najbolj privlačna severozahodna stena nad Krnico. V njej izstopata dva markantna stebra - levi ter desni (Skalaški) steber. Za alpiniste sicer v tem ostenju ni tehnično zahtevnih vzponov, a čarobna okolica Velike Dnine z idiličnim bivakom daje plezalni turi svoj poseben čar.

SEVERNA STENA (sl. 17)

33 KUGYJEVA SMER

Smer prvi preplezal Julij Kugy z vodnikoma Andrejem Komacem in Kvrhom 13. julija 1896. (NA, 108, 185. Ht, 309.)
Dostop: iz zavetišča, Bivaka I, v Veliki Dnini po grušču in plazu do vrha najvišjega snežnega (oz. gruščnatega) jezika do ogromne rdeče grape v kotu med severno steno Škrlatice in zapadno steno Rokava, 15 minut.
Opis: vstop v desno rebro grape (vzpon po rdeči grapi je lažji, a zelo krušljiv, tudi nevarnost zapadnega kamenja), težavno navzgor. Gladke plošče obideš na levi. Desno v razrit, teže pregleden in lahek svet. Dalje desno na obširno položno ploščad v steni. Približno 250 m lahko preko položnih plati, polic in plošč proti vrhu, v smeri rahlo na desno proti severnemu grebenu, oziroma razu, ki je viden na obzorju. Pod vrhom postane plezanje zopet težavnejše. Več možnosti izstopa na vrh, po razu ali levo od njega. Izstop nekaj metrov levo od vrha.
Ocena: težavnostna stopnja II, mestoma III. Orientacijsko zahtevna tura, v steni ni večjih prodišč, višina 500 m, čas plezanja 2½ ure. Je najhitrejši in najlažji dostop na Škrlatico iz Velike Dnine, ob ugodnih pogojih tudi pozimi hvaležna tura.
Sestop: po zaznamovani poti v Vrata, 2 uri.

34 DESNI RAZ

Plezala 14. avgusta 1932 Sandi Wisiak in Uroš Župančič. (PV, 33, 19.)
Dostop: iz Bivaka I po grušču pod severozapadni steber k rdečemu žlebu, ki preseka desni del severne stene.
Opis: vstop s snega preko prevesnega podstavka v položen žlebič, ki vodi navzgor proti desni. Ko privede v zelo težko previsno poč, iz nje v vijugah preko prevese na lažji svet pod prodnato gredino (možic). Po gredini na levo tik do grape. Tu preseka kamin prevesni sloj masivnih skal in nudi edini prehod navzgor. Kamin se po 60 m zgubi v prevesnih ploščah. Prehod levo nemogoč, zato desno, okoli previsa, po strmih počeh v masivni skali (k) do police. Naravnost preko nje v desno na zaprodeno gredino v sredini stene pod grebenskim stolpom v severozapadnem stebru (možic). Pod rdečim stolpom po pesku 10 m v levo in po globoki strmi poči na poševno polico. Naprej na vodoravno polico, ki je tik nad koncem rdečega grebena. Naprej po steni in slabih kaminih na rob raza. Izpostavljena stena pripelje na raz pri polici, ki preide z leve (možic). Dalje po razu, ki loči severno in severozapadno steno, na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV z mesti V-, vstop krušljiv, dalje skala masivna. Stena visoka 700 m, čas plezanja 6 do 7 ur.
Sestop: glej smer št. 33.

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 18-19)

35 LEVI STEBER

Prvi plezali dne 17. julija 1927 Joža Čop, Pavla Jesihova, Stane Tominšek in Danilo Martelanc. (NA, 108. PV, 28, 78. Ht, 311.)
Dostop: iz Bivaka I čez grušč desno do stene k mestu, kjer postane položnejša, 15 minut.
Opis: vstop nad trikotnikom, skalnatim pomolom v vznožju ostrega raza, ki pada z vrha Škrlatice in loči severno steno od severozapadne. Tu po lažjem svetu (plati, grebenček) desno navzgor proti velikemu prodišču v prvi tretjini stene. Po levem robu prodišča do 100-metrskih kaminov v zahodni steni stebra. Po kaminih (deloma gvozdenje) do zagvozde vrh kamina. Težaven izstop levo v steno in nad zagvozdeno skalo v škrbinico med turncem na desni in steno. Levo od turnca po gladki steni kakih 10 m vkreber v vrsto kaminov. Ko postane kamin po okoli 90 m gladek in prevesen, prečiš levo na majhno prodnato stojišče. Skozi lahek kamin in žleb navzgor do majhnega prodišča. 30 m po položnem prodnatem žlebu, nato levo navzgor po izpostavljenem in krušljivem kaminu 50 m do skalnatega pomola. Tu levo vkreber po ozki poklini do položnega prodišča pod razovimi stolpiči. Po lahkem skrotju do vznožja grebena, nato desno po položnem, krušljivem žlebu v drobljiv kamin. Okoli 50 m po njem, nato prečiš levo v drugega (trdnejša pečina). Kamin se više razcepi. Desni del se boči v loku čez steno v kot, po katerem poteka do vrha stene. Pleza se v levem rokavu kamina, ki ima več votlin. Iz druge votline prečiš desno na pomol. Nato v smeri proti vrhu navzgor preko 30 m visoke, spodaj prevesne, više 80 stopinj nagnjene stene, najprej čez preveso (živa lestev) do majhne poličke v višini 10 m. Po polički levo in strmo navzgor po skalnati gubi do police. Po polici desno do votline pod preveso in čeznjo. Nato po 80 stopinj nagnjeni steni 40 m z redkimi oprimki do črne, izprane votline. Desno čez navpično stopnjo z dobrimi stopi. Dalje zopet desno v strmi, drobljivi pečini do prodnate kotanje tik pod vrhom Škrlatice. Tu desno po žlebu na greben in po njem na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV+ z mesti V, mestoma krušljiva skala, višina stebra 600 m, čas plezanja 6 do 7 ur.
Sestop: a) po zaznamovani poti v Vrata 2 uri; b) Škrlatične grede: po grebenu oz. južnem pobočju proti šrkbini med Škrlatico in Rakovo špico. Dalje kot sestop št. 38.

36 CENTRALNA SMER

Prvi plezali 22. julija 1934 Joža Čop, Miha Potočnik in Matevž Frelih. (Reg. ÖAZ, 36, 130.)
Do velike prodnate terase v prvi tretjini stene glej smer št. 35. Vstop v dobro razčlenjeno steno v sredi med obema stebroma. Po kaminih in počeh, v glavnem naravnost navzgor na rob stene. Zelo krušljivo, mestoma IV+, 6 ur.

37 SKALAŠKI STEBER

Prva plezala dne 8. julija 1931 Pavla Jesihova in Jože Lipovec. (NA, 108. PV, 31, 201.)
Dostop: kot pri smeri št. 35.
Opis: vstop kot pri smeri št. 35 do velike prodnate gredine nad prodiščem v prvi tretjini stene. Dalje na desno po grušču (snežišču) v snežen žleb, ki privede do zadnjega plazu na desni. Na široko, sipasto polico in dolga prečnica v desno (v sredi krušljiv prestop). S police vodi smer levo od globoke, prevesne in gladke grape, ki se vleče skozi ves steber in ga cepi v dve rebri. Po pretežno lahkem svetu do velikega stolpa ob omenjeni grapi. Tu se stena dvigne. Najprej levo po poševni poklini, nato desno navzgor v preveso (spodaj drobljiva, V), nato po prepoki na pomol. Čez preveso brez pravih oprimkov do dobrega varovališča. Nekaj raztežajev po lažjem pečevju (grebenski skoki) do prevesne, ozke zareze (8 m) brez opor. Ob koncu zareze čez gladko prevesno žmulo, nato po poklini in desno v krhek, lažji teren. Levo čez majhen prag v kamin in čez navpično stopnjo na poličko, po kaminih na vrh stebra v glavnem grebenu Škrlatice, ki ga loči od vršne grmade globoka škrbina.
Ocena: težavnostna stopnja IV z mestom V, mestoma krušljivo, višina 550 m, čas plezanja 4 do 6 ur.
Sestop: a) po grebenu na vrh Škrlatice in po zaznamovani poti v Vrata, dobri 2 uri (možen tudi direkten sestop na pot po južnem pobočju preko prevesnih odstavkov).
b) preko polic, ki se vlečejo od Škrlatice k Rakovi špici:

38 ŠKRLATIČNE GREDE

Prva plezala (v obratni smeri kot opisano) Miha Arih in Maks Dimnik 9. avgusta 1942. (PV, 46, 15.)
Opis: z vrha Škrlatice oz. Rakove špice po krušljivem grebenu proti škrbini med Rakovo špico in Škrlatico. Kjer se greben položi (vodoravni odstavek, zapadno od škrbine), sestopiš ob možicu po strmih, dobro razčlenjenih kaminih in rebrih naravnost navzdol nekaj vrvnih raztežajev. Ko se grede izoblikujejo v položnejši svet, krenemo proti vzhodu po gredah v ogromen kotel med Škrlatico in Rakovo špico. Iz kotla po najširši zaprodeni gredini rahlo navzgor, vse do desnega rebra Skalaškega raza v Škrlatici. Z rebra po ozki polički in preko majave luske (sestop 2 metra) v grapo med obema rebroma. Dalje po polici na levo rebro (tu je markanten pomol z možicem) - križanje s Skalaško smerjo. Po polici rahlo navzdol preko prekinjenega mesta (dobre razčlembe). Polica se nadaljuje tik pod strmimi stenami (lahko) in privede v zgornji del velikega prodišča v prvi tretjini stene Škrlatice. Prečenje prodišča, nato sestop po razčlenjenem rebru do 2 raztežaja vrvi. Z rebra po polici proti vzhodu, nato sestop čez nekaj manjših stopenj in plati do melišča. Sestopiš na melišče nad trikotnim skalnatim pomolom v vznožju ostrega raza, ki pada z vrha Škrlatice in loči severno steno od severozapadne. Po prodišču do Bivaka I.
Ocena: težavnostna stopnja II, mestoma III, orientacija težka, 3 ure.

RAKOVA ŠPICA (2530 m)

Od Škrlatice se vleče proti zapadu dolg greben. Prvi vrh, ki izstopa v njem, je Rakova špica. Na zapad prepada s šeststometrsko, navpično steno. Nekaj ekstremnih smeri vodi tu preko, sicer pa problem tega ostenja še do danes ni docela rešen.

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 20)

39 SMER PO STEBRU

Prvi plezali 18. in 19. julija 1931 Pavla Jesihova, Mirko Kajzelj in Joža Lipovec. (NA, 112. PV, 31, 202.)
Dostop: a) iz Bivaka I po široki gredini, ki se vleče že izpod Škrlatice, proti steni, ¾ ure.
b) iz Krnice po običajni poti proti Bivaku I v Gruntovnici. Preden zavije steza s prodov na levo v hudourniško grapo, zavijemo desno iz nje na široko z rušjem obraslo hrbtišče, ki se porazgubi šele v pečevju pod Rakovo špico. Po plaznici na hrbtišču na levo gor ob grapi skozi pritlikavo bukovje in više gori po ruševju. Naprej preko strmega, s travo poraslega skrotja, dokler se teren nekoliko ne položi. Tu s hrbtišča preideš v grapo, v kateri so krajši pragovi. Ko se grapa deltasto razčleni in razgubi v lažjem pečevju in prodišču pod ostenjem med Rakovo špico in Rogljico, prečiš na levo po gredi tik pod steno do male prodnate krnice v vpadnici Rakove špice (iz Gruntovnice 2½ ure).
Opis: vstop čez kratko strmo drnasto stenico in na greben, ki se začenja desno spodaj v zagruščeni krnici. Na levo po grebenskem robu čez pečevje in skozi nekaj kaminov. V višini spodnjega konca visoke vdolbine v steni na desni strani desno proti njej, nato po kaminu nazaj na greben. Pod gladkimi prevesnimi žmulami prečnica levo in po gladki, navpični, zgoraj prevesni poklini (30 m) navzgor (kk), pod preveso težavna prečnica desno navzgor na izpostavljen pomol. Prečnica desno okoli roba in naprej do prodnate kadunje pod navpičnim, zgoraj s preveso zaprtim, plitvim žlebom. Ta razdrapani žleb tvori edini prehod v sicer nepristopnih prevesah. Z grušča levo preko skale pod prevesno žmulo v prevesno poklino, ki jo tvori žmula na desni z gladko platjo na levi. Po poklini nad preveso. Po žlebu z dvema prevesnima trebuhoma na stojišče. Dalje v navpični poklini (podaljšek žleba, ki se izplitvi in izgine v prevesah). Nato pod prevesami prestop levo v prečnico (višina žleba do tu okoli 35 m). Prečnica v levo (V), prestop na ozko, sipasto poličko. Plazenje po polički levo okoli roba in navzgor po položnejših pečeh do majhne gredine (možic). Levo nekoliko navzdol v majhno kadunjo, po navpičnem kaminu 8 m na razdrto, založeno polico sredi gladkih, navpičnih plati. Po polici nekaj metrov levo in po navpični poklini (10 m, zgoraj prevesa, kk) na majhno visečo gredino. Desno po stopničastem kaminu (40 m) navzgor, zgoraj čez preveso (V) in po skrotju lahko na prodišče v vznožju razčlenjene in lažje zgornje tretjine stene. Po desni razdrti kaminasti grapi (tik levo vršne stene) do mokrih preves. Levo na rebro in po kaminu okoli 10 m vkreber. Prečnica desno v prvotno grapo, ki se razcepi. V desni rokav in v zelo drobljivi pečini na glavni greben v prvo škrbino levo (30 m severno od vrha).
Ocena: težavnostna stopnja IV, v srednjem delu več mest V. Za ta del so značilne gladke, strme plati, za zgornji del pa razčlenjeno in krušljivo pečevje. Višina stene 600 m, čas plezanja 6 ur.
Sestop: a) preko Škrlatičnih gred, glej št. 38. b) z vrha po zaprodenih plateh in pragovih proti jugovzhodu navzdol na zaznamovano pot ½ ure, po njej 1¾ ure do Aljaževega doma v Vratih ali dobre 4 ure preko Kriške stene v Krnico.

ZAPADNA STENA (sl. 20)

40 ARIHOVA SMER

Plezali dne 19. septembra 1943 Miha Arih, Maks Dimnik in Janez Krušic. [PV, 46, 21.]
Dostop: kot pri smeri št. 39.
Opis: vstop po ozkem, na desno navzgor vodečem skalnatem rebru, dalje v kamin in nato po njem na desno na zglajene položne plošče (malo oprimkov) do globokega kamina, ki je zarezan prav do grebena. Po kaminu, ki je gladek in navpičen (trenje) kakih 30 m do lope (možic) zaprte s streho. Prestop iz nje na plošče v desno do stojišča (5 m). Tu klin za prečenje v tegu vrvi preko gladkih plošč nazaj v kamin (V) nad lopo. Po kaminu 10 m do druge večje lope (možic z imeni), ker je kamin nad njo prevesen, na njegov mejni rob (neznatni oprimki, k). Po gredi levo za dolžino vrvi laže do sedelca v rebru in preko njega 3 m navzgor na zračen pomol (izpostavljeno, stena prepadna do prodišča). Naprej preko 10 do 15 m navpične stopnje, ki je izredno krušljiva in izpostavljena (2 k, V+), na krušljivo poličko in po njej na desno do stojišča. Od tod približno 10 m navzgor do boljšega varovališča na sistem gred, ki v spodnjem delu prečijo skoraj vso steno. Nad gredami se izoblikuje iz stene steber piramidaste oblike, na njegovi desni strani se nadaljuje naš kamin, ki smo ga zapustili ob drugi lopi. Za dolžino vrvi z gred po kaminu ni mogoče (prevese), zato po stožcu, ki deli kamin v dva kraka. Preko žmulaste prevese (2 k) nekaj metrov proti desni in nato naravnost na vrh stožca (V), kjer je na polički dober blok za varovanje, dalje po kaminu, ki je prevesen in brez razčlemb, izredno težavno gvozdenje do votline (20 m), nad katero se kamin zelo zoži, zato plezaš po njem čim bolj na zunanji strani. Kamin zapira zgoraj zagvozdena skala (trdna), katero prekobališ, opirajoč se v kaminski steni. Tu se kamin razdeli, desni krak je za dolžino vrvi gladek, nepreplezljiv, levi se pa pretvori v krušljivo grapo, ki se po 30 m konča v sedlu.
S sedla naravnost gor nemogoče (žmulaste prevese), zato prečnica (VI) v desni kamin. Vmes je gladka, trebušasta stena brez oprimkov z ozko vodoravno poličko, dolgo približno 10 m. Prečenje na ročnih oporah, klin je zabit nad začetkom prečnice in v sredini. Dalje varovališče nad zagvozdeno skalo v kaminu. Nekaj metrov po kaminu, dokler se ta zopet ne prevesi, zato na levo v strmo steno (kakih 10 m, kk), v kateri je kratka žmula brez oprimkov (V). Od tod nekaj metrov po ozki krušljivi polički nazaj v kamin in za dolžino vrvi po njem do izstopa na greben. Nato po grebenu preko pragov v 20 minutah na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti V+, zgornji del stene izpostavljen in krušljiv, višina 600 m, čas plezanja 6 do 8 ur.
Sestop: kakor pri smeri št. 38 in 39.

ROGLJICA (ca 2570 m)

Najvišji vrh v skalnem hrbtu nad Krnico do zadnjih odrastkov nad Vrati se imenuje Dolkova špica (2582 m). Kranjskogorci pa imenujejo rogljast, nekotiran vrh med Rakovo Špico in Dovškim Gamzovcem (2440 m), ki navpično in gladko pada v Krnico, Rogljico.
S svojim izrazitim stolpastim vrhom daje Rogljica celotni Škrlatični skupini lepo estetsko obeležje in privlačnost. Te stene stoje nekoliko odmaknjene od osrednjega alpinističnega udejstvovanja, čeprav tega njih elegantno ostenje ne zasluži.

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 20)

Prvi vzpon preko severozapadne stene (v zapadnem delu) izvedla 5. do 7. julija 1933 Pavla Jesihova in Jože Lipovec. (Reg. ÖAZ, 36, 130.)

41 OSREDNJI STEBER

Plezali Miha Arih, Janez Brojan in Maks Dimnik 26. julija 1940. (PV, 46, 11.)
Dostop: kot pri vzponu št. 39.
Opis: vstop po ozkem, stopničastem, v desno vodečem rebru. Dalje po lažjem pečevju do zložnega kamina, ki privede na zglajene, nerazčlenjene plošče (45 stopinj naklonine). Težavno prečenje v desno. Do sem skupna smer z zapadno smerjo v Rakovi špici. Dalje proti desni je skalovje dobro razčlenjeno in privede v grapo, vrezano na levi strani stebra Rogljice. Po njej navzgor (dobro gvozdenje). Pri prvi možnosti (najnižja polica) dolga, nekoliko poševno proti desni vodeča prečnica v majhno sedelce na robu stebra. Dalje na levi strani raza, preko 4 do 6 m visokega previsa (k). Po dobri skali preideš raz na desno po poševni polici, ki se konča pod zračnim kaminom. Po njem za dolžino vrvi (masivni, dobri oprimki) spet na raz, katerega prečiš desno preko krhke, luskaste plošče, nekaj metrov navzdol na zaprodeno gredo (izpostavljeno). Greda se konča v votlini desnega neprehodnega kamina (dobro varovališče). Od tod raztežaj (V, naporno) po navpičnem, levem kaminu oz. zajedi (kk) do preves (varovalni klin). Pod prevesami levo preko nosu in zračnega pomola na prodnato gredo. Čez kratko stopnjo in po razčlenjenem terenu do široke, prodnate kotanje v vznožju velikega, krivega kamina, ki je dobro viden iz doline. Iz kamina prideš po poševni, zgoraj zaprti gredi na pomol v razu. Naravnost navzgor v navpično, nerazčlenjeno, okoli 6 do 8 metrov visoko zajedo (V, izpostavljeno), v majhno kadunjo. Po krušljivem kaminu in poševni gredi na desni rob ter po kratkem kaminčku na zračen pomol (rama, možic z imeni). Dalje čez kratko krušljivo stopnjo do zgornje odprtine naravnega okna. V plitev kaminček in prestop preko oble prevese ter nekaj stopničastih gred do varovališča, po majhnem kaminskem pragu (luska) in po poševni zaprodeni gredi, ki privede prav na raz. Od tod po razritih vršnih rogljih na vrh Rogljice.
Ocena: težavnostna stopnja IV z mesti V, pečina večinoma masivna, višina stebra 600 m, čas plezanja 4 do 6 ur.
Sestop: glej sestop št. 38 in 39.

RAZOR (2601 m)

Po svoji obliki spada Razor med najbolj razčlenjene gore naših Alp. Brez števila je prehodov v njegovih razoranih stenah, ki jih pošilja skoraj na vse strani. Alpinistično je najbolj obdelana severna stena nad Krnico, ki nudi tudi pozimi zanimivo turo. Zelo malo pa je znano strmo in gladko ostenje proti Trenti, kjer bi se nemara našla še marsikatera lepa alpinistična rešitev.

SEVERNA STENA (sl. 21)

Prvi vzpon preko severne stene (v vzhodnem delu) izvedla 1. julija 1888 Andrej Komac in Julij Kugy. (NA, 115. Ht, 303.)

42 CENTRALNA SMER

Prvi plezali 4. avgusta 1924 Klement Jug, Janez Kveder in Albin Torelli. (NA, 115. PV, 24.)
Dostop: iz koče v Krnici po poti proti Kriški steni, nato desno po grušču do podnožja stene, 1½ ure.
Opis: vstop na najnižjem mestu stene. Desno preko travnatih vesin in nato po velikem žlebu v sredi stene. Iz njega na škrbino med Cerkvenim stolpom in glavnim masivom ter dalje po grebenu na vrh Razorja.
Ocena: težavnostna stopnja II, kako mesto III, stena je zelo razčlenjena ter nudi številne možnosti prehoda, visoka je 800 m, čas plezanja: 3-5 ur.
Sestop: Z vrha po markirani poti v Pogačnikov dom (1 uro), ali pa po markirani poti preko zapadne stene in po pobočjih Prisojnika na Vršič (4 ure).

PRISOJNIK

Prisojnik je v primeru s skalno gmoto Razorja, ki je enotna, strnjena v en sam vrh, močno raztrgan in iztegnjen. Iz te, mogoče najrazsežnejše gore v Julijskih Alpah, izstopata dva docela samostojna vrhova, ločena po dolgem in nasekanem grebenu: Zadnji Prisojnik (2392 m) in glavni vrh Prisojnika (2547 m).

ZADNJI PRISOJNIK (2392 m)

VZHODNA STENA (sl. 22)

43 SMER PO ZGORNJI POLICI

Plezala Uroš Župančič in Dušan Klepec, 3. oktobra 1937. (PV, 38, 66.)
Vstop pod rdečimi vesinami v levem delu stene v izpran žlambor, ki privede na polico. Po njej na krušljivo glavo. Dalje desno navzgor po pečeh do kamina. Po njem ali po njegovi desni strani do vrha. Višina smeri 550 m, mestoma IV.

44 CENTRALNA SMER

Prva plezala Rado Kočevar in Marjan Perko 26. in 27. avgusta 1950. (Reg. PV, 52, 172.)
Dostop: iz koče v Krnici po poti proti Kriški steni (15 minut), nato desno po meleh proti Škrbini do vzhodne stene Zadnjega Prisojnika, 1½ ure.
Opis: vzhodno steno režejo tri police od leve proti desni navzgor. Vstop po prvi polici v vpadnici vrha. Po tej 120 m, nato prestop levo (IV) preko gladkih plati na dobro stojišče (možic). Od tu naravnost navzgor eno vrvno dolžino na majhno stojišče pod previsnim kaminčkom. Dalje v kaminček in iz njega desno pod preveso. Preko prevese s pomočjo klinov in dalje na slabo stojišče (VI, klini slabo prijemljejo, k). Levo okoli skalnega robička in po slabo izraženi poklini 3 m navzgor. Sledi prečenje pod streho (k, VI) v dno majhnega kaminčka. Po kaminčku 8 m navzgor, nato 2 m levo in zopet navpično v smeri dveh markantnih blokov (kk). Na vrhu dobro stojišče. Dalje levo na zeleno stojišče (k). Še nekaj metrov levo, potem navzgor (luske, krušljivo). Težaven prestop v kamin (k). Po kaminu dalje na dobro stojišče. Po udobni polici desno do ozkega kamina. Po njem 20 m navzgor, preko majhne lope. Ko se kamin razširi, desno v steno. Sledi prečenje na desno v tegu vrvi (k). Sedaj po žlebastem sistemu okoli 2 raztežaja na drugo veliko polico. Od tu dalje v kamin, ki reže ta del stene. Prestop v kamin VI-, nato laže. V zgornjem delu se stena položi in omogoča več variant do vrha.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti VI-, višina stene 700 m, čas plezanja 8 do 10 ur.
Sestop: po poti na Vršič - Jubilejna pot, 1½ ure.

45 SMER PO SPODNJI POLICI

Prva plezala Lev Baebler in Uroš Župančič 29. avgusta 1937. (PV, 38, 66.)
Vstop kot pri smeri št. 44. Po polici preko drnastega hrbta in poči na viseče plošče. V dno kamina in navzgor, po počen in zagatah na greben med grebenska stolpa. Višina smeri 400 m, mestoma III.

PRISOJNIK (2547 m)

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 23)

46 HUDIČEV STEBER

Prva plezala dne 9. julija 1936 Leo Baebler in Uroš Župančič. (PV, 37, 280.)
Dostop: iz Mihovega doma po Hanzovi poti na snežišče nad slapom in po njem do stolpa, dobri 2 uri.
Opis: vstop s snega v bele plošče (k), ki so presekane s plitvimi, pokončnimi počmi, 30 m desno od stebrovega raza. Nekaj metrov naravnost navzgor do prevesne, preperele poči. Prečenje pod preveso nekaj metrov v desno na njen rob. Dalje izpostavljen prestop preko gladke plati, ki se takoj spodaj prelomi in spušča v črnih, neprehodnih prevesah na snežišče. Iz žleba proti levi navzgor, skozi krušljiv kamin na luskast raz stolpa. Od tu navpično navzgor 2 raztežaja (kk, V-) na krušljivo, nagnjeno, majhno teraso, s katere se desno ob razu dvigne kamin. Po njem na drnasto poličico (možic). Nato v poklino in desno ob razu ter na glavo v stebru. Z glave levo poševno navzgor (travnati žlebiči), nato navpično do nakazane police pod previsi. Prečnica levo na slabo varovališče na gladki plošči. Teren nad teboj se nekoliko položi. Po žlebiču 10 m navzgor do klina ter prestop v desno na silno drobljivo poličko. Za rob ter po masivni skali nekaj metrov navzgor, nato zopet desno pod značilne iz doline vidne kamine. Več raztežajev v smeri kaminov do gruščastega korita. Kamini nad teboj rdeči in previsni. Zato levo na raz kaminov ter navzgor v »dimnik« (gladek preduh). Skozenj in na vrh Hudičevega stolpa.
Ocena: težavnostna stopnja IV, mestoma V-, za spodnjo četrtino smeri je značilna gladka in strma skala, srednji del je krušljiv. Zelo zanimiv je izstop. Višina stene nekaj čez 400 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: s stolpa po grebenčku na Hanzovo pot (5 minut) in po njej v Mihov dom, 2 uri.

MOJSTROVKA

Nekaj nad 300 do 400 metrov visok lok sten amfiteatralno obkroža kupolasto glavo Male Mojstrovke. Skupaj z ostenjem Velike Mojstrovke tvori idealni začetek monolitnega zidu, ki se skoraj brez presledka nadaljuje preko Travnika in stopnjuje svojo veličino prav do Škrbine nad Jalovčevim ozebnikom. Razčlenjenost, ki je še značilna za severno steno Male Mojstrovke, proti zahodu hitro popušča in se v Veliki Mojstrovki skoraj domala porazgubi. Profil Travniških sten in ostenja Šit pa že kaže izbrušeno linijo in izredno prepadnost. Idealen svet za moderno plezalno udejstvovanje!

MALA MOJSTROVKA (2332 m)

SEVERNA STENA (sl. 24)

47 SMER PO KAMINIH

Prva plezala 20. julija 1914 Oskar in Paul Kaltenegger. (NA, 128. Ht, 293.)
Dostop: z Vršiča po Hanzovi poti, ki pelje na Malo Mojstrovko. Pod steno desno h kaminu, ¾ ure.
Opis: po snežišču v kamine in dalje pod ozek 8-metrski kamin. Preko njega in dalje kakih 7 raztežajev na prodišče, stik s smerjo po razu. Mokri kotanji v kaminih se izogneš po kratki prečnici levo. Sledi izstopni kamin, dolg okoli 35 m. Oprimki dobri, proti vrhu izpostavljeno. Izstop na prodišče, nad prodiščem možic in dalje levo po grapi na nadelano pot preko severne stene.
Ocena: težavnostna stopnja III, mestoma IV, lepi, izraziti kamini, višina stene 300 m, 2 do 3 ure.
Sestop: po nadelani poti na Vršič, ¾ ure.

48 SEVERNI RAZ (ob kaminih)

Prva plezala Hintsteiner in O. Malnitz 1. avgusta 1926. (NA, 129. Ht, 295.)
Dostop: glej smer št. 47.
Opis: naporen vstop po zajedi nad travnatim grebenom, nato levo po razpoki v lažji svet. Vstop možen tudi naravnost, kak raztežaj levo od zajede. 7 do 8 raztežajev lahko kvišku, dokler se raz ne zoži v rez. Tu možen izstop skozi smer po kaminih. Po razu čez prislonjeno lusko in približno 10 m navzgor, nato nekaj metrov izpostavljeno desno in kvišku na polico. Od prislonjene luske do police je kakih 40 m. Levo po polici okoli roba (možic, izstop smeri skozi kamine) in dalje levo po grapi na nadelano pot.
Ocena: težavnostna stopnja III, mestoma IV, višina 300 m, čas plezanja 2 do 3 ure, kratko, a prijetno plezanje.
Sestop: glej smer št. 47.

49 ZAPADNA SMER (po zapadnem razu)

Prvi plezali Joža Čop, Pavla Jesihova, Danilo Martelanc in Stane Tominšek 7. avgusta 1927, Opisana smer je varianta originalne smeri in poteka po razu (Miha Potočnik in Stane Tominšek 1928). (NA, 129.)
Dostop: pod severno steno kot pri smeri št. 47. Dalje po prodnatem strožcu in po žlebu do škrbine med steno Mojstrovke in na sever, proti Slemenu pomaknjenem, izrazitem piramidastem vršičem. 1¾ ure.
Opis: po rezi v steno in raztežaj rahlo desno proti razu. Naporno in izpostavljeno po ozki polički okoli raza in lahko 2 do 3 raztežaje desno ob razu navzgor (možic, klin z obročkom). Nekaj metrov levo navzdol preko raza v severozapadno steno in zanimivo, 3 do 4 raztežaje preko bolvanov, votlin in kaminov na rob. Po nadelani poti na vrh. V spodnjem delu stene je izpostavljeno prečnico v desno (IV) mogoče obiti po zelo dolgi prečnici po polici v levo. Nadaljnja smer poteka v tem primeru po severozapadni steni. Od možica v sredi stene je nadaljnji vzpon možen tudi naravnost, po desni strani raza.
Ocena: težavnostna stopnja III z mesti IV, prijetno in zanimivo plezanje v nekaj čez 300 m visoki steni, čas plezanja 2 do 3 ure.
Sestop: glej smer št. 47.

Zapadni raz Male Mojstrovke

Foto dr. S. Tominšek

VELIKA MOJSTROVKA (2369 m)

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 25)

50 SMER DEBELAKOVE

Prvi plezali dne 10. julija 1932 Mira-Marko Debelakova, Edo Deržaj, Sergej Černivec in Živko Šumer. (PV, 34, 22.)
Dostop: z Vršiča po poti na Sleme. S Slemena levo navzdol na melišča pod stenami. Preko njih desno na gruščnato vesino, ki reže spodnji rob stene - po njej vodi stara lovska pot, 1½ ure.
Opis: vstop na levi strani gruščnate vesine, navzgor po lažjih kaminih do belih žmul, ki preprezajo prvo tretjino stene. V obliki zanke jih obplezaš na levi in po navpični steni do police. Dalje po lepi in strmi skali navzgor okoli 80 m (mestoma IV) do gruščnate terase. Po njej navzgor, nato levo po sistemu polic in lažjem terenu v smeri večje kotanje (levo velika votlina). Iz kotanje čez krušljiv prag v grapo, po njej nekaj metrov, nato desno v mejni raz grape. Po razu dalje do roba stene.
Ocena: težavnostna stopnja IV z mesti IV+. Naravni prehodi presenečajo v gladkem in navpičnem zidu, višina stene 450 m, čas plezanja 4 do 5 ur.
Sestop: po grebenih proti Mali Mojstrovki in po zaznamovani poti na Vršič, 2 uri.

51 KAMINSKA SMER

Prva plezala Uroš Župančič in Leo Baebler 24. septembra 1934. (PV, 35, 13.)
Dostop: glej smer št. 50.
Opis: vstop kot pri smeri št. 50. Nekaj raztežajev po lahkem svetu, nato prečnica v desno do grebenčka. Po njem navzgor in v žleb, ki privede v kamin. Na vrhu prečnica v desno in preko drugega žleba proti luknji, dobro vidni iz doline. Desno od luknje v kamine in poči ter po polici kakih 10 m desno v dno vrhnjega kamina. Preko preves v njem in preko bolvana, ki zapira izstop, na rob stene.
Ocena: težavnostna stopnja IV z več mesti V-, predvsem zaradi prevesnih, mokrih in algastih skokov v zgornjem kaminu, višina stene 450 m, čas plezanja 4 do 5 ur.
Sestop: glej smer št. 50.

TRAVNIK (2379 m)

Severna stena Travnika je kričeče nasprotje travnatih vesin in melišč, ki se zložno spuščajo na njegovi južni strani. Markantna stena se zaradi svoje vertikalnosti, edinstvene in odkrite formacije skladov upravičeno ponaša s primatom med sovrstnicami v Julijskih in Savinjskih Alpah.

SEVERNA STENA (sl. 26, 27)

Prvi vzpon preko severne stene (v zapadnem delu) izvedel l. 1911 Klodvik Tschada. (NA, 89. Ht, 292.)

52 SEVEROVZHODNI RAZ

Prva plezala 20. septembra 1934 Lev Baebler in Uroš Župančič. (PV, 35, 10.)
Dostop: glej smer št. 53.
Opis: vstop okoli 25 m desno od prvega skoka v grapi (v votlini levo od vstopa možic). S snega (tudi poleti) vstopiš v strmo ploščo. Po njej 3 m naravnost, nato prečnica proti desni okoli roba in naravnost navzgor do stojišča - 40 m. Še malo navzgor (3 m), nato prečimo nazaj proti levi v žleb. Še dalje proti levi poševno navzgor do roba grape. Naravnost navzgor po žlebu (kamin). Nato čez previs, dalje po ploščah do zagruščenega korita. Od tu levo preko previsa (tako imenovani trojni previs) na udobno polico. Po njej desno proti razu ter dalje po njem. Približno 200 m pod vrhom umik levo za 20 m ter po previsni zajedi zopet v lahek teren do vrha.
Ocena: težavnostna stopnja vstop V-, ostala smer III, mestoma IV. Višina raza 700 m, čas plezanja 5 ur.
Sestop: glej smer št. 53.

53 SMER PO ZAJEDI (glej skico!)

Prva plezala Mitja Kilar in Igor Levstek 23. julija 1953. (PV, 53, 737.)
Dostop: iz Tamarja po poti proti Slemenu. Ko pot zavije proti levi, še naprej desno po grapi do njenega konca, tu levo na nekakšen travnat grebenček. Po njem in levo po grušču preko grape na drugi breg. Po grušču do snega. Z najvišjega konca v zasnežen žleb, po njem do konca in levo do strmega, žlebastega odstavka levo pod Travnikovim razom. Preko njega in desno pod raz. Po polici pod steno, desno do druge velike votline, 2½ ure.
Opis: vstop na desni strani votline, preko majhnega previsa, po polički levo ter preko belih plati (40 m). Nad teboj navpična, temnosiva stena. Po njej naravnost navzgor po slabo izraženem sistemu razčlemb (80 m, V, 4 k), do vznožja velike, iz doline vidne zajede (točka K na skici), ki se vleče navzgor preko vse stene. Po zajedi navzgor (VI-, 30 m, previsni odstavki, 6 k), nato prestop levo na udobno ploščad. Votlina (L, možic). Na desni strani votline preko previsa navzgor (3 m, živa lestev, k). Od tu prečnica desno do klina (7 m). Nato še vedno poševno desno navzgor do slabega stojišča (20 m, k, nad teboj drobna, navpična poč). Po drobni polički proti levi (V-), dokler se ta ne izgubi v steni (10 m), nekoliko navzgor ter tvegana prečnica na desno preko plati (V+, k) do drobne lašte, ki vodi desno navzgor (k, stojišče). Po lašti do previsa (V, k), preko njega, nekoliko navzgor ter po trdni skali poševno proti desni v poč (V-, 2 k), ta se razširi v kamin. Po kaminu (20 m, gvozdenje) do previsne zapore (2 k, varovališče). Zaporo premagaš na desni strani (2 k), nato po zajedi navpično navzgor (40 m). Ta se konča z majhno glavico na desni, konec težav (M). Nekaj metrov desno navzdol po žlebu, nato 30 m navzgor do klina. Po silno drobljivi polički 10 m desno okrog roba ter po strmi steni navzgor na široko polico (tu možen prehod 30 m desno navzdol v Aschenbrennerjevo smer). Po polici 20 m levo navzgor pod navpično zajedo, po njej ter desno poševno navzgor na drugo polico, ki pelje na raz. Nato v smeri velikega žleba proti vrhu.
Ocena: težavnostna stopnja V z več raztežaji V+ in VI-, skala solidna, značilno za prvi 2/3 smeri je neprestano napeto, v glavnem prosto plezanje, stena visoka nekaj čez 700 m, čas plezanja 8 do 10 ur.
Sestop: a) najugodnejši sestop je na Vršič: z vrha ob grebenu proti vzhodu navzdol do prve, neizrazite škrbine (izstop Travnikove grape) 5 do 10 minut, nato po strmi, gruščnati grapi na južni strani navzdol do prostranih prodišč, ki jih je treba prečiti proti vzhodu do škrbine, preko katere vodi stara, slabo markirana steza do poti preko Malih Vratc, po njej na Vršič. 2 do 3 ure.
b) po grebenu na Veliko in Malo Mojstrovko, od koder vodi zaznamovana pot preko severne stene na Sleme in v Tamar, 2¾ do 3½ ure.
c) po južnem pobočju Travnika in Šit k Škrbini nad Jalovčevim ozebnikom. Po delno zavarovani poti v Ozebnik in po snegu in poti v Tamar, najmanj priporočljiv sestop, dobre 3½ ure.

54 ASCHENBRENNERJEVA SMER (glej skico!)

Prva preplezala dne 25. in 26. junija 1934 Paul Aschenbrenner in Herman Tiefenbrunner. (Bg, 35, 297. ÖAZ, 36, 130. PV, 49, 129.)
Dostop: iz koče kot pri vzponu št. 53 na travnat grebenček. Z njega desno preko grušča (do avgusta navadno sneg) v izrazit ozebnik. Če ni snega, obplezaš ozebnik na desni strani, nato po strmem, drobljivem svetu navzgor do stene, 2 uri.
Opis: vstop 150 m pod velikim črnorumenim previsom, levo od vpadnice vrha. Po desnem delu strme in težavne stene do omenjenega previsa. Pod previsom majhno prodišče. Navzdol po majhnem, krušljivem žlebu okrog 8 m, nato na levo do velike lope (možic s podpisi). Iz lope vodoravna, kočljiva in težavna prečnica v levo do vrste širših polic. S konca polic nekaj metrov navzgor in zopet težavno prečenje na levo v kamin (klin z obročkom). Po kaminu do njegovega strehastega konca (dobrih 40 do 45 m). Iz kamina na njegovi desni strani prestop v steno. Nekaj metrov na desno navzgor. Nato težavna prečnica vodoravno na levo nad kamin do majhnega, dobrega koritastega stojišča (tu se odcepi Debeljakova varianta).
Od tu vodoravno desno do dveh razhajajočih se poči - vilice (točka A na skici). Po desni poči (VI) do majhne glavice (k), dalje na levi navpično navzgor za cel raztežaj. Od slabega stojišča preko plati na desno do dobre poči (B). Po njej težavno (V+) navzgor (kk) do majhnega stojišča (k). Zopet malo vodoravno na desno do poči, nekaj metrov po njej do klina, preko roba prestop na desno v navpično steno (C) z drobnimi oprimki in navzgor (VI) do
boljšega stojišča (orlovsko stojišče, k). Proti desni 40 m navzgor do 4-metrske strehe (slabo stojišče). Pod streho nekaj metrov levo navzgor in po strmi steni navzgor do slabega stojišča (k). Okrog 3 m na desno do odpočene luske, ki edina omogoči vstop v gladko, veliko, navpično ploščo v obliki pravokotnika. Z vrha luske težavno v steno, le male zareze služijo za oprimke. Nato lestvica klinov do majhne strehe (D). Preko nje (VI, najtežje mesto) in dalje do lope (kk). Iz lope pod velikimi strehami 1 raztežaj poševno levo navzgor po nakazani polici na krušljivo stojišče (E) (tu se priključi Debeljakova varianta) in še dalje en raztežaj do stojišča, nekaj metrov bolj levo od kota v steni. Zdaj desno poševno navzgor 5 m v dno kotanje. Konec najtežjega dela stene.
Od tu 3 raztežaje levo poševno navzgor (mestoma IV) po gladki polici, ki se konča pod velikim žlebom, ki prereže gornji del stene. Po kaminih in žlebovih (mestoma III) kakih 400 m na rob stene - vrh Travnika.
Ocena: težavnostna stopnja VI, v osrednjem, skrajno težavnem delu je skala odlična in nepopustljiva v navpični naklonini. Poleg Variante najtežja smer v Julijcih. Višina stene 900 m, čas plezanja 10 do 12 ur.
Sestop: glej smer št. 53.

54a DEBELJAKOVA VARIANTA (glej skico!)

Plezala dne 5. avgusta 1950 Ciril Debeljak in Marjan Perko. (PV, 51, 213; 53, 737.)
Dostop: kot pri smeri št. 54.
Opis: vstop kot pri smeri št. 54 ter po tej smeri do koritastega stojišča pod vilicami. Tu še levo dalje ter po dveh počeh oblike črke Y na lusko. Po strmi steni (točka F na skici) navzgor do belih plati (30 m, kk, VI-), preko njih in levo do druge luske (G) (VI). Od tu gre smer po razčlembah, ki se vlečejo proti desni (»štengce«). Z luske v navpično poč, po njej do vrha in desno do koritastega stojišča. Čez previs (H) (k) v navpično poč (VI) ter po njej okoli 10 m. Nato zopet desno po nekoliko lažjem svetu do majhnega stojišča (k). 6 m navpično navzgor v oporni drži, nato desno poševno navzgor 5 do 6 m ter v oporno poč v obliki črke Z (I). Po počeh naravnost navzgor kakih 60 m do klina. Težaven prestop navzgor do drugega klina in izstop iz poči v gladke plošče na desni (k). Nad teboj previs, v katerega se zajeda poč. Pod počjo je odpočena skala. Preko poči (J) (2 k, pazljivost, VI) v luknjo pod velikimi strehami (»bunker«). Od tu dalje po Aschenbrennerjevi smeri proti levi.
Ocena: težavnostna stopnja VI, v kombinaciji z Aschenbrennerjevo smerjo najtežja smer v Julijskih Alpah. Višina Variante 300 m, v celoti stena visoka 900 m, čas plezanja 10 do 13 ur.
Sestop: glej vzpon št. 53.

55 SMER JESIH-LIPOVEC

Prva plezala 11. in 12. avgusta 1932 Pavla Jesihova in Joža Lipovec. (PV, 33, 241.)
Dostop: kot pri smeri št. 54. Pod steno desno na značilno zeleno glavo, ki je s steno povezana z grebenčkom. Dobri 2 uri.
Opis: vstop z grebenčka. Po strmi steni do odpočenega bolvana in po gladki zajedi do lažjega terena. Po njem navzgor do rušja, pod njim desno in po odprti poklini zopet na raz stolpa (k za varovališče). Proti desni 10 m navzgor pod izrazito, ozko poč v črni, navpični skali (izredno slabo varovališče, k). Po poči (VI-) kakih 20 m do boljšega terena (2k). Desno v majhno grapo in po njej 40 m navzgor. Po položnem svetu v široko, navpično grapo. Po njej (gladki skoki (IV)) do razcepa. Po desnem rokavu (rdeč, krušljiv) ob majhnem oknu desno navzgor na krušljiv grebenček. Nato takoj levo po polički (20 m) in po razčlenjenem, strmem terenu navzgor v poč med steno in odkrhnjeno lusko. Preko nekaj krušljivih skokov desno na greben (možic). Po lahkem svetu nekaj raztežajev navzgor do širše ploščadi na levi. Nato iz gladke stene preko prevese (V-, kk) v poč. Po njej do stojišča. Od tu raztežaj levo na gladko ploščo. Po lahkem svetu na desni vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV, mestoma V z mestom VI-. Orientacijsko zahtevna tura v mestoma trdni, večkrat pa drobljivi pečini. Najznačilnejše mesto je poševna poč v prvi tretjini stene. Višina dobrih 800 m, čas plezanja 6 do 8 ur.
Sestop: glej smer št. 53.

ŠITE (2234 m)

Naravni »kitajski zid« z nekaj čez dva tisoč metrov visokim stolpom, bi lahko imenovali arhitektonsko enostavno oblikovane Šite, ki pa vendar s svojo monumentalnostjo mogočno učinkujejo tudi v družbi, kjer sta Travnik in Jalovec.

SEVERNA STENA (sl. 28, 29)

Prvi vzpon preko severne stene (v zapadnem delu) izvedli Pavla Jesihova, Janez Kveder in Danilo Kante 2. avgusta 1931. (NA, 196.)

56 SMER KOČEVAR-HERLEC

Prva plezala 13. avgusta 1950 Rado Kočevar in Roman Herlec. (Reg. PV, 52, 172.)
Dostop: iz Tamarja po poti proti Jalovcu, ko zavije pot iz gozda in grmičevja, levo na grušč pod severno steno. Po grušču proti široki, gruščasti gredini, ki se vleče v vznožju stene, 1½ ure.
Opis: vstop v začetku omenjene gredine (skrajno levi rob). V smeri gladke zajede, ki jo zapira velika streha (mestoma trava, 2 raztežaja). Pod streho desno na ploščad (k). Od tu nekaj metrov desno in navpično navzgor po strmi, a dovolj razčlenjeni steni (3 raztežaje, kk). Stena se polagoma nagne in prehaja v velikansko kotanjo (tu odcep direktne smeri, ki zavije desno). Z levega robu kotanje po lažjem terenu proti levi do markantnega grebena. Po njem nekaj raztežajev do značilne strme stopnje, pod katero je velika gruščnata polica. V kotu pod polico je 50 m visok in ozek kamin, ki omogoča prehod. Težaven je vstop v kamin (kk). Nad kaminom po lažjem svetu v glavnem naravnost proti vrhu. Razen kratke stenice ni več težav in je možen izstop v več variantah.
Ocena: težavnostna stopnja IV, mestoma V- v spodnjem delu, višina stene 700 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: z roba po strmih travnatih vesinah navzdol do bolvanov in desno h kotanji pod Travnikovo škrbino. Navzgor do nje in po slabo markirani in zavarovani poti v Jalovčev ozebnik in na pot do koče v Tamarju 2½ ure.

57 DIREKTNA SMER

Prva plezala avgusta 1951 France Avčin in Daro Dolar. (Reg. PV, 52, 298.)
Dostop: kot pri smeri št. 56.
Opis: vstop kot pri smeri št. 56. Po tej smeri v kotanjo, v začetku grape z mokrimi in gladkimi platmi. Po grapi skoraj do konca in po krušljivi travnati gredi desno na raz. Po razu kako dolžino vrvi do zajede, desno od slabo izraženega stolpa. Sprva nekaj metrov desno od zajede, nato po njej do vrha stolpa. Dve dolžini vrvi desno navzgor po ploščatem terenu v smeri plitvega ozkega žleba, nato naravnost navzgor in skozi kratek kamin na udobno stojišče. Tri metre težko navpično navzgor v strmo zajedo oz. nekak žleb. V njegovem območju kake tri raztežaje navzgor. Teren je zelo strm in drobljiv, klini slabo prijemljejo. Teren te obrne v desno proti ozki škrbini v grebenu. Levo naravnost navzgor čez težavno preveso v lažji svet. Pol dolžine vrvi po skrotju do grebena, za katerim leži v globoki grapi sneg (njegov konec viden iz doline, možic). Od tod tri raztežaje po strmi, široki, ploščati polici, dobro vidni iz doline, poševno v levo navzgor do grede pod ozkim, navpičnim kaminom. Nerodno skozenj in v lažji teren. Še pol raztežaja in stopiš za skalno ograjo tik pod vrhom (možic).
Ocena: težavnostna stopnja IV+ s precej mesti V- in nekaj V+. Smer je večinoma zelo napeta. Stojišča dobra. Višina stene 700 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: glej smer št. 56.

58 SMER BELAČ-ZUPAN

Prva plezala 13. avgusta 1950 Marjan Keršič-Belač in Franc Zupan. (PV, 53, 201.)
Dostop: po poti iz Tamarja proti Jalovcu. Pri odcepu poti na Kotovo sedlo po grušču levo pod vznožje stene, 1½ ure.
Opis: vstop v vpadnici velike zajede z značilnim rumenim odlomom. Z gredine (možic) na položne plati, iz njih rahlo navzdol proti desni, po prekinjeni polički na majhno stojišče pod previsom (k). Čez previs (kk, stopne zanke) in čez več krušljivih, navpičnih odstavkov v loku proti desni navzgor v dno zajede (50 m nad vstopom). S stopnjastega dna zajede levo okrog vogala po ozki polički navzdol in nato vodoravno proti levi okoli 35 m pod votlino. Nato nekaj metrov navzgor do stojišča pod prislonjenim stebrom, po poklini navzgor 40 m na glavič (stojišče). Od tod levo čez gladko ploščo (specialen klin) in v dobro razčlenjen žleb. Po njem in levo ven na travnato stojišče, 2 m pod suhim grmičkom. S stojišča v bok stebra v plati (kk). Nato po poklinah okoli 50 m navzgor. Od tu po plateh levo v dno velike grape. Čez gladek skok na stojišče, nato čez ozek kaminček in 30 m navzgor po položnem terenu, levo 36 m čez navpičen travnat skok (kk) in po napokani steni dva raztežaja do stolpa (možic). Od tu še 50 m navzgor do velike police (možic). Od možica nekaj metrov navzdol levo za prislonjen steber in na njegov vrh; po razčlenjenem terenu 2 raztežaja do navpične pokline (kk), levo ven iz nje in še 36 m pod žleb. Po žlebu do zagvozde, nato desno ven v plati okoli 90 m. Od tu vidiš rdeč kamin na levi. Vanj, po njem čez krušljive bloke in okoli 50 m navzgor do male škrbinice. Čez previs (kk), levo na travnato polico in iz stene.
Ocena: težavnostna stopnja V, značilne za smer so gladke plati, ki jih režejo pokline. Višina stene 800 m, čas plezanja 7 do 9 ur.
Sestop: glej smer št. 53.

JALOVEC (2643 m)

Le gora tako drznih oblik, kot je Jalovec, od vseh strani impozanten, odsekan vrh, more efektno zaključiti slikovito dolino Planice, obdano s strnjeno fronto navpičnih sten Mojstrovke, Travnika in Šit ter z razbito, iznad neštetih skalnatih kulis in stolpičev dvigajočo se Visoko Ponco.

SEVEROVZHODNA STENA (sl. 30)

59 HORNOVA SMER

Prvi plezal 1. avgusta 1909 Ferdinand Horn, sam. (NA, 94. PV, 27, 5. Ht, 282. Mitt, 10, 177.)
Dostop: po poti, ki pelje iz Planice na Jalovec, do vznožja stene. 2 uri.
Opis: vstop 20 do 30 m desno od jezikastega pomola, najnižje točke stene. Okoli 50 m po razbitem svetu proti levi navzgor do strmih plati ob kaminu, vidnem iz doline. Iskaje prehodov ob njem nekaj raztežajev do police, ki vodi levo. Po njej, neroden prestop v kamin in po njem na večje prodišče (»Kegljišče«). Ob steni po grušču skoraj do vrha prodišča. Tu se stena položi, naravnost navzgor na široko, deloma nasuto polico, ki se v sistemu polic nadaljuje proti levi. Po njih 200 m, plezajoč preko strmejših odstavkov z ene police na drugo do velike votline in še dalje, dokler se zadnja polica popolnoma ne izgubi v ostenju nad ozebnikom. Na tem mestu po nekakšni zajedi (IV) dobra dva raztežaja navzgor (kk). Prevesen izstop, tako imenovani Hornov kamin, obideš v obliki zavoja na desno in nazaj na manjšo prodnato ploščad pod veliko votlino. Proti njej do konca. Tu se na desni odpre pogled proti oknu, lahko skozi na Jalovčevo streho. Po njej do skoka v strehi, na levi preko in enostavno na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja III z enim mestom IV, orientacijsko je smer nekoliko zahtevna (sistemu polic je treba slediti do konca, tu šele zavije smer navzgor). Zanimivost smeri je naravno okno, do Strehe stena visoka 400 m, čas plezanja 3 do 4 ure.
Sestop: po zaznamovani poti po severozapadnem grebenu na Kotovo sedlo ali po zaznamovani poti proti Trenti do Travnikove škrbine in z nje do prodišča ali skozi Ozebnik (sneg in led!) do Tamarja, 2 uri.

60 DIREKTNA SMER

Plezali Joža Čop, Miha Potočnik in Andrej More 8. septembra 1935. (Reg. TiS, 63.)
Po Hornovi smeri do Kegljišča. Namesto po polici levo, po kaminu navzgor na široko polico. Dalje po kaminih in počeh na Jalovčevo streho. Mestoma V, višina 200 m.

61 SEVEROVZHODNI RAZ (glej skico!)

Prvi vzpon France Ogrin in Igor Omerza dne 4. septembra 1932. Dve leti kasneje (26. septembra 1934) so E. Comici, J. Lipovec, A. Escherjeva in I. Mallijeva drugič preplezali raz v svoji varianti. Ta varianta poteka bolj direktno po razu in jo plezalci največ uporabljajo. (PM, 37, 19. TiS, 62. PV, 35, 181.)
Dostop: kot pri smeri št. 59.
Opis: vstop po Hornovi smeri ter po njej do Kegljišča (glej smer št. 59). Desno od najvišje točke terase v poklino v steni ter po njej 70 m (k, IV+) naravnost navzgor do varovališča na razu. 20 m skoraj vodoravno proti desni v lopico. (Od tu preči originalna smer še nekoliko desno in zavije nato po severni steni zopet navzgor po kaminu na raz). Lepša je Comicijeva varianta:
iz lopice levo poševno navzgor (3 k) do raza (točka A na skici), okrog njega in čez navpično mesto na boljše stojišče (V). Preko prevesne poči (4 k, V-) levo od raza in navzgor (III) v gruščnato lopico (B). Nekaj metrov levo in po krušljivi steni ob razu (IV+, 30 m) na stojišče pod izstopnim previsom. Od tod še kakih 5 m v oporni drži na bolvan (točno na razu). Z bolvana na desno 2 m in čez previs (C) (kk, VI-, naporno) kakih 10 m na viseč, krušljiv teren. Čez navpično mesto na Streho in po njej v 1 uri na vrh (navpičnim mestom se izogibaj na levo stran).
Ocena: težavnostna stopnja IV+ z več mesti V+ in enim mestom VI-, skala na najtežjih mestih odlična, mestoma tudi krušljiva, kljub plezanju po razu orientacija ni enostavna, smer znana zaradi svojega edinstvenega previsa in gladke prečnice, čas plezanja 5 do 7 ur, višina raza 200 m.
Sestop: glej smer št. 59.

62 SMER PO ZAJEDI (v Malem Jalovcu)

Prvi plezali 21. avgusta 1932 Matevž Frelih, Drago Korenini, Adi Kržan in Boris Šega. (Reg. TiS, 61.)
Smer plezanju daje navpična poklina, ki razi Mali Jalovec od tal do vrha. IV mestoma V-, višina stebra 300 m, 4 ure.

KOTOVA ŠPICA (2380 m)

je neizrazit vrh, pravzaprav le sestavni del grebena Rateških Ponc, a njeno južno, gladko steno ji lahko zavida tudi bolj pomembna in lepša Visoka Ponca.

JUŽNA STENA (sl. 31)

Prvi vzpon preko južne stene (v vzhodnem delu) izvedla avgusta 1920 Paul Kaltenegger in Kristina Roth. (NA, 96. Ht, 291.)

63 DIREKTNA SMER

Plezala 11. junija 1950 Janez Krušic in Janko Šilar. (Reg. PV, 52, 172.)
Dostop: iz Tamarja proti Jalovcu ter po poti na Kotovo sedlo, dobri 2 uri.
Opis: vstop s plaznega stožca v vpadnici kamina, preko podnožnega pečevja. V srednjem delu izpodrezan prag (III), do zaprodene terase v podnožju kamina. Težak vstopni previs (3 do 4 m, V). Zgoraj v kaminu zagvozdena skala (k), dalje po navpičnem kaminu, ki ga sestavljajo navpični odstavki z zagvozdenimi skalami. Preko vsake zagvozde je zelo težak prehod. Klini slabo prijemljejo v nerazčlenjenih plateh ali plitvih luskah, ki se odkoljejo. Za velikim bolvanom klin z leseno zagvozdo. Tu plezaš v razkoraku. Više postane kamin navpičen. Ker je na notranji strani preozek, se pleza v razkoraku zunaj. Dalje se kamin zoži, da je preozek za gvozdenje s telesom in preširok za gvozdenje z nogo. Stene so tu gladke in nerazčlenjene - V. Preko v lažji teren. Kamin se malo položi, a postane krušljiv. Preko ogromnih nagrmadenih skal sumljive trdnosti okoli 2 dolžini vrvi zelo, strmo navzgor. Od tod po zložnejšem kaminu z rahlim odklonom v levo (okoli 50 m) - na zapadni greben. Dalje še 10 do 15 m proti desni po kaminčku direktno na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV z dvema mestoma V, klini slabo prijemljejo, zagvozdeni bolvani, zgornja tretjina krušljiva, stena visoka 230 m, čas plezanja 3 do 4 ure.
Sestop: z vrha en raztežaj po grebenu proti severozahodu, nato po zahodni steni ob rebru 2 do 3 raztežaje navzdol (mestoma III), nato levo okoli rebra 40 m in lahko na Kotovo sedlo. Po poti v Tamar, dobri 2 uri.

NEKAJ LITERATURE O TRIGLAVSKEM POGORJU

Alpine Gipfelführer VIII
Der Triglav
Dr. Rudolf Roschnig 1906

Na Triglav,
v kraljestvo Zlatorogovo!
(Kažipot na Triglav)
Spisal Rudolf Badjura 1913

Na Triglav
u kraljestvo Zlatorogovo!
(kažiput)
Napisao Rudolf Badjura 1922
(To hrvatsko izdajo označuje pisec kot II. izdajo)

Führer durch die Julischen Alpen
Dr. Rudolf Roschnig 1914

Badjura:
Vodič kroz jugoslovenske Alpe
I. deo: Slovenija 1922

Carlo Chersi:
Alpi Giulie
Fascicolo 1: Tricorno 1930

Fünf Jahrhunderte Triglav
Dr. Julius Kugy 1938
Knjiga je zbirka pomembnejših razprav in člankov iz svetovne planinske literature o Triglavu.
Zastopani so tudi slovenski planinski pisatelji: Valentin Stanič, Jože Abram, dr. Miha Potočnik in M. M. Debelakova-Deržaj.

Evgen Lovšin
Planinske študije in doživetja:
v Triglavu in njegovi soseščini
1944 (druga izpopolnjena izdaja 1946)

Kronika Triglava
M. M. Debelakova-Deržaj
Namenjeno za Zbornik o Triglavu
Gore in ljudje št. 6-7-8 1947 str. 165
do Pl. V. št. 10-12 1949

KAMNIŠKE ALPE

RZENIK (1833 m)

Ostenje Rzenika je rjavo, razbrazdano pročelje nad velikim meliščem, ki sega s svojimi plazovnimi jeziki do dna Kamniške Bele. Onstran vise zložna pobočja na Dol, na sever in severozapad pa prepada niti dva tisoč metrov visoki Rzenik s petstometrskima stenama, ki z rdečkasto barvo pečine že od daleč izdajata izredno krušljivost.

SEVEROZAPADNA STENA (sl. 33)

64 SMER KEMPERLE-BENKOVIČ

Prva plezala dne 18. in 19. maja 1939 Bine Benkovič in Pavel Kemperle. (PV, 39, 325.)
Dostop: iz Kamniške Bistrice po poti na Presedljaj. Nekako ob drevesni meji, ko preči pot drugo grapo, zaviješ s steze na desno in preko široke grape na prodišče pod steno. Ob njegovem levem delu do ogromnega skoka, ki prekine melišče. Po drnasti poklini preko na zgornji, zaproden sistem polic pod severozapadno steno, 2½ ure.
Opis: vstop v steno tvori previsna zajeda (k) že nad ogromnim skokom. Nad zajedo po krušljivem terenu na levo in v trden kamin, zgoraj prevesen ter na pomol (kk). Od tu 3 polne raztežaje v glavnem naravnost navzgor, kakor te pač sam teren obrne, do širše police. Ponovno 3 raztežaje po razčlenjenem svetu poševno proti desni na strmo, s travo poraslo glavo (k z obročem). S stojišča nekoliko proti levi, nato naravnost navzgor po poklini (V-) na izrazito polico (40 m). Po njej 2 raztežaja na desno, čez strmo ploščo (k) skoraj do konca police (k). Čez previs (kk) na gladko ploščo, po njej strmo desno navzgor (kk) do roba (V+), okoli in na slabo travnato stojišče (kk, VI-, od police okoli 25 m). S stojišča (močno izpostavljeno, stena prepada do melišča) v krušljiv previs (10 m, kk, V+) do prav tako slabega stojišča. Prečnica vodo-ravno na desno 30 m (krušljivo). Preko strmejšega odstavka navzgor kakih 6 m (kk) na sistem neizrazitih razčlemb, ki te vodijo sedaj proti levi do votline (k). Iz votline spust po vrvi kakih 6 m na stojišče, ki omogoča dostop v sicer strm, a lažji teren, poraščen s travo. Zdaj vodi smer v glavnem navzgor, rahlo proti levi (3 raztežaje) do izstopnega kamina (k), ki te pripelje desno k piramidi na vrhu.
Ocena: težavnostna stopnja IV+ z več mesti V oz. V+, najbolj krušljiva (od majavih oprimkov do visečih blokov) smer v naših Alpah, prave težave se začno šele v zgornji tretjini okoli 500 m visoke stene, čas plezanja 6 do 8 ur.
Sestop: z vrha na levo ob robu stene v kot med Rzenikom in Konjem. Od tu vodi zaznamovana pot do delno oskrbovanih pastirskih bajt na planini Dol - 1 ura. Do Kopišč v dolini Kamniške Bistrice še 1 uro.

65 CENTRALNA SMER

Prvi plezali 15. in 16. septembra 1951 Albert Štupar, Adolf Čebulj in Lojze Čebular. (PV, 52, 158.)
Dostop: iz Kamniške Bistrice kot pri vzponu št. 64. Pod steno po grušču do najvišje točke, kjer so nad prodiščem gladke, položne plati.
Opis: s plošč naravnost navzgor pol dolžine vrvi po krušljivem pečevju v dobro vidno zijalko (stožčasta luknja). Iz zijalke prečnica v desno kakih 10 m, nato naravnost navzgor pod masiven previs. Izpod previsa po polički strmo levo navzgor (en raztežaj) do razcepa (možic). Po desnem odcepu navzgor na gredo pod tremi rdečimi odlomi. Po vzpenjajoči se gredi na desno, nato po dveh krajših navpičnih skalnih odstavkih naravnost navzgor na neizrazito polico, poraščeno s travnatimi rušami. Po polički 20 m v desno (nad stojiščem ogromen skalnat blok, odluščen od stene). Zdaj naravnost navzgor polovico raztežaja po kompaktnejši skali do desnega začetka pokline pod blokom. Po vodoravni, nato poševni poklini v levo do njenega konca. Nato naravnost navzgor in po lažjem terenu, rahlo v desno, po dveh slabih raztežajih na »Promenado« (velika trikotna zagruščena polica, možic).
S »Promenade« po zgornji od treh izrazitih polic. Po njej poševno v desno. Po 3 dolžinah prideš do navpičnega odstavka, ki je nekako izbočen iz stene (že v obrobju značilnega »Rjavega pasu«). Po nekaki poklini naravnost navzgor in preko manjšega previsa na košček položnega sveta. Od tu zopet poševno v levo na manjšo trikotno strmo nagnjeno in zagruščeno gredino (»Mala Promenada«), že v osrčju »Rjavega pasu«, kamenina izredno krušljiva in rdečkastorjave barve, nevarnost padajočega kamenja. Z »Male Promenade« zopet navzgor, nato za celo dolžino poševno v desno do slabo izražene zajede, ki jo tvori stikališče severne in severozapadne stene. Po zelo krušljivem, ozkem kaminu (posut z rdečkasto prstjo) navzgor, dokler se kamin ne spremeni v poč. Iz poči rahlo desno preko dveh drug vrh drugega postavljenih previsov na konzolno polico (možnost bivaka, možic) pod ogromnim sivim bolvanom. S poličke gladka prečnica v levo (podprijemi). Po približno osmih metrih prideš v odprt, globok kamin, ki se zgoraj zapira s previsno počjo (levo od njega so gladke strme plošče, desno pa navpična stena ogromne žmule, ki zavzema vso zgornjo tretjino osrednjega stebra Rzenika). Po eni dolžini prideš pod previsno poklino. Težavno preko nje na borno poličko (trava, prst), pod košatim rdečkastim previsom. Od tu po težavni prečnici, ki jo tvorijo prej omenjene plošče s krušljivimi rdečimi previsi nad njimi, približno 15 m v levo (krušljivo, zelo nevaren majav blok pod katerim je klin). Prečnica te pripelje na boljši in zelo razčlenjen svet. Tu se obrneš v desno in deloma po krušljivi rdeči zajedi, deloma po navpičnih ploščah desno, naravnost navzgor okoli 50 m do travnate poličke. Po skrotju še 20 m desno in na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti V+, težavnost stene določa predvsem zapadno kamenje in krušljivost, ki je največja v gornji tretjini stene z naklonino do 90 stopinj, stena visoka okoli 600 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: z vrha kot pri vzponu št. 64.

SEVERNA STENA (sl. 33)

66 SMER MODEC-REŽEK

Prva plezala Vinko Modec in Boris Režek dne 27. junija 1933. (PV, 39, 317.)
Dostop: iz Kamniške Bistrice po poti na Presedljaj kot pri vzponu št. 64 na prodišče pod steno. Po njem do dobro vidne zijalke v vznožju stene, 2 uri.
Opis: vstop iz zijalke na desno po kratki polički na dobro stojišče (k). Od stojišča po sistemu razčlemb (k) proti pomolu (votlina - možic). Od tu 3 raztežaje vodoravno proti desni po položnejšem, krušljivem terenu. S plošče na koncu prečenja po lažjem terenu desno navzgor v veliko kotanjo. Smer vodi sedaj proti levi, mestoma čez strmejše odstavke (3 raztežaje). Čez kratek, spodjeden skok do krušljive zajede, ki te pripelje na dobro stojišče pod previs tik ob prvi rdečini, dobro vidni z melišča pod steno. S stojišča na levo čez izrazit previs (VI-, kk, majavi oprimki) na strmo ploščo. Po žlebiču, ki ploščo preseka, naravnost navzgor (V+) na stojišče (k). Po prečnici desno in po sistemu razčlemb navzgor do strmejšega odstavka, ki ga preplezaš v kratki prečnici (k) na levo, nato pa navzgor v votlino (stojišče, kk). Po polici na levo nekoliko navzgor 30 m do žleba ob drugi rdečini. V območju žleba približno dva raztežaja do položnejšega terena. Po lažjem svetu proti desni in nato proti levi v smeri macesnov. Sledi raztežaj proti levi do roba, okoli njega in v travnato kotanjo. Po široki, travnati gredi ob macesnih do položnejšega terena, ki te privede na rob stene.
Ocena: težavnostna stopnja IV+ z več mesti V in V+, težave so v tej smeri, ki v krušljivosti tekmuje s svojimi sovrstnicami v steni, bolj enakomerno porazdeljene, le vrhnji del se nekoliko položi, stena visoka okoli 500 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: po južnem, z rušjem gosto obraslem pobočju Rzenika proti jugovzhodu k pastirski koči v kotanji, južno od vrha ( ¾ ure), kamor pripelje tudi zaznamovana pot Konj - Velika Planina. Po poti do planine Dol ½ ure, dalje kot pri vzponu št. 64.

DEDEC (2033 m)

Za alpinistični svet je bil »odkrit« šele po vojni. Njegova slovita, 200-metrska stena je postala v zadnjih letih središče visoke plezalne šole naših alpinistov.
Prvič je bila stena preplezana poleti 1948 preko Arnškove in kmalu nato po Desni smeri, v naslednjih letih pa so jo plezalci skoraj docela obdelali.

SEVERNA STENA (sl. 34)

67 ŠARINA POČ

Prva plezala Milan Šara in Milan Pintar 7. maja 1953. (Reg. PV, 53, 615.)
Smer poteka po navpični poklini sredi gladkih plošč v levem delu stene, zgoraj se združi z Arnškovo smerjo. V+, 5 ur.

68 ARNŠKOVA SMER (leva smer)

Prva plezala Ivan Arnšek in Ciril Debeljak julija 1948. (PV, 52, 145.)
Smer se giblje po zajedah in poklinah v levem delu stene, V z mestom VI-, 2-3 ure.

69 CENTRALNI STEBER (glej skico!)

Prva plezala Ciril Debeljak in Rado Kočevar 21. in 22. septembra 1949. (PV, 50, 34, 49.)
Dostop: iz Korošice po stezi do stene - 15 minut (isto velja za ostale vzpone v ostenju).
Opis: vstop v najnižjem delu raza (na desni strani). Kakih 15 m navzgor (kk), nato prestop levo v nakazan žlebič in po njem še 10 m do slabega stojišča. Vodoravno levo 5-6 m (V-) nato s pomočjo specialnega klina 4 m navzgor do majhne luske (VI+). Prestop v levo (VI) do boljših stopov in po njih še 1 m proti levi (točka A na skici) (IV+) do majhnega raza. Na raz in z njega prestop v črno ploščo (B) nad teboj (VI). Približno 2 m nad razom se plošča nekoliko položi. Po njej naravnost navzgor 10 m (V+) do stojišča na priraščeni luski (tu varovalni klin). Sedaj navpično navzgor do specialnega klina (VI, 7-8 m), od njega še malo navzgor (VI+) (C) in poševno desno navzgor 10 m prosto v previsni steni (VI+) do poči, ki pelje v boljši svet. Prestop v to poč (2 m, krušljivo, VI+) in v oporni drži 5 m do poličke. Laže navzgor do police in levo do varovalnega klina. Od police preko previsa (D) nekoliko proti desni (15 m, VI-, k slabo prijemljejo) ter dalje v smeri razčlemb do globoke votline (mestoma V-, 3 k). Iz te votline (»Orlovsko gnezdo«) (E) desno ven in 30 m navzgor do police (IV). Po polički levo (k) in prestop okoli gladkega robu v žlebič, ki po nekaj metrih pripelje na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja VI z več mesti VI+, značilno za smer je, da so skrajno težka mesta preplezljiva le prosto s problematičnim varovanjem. Višina stene 200 m, čas plezanja 5 do 7 ur.
Sestop: z vrha po vzhodnem, z rušjem poraslem pobočju na zaznamovano pot ter po njej nazaj v kočo - ½ ure.

70 DESNA SMER

Preplezala Ciril Debeljak in Rado Kočevar 12. septembra 1948. (Reg. PV, 51, 143.)
Smer poteka po kaminih, ki jih prekinjajo previsi. V, 2 uri.

OJSTRICA (2349 m)

Dominira v vzhodnem delu Savinjskih Alp. Na sever pada proti Logarski dolini s 600 m visoko steno, ki je ena najlepših v naših Alpah. Odlikujejo jo značilne, gladke in strme plati, preko katerih vodijo presenetljivi naravni prehodi.
Steni, ki sta obrnjeni proti severovzhodu in severozahodu, sta manj pomembni, pač pa omogočata obe, vkovani v sneg in led, idealne zimske vzpone.

SEVERNA STENA (sl. 35)

Prvi vzpon preko severne stene (v zahodnem delu) izvedla 11. julija 1929 Vinko Modec in Boris Režek. (NA, 251, 256.)

71 HERLETOVA SMER

Prva plezala Franc Herle in Gustl Vršnik 11. in 12. avgusta 1941. (PV, 49, 267.)
Dostop: a) s Korošice po poti preko Škarij in desno po grušču na veliko trikotno snežišče pod steno, 1½ ure;
b) iz Logarske doline po poti preko Klemenškove planine ter po grušču pod steno, 2 uri;
c) iz Bivaka pod Škrbino po grušču do stene, 10 minut.
Opis: vstop s snežišča kot pri Ogrinovi smeri, glej vzpon št. 72 ter po njej prvih 120 m. Pod kaminom 35 m levo po zagruščeni polici do izpranega in gladkega praga. Preko njega, (dobri oprimki, IV) v izpran in položen žleb ter po njem dalje 1 raztežaj na dobro stojišče. Tu 2 vrvni dolžini proti levi navzgor do sistema značilnega pasu votlin, ki se vleče poševno desno nazgor. Sledeč temu sistemu, plezajoč iz ene votline v drugo, v žleb in po njem navpično v veliko votlino (voda, možic, sem pripelje tudi prečenje severne stene). Po ozki lašti desno iz votline na navzgor vodečo prekopano polico do značilne prižnice (45 m). S prižnice 4 m navpično navzgor (kk z zagozdami) in po neznatni polički levo navzgor (kk) na sijajno varovališče v votlini (najtežji raztežaj smeri, VI-). Dalje nekaj metrov levo in navzdol na poličko. Prestop na nižjo polico in po njej navzgor v odprto gladko steno (izredna izpostavljenost, a dobri oprimki). Pleza se dalje navzgor proti žlebu, ki prehaja v ozek kamin. Skozenj in po grapi na Kopinškovo pot. Po njej ¾ ure do vrha.
Ocena: težavnostna stopnja IV, mestoma V- z mestom VI-. Značilna za smer je izredna eksponiranost, ki se v Herletovi prečnici stopnjuje do popolnosti, višina stene 600 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: po poti na Korošico 30 min, po Kopinškovi 1 uro do Bivaka, oziroma 2 uri do doma v Logarski dolini.

72 SMER OGRIN-OMERZA

Prva preplezala France Ogrin in Igor Omerza 29. avgusta 1931. (NA, 257.)
Dostop: kot pri vzponu št. 71 na trikotno snežišče.
Opis: vstop na desni strani snežišča, ki leži desno od osrednje grape (smer se giblje v področju te grape, vendar večinoma po njenem desnem bregu). Po gredi okoli 10 m levo do majhne votline. Nato dalje levo preko roba in čez plati (trenje) do izrazitega kamina (tu odcep Herletove smeri). Po kaminu okoli 50 m navzgor (gvozdenje). Konča se v gladkih stenah. Nekaj metrov pred koncem kamina izstop na pomol na desni (prestop z leve stene kamina). Preko gladke stene (trenje, V-) po ozki polici nekaj metrov na desno in po ozkih špranjah navzgor preko strme plati do izrazite črne, iz doline vidne prevese. Z grušča levo navzgor ob gladki plošči do zajede med ploščo in preveso nad njo. Po tej zajedi desno navzgor (vesna prečnica, V). Nato še dalje desno navzgor po ozki gredici ter širši polici okoli 4 raztežaje na lahek teren. Poševno levo vkreber po krušljivi steni do črne in hrapave stene (gruščasto stojišče). Od tod po polici raztežaj levo okoli roba do vhoda v veliko votlino za robom. Od tod po gredi še kakih 40 m levo navzgor, nato po drugi gredi, pravokotno na prvo, proti desni navzgor 150 m (mestoma V). Greda se konča pod prevesno žmulo. Čeznjo po ozki špranji v njej. Nad žmulo desno gor na rebro in desno od njega v lažji teren na gredino pod vrhom. Po njej levo in naravnost navzgor po kaminih in policah.
Ocena: težavnostna stopnja IV z več mesti V. Orientacija je zaradi stalnega menjavanja smeri (posebno v srednjem delu stene) težavna. Značilna za vzpon so daljša prečenja, zahtevna tudi za soplezalca v navezi. Višina stene 600 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: kot pri vzponu št. 71.

73 DESNA SMER

Prva plezala Ivan Arnšek in Rado Kočevar 19. septembra 1949. (Reg. PV, 51, 143.)
Dostop: kot pri vzponu št. 71 na grušč pod steno.
Opis: vstop desno od smeri Ogrin-Omerza, v vpadnici vrha. Preko gladkih, položnih, algastih plati, prekinjenih s skokom. Desno kakih 100 m navzgor do obraslih votlin (možic). Od votlin desno preko roba in nato mimo macesnov do velike gruščaste terase v prvem delu stene. S srede terase preko plati (20 m). Nato levo in po strmi poklini z dobrimi oprimki navzgor do stojišča in dalje v votlino (možic). Iz votline skozi okno nekaj metrov desno in nato levo do večje votline (možic). Dalje 50 m na levi navzgor do stojišča pod previsom. Od stojišča nekaj metrov navzgor in desno preko roba v plati in na stojišče (V). Nato po strmi steni z dobrimi oprimki desno navzgor do police. S police naravnost navzgor za dolžino vrvi, nato levo navzgor do dobrega stojišča. Po hrapavi steni okoli 20 m navzgor do votline (stik s smerjo Režek-Modec, možic). Po tej smeri okoli 50 m desno do stojišča pod značilno ploščo. Nato levo po ozkem hrapavem kaminu, ki se zoži v žlebasto poličko; ta prehaja na koncu v plazno polico (k, skrajno izpostavljeno, VI-). Na koncu plazne police dobro varovališče (k, možic). Od stojišča levo nekaj metrov navzdol in nato zopet navzgor do klina. Od klina 3 m navzgor do odpočenega kvadra. Nato levo do dobrega stojišča. Dalje laže 60 m (stik s smerjo Ogrin-Omerza). Preko police levo navzgor do pomola. Levo preko previsnega praga 4 m (V) na polico (dobri oprimki). Od tu levo do dobrega stojišča (možic). Nad stojiščem strmo navzgor 40 m (izredno izpostavljeno) do Kopinškove poti. Od tu do vrha več možnosti.
Ocena: težavnostna stopnja V z več mesti V+, skala trdna. Smeri daje zanimivost izpostavljena plazna polica (VI-). Višina stene 600 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: isto kot pri vzponu št. 71.

74 PREČENJE STENE

Prvi plezali 28. avgusta 1949 Ivan Arnšek, Danica Pajer in Rado Kočevar. Izstop v gornji tretjini stene vodi preko smeri Režek-Modec. (Reg. PV, 51, 143.)
Dostop: a) s Korošice po poti na vrh Ojstrice. Po Kopinškovi poti proti Škrbini. 200 m nad Škrbino levo po travah in lahki steni do velikega značilnega stolpa v severovzhodnem grebenu (dobro viden tudi s Kamniškega sedla) - 2 uri.
b) iz Bivaka pod Škrbino po Kopinškovi poti kakih 200 m visoko nad Škrbino - 1 ura. Dalje desno kot pri a) do značilnega stolpa.
Opis: vstop za stolpom pri možicu, klin. Po vrvi 30 m navzdol do stojišča. Sestop še okoli 20 m navzdol, nato prečenje proti zapadu do stojišča. Po udobni polici do pomola. Dalje vodoravno desno mimo dveh težavnih robov. Polica se sedaj neha, vendar prečiš dalje strmo ploščo v isti višini (delikatno in izpostavljeno) v votlino (možic). Nekaj metrov navzgor na udobno široko gredino, ki pripelje v značilno veliko votlino (stik s smerjo Herle-Vršnik, možic). Po Herletovi smeri okoli 50 m navzgor do znane prečnice. Nato poševno proti desni navzdol do police. Okoli roba in po udobni navzdol vodeči polici. Prestop na višjo polico in po njej do velike votline z majhnim vhodom (stik s smerjo Ogrin-Omerza, možic). Iz votline desno okoli izpostavljenega roba na navzdol vodečo polico. Do terase (stik s smerjo Režek-Modec, opis sledi dalje tej smeri). Po polici desno, nato po kaminu navzgor na stolp. Po vrvi 20 m navzdol na udobno teraso (klin z obročkom ostal v steni). Sledi okoli 150 m dolga prečnica poševno proti desni navzgor. Polica se na nekaterih mestih zoži, nato zopet prehaja v votline; izstop s police po 40 m visoki, gladki plošči (trenje, izpostavljeno) do pomola (dobro varovališče). Sedaj navzgor po severozapadnem razu. Skala strma, dobri oprimki kakih 200 m do Kopinškove poti, katero prečiš in izstopiš naravnost na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV z mesti V-, smer poteka preko naravnih polic in prehodov, tik pod najtežjimi mesti plezalnih smeri. Tudi razvajenim plezalcem nudi veliko estetskih užitkov. Čas plezanja 5 do 7 ur.
Sestop: glej vzpon št. 71.

PLANJAVA (2399 m)

Skupaj z Ojstrico predstavlja Planjava ogromno skalnato gmoto v vzhodni skupini Savinjskih Alp. Onkraj te skupine so le še zadnji izrastki: Veliki vrh, Poljske device in Dleskovška planota. Planjava je s svojimi stenami, ki se spuščajo na sever in zapad, postala zgodaj alpinistično torišče, predvsem zaradi značilnega razčlenjenega pečevja, ki je bilo preplezano že v klasični dobi alpinizma. Njena severna, okoli tisoč metrov visoka stena, je po višini druga v naših Alpah.
Zelo mnogo obiskujejo zahodno steno s Kamniškega sedla. Tu je nekaj desetin plezalnih smeri, ki so odlična vežbališča za plezalne tečaje in zimske vzpone.

SEVERNA STENA (sl. 36)

Prvi vzpon preko severne stene (v vzhodnem delu) izvedla leta 1911 Maks Palouz in Klodvik Tschada (NA, 261. SA, 134.)

75 DROFENIKOVA SMER

Smer prva plezala dne 13. julija 1931 Herbert Drofenik in Beba Lipoldova. (NA, 262.)
Dostop: iz Herletovega doma v Logarski dolini po poti na Okrešelj. Ko pot zavije desno proti slapu Rinki, levo po gozdu in melišču pod steno. 1¼ ure.
Opis: smer se giblje po stebru, ki kulminira v zapadnem vrhu Planjave. Vstop 100 m zapadno od vznožja stebra, v spodnjo od treh poklin, ki se dvigajo strmo levo navzgor. Po strmem travnatem žlebiču do preves. Levo okoli stolpa in poševno dol po drnasti polički do drničaste plošče. Nekoliko levo navzgor in dalje vprek k osamljenemu macesnu. Po poklini, ki se polagoma razširi v strm, više položen žleb. Dalje do kadunje pod velikim, rdečim kaminom. Levo ven na mejni rob kadunje, 2 m navzgor, levo dol po plošči in levo okoli roba v kot med dvema ploščama. V kotu navzgor do stojišča (20 m). Prečnica desno v žlebič nad rdečim kaminom, po njem in levo iz žleba do ruševnate in travnate grede. Levo po gredi okoli roba v velik, strm žleb. Po žlebu čez nekaj strmih pragov do njegovega konca, nato desno skozi visoko, gladko poklino in po odprti steni na raz stebra. Po njem navzgor do polic, ki se vlečejo proti vzhodu in segajo čez celo severno steno. Po teh policah 100 m levo in desno navzgor po desnem pobočju velikega snežnega žleba. Ko se razcepi, po desnem bregu desnega rokava. Preko rdečih, zelo krušljivih plati desno navzgor v veliko črno votlino na koncu žleba. Desno po sekundarnem žlebu na grebenček, ko se ta v steni izgubi, skozi gladke zagate in prepoke na zapadni greben Planjave. Po grebenu na vrh (glej smer št. 76).
Ocena: težavnostna stopnja III, mestoma IV, stena deloma krušljiva in v spodnjem delu porasla s travo in borovci, orientacija težka, višina preko 1000 metrov, čas plezanja 6 do 7 ur.
Sestop: a) na Korošico, 1 uro; b) na Kamniško sedlo, ¾ ure; z vrha vodijo zaznamovane poti.

ZAPADNA STENA (sl. 37)

Preko zapadne stene prvi plezali A. Roller, J. Michler in J. Kovač 29. julija 1909. (NA, 240. SA, 134. Ht, 396.)

76 SEVEROZAPADNI GREBEN

Prvi v celoti preplezal Boris Režek okoli l. 1930. (NA, 241.)
Smer se giblje v območju grebena, kot to kaže priložena slika. II, čas plezanja 3 do 4 ure.

77 BRINŠKOV KAMIN

Preplezal Bogumil Brinšek dne 3. julija 1910. (NA, 240. Ht, 396.)
Po značilnem kaminu sredi stene, nato na greben in po njem na vrh. II, 2 do 3 ure. Spodaj se lahko kombinira z

77a Jugovo počjo (Klement Jug in Lojze Volkar 29. avgusta 1923,
(NA, 241) - V, kar zamudi 1 uro ali po lažjem svetu levo od omenjene poči.

78 SMER X

Prva v celoti preplezala Bine Benkovič in Pavel Kemperle 30. julija 1939. (PV, 39, 331; 40, 54.)
Smer vodi po stebru, desno od Jugove poči in Brinškovega kamina. Vstop iz kadunje pod Jugovo počjo, nato po poklini, ki se vleče na desno navzgor 3 raztežaje na ploščad. Dalje po razu stebra na glavo, kjer izstopa Brinškov kamin. Težavnost IV, do vrha 4 ure.

79 SMER SVETELOVE

Plezali Marjan Keršič-Belač, Rado Kočevar in Alenka Svetelova 8. junija 1947. (Reg. PV, 51, 142.)
Smer se giblje po poklinah, desno od smeri X. III, mestoma IV, do vrha 3 do 4 ure. Trdna skala.

80 SMER SKOZI OKNO

Plezala 12. maja 1946 Vinko Modec in Karlo Tarter. (PV, 46, 24.)
Po poti na Sukalnik, pri Wisiakovi plošči levo v grapo in po njej do Rdečega kupa. Tu desno v rov (30 m), skozi do okna in dalje, več možnosti, na jugozahodni greben. 2 do 3 ure, II.

TURSKA GORA (2233 m)

Raztegnjen, neizrazit vrh med Brano in skupino Rink. Na vzhodu se spušča Turska gora do škrbine, imenovane Kotliči, na zahodni strani pa jo loči od Rink Turski žleb. Na jug pošilja proti Žmavčarjem precej strm raz (prva plezala V. Modec in B. ReŽek (NA, 245. PV, 36, 390)), severna stena pa je zelo razbita in nudi številne manj pomembne plezalne možnosti.

SEVERNA STENA (sl. 38)

81 SMER NAD »MENIHOM«

Prva plezala Miro Gregorin in France Ogrin 7. avgusta 1935. (PM, 37, 79.)
Dostop: po poti z Okrešlja proti Kamniškemu sedlu. Preden zavije pot čez grapo na serpentine, kreneš po prodišču proti »menihu« - osamljenemu skalnatemu zobu sredi prodišča. Vstop 20 m desno od najnižjega dela stene. 1 ura.
Opis: po prsteno travnati lasti proti levi 25 m, nato prečnica levo. Kjer se stena nekoliko položi, 20 m navzgor in prečnica nazaj proti desni (40 m). Po silno krušljivi skali preko več previsov (V+), 2 raztežaja pod previsni pas v sredini stene. Tega premagaš po ozki poči, iz katere prečiš po 20 metrih levo in preko strmih plošč z nezanesljivimi oporami dosežeš boljši svet nad previsi. 60 m laže navzgor in po strmi stenici na greben ob veliki grapi. V začetku grape previsen skok. Na levi strani preko previsa (V+) in za odpočeno lusko nazaj v grapo. Po njej lahko navzgor in po desnem žlebu na rob stene.
Ocena: težavnostna stopnja IV z več mesti V+. V spodnjem delu zelo nevarna, skrajno krušljiva skala. Višina stebra slabih 300 metrov, čas plezanja 4 do 5 ur.
Sestop: z vrha a) po Turskem žlebu na Okrešelj ¾ ure; b) preko Kotličev na Kamniško sedlo, ¾ ure.

82 TSCHADOVA SMER

Prvi plezal Klodvik Tschada leta 1912. (NA, 244, 264. Ht. 395.)
Lahka tura po silno krušljivem srednjem grebenu, 2 do 3 ure.

83 SMER REŽEK-MODEC

Prva plezala Vinko Modec in Boris Režek 19. avgusta 1928. (NA, 244, 266. PV, 31, 181.)
Dostop: z Okrešlja po travnatem pobočju in grušču pod steno, 2 uri.
Opis: vstop na levem izmed dveh markantnih stenskih jezikov, ki molita v melišča. Po kratkem žlebu, ki ga zapira zgoraj rdeča prevesa. Žleb leži desno od ogromne, neprehodne grape v levem kotu stene. Izpod rdeče prevese po polički desno v steno z drobljivimi, visečimi oprimki. Po steni navkreber do police, nad katero leži v prevesni steni votlina, ki omogoča prehod v gladko žlebato-steno. Steno prečiš desno od navpičnega kamina. Ta kamin je reža med steno in nanjo prislonjeno lusko. Skozi kamin na vrh luske in čez 5 m visoko, navpično stopnjo z neznatnimi oporami. Nad stopnjo prečnica po izpostavljeni polički levo (dvakrat prekinjena s ploščatim mestom) do roba stene ob navpičnem stebru (k). Steber se zgoraj konča v dveh prevesah (druga nad drugo, IV). Po polici med prevesama desno v veliko ploščato, v zgornjem delu žmulasto in škrapasto vesino. Desno gor po vesini, ki se konča v žlebu pod zadnjim prevesnim delom stene. Od tod levo po udobni zaprodeni polici, ki je v sredi prekinjena. Navzgor, do lope, ki jo tvori zgoraj zaprt kamin. Pod lopo desno po polički v strmo, izpostavljeno plat, ki prehaja v zadnji, položni del stene. Po njem na ravno sleme med vrhovoma.
Ocena: težavnostna stopnja III z več mesti IV+. V spodnjem delu drobljiva pečina. Višina okoli 300 metrov, čas plezanja 3 do 4 ure.
Sestop: z roba vodi zaznamovana pot preko Turskega žleba na Okrešelj, ½
ure.

84 SZALAY-GERINOV GREBEN

Prva plezala Roman Szalay in Rihard Gerin 14. junija 1925. (NA, 244, 267. SA, 133. PV, 30, 59. Ht, 395.)
Z Okrešlja proti Turskemu žlebu. Ko se ta začne, levo pod bok stebra. Prečnica (več raztežajev) na raz in po njem na sleme grebena. Po zapadnem delu vršne stene na rob stene. III, spodaj krušljivo, 3 do 4 ure.

SKUPINA RINK

Vzhodni del centralnega dela Savinjskih Alp je zaključena skalna forma, ki pada na sever in vzhod z markantnimi stenami. Na jugu prehajajo Rinke v Male Pode, kjer so spomladi idealni smučarski tereni. Po vojni so ljubljanski alpinisti tu zgradili svoj bivak, ki je omogočil intenzivnejše alpinistično udejstvovanje v tem delu Grintavcev.

MALA RINKA (2230 m)

Neizrazit vrh, ki ga loči od Štajerske Rinke le plitva škrbina, pada na vzhod in sever s strmima stenama v krnico Okrešlja.

SEVEROVZHODNA STENA (sl. 40)

85 VZHODNA SMER

Prvi plezali Vinko Modec, Boris Režek in France Grünfeld dne 19. maja 1929. (NA, 269. PV, 32, 6.)
Dostop: iz koče na Okrešlju po poti do vstopa v Turski žleb k levemu robu stene, 1 ura.
Opis: Vstop v kratek žlebič, po polički nad njim desno v strm in gladek žleb (neizrazit, večkrat prekinjen), ki se dviga do dveh manjših snežišč (zgodaj poleti). Snežišči obideš po robu stene do markantnega žleba, ki pada z vrha proti vzhodu čez celo steno. Z roba po navpičnem plitvem kaminu v lopico. Po gladki polici desno ven in čez prevesno žmulo navzgor v plitvo napokano, spodaj gladko steno. Po njej vkreber do črne prevesne pečine. Prečiš desno po škrapasti vesini, po njej vkreber na severni raz in po njem na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja III, skala trdna, višina stene 350 metrov, čas plezanja 3 ure.
Sestop: po južnem, travnatem pobočju Male Rinke navzdol na pot (10 min.), po njej skozi Turski žleb na Okrešelj - 40 min. ali v Bivak pod Skuto 20 minut.

86 IGLIČEVA SMER

Prvi preplezal 8. oktobra 1929 Maks Iglič v družbi s Francetom Verbicem1. (NA, 269. PV, 30, 40.)
Dostop: iz koče na Okrešlju po poti proti Turskemu žlebu, pod steno M. Rinke po grušču na desno in navzgor na plaz, ki se zajeda med steno in skalnato kuliso na levi. Dobro uro hoda.
Opis: vstop s plazu v steno, ki jo na tem mestu označujeta vlažnost in alge. Poševno desno navzgor okoli 200 m po plateh (levo odprt kot v steni) na nekakšno glavo. Tu prečiš dober raztežaj levo povprek čez navpično steno. Po zgubanih skladih navzgor (IV+, 1 raztežaj), nato prečnica v desno preko gladkih plati (V-) in skozi kratko zagato do kamina, ki prereže v zgornjem delu vso steno. Po kaminu navzgor dva raztežaja (zgornji del IV), ko se konča, prečnica pod preveso mimo majavih blokov v desno (V-) na ploščad. Po njej na ramo v razu. Zdaj v navpični steni z redkimi, a dobrimi oprimki en raztežaj navzgor (IV) na greben, ki je nadaljevanje omenjenega raza. Lahko mimo stolpičev in rogljev levo ob veliki grapi proti vrhu.
Ocena: težavnost smeri IV, mestoma V-, kratko, a napeto plezanje v pretežno solidni kamenini, stena visoka 400 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: glej smer št. 85.

ŠTAJERSKA RINKA (2256 m)

Njena stena je s severa plezalno najpomembnejša v Savinjskih Alpah. Dosedaj jo je obiskalo le malo plezalcev, kar je dokaz njene težavnosti in izpostavljenosti.

SEVERNA STENA (sl. 41)

87 DIREKTNA SMER

Prva preplezala Milan Pintar in Rado Kočevar 17. in 23. julija 1953. (Reg. PV, 53, 616.)
Dostop: iz koče na Okrešlju proti Savinjskemu sedlu. Pred značilnim lijakom, kjer pot prehaja v naslednjo krnico, levo po grušču pod severno steno, 1½ ure.
Opis: vstop s snežišča levo od vpadnice pokline, ki reže prvih 120 m stene. 5 m navzgor in 20 m desno na dobro stojišče (ploščad). Nato 3 m navzgor in v tegu vrvi 2 m levo na dober stop (VI-). Od tu navpik (V) na dobro stojišče (2 k), dalje po poklini, ki postane previsna in slabo razčlenjena (1 k, V), končno pa prehaja v kamin (tu stojišče, k). Po kaminu in sledeči zajedi v lažji svet. Smer nadaljnjemu plezanju dajejo značilne strehe, ki mejijo prvo tretjino stene. Okoli 80 m po dobro razčlenjeni steni navzgor do položne plati pod veliko črno preveso. Preko prve prevese levo (dobri oprimki, IV) in okrog ogla v težaven previs (VI-), ki ga loči od gladke stene previsna poklina. Nadaljnje plezanje je v območju pokline (1 raztežaj) do dobrega stojišča (možic). Z desnega robu stojišča po črni poklini 8 m (2 k, V) za majhen, odklan rob 6 m pod veliko streho. Sledi vodoravna prečnica 3 m levo (V+) in malo laže do velike strehe. Tik pod streho dva klina. Od teh 15-metrska prečnica levo, (VI, kk, slabo prijemljejo, v sredi je majhen skalnat nos, okoli katerega se zatakne stopna zanka). Iz korita na koncu prečnice 4 m navzgor in levo okoli robu na lahek svet. Poševno levo navzgor (laže) za majhen skalnati rogelj, nato desno 20 m in po lažjem svetu (mestoma III) na gredino, ki s svojim nagnjenim pečevjem loči steno Štajerske Rinke od njene glave. Na levi strani gredine so značilne položne plati. Preko njih do kamina in police, ki vodi desno navzgor. Na koncu police zelo težaven prestop v strmo steno z dobro razčlembo in po njej navpik na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti VI- in z enim mestom VI, skala kompaktna, orientacija ni težavna, značilnost smeri so številne strehe, ki dajejo videz neprehodnosti, stojišča dobra, višina stene 600 metrov, čas plezanja 9 do 11 ur. Ključ smeri je skrajno težavna prečnica pod streho.
Sestop: z vrha po škrapah na pot, ki vodi k Turskemu žlebu (15 min.). Dalje po poti kot pri vzponu št. 85.
88 SMER REŽEK-MODEC

Prva preplezala Boris Režek in Vinko Modec 29. in 30. junija 1931. (NA, 271. PV, 35, 15; 49, 280.)
Dostop: glej smer št. 87.
Opis: vstop v kratek žleb, ki prehaja v grebenček (mejni rob velike rdeče grape med Š. Rinko in Križem). Z grebenčka desno v krušljiv žleb in po njem do previsne strehe. Pod njo levo in čez plati navpik v kratek kamin (k). Na vrhu dobro varovališče. Sedaj poševno v smeri proti levi navzgor pod previsno steno v globoko votlino. Iz nje prestop levo preko previsa (V+) in zopet levo navzgor po dobro izraženi lasti do ogromnih streh. Pod streho 15 m vesna prečnica (možen prehod tudi 4 m pod vesno prečnico, laže). Po sistemu polic dva raztežaja desno do roba stene (pogled v rdečo grapo). S konca police navzgor v dno značilnega in zelo krušljivega kamina. Po njem 15 m, nato ven na levi strani preko plošče in dalje (V, zelo krušljivo). Dalje po strmi in izpostavljeni steni s tendenco nekoliko proti levi 4 do 5 raztežajev do gredine, nad katero se vzpenja glava Š. Rinke (kamini, žlebovi). Prestop na gredino V, preko gredine dalje po velikem kaminu, ki reže gornji del glave. Originalna smer vodi ves čas v območju žleba do vrha (200 m). Možen pa je prestop iz žleba v razčlenjeno steno na desni strani, toda le 100 m nad gredino. Ta varianta (Kočevar-Vavken 1951) je lažja in vodi po razu med severno in severozapadno steno. Smer po žlebu v originalni smeri pa je v celoti napeta in gre takole: iz kamina nad gredino, ko ta divergira, v njegov levi krak in ob značilni črni prevesi v prepoko 60 m. Nato dalje čez pragove (III). Obe možnosti pripeljeta naravnost na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja V z mesti V+, skala razmeroma trdna, orientacija v zgornjem delu težavna. Smer izkorišča naravne prehode preko previsnih odstavkov. Višina stene 600 m, čas plezanja 7 do 8 ur.
Sestop: glej smer št. 87.

KRIŽ ALI KOROŠKA RINKA (2429 m)

Vrh Križa je od vse skupine Rink najbolj pomaknjen na severozahod. Tu je stikališče treh slovenskih dežel: Koroške, Štajerske in Kranjske. Alpinistično je najpomembnejši njegov vzhodni steber, položnejša severna stran pa je primerna za zimske vzpone.

SEVEROVZHODNA STENA (sl. 41)

89 VZHODNI STEBER

Prva preplezala Vinko Modec in Boris Režek dne 20. avgusta 1933. (PV, 35, 46; 49, 277.)
Dostop: glej vzpon št. 87.
Opis: smer poteka desno od rdečega ozebnika, ki loči obe Rinki. Od vznožja omenjenega ozebnika (sneg) okoli 200 m navzgor, po razčlenjeni, a zelo krušljivi steni do velike rdeče votline na desni strani stebra (več možnosti dostopa). Iz te votline levo po strmi polici na rob. Sledi 5 m prečnice pod rdečim previsom. Nad njo v lažji svet in skozi vrsto majhnih kaminov v razu (k) do majhne votline. Iz nje levo in preko odpočene luske na majhen grebenček (k). Od tu navzgor 8 m do strehe (2 k). Sedaj nekaj metrov navzdol (v tegu vrvi) v značilno, spodaj izpodjedeno ploščo. Po njej desno navzgor celo vrvno dolžino (V+, kk) v dno kratkega kamina. Po njem navzgor v lažji svet. Nadaljnje plezanje možno v več variantah na severovzhodni greben Križa in po njem na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV+ z mestom V+ v centralnem delu stebra, sicer III. Skala krušljiva, smer zanimiva po svoji 40 m visoki gladki plošči. Višina stebra 300 m, celotna smer 700 m, čas plezanja 6 do 7 ur.
Sestop: z vrha Križa proti Turskemu žlebu na pot, 20 minut in po njej kot pri št. 85. Boljša možnost je sestop po severovzhodnem grebenu do nove poti, ki vodi mimo Savinjskega sedla iz Češke koče proti Okrešlju – 1½ ure.

90 SMER PO ZAJEDI (vzhodna stena)

Prva plezala France Ogrin in Lev Svetek 6. avgusta 1937. (PM, 37, 79.)
Do zajede kot pri smeri številka 89. Po njej plezaš do zgornje tretjine, nato pri značilni gladki plošči prestop na desno na bolj razčlenjen svet. Po naslednji poči in krušljivem pečevju v preduh. Skozenj v grapo, ki pripelje na rob stene, IV+, 4 ure.

1 Ime soplezalca ni točno znano.

SKUTA (2532 m)

Zaradi svoje osrednje lege prevladuje vse druge vrhove v bližini, čeprav ni najvišji vrh v Savinjskih Alpah. Na sever pada v razorani steni, na jug in jugozapad pa se spušča v kratkih, a strmih stenah na Pode.

SEVERNA STENA (sl. 42)

Prvi vzpon preko severne stene (zapadno od stebra) izvedla 15. julija 1906 G. Saar in H. Sattler. (NA, 246, 286. SA, 118. ÖAZ, 07, 278.)

91 SEVERNI STEBER

Prva plezala R. Müller in W. Ronicke 1. oktobra 1921. (NA, 284. Ht, 390.)
Dostop: iz Češke koče po poti na Vodine. Po grušču pod markantni severni greben, 2 uri.
Opis: vstop kakih 30 m levo od grape v severni steni. Tu leži na levi v razu navpičen žleb, ki deli rebro v dva dela. Nad žlebom navzgor čez krušljiv rob, ki se vleče do navpične, 2 m visoke stopnje. Nad to stopnjo leži strma kvadratasta plošča, ki jo zapira zgoraj prevesa. Preveso obideš po desnem robu, navzgor do plitvega, gladkega žlebiča, po njem v odprto krušljivo steno. Ta stena prehaja zgoraj v ploščad, ki se vleče desno v grapo. Iz grape naravnost vkreber po kratkem kaminu, ki se nad razdrto rdečo polico nadaljuje in v višini 12 m prehaja v plitev žleb. Žleb zapira prevesa s poklino. Prehod je mogoč po poklini ali pa po izpostavljeni, krušljivi pečini na desni. Dalje po poličastem, zelo krušljivem terenu na pleče. Tu se steber razcepi v dve rebri. Po žlebu med rebroma do prevese. Prečnica v desno in po žlebu ali po zapadnem rebru naravnost na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja II, nekatera mesta III, stena visoka dobrih 500 metrov, čas plezanja 4 ure.
Sestop: z vrha po zaznamovani poti preko Mlinarskega sedla k Češki koči, slabe 3 ure.

JUGOZAPADNA STENA (sl. 43)

V steni je večje število smeri in variant. Podrobnejši opis podajamo le za pomembnejše smeri:

92 SMER POD STOLPOM

Prva plezala Vinko Modec in Boris Režek 16. septembra 1951. (PV, 52, 353.)
Vstop kakor za smer skozi zajedo, glej št. 93. Po prvem raztežaju zaviješ namesto v desno, preko plati naravnost navzgor po navpični poči v gladki steni (2 k, VI). Nato po polici, ki vodi levo navzgor, skoraj do markantnega, že iz doline vidnega stolpa v levem boku stene. Naprej laže navzgor proti vrhu. 4 ure, dve mesti VI.

93 SMER PO ZAJEDI

Plezala 31. julija 1932 Vinko Modec in Boris Režek. (PV, 35, 335.)
Dostop: najugodneje iz Bivaka pod Skuto preko Slemena ¾ ure, s Kokrškega sedla po poti proti Slemenu 2 uri.
Opis: vstop s prodišča v strmi zajedi (levi, sta dve). 30 m po njej, nato poševno desno preko gladkih plošč okoli 20 m. Po lahki polici nazaj proti levi, dokler se teren nad teboj ne odpre. Tu navzgor v smeri dobro vidne zajede, ki je spodaj zaprta s previsnimi pragovi. Te obideš na levi strani po precej težki, neizraziti poklini (k), iz katere izstopiš desno na gladko ploščo. Nato prestop preko naslednjega praga, korak desno in po levi steni zajede 20 m navzgor (kk, V) v dno majhnega kamina. 2 do 3 m po kaminu, nato desno ven v steno in po njej 2 raztežaja laže navzgor do značilne luknje (možic). Iz nje po poklini na levi strani 40 m na vrh dobro vidnega stolpa sredi stene. Nato lahko nekoliko proti desni na vrh južnega raza in skozi zanimivo okence na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV, mestoma V, višina stene 380 metrov, čas plezanja 3 do 4 ure.
Sestop: z vrha a) po zaznamovani poti na Kokrško sedlo 2 uri,
b) po poti na Male Pode ter po njih k Bivaku pod Skuto ¾ ure.

94 JUŽNI RAZ

Prva plezala 12. junija 1932 Vinko Modec in Boris Režek. (PV, 35, 334.)
Dostop s Podov ali pa s Slemena po vodoravni polici. Prvi skok obideš na levi, ostale strme in previsne odstavke pa je najbolje obplezati na desni strani. Po treh raztežajih (IV) se teren položi, nato desno ob razu mestoma krušljivo na vrh raza in skozi okno na vrh. 2 do 3 ure.

95 GREBEN RINKA-SKUTA

Prvi plezali 15. septembra 1907 Greenitz, Arbeiter in Weitzenböck. (NA, 282. SA, 120.)
Smer poteka s Kranjske Rinke po vmesnem grebenu na Skuto. Zanimiv je prehod sredi grebena preko gladkega stolpa (Konj). II stopnja, dobri 2 uri. Lepi razgledi med plezanjem.

KALŠKA GORA (2014 m)

Plezalcu nudi večje probleme samo severni bok stebra Kalške gore, ki pada v strmem loku v dolino Kamniške Bistrice.

SEVERNA STENA (sl. 44)

96 SEVEROVZHODNI RAZ

Prva plezala Vinko Modec in Boris Režek 24. maja 1931. (NA, 295. PV, 31, 159; 36, 168.)
Vstop v steber je 30 m nad najnižjo točko raza. Gladkim in neprehodnim mestom v razu se umikaš na desno. Višina 500 m, III z mesti IV, 3 do 4 ure.

Severovzhodni raz Kalške gore

Foto Tone Pibernik

97 SEVERNI STEBER

Prva plezala Janez in Miro Gregorin 26. julija 1932. (PM, 37, 30.)
Dostop: s Kokrškega sedla navzgor pod steno in levo v značilno grapo, ki se spušča ob zahodnem boku stebra v melišče pod sedlom, 15 minut.
Opis: vstop leži levo v postavku, v grapi med Kalško goro ter odpadom Kokrškega sedla, in sicer v smeri dveh rdečih, žlebastih zajed. Po ploščah na majhno stojišče. Okrog roba po drnastem in ploščastem terenu do vstopa v levo rdečo zajedo. Po njej težavno in krušljivo tako dolgo, da se razširi v žleb.
Zdaj levo ven in po drnastem odstavku pod gladki, ploščasti del stebra. Po odprtem žlebu na stojišče. Težavna prečnica in okrog skalnega zoba na novo stojišče. Nato skozi pokrito zajedo desno na ozko lašto (IV). Po ploščah ponovno v zajedo. Pred koncem izstopiš in dospeš na stojišče (dobro varovanje). Levo prečnica čez ploščo pod okoli 15 m visoko zajedo. V začetku ima 75 stopinj naklonine (IV), nato postane navpična, s previsnimi mesti (V+). Tik pod previsom dva klina, prečnica desno ven (V-) k majhni duplini. Sledi 15 m visoka poč, ki postaja z višino strmejša (V). Levo na sleme do možica. Desno kvišku na raz stebra. Nekaj časa po njem, nato se izogneš previsnim členom na levo. V lahki skali rahlo desno kvišku v zarezo nad prvim vrhom stebra. Po nagrmadenih skalah skozi žleb na vrh.
Ocena: težavnostna stopnja IV z več mesti V, višina stebra 250 m, čas plezanja 4 do 5 ur.
Sestop: po grebenu do zaznamovane poti, ki vodi na Kokrško sedlo ¾ ure.

KOGEL (2094 m)

S poti preko Velikih Podov komaj opazimo vrh Kogla. Vendar pada ta travnata vzpetina v Gamsov skret s tristometrsko južno steno, ki je zelo prikladna za plezalne ture v zgodnji pomladi ali v pozni jeseni, ko drugod klimatski pogoji niso ugodni.

JUŽNA STENA (sl. 43)

98 CENTRALNA SMER

Prva plezala 9. avgusta 1950 Franc Zupan in Ksavo Šemrov. (PV, 51, 234.)
Dostop: a) iz doma v Kamniški Bistrici najprej po poti proti Kokrškemu sedlu, ko ta zavije levo v breg, naravnost dalje v Gamsov skret. Po slabo markirani poti po melišču do konca ter preko skalnatega odstavka na zelen hrbet. Po skrotju in travi pod steno, 3 ure.
b) iz Bivaka pod Skuto pod Slemenom po stari lovski poti proti Gamsovemu skretu navzdol. Navpičen skok, nekako v višini začetka stene, obideš na desni strani tik žleba, ki se vleče tu preko, 1 uro.
Opis: vstop leži v vpadnici Koglovega vrha, okoli 20 do 25 m levo (pravilno desno, popravek na koncu vodnika) od poševne zareze, ki vodi proti levi na gredino. Nekaj metrov po razčlenjeni skali navzgor do majhne police. Težaven pristop na polico in po njej 10 metrov vodoravno desno pod poklino (možic). Po njej 4 metre in levo ven čez plati na stojišče pod drugo, previsno poklino v živi skali. 30 m po njej do stojišča - v sredi pokline k. Od stojišča (k) levo preko plati 30 m do klina. Od tu prečenje ob značilnih prislonjenih luskah vodoravno 20 m na varovališče za veliko skalo. Z varovališča desno navzgor na majhno travnato poličko. Z nje v loku z leve na desno pod previs (k) in čezenj na veliko polico v sredi stene. Po travi in skrotju do velike votline. Iz nje po polici desno, da prideš iz območja strehastih previsov nad votlino. Čez manjši previs prestopiš v navpično, s travo poraslo steno z dobrimi oporami. Po njej 50 m naravnost navzgor do sistema razčlemb, ki pelje rahlo proti desni. Po njem čez skalne stopnje do varovališča pod prislonjenim stebričkom. Po stebru in po navpični steni do velikega bolvana, ki gleda iz stene. Pod njim prečnica nekaj metrov v levo in nato na varovališče. Po desni izmed dveh poklin navzgor (kk na varovališču, možic). Prestop čez ploščo okoli vogala in na stojišče pod veliko lusko. Ob njej klini in čez previs v koritasto stojišče. Težavna prečnica pod previsom in čez plati 20 m na desno (k) na rob stene, malo desno od vrha Kogla.
Ocena: težavnostna stopnja V, mestoma V+, skala je zanesljiva, višina stene preko 250 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: z vrha a) proti severu na pot preko Velikih Podov, po njej levo na Kokrško sedlo in dalje po poti v Kamniško Bistrico, dobre 3 ure,
b) proti vzhodu preko Podov k Bivaku pod Skuto, ¾ ure.

99 DIREKTNA SMER (glej skico!)

Prva plezala Karel Tater in Janez Gregorin 20. oktobra 1937. (PM, 37, 52.)
Dostop: glej smer št. 98.
Opis: vstop kot pri smeri št. 98. Po težavni, žlebasti skali (točka A na skici) do kratke navpične pokline (B). Iz nje prestop levo na stojišče (okoli 30 m nad meliščem, C). V drugo, zgoraj previsno poklino (D, okoli 60 m, V). Nekaj metrov navzgor (E) v dno kaminaste poči (G) in nekoliko proti desni na strmo rezino (H, poč previsna, VI-) ter desno na gredo (I). Od tod okoli 35 m po steni (J) - tendenca desno, dobri oprimki, prosto varovanje - na gredino.
S stojišča na gredini (ki poteka prekinjena poševno čez steno Kogla) desno navzgor čez rdeče odlome v desno zajedo stolpiča (K, krušljivo). S kombiniranjem po desni in levi gvozdni poklini med stolpičem in steno na vrh stolpiča (L, V). Nad stolpičem po podaljšku pokline in deloma po prosti steni (M, sistem poči) pod previsno bastijo vršne stene (krušljivo) na majhno krmoljo (N). S stojišča na krmolji proti levi v levo poklino (O, desna (P) je neprehodna, ker preide v previsne žmule). Po poklini dobrih 25 m pod previsno glavo, od tam seženj (2 m poševno desno) pod trimetrski previs. Čezenj (k, V). Nad njim po izpostavljeni steni desno na poševno polico (R). S stojišča (dobro zabit k) v poklino (S) pod previsno glavo in desno ob njej čez gladko previsno ploščo (V) na majhno stojišče, od tod po zelo težavni skali na rob grebena, približno 30 do 40 m desno pod vrhom Koglove stene. (Z arabskimi številkami 1 do 4 so na skici označene točke, objavljene v PM leta 1937.)
Ocena: težavnostna stopnja V, pečina je hrapava, opore deloma obrnjene navzdol. Špranje večinoma zasigane. Značilnost smeri je skoraj izključno plezanje po počeh in poklinah. Višina stene preko 250 m, čas plezanja 5 do 6 ur.
Sestop: glej smer št. 98.

PRVE PONOVITVE VAŽNEJŠIH VZPONOV

VZHODNE JULIJSKE ALPE

Veliki Draški vrh, severna stena:
Centralna smer (3), l. 1952 J. Černivec in N. Fajdiga.
Rjavina, severna stena:
Centralna smer (6), l. 1950 M. Kilar in N. Fajdiga.
Triglav, severna stena:
Bavarska smer (9), l. 1932 T. Ravhekar in P. Lukman1.
Skalaška smer (10), l. 1929 M. Potočnik in J. Čop.
Čopov steber (11):
1. pon.: avgusta 1948 D. Dolar in F. Avčin (bivak).
2. pon.: septembra 1948 S. Blažina in D. Škerl (bivak).
3. pon.: septembra 1948 C. Debeljak in R. Kočevar.
4. pon.: septembra 1948 S. Blažina, S. Kobler, J. Krušic in J. Šilar.
5. pon.: avgusta 1949 M. Keršič in F. Zupan.
Prusik-Szalayeva smer (12), l. 1936 T. Dovjak in A. More.
Smer Sandija Wisiaka (15), junija 1949 M. Kilar in I. Levstek.
Široka peč, severna stena:
Direktna smer (23), julija 1950 I. Levstek in V. Vavken (v gornji tretjini
prečila na sev. zah. raz).
Severozahodni raz (24), l. 1943 M. Arih in J. Krušic.
Špik, severna stena:
Skalaška smer (26), l. 1942 M. Arih in M. Dimnik.
Direktna smer (27), l. 1927 E. Deržaj in S. Hudnik.
Frdamane police, severna stena:
Schinkova smer (30), septembra 1948 J. Krušic, J. Šilar, U. Župančič (z
bivakom).
Rakova špica, zapadna stena:
Arihova smer (40), junija 1952 E. Herlec in M. Kranjc.
Rogljica, sev. zapadna stena:
Osrednji steber (41), julija 1946 J. Krušic, M. Dimnik, L. Bizjak.
Prisojnik, sev. zapadna stena:
Hudičev steber (46), l. 1936 M. Cizelj in D. Vodeb.
Travnik, severna stena:
Aschenbrennerjeva smer (54):
1. pon.: avgusta 1948 R. Kočevar in J. Frelih (z dvema bivakoma).
2. pon.: avgusta 1950 M. Kilar in I. Levstek.
3. pon.: avgusta 1950 V. Vavken in M. Verovšek.
4. pon.: septembra 1950 J. Govekar in S. Vidmar.
5. pon.: oktobra 1950 C. Debeljak in R. Kočevar.
Debeljakova varianta (54 a), julija 1951 M. Kilar in V. Vavken.
Smer Jesih-Lipovec (55), junija 1949 S. Blažina m F. Šerbec.
Šite, severna stena:
Smer Hočevar-Herlec (56), julija 1951 J. Govekar in R. Kočevar.
Jalovec:
Severovzhodni raz (61), junija 1948 R. Kočevar, J. Frelih in M. Šavelj.
KAMNIŠKE ALPE

Rzenik, severozahodna stena:
Smer Kemperle-Benkovič (64), avgusta 1950 I. Levstek in V. Vavken.
Rzenik, severna stena:
Smer Modec-Režek (66), avgusta 1950 I. Levstek in V. Vavken.
Dedec, severna stena:
Centralna smer (69), septembra 1953 C. Debeljak in M. Kilar.
Ojstrica, severna stena:
Herletova smer (71), l. 1942 F. Herle in Maier.
Ogrinova smer (72), avgusta 1949 I. Arnšek in S. Kokošinek.
Štajerska Rinka, severna stena:
Smer Modec-Režek (88), avgusta 1934 V. Modec in M. Gregorin.
Križ, severovzhodna stena:
Vzhodni steber (89), avgusta 1934 V. Modec, F. Avčin in M. Lipovšek.

1 Prva slovenska ponovitev.

VAŽNEJŠI ZIMSKI PRVENSTVENI VZPONI

VZHODNE JULIJSKE ALPE

Triglav, severna stena:
Slovenska smer, maja 1932 T. Ravhekar in P. Lukman (z bivakom);
11. in 12. februarja 1939 C. Malovrh, B. Jordan, B. Anderwald in M.
Slapar.
Nemška smer (s Zimmer-Jahnovim izstopom), 29. aprila 1948 M. Keršič in
L. Zupančič.
Bavarska smer (s Zimmer-Jahnovim izstopom), 26. in 27. aprila 1953 M.
Kilar in I. Levstek.
Skalaška smer, 17. in 18. aprila 1949 C. Debeljak in R. Kočevar.
Jugov steber, 27. in 28. februarja 1949 R. Kočevar in F. Zupan.
Špik, severna stena:
Dibonova smer, 5. in 6. marca 1949 J. Blažej in M. Šavelj.
Greben Visoki Rokav-Škrlatica:
Roesslova smer, 2. decembra 1939 T. Dovjak in D. Lasič.
Visoki Rokav, vzhodna stena:
Centralna smer, 13. februarja 1949 J. Krušic, D. Korenini, J. Stražišar,
J. Blažej in T. Zupan.
Škrlatica, severna stena:
Kugyjeva smer, 19. marca 1939 J. Čop in M. Potočnik.
Škrbina (v Zadnjem Prisojniku), severna stena:
Spodaj Köllnitzeva smer, zgoraj Jugova, 31. marca 1946 J. Krušic,
U. Župančič, J. Bizjak in J. Gorjanc.
Prisojnik, severozapadna stena:
Hudičev žleb, 21. junija 1936 U. Župančič, sam.
Travnik, severna stena:
Tschadova smer, marca 1948 J. Frelih in M. Šavelj (z bivakom).
Šite, severna stena:
Jesihove smer, 13. februarja 1949 C. Debeljak in R. Kočevar.
Jalovec, severovzhodna stena:
Hornova smer, decembra 1942 M. Arih, sam.

KAMNIŠKE ALPE

Ojstrica, vzhodna stena:
Tschadova smer, 27. februarja 1948 C. Debeljak, F. Perc in S. Lednik.
Severovzhodni raz, 19. marca 1950 C. Debeljak in M. Zidar.
Ojstrica, severna stena:
Ogrinova smer, 29. marca 1953 C. Debeljak in J. Mirnik.
Planjava, severna stena:
Kombinacija Drofenikove in Tschadove smeri, 22. in 23. marca 1953
C. Debeljak in J. Mirnik.
Severozapadni greben, 16. maja 1936 B. Režek in D. Kremžar.
Brana:
Grebensko prečenje Brana-Skuta, 6. do 8. aprila 1946 B. Režek in R.
Istenič.
Turska gora, jugovzhodna stena:
Prvenstveni vzpon, 10. marca 1940 P. Kemperle, B. Benkovič in
L. Dolinar.
Južni raz, 23. in 24. decembra 1947 R. Kočevar in M. Šavelj.
Turska gora, severna stran:
Tschadova smer, aprila 1940 V. Kopač, E. Filipič in Babinek.
Štajerska Rinka:
Severovzhodni raz, 14. aprila 1953 C. Debeljak in V. Hasler.
Križ:
Severovzhodni greben, 14. aprila 1953 R. Kočevar in R. Pukl.
Skuta:
Grebensko prečenje Skuta-Grintavec z vstopom v južni steni grebena
Rinka-Skuta, 14. in 15. marca 1948 R. Kočevar, M. Verovšek in F. Zupan.

ABECEDNO KAZALO

Številka v oklepaju poleg imena gore pove stran fotografije v slikovni prilogi, brez oklepaja stran slike med besedilom; številka za pomišljajem poleg imena smeri je njena zaporedna številka.

JULIJSKE ALPE

Draški vrh Veliki (1), (2) …………………….. 29
Centralna smer - 3 ……………………….... 30
Desni steber - 4 ………………………......... 31
Levi steber - 2 ………………………............ 30
Skrajno levi steber - 1 ……………………… 29
Smer v trapecu - 5 ………………………….. 31
Frdamane police (15) ………………….......... 55
Jesih-Potočnikova smer - 29 .................. 55
Schinkova smer - 30 .............................. 55
Varianta Schinkove smeri - 30 a ............ 56
Jalovec (30) .............................................. 84
Direktna smer - 60 ................................ 86
Hornova smer - 59 ................................. 84
Raz severovzhodni - 61 ……………...…….. 86
Zajeda (v Malem Jalovcu) - 62 ................ 86
Kotova špica (31) ..................................... 87
Direktna smer - 63 ................................. 87
Mojstrovka Mala (24), 75 …………………….. 73
Kamini - 47............................................. 73
Raz (ob kaminih) - 48 ………………………. 73
Zapadna smer - 49 ................................. 74
Mojstrovka Velika (25) ……………………….. 74
Debelakove smer - 50 ………………………. 74
Kaminska smer - 51 ............................... 75
Oltar Veliki (12-13) .................................... 59
Roesslova smer po grebenu - 32 .............. 59
Prisojnik (23) ............................................ 71
Hudičev steber - 46 …………………………. 72
Prisojnik Zadnji (22) ……………………......... 71
Centralna smer - 44 ................................ 71
Smer po spodnji polici - 45 ..................... 72
Smer po zgornji polici - 43 ….................... 71
Rakova špica (20) ………………………........... 65
Arihova smer - 40 ………………………........ 66
Smer po stebru - 39 ................................. 65
Razor (21) ………………………….................... 70
Centralna smer - 42 ................................ 70
Rjavina (3) …………………………................... 33
Centralna smer - 6 …………………………… 33
Rjavinine grede - 6 a ……………………....... 34
Rogljica (20) ................................................ 68
Osrednji steber - 41 ................................. 68
Rušica 57 .................................................... 57
Direktna smer - 31 .................................. 57
Stenar (9), (10) ………………………................ 45
Kaminska smer - 20 ................................. 47
Kočevarjeva smer - 17 ……………………….. 45
Raz severni - 19 ........................................ 46
Raz severovzhodni - 18 ……………..……….. 45
Široka peč (11) ………………………................ 48
Centralna smer - 22 ................................. 49
Direktna smer - 23 ................................... 49
Raz severozahodni - 24 ………..…………….. 50
Vzhodni steber - 21 …………………………… 48
Šite (28), (29) .............................................. 81
Belač-Zupanova smer - 58 ........................ 82
Direktna smer - 57 ................................... 81
Kočevar - Herlecova smer - 56 .................. 81
Škrlatica (17), (18-19) …………………………... 61
Centralna smer - 36 .................................. 63
Desni raz - 34 …………………………............ 61
Kugyjeva smer - 33 ................................... 61
Levi steber - 35 ………………………............. 62
Skalaški steber - 37 …………………………… 63
Škrlatične grede - 38 ………………………….. 64
Špik (14) …………………………........................ 51
Dibonova smer - 28 ................................... 53
Direktna smer - 27 .................................... 53
Krušiceva smer - 25 ................................... 51
Skalaška smer - 26 .................................... 52
Travnik (26), (27) …………………….................. 77
Aschenbrennerjeva smer – 54 ..................... 78
Debeljakova varianta - 54 a ........................ 79
Jesih-Lipovčeva smer - 55 …....................... 80
Raz severovzhodni - 52 ………………………… 77
Zajeda severna - 53 .................................... 77
Triglav (4-5), (6-7), (8) …………………………….. 35
Bavarska smer - 9 ………………………………. 37
Čopov steber – 11 ……………………............... 39
Frelihova traverza (Slovenska smer) - 7 c .... 36
Gorenjska smer gornji del - 10 b .................. 39
Gorenjska smer spodnji del - 11 a …............ 39
Jugova grapa - 13 ....................................... 42
Jugov steber - 14 ……………………………...... 42
Nemška smer - 8 ......................................... 36
Nemška smer »dolga« - 9 a ........................... 38
»Okno« v severni steni - 8b ........................... 37
Prevčev izstop (Slovenska smer) - 7 a ........... 36
Prusik-Szalayeva smer -12 ........................... 41
Skalaška smer - 10 a …………………..……….. 38
Slovenska smer - 7 ………………………………. 35
Zimmer-Jahnov izstop (Nemška smer) - 8 a .. 37
Zlatorogove police - 16 ………………………….. 43
Wisiakova smer - 15 …………………………….. 42

KAMNIŠKE ALPE

Dedec (34) ....................................................... 94
Arnškova smer - 68 ……………………………... 94
Centralni steber - 69 ……………………………. 94
Desna smer - 70 .......................................... 96
Šarina poč - 67............................................. 94
Kalška gora (44), 112 ………………………........ 111
Raz severovzhodni - 96 ……………………….. 111
Steber severni - 97 ..................................... 111
Kogel (43) ………………………………................. 113
Centralna smer - 98 ................................... 113
Direktna smer - 99 ..................................... 114
Križ (41) ........................................................ 108
Vzhodni steber - 89 …………………………….. 108
Zajeda – 90 ……………………………............... 108
Ojstrica (35) ………………………………............... 97
Desna smer - 73 ........................................... 98
Herletova smer - 71 …………………………….... 97
Ogrin-Omerzova smer - 72 ........................... 98
Prečenje stene - 74 ........................................ 99
Planjava (36), (37) ............................................ 101
Brinškov kamin - 77 ……………………………...102
Drofenikova smer - 75 …………………………... 101
Greben severozapadni - 76 …….................... 102
Jugova poč - 77 a ……………………………....... 102
»Okno« v severozapadni steni - 80 ……........... 102
Svetelove smer – 79 ………………………………. 102
X smer - 78 .................................................. 102
Rinka Mala (40) ……………………………….......... 105
Igličeva smer - 86 ......................................... 105
Vzhodna smer - 85 ....................................... 105
Rinka Štajerska (41) ……………………………..... 106
Direktna smer - 87 ………………………………. 106
Režek-Modecova smer - 88 …………………….. 107
Rzenik (33) ....................................................... 91

Centralna smer - 65 ....................................... 92
Kemperle-Benkovičeva smer - 64 ……….......... 91
Modec-Režkova smer - 66 ………………………… 93
Skuta (42), (43) ................................................ 109
Greben Rinka-Skuta - 95 ……………………….. 110
Raz južni - 94 ............................................... 110
Smer pod Stolpom - 92 ………………………….. 110
Steber severni - 91 ........................................ 109
Zajeda v jugozapadni steni - 93 ..................... 110
Turska gora (38) ……………………………............ 103
Režek-Modecova smer - 83 …........................ 103
Smer nad »menihom« - 81 ………................... 103
Szalay-Gerinov greben - 84 ………................. 104
Tschadova smer - 82 …………………………….. 103

POPRAVI

Str. 113: začetek opisa smeri št. 98 se glasi pravilno (glej tudi skico na str. 115!): vstop leži... okoli 20 do 25 m desno od poševne zareze . . . (napačno: levo od poševne zareze).

Izdala in založila
Planinska zveza Slovenije v
1.000 izvodih

Za planinsko založbo
FEDOR KOŠIR

Tiskarna
Slovenskega poročevalca
v Ljubljani

SLIKE

1. Severno ostenje med Malim in Velikim Draškim vrhom, foto Jaka Čop

1. Skrajno levi steber
2. Levi steber

2. Severna in severozapadna stena Velikega Draškega vrha, foto Jaka Čop

3. Centralna smer
4. Desni steber
5. Smer v trapecu

3. Severna stena Rjavine, foto dr. ing. France Avčin

6. Centralna smer
6a. Rjavinine grede
Neoštevilčena smer je varianta, ki se izogne spodnjemu delu centralne
smeri.

4-5. Severna Triglavska stena, foto Jaka Čop

6-7. Severna Triglavska stena, foto Janko Skerlep

8. Severna Triglavska stena, zapadni del, foto Jaka Čop

13. Jugova grapa
14. Jugov steber
15. Smer Sandija Wisiaka

9. Severovzhodno ostenje Stenarja, foto Jaka Čop

17. Kočevarjeva smer
18. Severovzhodni raz

10. Severna stena Stenarja, foto Ivan Tavčar

19. Severni kamin
20. Kaminska smer

11. Severna stena Široke peči, foto Jaka Čop

21. Vzhodni steber
22. Centralna smer
23. Direktna smer
24. Severovzhodni raz

12-13. Greben med Škrlatico in Visokim Rokavom, foto dr. Stane Tominšek

14. Severna stena Špika, foto Jaka Čop

25. Krušiceva smer
26. Skalaška smer
27. Direktna smer
28. Dibonova smer
29. Smer Jesih-Potočnik (v Ferdamanih policah)

15. Severovzhodna stena Frdamanih polic, foto Jaka Čop

29. Smer Jesih-Potočnik
30. Schinkova smer
30a. Varianta Schinkove smeri

16. Cojzova zvončnica, foto prof. Viktor Petkovšek

(CAMPANULA ZOYSII WULF)

17. Severno ostenje Škrlatice, foto Jaka Čop

34. Desni raz

18-19. Severozapadno ostenje Škrlatice in Rakove špice, foto Marijan Pfeifer

33. Kugyeva smer
35. Levi steber
36. Centralna smer
37. Skalaški steber
38. Škrlatičine grede

20. Severozapadna stena Rakove špice in Rogljice, foto prof. Janko Ravnik

39. Smer po stebru
40. Arihova smer
41. Osrednji steber

21. Severna stena Razorja, foto Jaka Čop

42. Centralna smer
Neoštevilčeni smeri sta Kugyeva na levi in Köllnitzova na desni strani
Centralne smeri.

22. Vzhodna stena Zadnjega Prisojnika, foto Jaka Čop

43. Smer po zgornji polici
44. Centralna smer
45. Smer po spodnji polici

23. Severozapadna stena Prisojnika, foto Jaka Čop

46. Hudičev steber

24. Severna stena Male Mojstrovke, foto Janko Skerlep

47. Smer po kaminih
48. Severni raz
49. Zapadna smer

25. Severozapadna stena Velike Mojstrovke, foto Jaka Čop

50. Smer Debelakove
51. Kaminska smer

26. Ostenje Travnika s Slemena, foto dr. ing. France Avčin

52. Severovzhodni raz
53. Smer po zajedi
55. Smer Jesih-Lipovec

27. Severna stena Travnika, foto ing. Mirko Slapar

53. Smer po zajedi
54. Aschenbrennerjeva smer
54a. Debeljakova varianta

28. Severna stena Šit, vzhodni del, foto Jaka Čop

56. Smer Kočevar-Herlec
57. Direktna smer

29. Severna stena Šit, zhodni del, foto Jaka Čop

58. Smer Belač-Zupan

30. Jalovec s Slemena, foto Jaka Čop

59. Hornova smer
60. Direktna smer
61. Severovzhodni raz
62. Smer po zajedi (v Malem Jalovcu)

31. Južna stena Kotove špice, foto Jaka Čop

63. Direktna smer

32. Planika, foto prof. Viktor Petkovšek

(LEONTOPODIUM ALPINUM CASS.)

33. Severno ostenje Rzenika, foto Karel Benkovič

64. Smer Kemperle_Benkovič
65. Centralna smer
66. Smer Modec-Režek

34. Severna stena Dedca, foto Juvencij Kalan

67. Šarina poč
68. Arnškova smer
69. Centralni steber
70. Desna smer

35. Severno ostenje Ojstrice, foto dr. Mirko Kajzelj

71. Herletova smer
72. Smer Ogrin-Omerza
73. Desna smer
74. Prečenje stene

36. Severno ostenje Planjave, foto prof. Marijan Lipovšek

75. Drofenikova smer

37. Zapadna stena Planjave, foto Ivan Tavčar

76. Severozapadni greben
77. Brinškov kamin
77a. Jugova poč
78. Smer X
79. Smer Svetelove
80. Smer skozi Okno
Neoštevilčena smer levo od Brinškovega kamina je smer Y.

38. Severna stena Turske gore, foto Ivan Tavčar

81. Smer nad »menihom«
82. Tschadova smer
83. Smer Režek-Modec
84. Szalay-Gerinov greben

39. Lepi čeveljc, foto prof. Viktor Petkovšek

(CYPRIPEDIUM CALCEOLUS L.)

40. Severovzhodno ostenje Male Rinke, foto Pelikan

85. Vzhodna smer
86. Igličeva smer

41. Severna stena Štajerske Rinke in severovzhodna stena Križa,
foto Rado Kočevar

87. Direktna smer
88. Smer Režek-Modec
89. Vzhodni steber
90. Smer po zajedi

42. Severna stena Skute, foto Rado Kočevar

91. Severni steber

43. Južna stena Skute in Kogla, foto Ivan Tavčar

92. Smer pod stolpom
93. Smer po zajedi
94. Južni raz
95. Greben Rinka-Skuta
98. Centralna smer v Koglu
99. Direktna smer v Koglu

44. Severna stena Kalške gore, foto Marijan Keršič-Belač