Tatjana Cvirn: ... je treba imeti znanje in izkušnje
Topli dnevi so nekatere že zvabili v hribe, kjer je končno mogoče posedeti na terasah planinskih koč. A v visokogorju je še veliko snega in zato je vprašanje, kdaj se bo sploh lahko začela letošnja planinska sezona. Že lani je nanjo močno vplivala epidemija covida-19, zaradi katere se tudi letos nadaljujejo negotove razmere, ki puščajo posledice pri poslovanju planinskih koč in delovanju društev. Na našem območju smo v zadnjih letih ostali kar brez treh koč, ki so končale v ognjenih zubljih. Gradnja novih je zahteven zalogaj za društva, katerih delovanje temelji na prostovoljcih. Brez njih ne bi imeli urejenih in označenih več kot deset tisoč kilometrov planinskih poti, po katerih se letno sprehodi približno 1,7 milijona obiskovalcev.
Novi časi zato zahtevajo tudi na tem področju spremembe, predvsem v obliki stalnega vira financiranja za urejanje teh poti. O tem, kako se Planinska zveza Slovenije (PZS) spoprijema z izzivi časa in kako zastavlja svoje delovanje, smo se pogovarjali s predsednikom PZS dr. Jožetom Rovanom. »Slovenci smo od nekdaj povezani s svojimi hribi in bojazni, da jih ne bi obiskovali, ni. Moramo pa najti pravo mero v odnosu do narave,« opozarja.
V teh dneh je v parlamentarni obravnavi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o planinskih poteh. Kaj prinaša predlagana sprememba zakona?
Stari zakon je bil v marsičem nerodno napisan, predvsem niso bile dobro rešene tri stvari: vprašanje usposabljanja markacistov, kategorizacija planinskih poti in financiranje njihovega urejanja.
Po novem zakonu bo program usposabljanja markacistov prepuščen PZS, nadzor pa bo še vedno imela država. Nadalje, edino smiselno je, da planinske poti kategorizirajo markacisti, vodniki in člani gorske reševalne službe v okviru PZS, ne pa neka komisija pri ministrstvu, kot je to doslej predvideval zakon. Najpomembnejša novost je predlog o financiranju. Z našimi sredstvi ne zmoremo več dobro urejati planinskih poti. Stroški so vedno večji zaradi naravnih ujm in vedno večjega števila domačih in tujih planincev, ki pričakujejo podobno urejenost poti kot v sosednjih alpskih državah. Morali bi povečati število markacistov, kar spet poveča stroške. Prostovoljno delo ni dovolj, ob tem so stroški usposabljanja markacistov, njihove opreme, strojev … Potrebujemo predvsem sistemski vir, iz katerega bi vsako leto dobili določena sredstva, ne tako kot zdaj, ko »štukamo« na vseh koncih in krajih. Kandidiramo za sredstva pri Fundaciji za šport in dobimo kakšno leto več, drugič manj, prizadevamo si, da bi dobili kaj iz občinskih proračunov, in ponekod dobimo, drugod ne.
Ta teden obravnava spremembe zakona Odbor DZ za izobraževanje, znanost, šport in mladino in če jih bo potrdil, bodo o njih glasovali v parlamentu. S sprejemom zakona bi PZS dobila 400 tisoč evrov letno, in sicer od leta 2023, ker je za obdobje pred tem letom proračun že sprejet.
Verjetno je težko mlade pritegniti k delu v društvih in zvezi, če vse temelji na prostovoljstvu?
Res imamo s tem več težav kot nekoč, kar je pogojeno tudi s tem, da so se stvari v družbi spremenile. Vemo, da so službe vedno bolj naporne, da imajo mladi malo dopusta. Včasih se je ponekod dalo dobiti pet prostih dni za športno dejavnost, torej tudi za markacizem, kot plačan ali neplačan dopust, česar danes ni več. Vse to nas je pripeljalo v precej brezizhoden položaj.
Včasih so bili dejavni številni planinski krožki v osnovnih šolah. Kakšne so razmere, saj strokovnjaki v teh časih ugotavljajo, da se otroci gibljejo vedno manj?
Šolamo mentorje v šolah, to so pedagoški delavci, ki vodijo planinske krožke. Pri tem smo zelo uspešni, saj imamo po starostnih kategorijah najvišji delež planincev ravno v nižjih razredih OŠ. Malo kasneje del te populacije izgubimo, saj se otrokom odprejo številne možnosti v športu. Najslabše nam gre pri dijakih in študentih. Ko dobijo mladi otroke, se vrnejo in začnejo družinsko planinariti. Planinstvo je zagotovo idealen družinski šport in njegov delež v planinstvu je zelo visok. Ljubezen do gora se pogosto vleče iz generacije v generacijo.
Vrsto let ste markacist v okviru PZS. Kakšno delo je to? Marsikdo si predstavlja, da gre le za »risanje krogcev« po skalah in drevju, a to je le del vsega, kar počnete in kar je nujno za zagotavljanje varnih poti v gorah, kajne?
Vseh naših planinskih poti je približno 10 tisoč km, od tega je 125 km najzahtevnejših, ki so varovane z žičnimi vrvmi in s klini. Vodim ekipo ljudi, ki delajo na teh najbolj zahtevnih odsekih. To je posebna oblika »gradbeništva«. Nekateri fantje so začeli kot planinski vodniki, drugi so nekdanji alpinisti, največ je med markacisti izkušenih planincev.
Tudi »risanje krogcev« ni čisto naivna stvar, saj jih je treba tako razporediti, da jim ljudje znajo slediti. Ogromno dela na poteh je sicer z obrezovanjem vejevja, odstranjevanjem padlih dreves, utrjevanjem trase in z odvajanjem vode z nje, saj ta naredi največ škode. Markacisti izdelujejo tudi lesene stopnice in bočne lesene opore poti, najzahtevnejša dela pa so vrtanje lukenj za kline ter montaža klinov in žičnih vrvi.
Ali morate ves material tudi sami znositi v hribe?
Včasih smo vse prinesli na hrbtih. Zdaj nam na določene točke, kjer to lahko, material odloži helikopter, kar je ogromna pomoč, od tam naprej pa seveda spet nosimo material na hrbtu. Teh prevozov ne plačujemo, ampak nam tako pomaga Slovenska vojska. Izjemoma tudi nas do določene točke pripelje helikopter, ponavadi pa gremo peš.
Gre pri urejanju poti le za njihovo obnovo ali tudi za gradnjo novih?
Načeloma naj novih poti ne bi gradili, zlasti ne v Triglavskem narodnem parku. Mreža poti je dovolj gosta. Nekaj novih poti smo označili v predelih, ki so bili prej planinsko neobiskani, na primer v Kočevskem rogu. In še to so v glavnem kolesarske poti, kjer se držimo obstoječih tras. Včasih nam jo narava zagode in moramo pot prestaviti, ampak to so zgolj krajši novi odseki.
Že skrb za urejanje poti predstavlja zahtevno nalogo za društva, kaj šele nepredvideni dogodki, kot so požari v kočah.
Običajno je tako, da za vsako pot obstaja skrbnik, to je planinsko društvo. Nekatera društva to zmorejo lažje, druga težje. Zato imamo nekatere ključne poti trenutno zaprte, ker so poškodovane in niso več varne. To se dogaja celo na naši najpomembnejši poti, Slovenski planinski poti, kjer imamo nekaj odsekov zaprtih, kar je sila nerodno.
Verjetno društev ne morete prisilit, če sama ne zmorejo urejati teh poti?
Društva so samostojne pravne osebe, PZS je v vlogi koordinatorja oziroma pomaga s tehnično ekipo, ki gre delat, kamor je treba, če so za to sredstva. Iz skupnih sredstev, ki jih zveza dobi iz članarin, namenja vsako leto približno 20 tisoč evrov za popravilo poti, kar je seveda mnogo premalo, vse drugo financirajo društva.
Foto: Vid Ponikvar in osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku