Jutro (1924): .... slušatelj ljubljanske juridične fakultete, ki se je dne 24. avgusta smrtno ponesrečil na severni triglavski steni.
Planinski župnik g. Jakob Aljaž, bo danes pod vznožjem skalovja blagoslovil pokojnikovo truplo, do katerega je dostop nemogoč.
Sošolcu v slovo!
In zopet eden manj izmed onih, ki so vedrega čela, podjetnih misli in pogumnega srca, onih, ki stopajo z dobro nado v bodočnost, sami nada bodočnosti.
Utrgal si se v višini, ko Te je poldan življenja pozdravil komaj s prvimi žarki. Strt je na vrtu življenja cvet, tako bel še, da so se oči zjasnile ob njem in srca vzradostila, cvet, ki je kipel solncu nasproti, ves nežen še, a vendar poln obetov.
Utrgan si, ugrabljen iz naše vrste, da je zazijala vrzel med nami in v naših srcih, ki si jim bil tako ljub in domač.
Iz naše vrste ... Šestdesetinštiri nas je bilo, ko smo še čista deca napovedali boj srednješolski učenosti, a le dvanajst nas je dospelo na cilj. Smrt in življenje sta redčila našo vrsto. In sedaj še Ti?
Nekatere je pognalo življenje, Ti pa si moral v smrt! In to potem, ko si toliko let z nami vred, Ti, najpriprostejši in najbolj mladeniški, vedno brez zle misli, – hrepenel po luči in z nami vred klical po solncu. – Da, dragi smo Ti bili, a solnce si ljubil najgorečnejše. Njega, svobodo in pa mir. In ker je vsega tega največ v planinah, si ob vsaki priliki pohitel k njim. Kolik zanos so vzbujale v Tebi; še med nas si jih pričaral, v svojem zadnjem predavanju si nas začaral, da je dahnil v naša srca rdeči sijaj, s katerim poslavljajoče se solnce poljublja gorske vrhunce, da se je v naše duše vlilo morje belega dne, s katerim vlada solnce Tvojim planinam. Iz Tvojih besed je vel kraljevski mir s planin, da so za čas ponehala celo nemirna vprašanja, ki sicer kljujejo za senci mladega človeka. Takrat si govoril in trdne vezi si spletel med nami, Teboj in planinami.
Bile so Tvoja ljubezen in Tvoja usoda mogoče baš zato.
Kakor je smrt bridka, eno nas tolaži ob slovesu. Tvoje dobre, uboge stariše in nas ter nam ozarja spomin na Tebe: Tvoje življenje je bilo kakor solnčen dan pomladi. – Tvoja smrt, ponosna, lepa in veličastna kakor planine, v katerih počivaš, naš Vladi!
(M. V.)
Jutro, 31. september 1924