Delo - Marjan Keršič-Belač: Le 200 m od koče
Igor ni prišel niti kilometer daleč - Obsedel je v snegu in zmrznil - Do stana je bilo le nekaj lučajev
Samu smo najprej preobuli premočene čevlje in nogavice, toda zdravnik dr. Hribar iz Boh. Bistrice je po natančnem pregledu ugotovil na obeh nogah hudo omrznjenje prstov. Odredil je takojšen prevoz v bolnišnico, zato ga je njegov stric Tone odpeljal v Ljubljano. Stric Tone Poljšak je imel tudi nalogo, da o položaju takoj seznani načelnika GRS Albina Vengusta. Ta naj bi za naslednji dan izposloval povezavo s helikoptersko službo RSNZ ter gorskimi reševalci iz Mojstrane, ki naj bi preiskali dolino Krme.
Takoj smo zbrali še sedem reševalcev iz bohinjske doline, ter za zgodnji jutranji odhod organizirali prevoz z gasilskim avtomobilom. V petek ob štirih zjutraj smo bili zbrani in ob pol petih smo se z vso opremo, aki čolnom in dvema lavinskima psoma, peljali do zadnjih senikov na Vojah. Za zvezo po radiu smo poslali na Vogel z žičnico reševalca, ki bi v »Ski hotelu« skrbel za povezavo s prvo skupino v Vodnikovi koči in nas obveščal o izsledkih mojstranskih reševalcev.
Ob 9.15 smo bili v Vodnikovi koči ter se sešli s prvo skupino, ki je v temi in megli ob luči bakel prispela šele ob polnoči v kočo. Gazili smo globok sneg in le s težavo našli pot mimo stanov na Mišeljski in Velski planini.
Po kratkem okrepčilu smo bili ob pol deseti uri pripravljeni za pot proti Konjskemu sedlu. Dan je bil jasen in sončen, brez vetra, z meglenim morjem v dolini. Tokrat nas je presenetil helikopter, ki je priletel po dolini Krme čez Konjsko sedlo ter pristal na ploščadi pod Vodnikovo kočo. Izkrcal je mladega zdravnika in ker sem po izpraševanju Sama najbolj vedel, kje naj iščemo sled za Igorjem, sta me pilota vzela v kabino in vzleteli smo nad Konjsko sedlo. Podrobno smo preiskali vse področje nad Konjsko planino, po večkrat v obeh smereh in Skoke proti Krmi.
Veter je po sneženju v torek, v minulih dneh zabrisal vse sledi. Iskanje iz zraka ni pokazalo rezultatov, zato smo poleteli nazaj na Vodnikovo kočo s sklepom, da bo treba pač na klasični način preiskati vse področje okrog Konjske planine in Sedla, pobočja proti Velski planini in na drugi strani proti Krmi. Z mojstranskimi reševalci nismo imeli radijske povezave, tudi vedeli nismo, da so šli že ponoči na pot in so že v zgodnjih jutranjih urah dospeli v Zgornjo Krmo. Helikopter je odletel nazaj na Brnik z obljubo, da ga lahko takoj pokličemo, če bo potrebno.
Nas enajst reševalcev pa je krenilo s tremi lavinskimi psi proti Konjskemu sedlu. Pri natančnem pregledu pobočij na velski strani Konjskega sedla smo ob pol 12. uri naleteli na izgubljeno spalno vrečo, ki je ležala v rušju približno sto metrov pod vrhom Konjskega sedla. Skoraj istočasno smo po zvezi z Vogla sprejeli obvestilo, da so Mojstrančani našli mrtvega Igorja čisto pod Kurjico, to je približno pet sto metrov nižje od Konjskega sedla, v smeri Krme. Akcijo smo seveda takoj zaključili ter sestopili v Voje.
Od vodje mojstranskih reševalcev, Avgusta Delavca, sva izvedela še ostale podrobnosti, na podlagi katerih lahko izluščimo določene sklepe in domneve:
Mojstranski reševalci (Delavec, Lakota, Kofler, Langus) so našli mrtvega Igorja v petek okrog pol devete ure dopoldne pod Kurjico, na pobočjih Zgornje Krme, približno dvesto metrov od pastirske koče. Od mesta, kjer sta se razšla je prehodil morda 500 do 800 metrov razdalje in okrog 100 do 150 metrov višinske razlike. Na snežišču se je med hojo (videti je še bilo skoraj zabrisane sledove stopinj) vsedel, pri čemer je verjetno iznemogel zaspal in se prevrnil z obrazom naprej v sneg. Smučarske palice je imel še v zankah na rokah, prav tako cepin. Nahrbtnik je imel na sebi. Na telesu ni bilo videti nobenih poškodb, le obraz je imel kot zriban od snežnega viharja, zardel in z odtisi ledenega snega na licih, ki so zmrznila potem, ko se je prevrnil na obraz. Reševalci so že od daleč na snežišču zagledali njegovo rdečo vetrovko, bil je le deloma pokrit s snegom, v reševalni platneni vreči so ga spravili skozi Krmo do najvišje kmetije v Zgornji Radovni, kjer je truplo pregledal dežurni zdravnik z Jesenic dr. Tancer, ki na truplu ni mogel najti nobenih poškodb. Lahko je ugotovil le domnevno smrt zaradi izčrpanosti in zmrznjenja.
Žal njegovega trupla niso obducirali, in pravega vzroka smrti nikoli ne bo mogoče ugotoviti.
se nadaljuje
Marjan Keršič-Belač
Delo, 18. februar 1975