Nejc Zaplotnik je knjigo Pot, ki bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi, začel pisati pod Anapurnami, ob dolgih večerih in sveči
Vprašanja o smeri
Nejc Zaplotnik je knjigo Pot, ki bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi, začel pisati pod Anapurnami, ob dolgih večerih in sveči
LJUBLJANA - V kratkem bo pri Cankarjevi založbi (žepna knjiga) izšlo delo Nejca Zaplotnika »Pot«. Brez dolgih priprav in najav, saj je rokopis todi oddal šele pred odhodom v južno steno Lotseja letos spomladi. Sredi poletja bomo njegovo prvo samostojno delo lahko že prebirali; ob morski obali, v hladni senci ali nekateri morda tudi v planinski postojanki ...
Zamisel o knjigi je že dolgo nosil v sebi, pisati pa jo je pričel v Manangu. Pod Anapurnami leta 1979. Večeri v Himalaji so dolgi, pa se je zleknil v šotor, prižgal svečo in pisal. In kaj ga je vodilo?
»Z vsebino te knjige sem hotel narediti konec poplavi alpinistične literature pa tudi filmov, ki prikazujejo alpiniste kot nadljudi. Povedati želim, da smo alpinisti čisto navadni ljudje, z vsemi slabostmi in napakami, da moramo, kakor vsi, reševati na tisoče težav vsakdanjega življenja, te pa se nam nemalokrat nakopičijo še bolj kakor drugim. Ni me toliko zanimalo plezanje samo, temveč predvsem tisto, kar se dogaja v človeku, v meni in v prijateljih, skušal sem prikazati svobodo, ki jo plezanje daje človeku, tolikšno svobodo, da večkrat prihajamo celo v navzkrižje s človeškimi normami. Hotel pa sem biti zvest resnici, zato sem morda na nekaterih mestih nekoliko oster do pojavov in akterjev v alpinizmu, prav tako pa tudi do sebe. Nekakšen osnovni moto, ki sem ga v knjigi skušal razložiti je: Kdor išče cilj. ho ostal prazen, ko ga bo dosegel, le kdor išče pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Kako mu je vse to uspelo, ne ve. Odgovor na to bo prinesel čas. Priznava pa, da je včasih tudi sam podlegel praznini, ki je prišla z uresničitvijo cilja. »Morda se bo komu zdel konec pesimističen, celo zlagan, kakor mi je pod Lotse pisal Tone Škarja, ki je med tem bedel nad mojim pisanjem. Toda s takim koncem sem skušal povedati le, da človeku, ki misli in doživlja ljudi, svet in sebe v njem nekoliko po svoje, vendarle ostane spoznanje, da nikakor ne more zares vstopiti, temveč mora vedno kreniti naprej. Spoznanja pa za mene niso niti vesela niti žalostna, so le izkušnja več o življenju.
S slogom je skušal prikazati svoj osebni in alpinistični razvoj: začetek je zato romantičen, poln zagona in navdušenja, nato pa se vedno bolj zapleta, dokler se slednjič ne umiri v doživetju tihega veselja (pa tudi žalosti), lepote in neizprosnosti življenja. Na koncu večine poglavij je dodal celo pesem. Pesem, v katero je poskušal zajeti razpoloženje, ki je v njem prevladovalo v tistem obdobju.
Nejca Zaplotnika najbrž ni potrebno posebej predstavljali. Je eden naših najboljših in najuspešnejših alpinistov. Svoje življenje brezkompromisno podreja alpinizmu. Ni naključje, da je edini Jugoslovan in eden redkih zemljanov sploh, ki je že stal na vrhu treh osemtisočakov tudi na Everestu, najvišjem. Kljub temu pa bo njegova Pot le za površnega bralca pustolovska pot po gorah to stenah, ob prepadih in brezpotju. V resnici je to pot skozi življenje, skozi iskanja in preizkušnje, razočaranja in zmage. Končne postaje pa ta pot nima . Ker ji je cilj ideal, je večna kot bi sledila soncu. In ob prebiranju se lahko nehote vprašuješ kaj smo v resnici, kam gremo. Na to je Tone Škarja, ki je knjigi napisal tudi spremno besedo, tudi lepo zapisa: Če že ne za smer, smo Nejcu – enemu izmed nas – hvaležni za vprašanja o smeri. Kajti srečujemo jih na vsej poti, ponavljajo se kot kilometrski kamni ob cesti. FRANCI SAVENC