Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

V strminah Čopovega stebra - 3

Železar (1973) - Mitja Košir: Črni graben – nadaljevanje

Navezala sva se na istem mestu, kot pri prvem poizkusu. Po že zabitih klinih sva hitro pritelovadila do tiste police, pod previsi, ki so me še v sanjah preganjali. Od tam naprej je bilo vse nedotaknjeno, deviško. Nadaljnje plezanje se je odvijalo kot po dobro napisanem scenariju, brez kakršnih koli zapletljajev, ki sva se jih na skrivaj tako bala. Klinov sva imela dovolj s seboj in varno sva napredovala navzgor proti vršni steni, kjer sva pričakovala lažji svet. Še danes se rad spominjam na tisti dan, ko nama je šlo plezanje tako dobro od rok in sva upoštevaje popolno varnost kmalu popoldan dosegla lažji svet pod krušljivo zajedo, ki je izginjala nekam v meglo. Začelo je rositi, toda nič več naju ni moglo spraviti v slabo voljo, saj sva bila skoraj na cilju. Res sva kmalu preko krušljivega skoka pogledala v ogromen kotel, ki predstavlja dno Črnega grabna, ki sega visoko gor do pod velike Črne stene. Tristo metrov navpične stene je bilo po celodnevnem plezanju za nama, midva pa sva dala duška najini sreči, ki je prekipela. Vriski so se utapljali v megli, čisto sama sva bila s svojim veseljem, nad nama pa je kot spomenik neminljivosti stala ogromna severna stena.

Za sestop sva porabila zelo malo časa in med vedno močnejšim deževjem pridrvela v Aljažev dom kjer sva navdušeno opisala najino novo smer v knjigo vzponov. Krstila sva jo po najinih preminulih prijateljih Bernardu in Zupanu.

Končalo se je eno obdobje v mojem gorniškem življenju. V štirih letih sem iz trinajstletnega začetnika zrastel pod skrbnim vodstvom mojih učiteljev v alpinista in na nekem jesenskem četrtkovem sestanku me je Janez Krušic sprejel za člana alpinističnega odseka Jesenice. Vrata pripravniške dobe so se za mano zaprla, pričelo se je naslednje dejanje na alpinističnem odru mojega življenja.

Travnik, Šite, Grossglockner
Prostrane so naše Julijske Alpe, nešteto dolin ločuje njihove strme vrhove in jih obenem povezuje v homogeno celoto, ki ji po lepoti težko najdemo enako v svetu. Vendar je prav v teh gorah dolina, ki je bila svoje čase mojim prijateljem in meni prav posebno pri srcu. Kot zaljubljenci smo se teden za tednom vračali tja in plezali po njenih strmih ostenjih. V mislih imam dolino Planice, ki s svojim večkilometrskim zidom prepadnih sten od Mojstrovke pa do Jalovca še danes predstavlja eldorado alpinizma. Najtežje smeri, ki jih poznamo v Julijcih, vodijo prav preko teh ostenij, za zimske čase pa so na drugi strani doline vabljivo prikupna pobočja Rateških Ponc, Struga, Vevnice in Kotove špice in tako vsa rajda gora nad Planico spominja na ogromen amfiteater, v katerega se lahko vstopi le pri svetovno znanih skakalnicah.
Molče z Borisom rineva po razorani grapi navzgor proti strmi steni, ki se le malenkostno odraža od temnega jutranjega neba. Spotikava se ob skale, plezava čez bolvane in se sploh počutiva dokaj klavrno. Že takoj na začetku nama gre ta grozni dostop do stene strašno na živce in šele po dobri uri prilezeva pod vstop Aschenbrenerjeve smeri v Travniku. Kaj vse naju sedaj čaka v tej devetsto metrov visoki steni, se nama ne zdi preveč pomembno, saj za mladostno zagnanost ni ovir.

Samega poteka plezanja ne bom opisoval, saj se je odvijalo talko, kot večina drugih podvigov v smereh najtežjih stopenj. Dobro pripravljenima, nama je šlo vse skupaj čudovito od rok in po sedmih urah sva se že razvezala na robu stene. Razigrana sva se napotila po grebenih Mojstrovk in Slemena nazaj v Tamar, kjer sva potem, skoraj utonila v potokih piva in končno na smrt utrujena popadala na postelji. Dan je za naju z nočjo ugasnil, drugo jutro pa so naju čakale že druge dolžnosti.

Ko danes razmišljam o tistem plezanju po Aschenbrenerjevi smeri, od katerega je minilo že sedem let, ugotavljam, da se je prav v teh smereh šeste težavnostne stopnje oblikoval v meni alpinist. V težkih smereh sem spoznaval in končno tudi spoznal tisti čudovit občutek zmagoslavja nad samim seboj. V meni se je rojeval športni pogled na alpinizem in danes ga na vsej črti zagovarjam, kajti le športni odnos je pogoj za napredek, ki pa je v vsaki panogi človekovega ustvarjanja nujen. Za vedno sem se odločil ločevati odnos do gora od odnosa do alpinizma.

Naslednja sobota naju z Borisom zopet najde v Tamarju, vendar tokrat z zelo resnim namenom, preplezati Zajedo v Šitah. Smer sva poznala le po opisu in od radovednega ogledovanja, kadar sva mimo hodila drugim ciljem nasproti. Takrat pa se bova poizkusila z napetim prostim plezanjem v eni takrat najtežjih smeri v Julijcih. V tistih časih, pisalo se je leto 1966, je plezalec z Zajedo v žepu že kar precej veljal in tudi midva sva bila kasneje deležna priznanja, jaz še mnogo večjega kot Boris, saj sem še tisto leto odšel zvezno odpravo na Kavkaz v Sovjetsko zvezo. Toda pustimo zdaj to. Tisto jutro sva bila že zelo zgodaj pri vstopu, ker sva se zavedala težav in nisva hotela nič postavljati na kocko.

Previdno sva nizala raztežaj za raztežajem in precej hitro pridobivala na višini. Z orientacijo nisva imela posebnih težav, zato sva že kmalu popoldan dosegla konec težav in po lahki Jesihovi smeri odšvignila na vrh stene.
Težko bi sedaj opisal občutke človeka, ki je zmogel težavno smer in se vpisal med redke izbrance. Takrat sva si krepko segla v roke in si zaželela še mnogo takih doživetij.

Med sestopom sem veliko razmišljal o tem, kaj me žene v težke stene. Ali ni mnogo lepše gojiti klasičen, Kugijevski alpinizem, kjer ti usmerja korak večen razgovor z naravo, kjer ni važen cilj, temveč namen. Zakaj smo ljudje v vseh svojih izživljanjih tako zahtevni, vedno hlepimo le po napredku za vsako ceno. Mora biti tako, kajti za človekov razvoj je napredek nujen in prav v tem je tista resnica, ki je tudi meni dala odgovor na moje razmišljanje tisto pozno popoldne, ko sva z Borisom hitela proti koči v Tamarju, kjer so naju oskrbnica Mima in prijatelji navdušeno sprejeli.

Mitja Košir
Železar, 23. marec 1973
 

 

Jlib.si


Železar (1973)/G-L - Mitja Košir:
V strminah Čopovega stebra - 2

Železar (1973)/G-L - Mitja Košir:
V strminah Čopovega stebra - 1

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.