Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Veliki Rogatec

Nadaljujem po skromni gazi, čeprav ne gre v »moji začrtani« smeri. Držim se starega pravila: bolje slaba gaz kot pa da moram sam gazit.

PLANINARJENJE

Veliki Rogatec


Sneg nam letos res ne da miru, kar ni in ni ga konec. V času, ko si od srca želimo prijaznega sonca, zelenih trav in širnih razgledov, nas še vedno zbujajo turobna jutra z naletavanjem snega, zmrzaljo in meglo. Kam naj se človek vseeno poda, da ga ne odnese kak zahrbtni plaz, obenem pa ima vseeno občutek, da je še v gorah?

V mrakobnem jutru se vozim čez prelaz Črnivec. Pogled v Zadrečko dolino (Zanimivo ime, a ne? A veste od kod? Od reke Drete …) ne pokaže nič spodbudnega, megla, vrhovi zakriti, snega pa še precej. Stopnja nevarnosti plazov je še vedno 3, kar pomeni, da se lahko plaz sproži tudi sam. No, morda bo tu v sredogorju 2 – to pomeni, da ga lahko sprožim le sam … tako se tolažim. Z glavne ceste zavijem v dolinico potoka Kanolščica. Cesta hitro postane slaba, razrita in ledena. V prvem klancu me ustavita dva hribovca (opremljena sta po vseh modnih gorniških pravilih), ki povesta, da naprej ne gre več, ker je zgoraj en avto zabarikadiral cesto. Vendar se tu toliko motovilim, da se oni že vrne nazaj. Zdaj poskusim še jaz in gre! Cesta pa je res ledena in ozka. Parkiram pri zadnji hiši. Skromna gaz me vodi do bližnje cerkve sv. Lenarta. Gorska cerkev je obdana z železno verigo po starem verovanju, da je bil, kdor je stopil v območje kroga, obvarovan vsega zla. Okovi in verige se nahajajo tudi v notranjosti. Cerkev je bila večkrat obnovljena, med drugim ob koncu prejšnjega stoletja zaradi snežnega plazu. Si mislite! In to tukaj v sredogorju! Jaz pa rinem tja gor v taki količini snega … Cerkev je znana tudi po tem, da so se v njej skrivali menihi benediktinci, preden so zapustili samostan v Gornjem Gradu.

Nadaljujem po skromni gazi, čeprav ne gre v »moji začrtani« smeri. Držim se starega pravila: bolje slaba gaz kot pa da moram sam gazit. Naslednja postaja je zapuščena kmetija Zgornji Špeh. Včasih je bila to ena najvišje ležečih kmetij tega območja na Slovenskem. Danes je žal zapuščena. No, nad kmetijo se začnejo »zaresni hribi«. Ujamem dvojico, ki gazi v globokem snegu. Vmes je kar nekaj za plaz nevarnih odsekov, tam gremo eden po eden v daljšem razmiku. Dostop na sam vrh je strm, razgled pa nikakršen (oziroma tak, kot ga je imel Cankar z Rožnika …). Nič zato, važno da sem se pretegnil in nisem »gnil« doma. Ampak sestop, to je bil pa žur! Naravnost po »zadnji plati« navzdol sem jo zaprašil. GPS sled je pokazala res lepo linijo. Ampak kaj, ko se je potem hoja po cesti do avta spet tako vlekla …

Info: Rogatec ali Mrtvi menih, 1557 m, je ob pogledu s strani videti kot profil menihovega obraza. Nad sedlom Kal se strmo dvigajo njegove prepadne pečine in prav tam je speljana drzna markirana pot, ki zahteva zanesljiv korak in ni za vrtoglave (45 min. s sedla Kal v kopnem). Lažja pot vodi na vrh od Zgornjega. Špeha po strmem vzhodnem pobočju (1 h od Zgornjega Špeha, v kopnem). To sta najbolj običajni poti do vrha, ki pa sta v zimskem času zelo zahtevni. Vodnik: Kamniško-Savinjske Alpe, zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe (oboje Planinska založba).

Besedilo: Vladimir Habjan

Fotografije: Vladimir Habjan, Zoran Gaborovič


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Veliki Rogatec"

Andreja Konovšek,

Tura na Rogatec in sosednjo Lepenatko je lepa krožna tura, z obeh vrhov pa je tudi dober razgled na Kamniško - Savinjske Alpe, Zgornjo Savinjsko dolino in okoliško hribovje.

Tudi midva sva za svojo pot tisto marčevsko soboto izbrala ta konec. Plan je bil - potem bova pa videla, kakšne bodo razmere... Če drugega ne, se bova shodila, ne glede na to ali doseževa katerega izmed vrhov ali ne.

Tura je bila toliko bolj veličastna, ker sva dva hribovca (po Habjanu cit. opremljena po vseh modnih gorniških pravilih) vseskozi prva gazila. Če je bila Vam g. Habjan gaz preskromna, slaba in ni šla v začrtani poti (kot navajate v članku), bi jo lahko s svojima kolegoma mahnili mimo naju. No, tistih par metrov v bukovem gozdu pod vrhom ste šli naprej, a se je kmalu ustavilo z : " A vidva vesta, kje je vrh?" Resda nisva delala široke gazi, sva pa vseskozi bolj ali manj dobro sledila markirani poti, prišla srečno na vrh (zanj sva vedela tudi brez GPS-a) in nazaj v dolino. Zadovoljna z gaženjem in s tem, da sva "prešvicala" svoja moderna oblačila. :-)

Srečno!

Andreja

PS. No, se je pa g. Habjan na vrhu vsaj zahvalil za gaz!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.