Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zalite gore

Dnevnik - Borut Mehle: ... Turno smučanje: 

V dnevih, preden so se na Storžiču ponesrečili planinci, so Kamniške Alpe iz centra Ljubljane delovale kot zasnežena Kangčendzenga, kot tretji najvišji vrh sveta zelo lepe oblike. Kamniške Alpe že dolgo niso bile tako lepo zasnežene. Zalite, bi rekli turni smučarji.

Image
(Foto: Jaka Gasar/dokumentacija Dnevnika)
Zdi se logično, da so se v alpinistih in drugih ljubiteljih gor zbudile sle po zimskem preizkušanju, ki se je za trojico pri nas končalo usodno. Tudi v BiH je na gori Prenj plaz zasul planinca (vojaka), ki so ga razmere očitno navdušile. Takšne snežne priložnosti že dolgo ni bilo pred vrati. »V bližnji preteklosti ni bilo toliko snega,« potrjuje tudi danes 61-letni Tomo Česen, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja svetovni alpinistični zvezdnik. Te čase predvsem turno smuča. Ker letos ne more v italijanskih Dolomitih, kjer to počne najraje, potrebo teši doma. »Dobro je tam, kjer so razmere v redu. Sam sem letos veliko smučal v Karavankah, od Dovške babe do Struške. Na Stolu letos nisem bil,« je še povedal.

Turno smučanje je že nekaj časa trend v vzponu, letos pa zaradi covidnih razmer toliko bolj. Vladna ideja, da se smučišča zaradi poškodb zaprejo, je očitno doživela obvod v turnem smučanju. Ki ni manj nevarno od alpskega, ampak bolj.

Oprema, ki je ne znajo uporabljati

Matjaž Šerkezi, sodelavec Planinske zveze Slovenije in inštruktor gorskega reševanja, pravi: »Zaradi korone so bila smučišča zaprta, ljudje pa so si želeli gibanja. Kupili so si opremo za turno smučanje in zdaj hodijo po gorah brez osnovnega znanja iz planinske šole. Nimajo občutka za to, da so dnevi krajši, temperature nižje, da so tam snežni plazovi in da je podlaga za smučanje drugačna od teptane na smučiščih. Imajo opremo, ki pa je ne znajo uporabljati. Praktično vsak teden pripeljemo nekoga, ki si je na Veliki planini zlomil nogo, gre pa za to, da je turno smučanje popolnoma drugačno od smučanja po smučiščih. Na smučišču so proge teptane, pri turnem smučanju pa nas lahko presenetijo različne strukture snega, od pršiča do skorje, in si hitro zlomiš ali poškoduješ nogo.«

Skorjast sneg je past, v katero se lahko ujameš tudi v primeru, če se na poti iz trgovine domisliš preizkusiti snežno bližnjico čez zelenico v soseski. In se ti udre pri tretjem koraku. V športnih copatih in po možnosti z dandanes modnimi »teniškimi« nogavičkami. Tistimi, ki ne prekrivajo niti gležnja, ta pa se pri vsakem koraku popraska na skorjici. Slastno.

V divjini so te zadeve potencirane. Na spletni strani Gozd in gozdarstvo gozdarji, ki imajo z njim večkrat opraviti, takole definirajo skorjast sneg: »Skorjast sneg ima na vrhu različno debelo skorjo, pod katero je mehak sneg. Če skorja zdrži našo težo, hodimo po njem kot po trdem snegu. Če nas skorja ne drži, moramo pri vsakem koraku najprej predreti skorjo, preden stopimo s polno težo.« S smučmi gre načeloma lažje kot peš, vendar pa skorja, sploh če smučarju sega nad čevlje, onemogoča normalno vijuganje. Obenem je turna oprema v primerjavi s tisto za alpsko smučanje manj točna. Čevlji in okovje imajo pregibe, ki se pri spustu blokirajo in omogočajo hojo po snegu navkreber.

Na nemalo posnetkih turnih spustov ni prizorov velikega uživanja, ampak gre prej za težaška opravila. Za naporno prebijanje po nekem skrajno strmem in ozkem jeziku snega, s preskakovanjem ali drsenjem navzdol. Za nekaj, pri čemer ni priporočljivo narediti napake in sprejemati prevelikih tveganj, ker če padeš, lahko po pobočju dolgo drsiš. Tudi z glavo naprej. Če te po nekaj metrih že ne čaka prepad.

Za najtežjo slovensko smer turnega smučanja velja Smer Fritsch-Lindebach na Grintovcu oziroma z njega navzdol. Mestoma nagib strmine presega 50 stopinj. Na spletu imamo na voljo ogled vožnje pokojnega Dava Karničarja, ki jo je prvič presmučal leta 1989, posneto ponovitev pa je izvedel leta 2006. Ob tisti priložnosti jo je ponavljal tretjič. Samo enkrat vmes je bila smer s snegom dovolj »zalita«, kot temu pravijo turni smučarji, da je bilo mogoče smučati. Lahko da je bila kasneje še kdaj in da je tudi letos nemara tako. Razposajeno vijuganje si je legendarni Jezerčan v omenjenem spustu lahko privoščil samo v izteku plazišča, vse drugo prej je bilo zgolj iskanje načina, kako premagati strmino brez napake.

Preveč samozavestni, premalo samokritični

Karničar, človek, ki je prvi smučal z najvišje gore sveta Mont Everest in je na ta način eden svetovno največjih turnih smučarjev vseh časov, je bil dober smučar. Verjetno najboljši alpski smučar med alpinisti. Sploh pri nas, kjer se dejavnosti redko kombinira. Vendar pa tudi alpinist od malih nog. Tomo Česen pravi: »To je pri turnem smučanju celo pomembnejše. Turno smučanje potrebuje več znanja iz alpinizma. Smučaš kot smučaš, glede znanja pa alpsko ali turno smučanje nista enaka. Nekdo, ki dobro smuča po smučiščih, ni nujno zrel za turno smučanje.«

Po tem, ko je bilo žičnic vse več, je turno smučanje postalo postransko. Izročilo je preživelo med alpinisti oziroma redkimi alpinskimi zanesenjaki. V zadnjih letih je začelo postajati vse bolj modno, kar potrjujejo tudi nove specialistične linije opreme, ki so jih dali na police proizvajalci. Čeravno se v Sloveniji za prvo tekmovanje iz turnega smučanja šteje Triglavski smuk s Kredarice, ki se ga je prvič vozilo leta 1925, turno smučanje šele v zadnjih letih napreduje tudi kot tekmovalni šport. Obeta se mu uvrstitev na olimpijske igre.

Ključna beseda ideologije, ki jo pri trženju panoge uporabljajo deležniki v dogajanju, je individualizem. »Beg od množice v osebno izkušnjo narave.« Turna smuka ustreza duhu časa. Tudi duhu hipsterstva in njegovemu spogledovanju z domnevno lepšo preteklostjo, ko so vozile parne lokomotive, ko kolesa niso imela prestav in ko na smučiščih ni bilo žičnic. Kot taka se je turna smuka že uvrstila tudi v konvencionalno turistično ponudbo. Kjer je prej ni bilo. »Pusti sled v snegu« se glasi slogan iz predstavitvenega besedila na spletni strani združenja Slovenia Outdoor. Kjer predstavljajo avanture, kot je spust z vrha Mojstrovke in še kaj.

Informacije o pobočjih za turno smučanje so bile nekoč del vedenja posebnega kroga ljudi. Danes so Viševnik, Dovška baba, Jalovčev ozebnik, Kredarica, Savinjsko sedlo, Turski žleb ali Komna, ki sploh velja za najprimernejšo za začetnike, tudi za širši krog bolj vznemirljivi smučarski cilji od konvencionalnih smučišč.

A kot pravi Tomo Česen: »Razlika med običajnim in alpskim smučanjem je podobna razliki med plavanjem v bazenu in tem, da te sredi ničesar vržejo v morje.« Nevarnosti je veliko; plazovi, difuzna svetloba, hitre spremembe razmer in njihova grobost, mraz, veter, pohajanje moči, psiha, neizkušenost, smola. Če je na urejenem smučišču megla, se lahko ravnaš po stebrih žičnic in drugih oznakah. Na turnih pobočjih tega ni. Vse naokrog je samo belina.

Številni izkušeni turni smučarji so na urejenem smučišču zagotovo manj vešči od Jureta Koširja, slavnega slovenskega smučarskega šampiona. Ki pa se turnemu smučanju za zdaj izogiba: »Seveda me turno smučanje vznemirja, vendar me skrbijo zadeve, ki smo jim vsi priča. Tudi če si vse življenje rastel na snegu in misliš, da ga poznaš, ne veš, kako bo odreagiral. Zato nima smisla, da brez tega znanja hodim gor. Preveč sem slišal in videl.«

Turno smučanje očitno ni nekaj, v kar bi se dalo vskočiti z danes na jutri.

Dnevnik, 20.02.2021 06.00
Turno smučanje: Zalite gore

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.