Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

V Tatrah

PV 1959/05/203 – Vid Mesarič: Peljemo se proti bratski deželi, skoraj popolnoma neznani

V Tatrah

VID MESARIČ


Priprave so minile, meja in Semmering sta za nami. Peljemo se proti bratski deželi, skoraj popolnoma neznani. Močno zastražena meja je tudi v meni vzbudila neprijetne občutke. Ti pa so kmalu minili, kajti sprejeli so nas prisrčno in formalnosti na carini so bile malenkostne. Na meji nas je čakal Karlik in skupaj smo nadaljevali pot proti Bratislavi. V osebnem vlaku, ob prijetnem pogovoru s preprostimi ljudmi, smo pozabili na zadnje nelagodne občutke, ki so nas obhajali ob prestopu meje.

Naslednjega dne smo si ogledali mesto, zvečer pa nadaljevali pot proti Nizkim Tatram. Ta dva dneva, ki smo jih preživeli ob njihovem vznožju in na pobočjih, ne bomo pozabili. Nastanili smo se blizu izhodne postaje žičnice, v majhni koči, kakršnih je povsod polno in služijo turistom za prenočišča. Urejene so lično in so izredno čiste. Nizke Tatre so podobne Pohorju. Valovita pobočja, ki so pokrita z gozdovi, pa više postanejo gola. Zazdelo se mi je, kot da hodim po Karavankah. Do vrha te pripelje žičnica. Na končni postaji se lahko okrepčaš in potem po eni od mnogih prog odpelješ v dolino. Res, raj za smučarje.

Smučali smo mnogo. Vmes smo kot gledalci pričevali tudi tekmam. Mislim, da so njihovi smučarji nekoliko slabši od naših. To pa ne velja za ženske, te povprečno bolje smučajo. Presenetilo me je število starejših, celo starih ljudi, ki so še vedno smučali. Kar žal nam je bilo, da sta dva dneva tako hitro minila.

Drugega dne smo nadaljevali pot v Visoke Tatre. Nastanili smo se v Kežmarski chati pod Kopskim sedlom. Dom je urejen nalašč za alpiniste. Ima lastno elektrarno in centralno kurjavo ter kinoprojektor. Vkljub vsemu komfortu je v domu domače in prijetno. Če ni popolnoma zaseden od alpinistov — kar pa je redko — sprejema tudi druge goste. Imeli smo srečo, da so bili v njem najboljši češki alpinisti in tudi Rusi so bili v gosteh. Kmalu smo se spoprijateljili in se dogovorili, da bomo drugega dne naredili mešane naveze za skupne ture.

Še isti dan smo odšli smučat na Kopsko sedlo. Tereni so lepi. Dreja je kar zaneslo in se je izgubil v megli. Hoteli smo že domov, toda njega ni bilo od nikoder. Zapeljal sem za njim. Megla se je razkadila in zagledal sem ga vsega nasmejanega globoko spodaj v dolini. Dokler je šlo navzdol, sploh ni mislil, da je treba tudi nazaj in tako sva prišla v kočo šele v mraku.

Uka ni prišla z nami plezat, hotela je samo smučati, toda na prigovarjanje Cehinj in Rusinj se je odločila za plezalno turo. Vrnila se je zmučena in tudi malo nervozna. Šele drugega dne nam je priznala, da je bilo na turi tudi lepo. Iz Uke smo se prejšnjega dne malo norčevali, ko pa sem se menil z njenimi soplezalkami in mi niso hotele verjeti, da Uka ne pleza, sem že dobival spoštovanje do nje. Čez nekaj dni sem šel iz radovednosti gledat »Ukin greben« in najraje bi jo prosil odpuščanja, ker sem se norčeval iz njene ture. Res je bila samo 2. stopnja, toda bila je zima, greben močno leden in izpostavljen tako, kot tega v 2. stopnji v apnencu ne poznamo.

Tudi zame prvi dan ni bil lahek. Plezal sem v mešani navezi s Čehi in Rusi. Pričakoval sem silen tempo in se bal, da bom omagal. Na moje veliko presenečenje so Rusi hodili veliko počasneje kot mi. Plezali so izredno previdno. Že sem si dejal:

»Saj ne znajo plezati.« Prenaglil sem se. Plezali smo po grebenu 2. stopnje. Tam, kjer se normalna smer umakne v steno, smo mi kar nadaljevali po grebenu. Vsi smo vztrajali in na tihem primerjali moči. Kmalu se je druga stopnja spremenila v tretjo, četrto in celo peto. Tedaj se je šele pokazala vrednost navez. Za rusko, o kateri sem menil, da je slaba, sem kmalu spremenil mnenje. Mirno in počasi sta napredovala, a šlo je naprej. Greben je postal izredno oster, prerezan s škrbinami in stolpi. Za 150 m smo rabili dve uri. Plezali smo po vrhu grebena, preskakovali s stolpa na stolp — tudi tega nisem v apnencu nikdar delal. Krepko sem se oddahnil, ko smo se po dvojni šestdesetmetrski vrvi spustili na snežišče v steni. Z varnega sem opazoval, kako pleza Andrej, »mu dajal napotke« in ga spraševal, če ga je kaj strah. Nič se ni jezil, samo dejal je:

»Le čakaj! Vrnem ti z obrestmi!« Res mi je, a ne namenoma.

Drugega dne sva z Vladom plezala klasično 4. stopnjo v granitu. Po turi se je Vlado odpravil domov. Jaz pa sem hotel plezati še eno smer. Vstopila sva z Zdenkom. Pred nama je že bil Andrej s soplezalcem. Tu mu je tudi uspelo »vrniti mi z obrestmi«. Smer je bila izredno krušljiva in kmalu sem zaslišal:

»Pazi! Kamen!« Pritisnil sem se k steni, se zavaroval z nahrbtnikom in teža me je kar zrušila na klin. Dreju se je odkrušil velik kamen in k sreči ga je namesto moje glave prestregel nahrbtnik. Toda tudi Andreju je smer prinesla slavo. V neki izpostavljeni prečnici ni mogel prestopiti in je zakričal, da ima »kratky nogy«. Čehom je to tako ugajalo, da so v bajti kmalu vsi vedeli, da so Andreju zrasle prekratke noge.

V takšnem razpoloženju so nam dnevi kmalu minili. Jaz se še vedno nisem mogel ločiti od gora. Z Zdenekom sva se domenila, da greva na zadnjo turo. Obljubil sem naši skupini, da jih bom zjutraj dohitel na postaji.

Tura je bila krasna. Same izpostavljene prečnice nad previsi. Tako lep dan pa se je žalostno končal. V sosednji smeri so plezala češka dekleta. Na povratku je ena izmed njih zdrsnila. Nismo ji mogli pomagati. Samo v dolino smo jo lahko odnesli.

Ostali so nam še trije dnevi za ogled Prage. Mnogo, mnogo premalo časa. Prepričali smo se pa lahko, da »zlata Praga« še vedno velja.

Iz Češke smo se vrnili za precej izkušenj bogatejši. Ugajalo nam je, da Čehi toliko plezajo. Kako plezajo poleti, ne vem. Toda pozimi imajo dobre plezalce in veliko jih je. Skoraj vse smeri preplezajo tudi pozimi. Sicer so smeri krajše, toda vseh težavnostnih stopenj. Ocene se ujemajo z našimi. Za razvoj imajo mnogo možnosti. Dobijo pomoč v opremi, na tečajih pa lahko plezajo, kar hočejo in kadar hočejo. Presenečeni smo bili nad tem, koliko deklet pleza pri njih. Sam sem jih videl okoli dvajset in skoraj vse so bile sposobne voditi peto stopnjo tudi pozimi. Nekatere celo šesto. Pravijo, da jih imajo še več. Naša odprava je bila uspešna in domov smo prišli zadovoljni, ker smo mnogo videli in se naučili. Tja bi se še radi vrnili.

Pripomba: S to odpravo smo planinci in alpinisti PD Univerza vrnili obisk članom planinske sekcije pri športnem društvu Slavia na tehnični visoki šoli v Pragi. Ti so se 1. 1957 mudili v naših gorah. Odprave, ki je trajala od 28. III. do 15. IV. 1958, so se udeležili Mirko Fetih (vodja), Marja Sernec, Vlado Ferjančič, Andrej Teržan, Stanko Busar in Vid Mesaric. Opravljenih je bilo 23 zimskih vzponov od II. do V. težavnostne stopnje.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.