Železar (1973) - Janez Brojan st.: Hitro si razdelimo delo, Dorči in Goran postavljata šotor, Janez pripravlja za večerjo, jaz pa poskrbim za vodo.
Večerjali smo že v temi. Med delom smo se pogovarjali s fanti iz sosednjih šotorov. Mitja iz Jesenic nam razlaga, kako so hodili na Mont Blanc iz katerega so se pred nekaj urami vrnili. Svetuje nam, kje naj bi šli, da bomo čim prej na vrhu. Ob 22. uri se odpravimo k počitku.
Naslednji dan, 21. avgusta, se zbudim že ob petih zjutraj. Ostalih ne budim, saj imamo še dovolj časa. Zamenjati si moramo denar, banko pa odprejo šele ob devetih. Ob sedmih vstanemo, zajtrk je hitro pripravljen. Ob osmih se odpravimo v mesto, čeprav je še zgodaj, je že velik vrvež na ulicah. Nekoliko si ogledamo mesto in njegove zanimivosti. Ko je ura devet se napotimo v banko, zamenjamo denar in si nakupimo razglednice in druge drobnarije, ter se vrnemo v taborišče.
Ura je enajst ko se odpeljemo kakih 10 kilometrov po dolini do male vasice, kjer je bila žičnica. Avto parkiramo tik ob njej, ter se z žičnico odpeljemo na višino 1800 metrov, kakih 100 metrov od srednje postaje zobate železnice, katera vozi do višine 2113 metrov. Žičnica ima dve kabini in stane pet frankov na osebo, z reševalno izkaznico 4,5 franka, z vodniško izkaznico pa je vožnja brezplačna. Železnica pa stane od višine 1800 do 2113 metrov, to je 5 minut vožnje, pet frankov.
Med vožnjo opazuješ mogočne ledenike z ogromnimi seraki in v večni ledokovana strma pobočja in vrhove. Od konca železnice do koče Refuqe de L´Albuile Doqouter (3817 m) — Club-Alpin Francais je štiri do pet ur. Pot vodi po precej strmem pobočju. Po enourni hoji prispemo na sedlo, iz njega pa zopet v strm greben. Sonce neusmiljeno pripeka. Pot nam lije iz obrazov, ko grizemo veliko strmino pod težo zajetnih nahrbtnikov. Ne ustavljamo se, radi bi bili čim preje na vrhu.
Na vrhu grebena opazimo visoko nad nami na strmem razu kočo. Z vlakom se nas je pripeljalo kakih štirideset planincev. Nekateri so se tako zagrizli v breg, kot bi hoteli biti v rekordnem času na vrhu, pa smo jih pustili že po eni uri hoje za seboj. V vrhu grebena je precejšen ledenik. Pot pelje po levi strani okrog njega, mi pa smo jo ubrali kar naravnost preko njega in tako nekoliko skrajšali pot. Kmalu prispemo pod visoko in zelo strmo pobočje, ki prehaja proti koncu v kakih 30 metrov široko grapo. Po njegovem desnem hrbtu gre pot. Prečiti moramo preko grape v desno, čez je napeta železna vrv, da se, ker je v grapi strm led, lahko kdor prečka pripne s karabinerjem nanjo. Ko prispemo do prečke se vsuje plaz kamenja iz pobočja in zgrmi mimo nas. Hitro se poženemo nazaj iz grape v levo pobočje, kjer smo morali počakati, da se je umirilo, nato pa kar najhitreje prečkati. Prvi sem se pognal čez jaz, takoj so mi sledili tudi drugi, bilo nas je dvanajst in se nismo pripeli. Na drugi strani, na nekem razu, ki je zelo krušljiv in so skale naložene druga na drugo, počakam, da so vsi čez. Pot nadaljujemo po razu navzgor, po levi ali desni strani. Raz je visok kakih 500 metrov z nagibom 70 promil.
Z Goranom se imava zahvaliti le srečnemu naključju, da sva jo odnesla tako poceni. Ko zavije v pot v razu iz leve proti desni, so bili pred nama trije Francozi, ki so hodili zelo brezbrižno. Bila sva nekaj metrov za njimi, ko se tretji nasloni in prime za kakih 1000 kilogramov težak blok, kateri je ležal na gladki plošči. Zaslišal sem nekakšno grmenje, ko pogledam navzgor odrevenim od groze. Vidim, da se ogromni blok nad menoj premika in drsi proti meni. Ko pridrsi že čisto nad menoj se za trenutek ustavi in prekoljena dvoje. En del se zavali po levi strani, drugi zaniha naravnost proti meni. Z grozo ga gledam, hočem odskočiti nazaj pa nisem imel več prostora, ker je bil Goran tik za menoj. Bilo pa bi brez pomea, ker sva bila v žlebu in bi naju posnel preden bi se mogla umakniti. Blok se močno nagne na nekem skalnem pomolu proti nama, se zavrti okrog svoje osi za polovico dolžine in ga potegne težji del navzdol mimo mene v dolino.
(Se nadaljuje)
Janez Brojan st.
Železar, 28. december 1973