Teleks (1985) - Bojan Pollak: ... v soboto, 5. januarja 1985, ob enih popoldne, so trije fantje stali na robu stene pod starima macesnoma.
| Prve dni letošnjega leta so trije kamniški alpinisti v izjemno hudem mrazu v treh dneh prvič pozimi preplezali težavno smer v Rzeniku |
Vroče plezanje v ledeni steni
Alpinistična zimska sezona se je za letos iztekla - odslej bodo plezalci morebiti plezali le še v zimskih razmerah vse do decembra, ko bo v gorah spet prava zima. Letošnja huda zima je tako že zgodovina, zgodovinski je tudi že prvi zimski vzpon v Kamniško-zasavski smeri Rzenika v Kamniških Alpah, ki so ga prve dni letošnjega leta v izjemnem mrazu, najhujšem v tej zimi, opravili kamniški alpinisti Milan Gladek, Marjan Kregar in Bojan Pollak. Slednji je posebej za Teleks opisal ta vzpon, vendar tako, kot da bi ga opazoval od daleč, čeprav je bil sam poleg. Sestavek je sicer pisan v tretji osebi, vendar o avtentičnosti seveda ni mogoče dvomiti.
Rzenik je v razvoju slovenskega alpinizma dolgo časa igral zelo obrobno vlogo — preprosto ni nastopal. Ko pa so bili rešeni vsi »glavni problemi«, se pravi preplezane višje in večje stene, je postala zanimiva in razvpita tudi ta do 450 metrov visoka stena, ki je tako strma, da pade kamen, ki ga vržeš z vrha, naravnost v melišče pod steno, ne da bi se med tem enkrat samkrat dotaknil skale. Pred vojno sta se v tej steni kosali predvsem ljubljanska naveza Modec-Režek in kamniška naveza Benkovič-Kemperle, kar je imelo za posledico tri zanimive smeri, dve kamniški v severozahodnem delu stane in eno ljubljansko v severni steni. Po vojni pa so alpinisti doslej preplezali še štirinajst smeri in variant.
Kljub razmeroma majhni nadmorski višini (vrh Rzenika je samo 1833 metrov nad morjem) spada ta stena zaradi izjemne krušljivosti in severne lege med objektivno najnevarnejše pri nas in zato ni postala »moderna« kljub razmeroma preprostemu dostopu in sestopu, saj se je običajno lotevajo le najbolj preizkušeni alpinisti in plezalci.
Če k smerem v Rzeniku štejemo še dve varianti Grape med Konjem in Rzenikom, je bilo od devetnajst smeri in variant do letošnje zime pozimi preplezanih že dvanajst. Letošnjo zimo pa sta bili preplezani še dve: Levi steber z levo izstopno varianto in Kamniško-zasavska smer. Obe smeri, posebno še zadnja, sta bili preplezani v zelo slabih pogojih, v dnevih z nestalnim vremenom, občasnim sneženjem in nizkimi temperaturami, skratka, v razmerah, ki jih lahko primerjamo s tistimi v Patagoniji ali v najvišjih gorah sveta in za katere je večina menila, da niso primerne za plezanje.
|
Ambiciozen načrt
Zimski vzpon v Rzeniku so Kamničani načrtovali dalj časa. Zato so se odločili, da gredo v steno že pred novim letom, če bo le primerno vreme. Mraz ni tako hud problem; težava je le, če sneži ali piha močan veter, ker se sneg na obleki topi, nato pa zmrzne - pogosto s prstom ali stopalom vred.
Prvo nedeljo po začetku letošnje koledarske zime si je šla dokaj močna ekipa ogledat razmere. Da pa ne bi ostalo le pri ogledovanju, so se odpravili v Levi steber. Tako so preizkusili razmere, skalo in sneg pa tudi sistem napredovanja, če je v navezi več članov. Žal so bile razmere zelo slabe in jim je zato zmanjkalo časa, da bi naredili, prvo zimsko ponovitev celega stebra; dva raztežaja in pol pod vrhom so se morali umakniti v Grapo med Konjem in Rzenikom in po njej izplezati na vrh stene. Pa tudi naveza je bila številčna — kar pet alpinistov je takrat plezalo to smer.
Vendar je tura dosegla osnovni namen: spoznali so razmere. Zato so se odločili, da v soboto, 29. decembra, vstopijo.
Tako so se tega dne malo pred peto zjutraj Milan Gladek, Marjan Kregar in Bojan Pollak odpeljali iz Kamnika, čeprav je zapadlo kakšen centimeter novega snega. Vreme ni bilo najbolj čudovito, vremenska napoved je bila enaka kot za vse tiste dni - ni ji bilo mogoče zaupati.
Marjan Kregar in Milan Gladek sta šla hitreje, Bojč Pollak je malo zaostal; toda ko pot prečka grapo, so se spet sestali in sklenili: preveč je posneženo, da bi bili lahko do ponedeljka, se pravi do Silvestra, čez. Da pa bi na starega leta dan, po možnosti še zvečer, dvigali reševalce, tudi ne bi bilo lepo. Ker so hoteli kljub temu vsaj nekako izkoristiti dan, so odšli v Grapo med Konjem in Rzenikom, kjer so pod skalo pustili večino železja in vsega drugega ter odšli z bistveno lažjimi nahrbtniki naprej po grapi.
V višini vstopa v Kamniško-zasavsko smer pa so si premislili: kaj če bi zlezli en raztežaj in ga opremili, da bi bilo po novem letu lažje.
Po malici, ki je v takih primerih kar nujna, se je Marjan navezal na dvojno vrv: ena je bila za varovanje, druga za poznejšo vrnitev. Začelo se je naporno delo, za vsak meter se je bilo treba boriti. Ker je začetek previsen, je Marjan pustil dereze pod steno, ko pa je prišel do travne poličke, bi mu prišle še kako prav, vendar ni bilo možnosti, da bi si jih navezal. Zato se je moral malo zateči k čarovništvu, ko je zabijal kline v zmrznjeno travo. Vendar so klini zaradi nizkih temperatur še kar držali. Počasi se je prigoljufal do konca poličke in začetka navpične poči. Vsi trije so si oddahnili, ko je zabil dober klin in nato še enega.
Na stojišču je bilo pošteno mraz, zato sta se Milan in Bojč menjavala pri delu: izmenoma sta se ogrevala s kopanjem poti in drugačnim gibanjem ter z varovanjem. Marjana medtem ni zeblo, razmere so bile slabe in je potreboval kar štiri ure za ta raztežaj. Špranje so bile zalite z ledom ali pa jih sploh ni bilo, vsak stop se je spremenil v drsalnico, oprimki so bili vsi pod snegom in ko jih je prijel s toplimi prsti, je vsak od njih takoj poledenel.
Ko se je vrv iztekla, je bilo že dve popoldne. Do noči je bilo še dobri dve uri, zato so se odločili za vrnitev.
Pred odhodom domov so se dogovorili, da se dobijo 1. januarja popoldne. Ker pa je bilo za 2. januar napovedano močnejše sneženje, so na novega leta dan načrt spremenili in se odločili vstopiti v steno 3. januarja.
Vendar je bilo 2. januarja čudoviti vreme ...
Rušenje stene
Tudi 3. januarja zjutraj so se na nebu tu in tam bliskale zvezde, ko so spet težko otovorjeni stopali po dolini Kamniške Bele. Zaradi težkih nahrbtnikov so hodili počasi in je bilo že pošteno svetlo, ko so bili šele pri vstopu.
Spet je šel Marjan Kregar naprej. Tokrat je šlo bistveno hitreje, saj so bili klini že od prejšnjega poskusa tam, kjer morajo biti. Vendar je kljub temu trajalo kar celo uro, da je prišel tja, od koder se je zadnjič vrnil in še nekaj metrov naprej, na boljše stojišče na polico, na katero pride z leve strani Modec-Režkova smer.
Začel se je transport nahrbtnikov, ki pa v prvem poskusu ni bil uspešen in je moral Milan zlesti pol raztežaja, da je bil relejna postaja.
Marjan in Milan sta nato normalno plezala naprej, Bojč pa je s samovarovanjem na pritrjeni vrvi poskušal izbiti vse zabito. To mu je v glavnem uspevalo — in dobro, da mu je, kajti to »blago« so nujno potrebovali za napredovanje.
Naslednja raztežaja pod zajedo nista bila problematična, tako da sta se Milan in Marjan celo lahko malo podprla in odpočila, medtem ko je Bojč izbijal kline.
V zajedo se je po tem dejanju odpravil Milan. Nekaj klinov je tičalo v špranjah še od poskusov prvenstvenega vzpona, nekaj jih je bilo treba še zabiti. V razpokah je bil led in tudi plati so bile ponekod prevlečene z ledom. Posebna poslastica za živce pa je bilo obešanje na primrznjene rogle.
Zataknilo se je v zgornjem delu zajede le malo pred izstopom. Ko je Milan začel zabijati klin, je začel lesti narazen cel blok kamenja. Ker se je hkrati tudi stemnilo, je bilo plezanja za tisti dan dovolj.
Medtem ko je Milan rušil goro, sta Bojč in Marjan menjaje se varovala in pripravljala prostor za bivak. Pod previsom sta s cepinom odkopala sneg in grušč ter tako naredila kolikor toliko udobno polico.
Večerja je bila razmeroma skromna, saj so se pravkar končali prazniki z obilnim žrtjem. Noč je bila precej mrzla: radio je poročal, da je bilo na Kredarici petindvajset pod ničlo in da obetajo do sobote še suho vreme.
V bivak vreči, ki so jo potegnili čez noge, da bi se ubranili vetra, se je nabral srež.
Najbolj napeti trenutki
Jutro je bilo jasno, toda pihal je močan veter. S Planjave so se vile več deset metrov dolge snežne zastave. Trije alpinisti so bili k sreči v nekakšnem zavetju, tako da so močnejši sunki vetra prišli do njih le občasno.
Vrv se je iztekla, potem ko se je Milan s prižemama potegnil še nekoliko višje, zavezal okoli kamna, ki je bil zagozden v steni, pomožno vrvico in malo nad tem zabil klin. Ker tam ni bilo pravega stojišča, je bolj visel kot stal. Na istem je bil kmalu zatem tudi Marjan. S transportom nahrbtnikov to pot ni bilo nobenih težav, saj so vso pot potovali po zraku in se niso nikjer zadevali v steno.
Medtem ko je Marjan prevzel vodstvo in splezal raztežaj po travnati zajedi in desno nad gredino, je Bojč čistil steno in le redkokateremu klinu je uspelo ostati v špranji. Toda nad gredno je Marjana čakal izrazito krušljiv žleb, kamin. Bilo je tako krušljivo, da si ni upal zabijati klinov, ampak je raje potikal metulje. Druga dva plezalca nista bila v vpadnici kamnitih izstrelkov, tako da je kanonada minila brez fizičnih poškodb žive sile in materiala.
Naslednja dva raztežaja, se pravi osemdeset metrov višje, sta pripeljala do neizrazite votline, ki bi bila lahko nočno zavetišče, saj se je dan že srečeval z nočjo.
Marjan je že bil v votlini, ko je Bojč šele priplezal do Milana. Pozanimal se je, kakšna je ta votlina in kako bo mogoče v njej ležati.
»Še kar dobra je,« je odgovoril Marjan. »Mislim, da bo šlo«.
»Če tako pravi, že ne bo kaj prida!«
Isti trenutek, ko je Milan priplezal do Marjana in do votline, je ta šel naprej. Hotel je izkoristiti še nekaj minut dnevne svetlobe, ki pa je hitro izginevala. Nič ni pomagalo, prižgati je moral čelno svetilko. Na vsak način so želeli priplezati na rob, kjer bi lahko v rušju prebivakirali. Votlina, v kateri je varoval Milan, je bila v resnici hudo neprimerna, v kar so se lahko vsi trije prepričali. Bojč je sicer poskušal poravnati nagnjeno dno, vendar mu je vse, kar je nakopal, v hipu požrla globina. Nekako bi bilo resda mogoče preždeti tudi tam, vendar bi bilo treba zabiti veliko klinov in napeti vrvi, kljub temu pa bi bilo vse skupaj še vedno bolj tako-tako.
Marjan je medtem že plezal v globokem mraku. Čelna svetilka mu je sicer dajala nekaj svetlobe, toda mraz je enako hitro praznil baterije kot žarnica. Luna se je tudi nekaj silila skozi oblake, vendar skoraj brezuspešno.
»Pazita, naprej grem! Dobro pazita, zelo čudno je!« je opozoril Marjan. Previdno je premikal nogo in iskal kolikor toliko raven stop. Situacija je postajala še težja, ker je nenadoma začelo snežiti. Ta sneg je spreminjal vse bolj ali manj nagnjene stope v drsalnice. Vsak oprimek in vsak stop posebej je bilo treba preizkusiti, in sicer ne samo tako, ali drži ali ne, ampak tudi, v kateri smeri drži. Zato se je premikal skrajno previdno in pri tem izredno natančno prenašal težo z rok na noge in obratno.
To so bili najbolj napeti trenutki. Neizmerno dolgo je bilo treba čakati na Marjana, da se je premaknil, preden pa je to storil, je dolgo iskal primerne stope, oprimke in špranje za kline - špranje, ki jih ni bilo.
Zares je takrat šlo za las. K sreči je zmrznjena trava dobro držala, kljub vsemu pa mu je tudi uspelo zabiti kakšen klin. Vendar so bili to trenutki največjega tveganja, večjega, kot je pri še tako težavnih prostih ponovitvah v kopni skali. Vsak padec bi bil takrat usoden, saj pobočje ni bilo povsod previsno ali navpično. Zlomljena roka ali noga bi zaradi mraza, vetra, sneženja in moči prav lahko pomenila smrt. Tako se je fizičnim obremenitvam, kot so mraz, sneg, veter in težave v skali in temi pridružila še močna psihična obremenitev. Vendar so bile objektivne težave tako velike, da Marjan sploh ni imel časa misliti na to, kaj bi bilo, če ...
Razbita glava, zmrznjena noga
Takrat se je nasploh začela cela vrsta neprijetnosti. Stena se je tako zavila, da so se fantje med seboj težko sporazumevali, zataknilo se je tudi pri transportu Marjanovega nahrbtnika.
Milan je priplezal na rob, Marjan se je spustil kakšnih petindvajset metrov na drugo stran do votline, Bojč je začel svoje običajno delo - izbijati kline. Ko se je tako dvignil kakšnih petnajst metrov, se je zgodilo.
»Izbiti sem hotel klin, ki je bil slabega pol metra desno od mene. Ker ni bilo ničesar, za kar bi se prijel pa tudi stopi so bili slabi, sem se obesil za vrv. Tudi nov položaj mi ni ustrezal, zato sem se še nekaj prekladal. Pogledal sem navzgor in nenadoma opazil, da je vrv sprožila kamen, velik kot pol moje glave. Nagonsko sem potegnil glavo med ramena, toda bilo je prepozno. Zabliskalo se je in zaropotalo in za trenutek nisem vedel, kje sem in kaj se dogaja. Vendar je šlo res samo za trenutek, za en sam blisk. Hip pozneje sem nad desnim očesom začutil bolečino in nekaj toplega mi je začelo polzeti po obrazu. Ko sem nagnil glavo naprej, so se na kolenih hlač pokazali temni madeži — kri. Tragično pri vsem tem je bilo, da ni nehala teči. Nekajkrat sem se obrisal z rokavico, potem pa potegnil kapo čez rano, da je pila kri. Saj sem vendar moral priti še na rob! K sreči je največji del udarca prestregla čelada in le manjši del koža in kost.«
Seveda je odveč pripovedovati, da je Bojč priplezal do Milana, vendar se težave še niso nehale. Vrv se je nekam zataknila in tako močno je snežilo, da sta fanta pustila vrv, kjer se je zataknila in se spustila k Marjanu v votlino.
Spet je bilo treba razkopavati zmrznjen grušč in spet je Titanov cepin lahko dokazoval svojo kakovost. Marjan je Bojču povil rano, ranjenec pa se je obema oddolžil tako, da ju je budil vsake tričetrt ure tja do pol enih ponoči, ko je imel kuhano bodisi juho bodisi enolončnico bodisi kavo, čaj ali kaj podobnega.
Noč je bila precej hladna, čeprav se je poznalo, da so v votlini, saj jih vihar, ki je hrumel in bučal po steni, ni povsem dosegel pa tudi sneg je nosilo samo po nogah. Votlina namreč ni bila velika, dna je bilo zelo malo, tako da si je moral vsak skopati svojo poličko in so torej ležali v etažah. To je bila takrat nasploh posebna jama, ki je imela dva vhoda: zgornjega, skozi katerega se je neprestano vsipal sneg, in spodnjega, ki se je nadaljeval v grapo.
Zjutraj, ko je radio poročal o sedemindvajsetih stopinjah na Kredarici in dvanajstih stopinjah — pod ničlo, seveda — na Jezerskem, je Milan nekaj tožil, da ga boli palec na nogi, ki je bil ponekod res temno moder.
»No, pomrznjeno to ne more biti,« sta mu dopovedovala soplezalca. »Verjetno je črn samo od brcanja v steno, od udarcev.«
Pozneje se je izkazalo, da je bil prst pomrznjen kljub dvojnim Koflachovim čevljem. Ker Milanu ni preostalo nič drugega, je pač samo stisnil zobe. Tudi Bojča proti pričakovanju glava ni preveč bolela. Marjan, ki je bil edini čisto zdrav, je malo pofilozofiral: »Če bo moral kdo od nas k zdravniku zaradi prehlada ali česa podobnega, mora iti kdo z njim, da bo doktorju povedal, da je pogosto tak, sicer ga bo zdravnik še poslal na Studenec — vsaj na opazovanje, če mu bo seveda povedal, kje se je prehladil.«
»Pa povejta,« je nadaljeval v tem slogu Bojč, »ali vama je doma tako prijetno kot tukaj?! Tukaj dobita tako večerjo kot zajtrk v posteljo. Kaj pa doma?«
Sreča pod macesnoma
Po obilnem toplem zajtrku je bilo treba iti naprej v snežni metež, v vihar. Še dobrih osemdeset višinskih metrov jih je ločilo od roba stene, kar je zaradi prečnic pomenilo kar pet raztežajev po štirideset metrov.
Veter je sproti odnašal besede, tako da je bilo sporazumevanje z glasom nemogoče. Sneg je zasipaval oči, da so trije alpinisti komajda kaj videli. Vendar je šlo kljub vsemu bolje, kot so pričakovali. Pa saj so ta del enkrat prej že plezali, leta 1983, ko so naredili prvo zimsko in hkrati tudi nasploh prvo ponovitev smeri Želja!
Le en del jim je še pošteno pokazal zobe: navpične plošče v predzadnjem raztežaju, ki so bile vse na novo posnežene.
Roke so ledenele v dvojnih rokavicah, ko sta Bojč in Milan prezabala na stojišču in čakala, da bo Marjan premagal zadnje resne težave. Želela sta, da bi bil čilmprej čez, in sicer iz dveh razlogov: da bi srečno izplezal in da bi tudi sama začela čimprej lesti navzgor. Gibanje je namreč pomenilo toploto. Ko si priplezal do stojišča, si bil ogret, ko pa si tam stal in varoval, je mraz hitro pobral vso nakopičeno toploto in se zagrizel še v osnovo.
Tudi plošče so se vdale premišljenim, hkrati drznim gibom in seveda klinom. Tisto, kar je še ostalo od roba stene, je bilo v mejah znosnega.
Tako so trije fantje v soboto, 5. januarja letos ob enih popoldne stali na robu stene pod starima macesnoma. Seveda so bili utrujeni, vendar hkrati srečni, da je bila stena pod njimi in da se je vse skupaj končalo tako srečno, kot se je.
To je bilo skoraj gotovo najbolj mrzlo in obenem najbolj vroče plezanje to zimo pri nas.
Bojan Pollak
Teleks, 2. maj 1985