Jutro (1934): Žalostne posledice mladostne nepremišljenosti - s strelom iz samokresa si je mlada Ljubljančanka na Mali planini končala življenje
Ljubljana, 12. junija.
Ljubljansko in kamniško javnost je pretresla vest o obupnem dejanju 20-letne Zlate Komidarjeve, hčerke trgovskega zastopnika s Starega trga 1 v Ljubljani. V ponedeljek popoldne je namreč po Kamniku šla žalostna novica, da si je na Mali planini končala življenje s strelom iz samokresa mlada Ljubljančanka, ki je bila gori v družbi svojega zaročenca. Ljudje so kmalu doznali tudi podrobnosti.
Zlatka Komidarjeva, ki je bila uslužbena kot pisarniška moč v neki trgovini na Miklošičevi cesti, je imela že dalje časa ljubavno razmerje z Alfredom Pirhom iz Maribora, ki je sedaj služil kaderski rok v Novem Sadu. Od tam je prišel Alfred Pirh v Slovenijo na 10-dnevni dopust, ki ga je pa prekoračil za več nego mesec dni, zaradi česar so ga vojaška oblastva zasledovala kot vojnega ubežnika. Skrival se je v Ljubljani in drugod ter se redno sestajal s svojo srčno ljubljeno zaročenko.
Pretekli četrtek sta se spet sestala in se odpeljala v Kamnik, od tam pa krenila v planine. Za ta izlet sta se dogovorila z namenom, da se skupno poslovita v planinski samoti od življenja. Alfred je zatorej vzel s seboj samokres. Nastanila sta se na Mali planini v pastirski koči. S seboj sta že imela napisanih več pisem, ki sta jih le še zapečatila in jih naslovila na Zlatkine starše, na njeno teto in na Zlatkino prijateljico v Kamniku. Pisma sta bila napisala v znani gostilni pri Korlnu v Stahovici, kjer sta tudi pustila nahrbtnik in plašč.
Na Mali planini sta vztrajala zaljubljenca več dni. Med tem so pa kamniški orožniki že zaupno doznali, da se skriva v planini vojaški begunec. Pretekli ponedeljek so se zatorej pod vodstvom podnarednika Muhe podali v planine orožniki, da izslede Pirha. To jim je res tudi uspelo. Kmalu po 15. uri so se pojavili v koči, kjer so presenetili oba zaljubljenca. Pirha so takoj uklenili. Zlata je ob tem prizoru le silno zakričala, posegla v svoj žep in potegnila samokres. Nastavila si ga je na desno sence in sprožila, preden je kdo mogel to preprečiti. Smrtnonevarno ranjeno dekle se je na mestu sesedlo in obležalo, izstopili so možgani. Orožniki so razburjeni nemudno pozvali neke pastirje, da so napravili zasilno nosilnico, kamor so nato položili onesveščeno Zlato. Pirha, ki je bil popolnoma razdvojen in strt, so nato odstranili, ranjenko pa prenesli v dolino do Krivčevega posestva, kjer so jo naložili na avto in jo v vsej naglici odpeljali v ljubljansko občo bolnico. Zdravniki so se takoj na vso moč potrudili, da bi nesrečni mladenki rešili življenje. Vse prizadevanje pa je ostalo brezuspešno, Zlatka je proti jutru izdihnila.
Orožniki so vsa pisma, ki sta jih imela zaljubljenca pri sebi, zaplenili in jih izročili sodišču. Eno je bilo nezalepljeno in je iz vsebine razvidno, da sta zaljubljenca res sklenila iti v skupno smrt, pri čemer pa so orožniki Pirha prehiteli in je v smrt omahnila samo nesrečna Zlata, ki je pri vsej svoji cvetoči mladosti zapisala v pismu, da je za oba zaljubljenca življenje prazno in brez izgledov na lepšo bodočnost.
Jutro, 13. junij 1934
Za G-L pripravil: France Malešič