Slovenski dom: Reven je na videz, planinski svet, a nič manj mičen. Na višinah in ob pobočjih obilo skal in grušča.
Tuintam raste borovo grmičevje, redke so nizke smreke, bolje uspeva macesen. Poleti sije jutranje solnce, že ob desetih težko prenašamo vročino ob skalah, a že okoli poldneva se privali, kot bi trenil z oblaki še gosta megla. Hipoma prične pršiti, kar ne preneha do poznega popoldneva.
Če pogledamo po tleh, opazimo več kamenja in grušča kakor zelenja. Rastline se morajo boriti za prostor in čas, zoper prehude solnčne žarke in zoper preobilen dež ter prezgodnji mraz. Vendar je boj za obstanek tudi rastlinam koristen, mičnejše so nego dolinske, zde se nam tudi mnogo lepše, posebno še zato, ker so res v barvah njih cvetovi pestrejši nego oni v dolinah. Vsi zunanji pojavi in celo življenje rastlin je prilagodeno gorski naravi in vse je smotreno posvečeno ohranitvi tistih vrst in rodov. Pod solnčno snežno odejo počiva le navidezno vse življenje. Ko je v dolini že davno prenehala pomlad, v planinah še pogosto sneži. Kar — tako rekoč od včeraj do danes in jutri se tla izpremene! Niso tako gosto poraščena kakor kak travnik v dolini. Na gorskem travniku je trava ubornejša in med njo ni toliko cvetic kakor v dolini, a kar jih je, so lepše.
Obiskovalci planin se hočejo v dolini ponašati s cveticami. Polaste se baš onih, ki so najredkejše in zbadajo v oči z barvami in oblikami svojih cvetov. Rast je po vrhu še taka, da se v naglici mimogrede ne utegnemo polastiti cvetk brez stebla, listov in korenin. V dolini napravijo planinske cvetke tak vtis, da si jih zažele tudi ljudje, ki ne hodijo na planine. Dobičkarija izkorišča tak pohlep, kar načrtno trgajo in pulijo planinske cvetke ter jih prodajajo ne le izletnikom; temveč tudi na trgu in od hiše do hiše. Pri tem se odrasli poslužujejo s pridom svojih bedno oblečenih otrok, ki znajo z ganljivim obnašanjem spravljati šopke v denar. Kjer pa odreče svojo pomoč apel na milosrč¬nost ali na esteska čustva, zna pomagati zdravilska mistika in vraža. Res napravljajo nekatere rastline, pa ne vse, katerim se to pripisuje, čuda človeškem u zdravju. Te rastline pridno pulijo v naravi, za njih razmnožitev se pa nihče ne briga. Ponašamo se z njih izvažanjem v inozemstvo, ki nas izkorišča v tem oziru, pri sebi pa tako rastlinstvo skrbno čuva.
Že pred 15. leti so pri nas v naši ožji domovini napravili in razglasili zakon o zaščiti redkih — predvsem nekaterih planinskih rastlin. Po tem zakonu je pod občutno kaznijo prepovedano trganje, puljenje in posebno še trgovanje tamkaj na¬ štetih rastlin.
Odkar je ta zakon v veljavi, se je potrojilo divjanje v škodo planinske flore. Kako to?! Prvič zato, ker najbolj pač vleče to, kar je prepovedano: Drugič zato, ker žal a neizogibno zakon sam opozarja na redke in lepe rastline, kar spet vzbuja strast nabiralcev. Zapretenje kazni pa nikogar ne oplaši. Saj vsak ve, da se mu ne zgodi ničesar žalega, čeprav prih aja s hribov v dolino le s polnim nahrbtnikom napuljenih cvetic, temveč je še na zunaj z njimi okrašen kot včasih na podobah kak Indijanec. Razširilo se je žal geslo, da s predpisi o zaščiti prirode ni dražiti v teh hudih časih državljanov, ko je še celo velik tuj državnik začasno razveljavil tamošnji zakon o varstvu malih ptic.
V tujini podobni zakoni uživajo večji ugled in vzbujajo večji strah pred posledicami kršitve. Poglejmo v tem oziru le v Nemčijo in Avstrijo, še bolj pa na Čehoslovaško in v Švico. Z brezobzirnim uničevanjem planinske flore si prav gotovo ne bomo gospodarsko opomogli, pač pa domovini povzročili nepopravljivo škodo. Glas gre o naših planinah, da so polne prirodnih lepot in da so posebno okrašene s krasno floro, pri čemer pa tudi ne manjka planinske faune. Kako je lepo, če opaziš tropo divjih koz komaj sto korakov proč od planinske poti, nad seboj pa v sinji višini planinskega orla. Vse to spada že v bajko iz davnih časov. Kako lepo še vedno diči skalne razpoke avrikelj, višje gori pa planika v svojem belem kožuščku! Ali naj bo tega konec?!
Vsi pravi planinci in ljubitelji naših ponosnih vrhov naj bi se združili v obrambo vseh sovražnikov planinske flore! Skalaši so se že poprijeli z vnemo tega dela. Med zimo je bilo poskrbljeno za primeren pouk o naši planinski flori, sedaj pa prihaja čas za aktivno obrambo naših planin pred grabežljivimi rokami. V soboto pa bo radio razširjal klice na boj zoper uničevalce planinskega cvetja.
xy
Slovenski dom, 27. maj 1936