Železar - Valodi Stojan: Po deseturni vožnji po slabih cestah, vendar lepih krajih, kjer ni mogel dremati nihče, se je počitek in spanec prilegel vsakomur.
17. 6. 1974
Prva jutranja naloga je bila urediti tabor, šele potem smo pričeli pripravljati zajtrk. Pred vsakim šotorom je bilo živo. Krušic, Šiler, Delavec in Koblar so stikali glave in se menili o načrtu tega dne. Katra in Kati pa sta prižigali gorilnike na plin in pridno brskali po nahrbtnikih ter škatlah s konzervami. Pozna se, da mnogo hodijo z možmi na pot in vedo, kakšno hrano potrebujejo. Tudi ostale ženske niso zaostajale. Pridno so kuhale in le kdo bi si mislil, da ima učiteljica ali pa bančna uradnica toliko smisla za kuho.
Mojstrčani so bili zelo pridni. Kar na hitro so vse uredili in jih je Gustl že ob 8. uri odpeljal. Mi smo bili bolj počasni in smo bili pripravljeni za odhod ob 9. uri. Ta dan so bile dežurne: Katra, Kati, Ivanka in Tea, naša bolničarka. Mojstrčani, šest po številu in en član PD Martuljek so šli skozi Lokve do Ledene pečine, od tam do sedla Račvanj, kjer so pustili nahrbtnike in se podali na najvišji vrh Durmitorja, Bobotov Kuk (2522 ni). Z vrha so se vrnili do nahrbtnikov, prešli sedlo in se spustili v Gornjo Ališnico, nato v Spodnjo Ališnico in mimo Zmijinega jezera do tabora, kamor so se vrnili ob 18. uri.
Šter in Ručigaj, člana AO Kranj, pa se nista zadovoljila samo s hojo po snegu. Zaželela sta si skal in zvoka kladiva. Zato sta se napotila skozi Lokve pod Terzin Bogar in si tam izbrala severnozahodno steno. Plezala sta tri ure in uspela ponoviti smer, ki je označena s težavnostno stopnjo IV — V . Zadovoljna sta sestopila preko Male Previje mimo Stojanovičevega bivaka v Veliki Karlici in se vrnila zadovoljna v tabor.
Glavna grupa pod vodstvom Janeza, Janka in Slavka pa je odšla iz tabora ob 9. uri. Bilo nas je 16. Šli smo ob jezeru in nato po poti do Lokvic, kjer smo zagledali prve gorske prebivalce - pastirje z ovcami in kravami. Svoje komunikacijske sposobnosti sta takoj pokazala Peter in Albin, pa tudi Zdenka ni zaostajala. Takoj so navezali stike z domačini in tudi napravili kupčijo za mleko in sir. Tu so naleteli tudi že na sneg. Sonce je prijetno sijalo in kolona se je počasi premaknila do naslednje staje, kjer sta bila zopet zelo prijazna domačina, mož in žena. Ker gre markirana pot v drugo smer. smo ju vprašali, če morda pelje kakšna pot do Ledene pečine. Prijazno sta nama pokazala pot in ob kramljanju in fotografiranju smo se poslovili. Kmalu smo prispeli do skale, na kateri je pisalo »Izvinite, boljeg puta nema«. No, ker so tako lepo napisali, se tudi nismo prav ni jezili, pač pa ob smehu nadaljevali pot. Pred seboj smo že videli hrib Obla glava, sredi katere je Ledena pečina. Ker smo smer videli, smo šli kar po snežnih plazovih. Že od daleč smo zagledali Delavca iz Mojstrane, ki je šel vrh snežišča pod Oblo glavo. Vedeli smo, da nismo več daleč od cilja. Sonce je precej grelo, zato smo previdno prečili snežišča in prišli na izhojeno sled Mojstrančanov. Še nekaj napora po pobočju in že smo bili na cilju. Odložili smo nahrbtnike in šli na ogled jame. Mnogi nismo bili preveč navdušeni, ker smo si pač mislili, da je jama podobna jami, vendar smo iz solidarnosti molčali. Za sebe vem, da sem bil zelo presenečen pri ogledu. Na vrhu je bila jama zadelana z nanošenim snegom in le ozek prelaz in strmo snežno pobočje v jamo prepušča svetlobo.
Valodi Stojan
Železar, 3. april 1975