Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vzpon in zaton alpinista

Planinski vestnik - Miran Marussig: Takrat ko je vsakokrat posebej moško pregnal strah, vstopil v steno, plezal, napenjal mišice in živce, trepetal ... Od plezarije človek vendar ne živi, plezarija samo pomaga živeti...

Vzpon in zaton alpinista Tomaža Kvedrovca

Tomaž Kvedrovec je bil moderen človek, toda - ali pri osemnajstletnem fantu, študentu, sploh lahko govorimo o človeku; o pravem namreč, odraslem, dograjenem? Morda je bil ravno to razlog, da je v potrditev omenjene domneve Tomaž Kvedrovec postal lepega dne alpinist.
Kako je to, če prime mladega človeka želja po dejanjih, ve vsak. In kako se počuti svež in močan, ko doseže prvi uspeh, ve prav tako vsak. Tomaž pa ni dosti razmišljal o svojih športnih uspehih, pač pa je vedno gledal naprej in je zato garal, hodil pod Turnc in se vsako pomlad sistematično pri na ture.
Skok od Turnca do sten je približno tak, ko iz kopalne kadi v plavalni bazen. Res je, da tudi v kadi lahko kdo utone, toda le, če ima smolo, ali pa je neroda. In ko je Tomaž prvič »načel« Triglav, Razor, Špik in Škrlatico, je vselej občutil velik vzgon in potrditev vsega tistega v kar je dvomil in v kar so dvomili drugi. Želja po dejanjih in uspehih, nagnjenje k prirodi, še posebej h goram in pa dobra šola, vse to je pripomoglo, da je postal Tomaž alpinist tiste vrste, ki ji damo navadno dva kratka vzdevka: talent in up generacije.

Generacija je kmalu prišla. Je že tako, da včasih ena sama kepa potegne cel plaz za seboj. Ne morem trditi, da je bil Tomaž tista prva kepa, vsekakor pa je plaz drvel in se ni oziral ne na levo ne na desno. Nesramno je podrl vse lepe tradicije, zmlel spoštovanje in se ni ustavil niti tam, kjer so vsi rekli ne, ta ograja je pa zadosti močna. In ta silni zalet, ta (na videz) neverjetna moč, je polnila prav tako Tomaža kot njegove vrstnike.
Kako je bilo vendar vse enostavno. Bistvo so bile gore. Nič več in nič manj. Kako, kdaj in s kom priti do njih, vprašanja brez pomena. Tomaž je sedel na kolo ali pa na vlak (osebni, včasih tovorni) ali pa je stal ob cesti in vsakemu avtomobilistu posebej kazal s palcem proti Alpam. Bil je izvrsten in bil je mlad, pa to ni poglavitno. Hotel je plezati, hotel je gore doživljati.

Potem se je zaljubil.
Kdo bi mu to zameril? Toda svojih ambicij, svojih želja in svoje plezarije ni priškrtnil niti za košček. Nasprotno. Takrat ko je vsakokrat posebej moško pregnal strah, vstopil v steno, plezal, napenjal mišice in živce, trepetal, če je sonce prekril oblak ali pa je sneg in led prekril oprimke - in potem izplezal, takrat se je vselej počutil še bolj moža. Pri vsem bogastvu je imel še dekle in ker je imel prsi vedno polne brezmejne svobode, si jo je privoščil preveč. Dekle je zanosilo.

Potem se je oženil.
Kdo bi mu to zameril? Nasprotno, tako so tudi vsi želeli. Toda čas za gore je (hočeš, nočeš) moral reducirati. Ne da bi hotel priznati in ne da bi to tudi resnično občutil, njegova plezarija je doživela kulminacijo. Prišel je visoko, toda više ni šel. Navsezadnje pa to sploh ni tragično. Od plezarije človek vendar ne živi, plezarija samo pomaga živeti. Važno je navsezadnje samo to, da v človeku živi, da v njem gori, potem ga tako sama po sebi prižene pod stene. Res je sicer to kompromis, navsezadnje pa je kompromis tudi to, da je Tomaž sploh na svetu. In zato pri njem takrat, kadar je v njem zagorelo, sploh ni bilo vprašanje, gre ali ne gre - mora iti! In zato je šel. Žena je sicer vedno potočila tri debele solze, eno iz strahu zanj, eno zato, ker ji je bilo doma dolgčas, in eno zaradi lepšega, toda Tomaž je še vedno odhajal.

Potem je odslužil vojake.
Eno leto vojske, tovariši, to je dolga doba, kakor je lepo služiti domovini. Kaj ne zleze takrat človeku v kri. Tomaž se je navzel »načela nepomembnosti.« Držal se je vedno v senčki, ker je vedel, da tako ni osvetljen, in s to hudo napako se je vrnil domov. Postal je skromen, tako zelo skromen, da niti na gore ni več mislil s tisto močno primarno željo, kakor poprej. Toda to ni bilo najhuje.

Potem je namreč diplomiral.
Končno. Tako so vsaj vsi trdili. Diplomiral je, šel v službo in dobro zaslužil. Denar pa je kakor voda. Priteka po kapljicah ali po slapu (in prav tako odteka). In tudi na Tomažev plezalski ogenj je deloval ko močna, hladna prha. Inženir Tomaž Kvedrovec si je kupil avto. Pozabil je na gore (ne sicer popolnoma) in živel samo še zase, za otroka in za ženo - in za to lepo igračko, pa za tisoč majhnih nepomembnih drobnarij, ki jih vse lahko dobimo za denar. Tako se ni spremenil samo v srcu, pač pa tudi na zunaj. Lica so se odebelila, trebuh napel, ramena zalila z maščobo in postal je len. Lepega dne se je odpeljal na Vršič.
Na sedlu je izstopil in gore so se mu zdele velike, visoke ko grajski stolpi. Ob tem pogledu ga je navdal neprijeten občutek, da je sam zavržen tlačan, nekaj odvečnega, nekaj nepomembnega in da mu okrog glave roji trop muh zato, ker v resnici ni drugega, ko velik kos mesa. Pa je zamahnil z roko in si hitro pomiril vest s tem, da je vendar član družbe, ker dela. In ker dela zasluži, in ker zasluži, je debel. Sedel je za volan in še enkrat zamahnil z roko. Potem je vžgal motor in zdrvel navzdol. Gore so ostale zadaj v oblaku prahu.

Miran Marussig

Foto: Boris Štupar

 


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.