Nanjo se bomo vzpeli z juga, iz Kranjske Gore in iz Martuljka, po s soncem obsijanih bregeh
Na stožčasti lepotici Kepi zahodni hrbet Karavank izgubi svojo skalno ostrino in visokogorsko mogočnost, ki nekaj svoje strogosti pokaže le še na Trupejevem poldnevu in Lepem vrhu (Na pečeh), potem pa se dokončno razlije v kopasti svet golih zaobljenih vrhov s pašnimi planinami in gozdnatih grebenskih slemen, ki pa se še vedno strmo pogrezajo v globel gorenjske Save Dolinke na jugu in koroške Zilje na severu. Ti samotni, od običajnega dolinskega in višinskega trušča odmaknjeni karavanški obronki se polagoma in valovito spuščajo do Korena (mejni prehod Korensko sedlo) in se potem še enkrat poženejo navzgor v gozdnati Petelinjek in na razgledno Peč koder dokončno usahnejo v pohlevni Kavalarki in poraščenih hrbtih nad Trbižem. Iz tega sredogorskega valovja visoko nad Martuljkom in Kranjsko Goro pogleduje bolj široki travni rami kot pa vrhu gore podoben razgledni balkon, ki mu gre, čeprav ni najvišji v že tako odličnih razgledov bogati skupinici (za nekaj metrov ga prekaša sosednji Zajčnik), nesporno prvenstvo.
Vošca (1737 m)
Tako je videti letošnji septembrski sneg na grebenih Julijcev z Vošce. Foto: Mitja Košir
Tam zgoraj, pri ruševinah nekdanje pastirske koče tik vrhom, smo pravzaprav le na najvišjem robu obsežne valovite planine, ki se razteza od strmin nad Vratci (1660 m), sedelcem med Vošco in sosednjim Zajčnikom ali Blekovo (1746 m), kot vrhu tudi pravijo, na vzhodu, pa vse tja do pod Tamarče (1728 m) na zahodu. Vrha gore v pravem pomenu besede tu zgoraj ne bomo našli, zato pa jih bomo imeli, visokih, mogočnih, divjih in pohlevnih za polno prgišče, ko se bomo ozrli na okrog. Na jugu tik pred nami, le onstran Save, kipijo v nebo julijski velikani z gotskim stebrovjem in prepadnimi stenami Martuljških gora. Izza Špika in Frdamanih polic nas pogleduje aristokratski Razor in ob njem plečati Prisank. Prek Vršiča nas pozdravljajo gore nad Zadnjo Trento. Potem pa Mojstrovke in Travnik, v zatrepu Planice pa kot kristal brušena gora – Jalovec, tam za Poncami pa veličastna Mangartova glava. In potem še dlje zadaj Zahodni Julijci s kraljevskim Montažem, pa vzhodni vrhovi Karnijskih Alp, na severnem obzorju pa se prek bližnjega Dobrača bleščijo velikani Visokih Tur. To je ponudba razglednega balkona na Vošci.
Nanj se bomo tokrat vzpeli z juga, iz Kranjske Gore in iz Martuljka, po s soncem obsijanih bregeh, mrzla, osojna koroška pobočja bomo pustili za kdaj drugič. Naše kranjskogorsko izhodišče je Na Logu 800 m), martuljško pa na Srednjem vrhu 960 m). Z obeh moramo najprej poiskati pot do Jureževe kmetije (1035 m), kar ni težko, čeprav na vsej poti ne bomo srečali ene same markacije. Od Jureža jo bomo ubrali strmo na sever, po vzhodnem bregu Jureževega grabna na Jureževo planino (1400 m). Tik nad njo bomo prečkali gozdno cesto in z nje nad lovsko kočo poiskali uhojeno stezico, ki nas bo pripeljala na prostrane pašnike planine in po njih do ruševin in na vrh Vošce. Na Srednjem vrhu lahko izberemo nekoliko daljšo in bolj pustolovsko pot. Po strmem kolovozu se ob potoku Jermanu vzpnemo na planino Hudi hlevi (1500 m) in od tam na mejni greben, na Blekovo planino (1629 m) ter dalje na zahod, vseskozi po grebenu na Zajčnik, od tam pa navzdol na Vratca in spet navzgor na Vošco. Morebitnim »raziskovalnim« zapletom se bomo brez težav izognili, če se bomo držali uhojenih pastirskih in lovskih poti.
In zdaj še podatek, ki noče biti namig, saj gre za »goljufijo«. Tik pod Poljano (Korensko sedlo) se z glavne ceste v desno, na vzhod, odcepi gozdna cesta, speljana po južnih pobočjih naše gorske skupinice vse tja do doline Železnice pod Trupejevim poldnevom. Po njej se lahko pripeljemo do lovske koče nad Jureževo planino, od koder imamo do vrha Vošce le še borih tristo metrov vzpona po že omenjeni poti.
Predvsem pa poglejte v knjigo Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007) in na zemljevid Kranjska Gora 1: 25.000.