Slovenske novice/Nedeljske - Borut Perko: ... s smučanjem z najvišjih vrhov sveta
Damijan Ambrožič - Kuki je bil tekmovalec, pozneje smučarski učitelj in demonstrator, pred več kot desetletjem pa se je odločil za drugačne podvige, ki imajo še vedno veliko skupnega s smučanjem
Slovenski alpinizem si še ni opomogel od smrti Pavleta Kozjeka, ki se je leta 2008 ponesrečil pri plezanju na Mustagh Tower, ko je javnost leto pozneje pretresla novica o nesreči Franca Oderlapa pod osemtisočakom Manaslujem v nepalski Himalaji. Tedaj 51-letni Korošec Oderlap je skupaj z Davom Karničarjem preizkušal opremo za smučarsko odpravo, predvideno v letu 2010, ko ga je na višini 5800 metrov v glavo zadel kos ledu in ubil.
Franc Oderlap je bil pri alpinističnih podvigih in drugačnih adrenalinskih odpravah v bolj ali manj neznane kraje po svetu, kamor se odpravljajo le adrenalinski in avanturistični zasvojenci, vrhunsko psihofizično pripravljeni, tudi partner Damijana Ambrožiča - Kukija, enega največjih pozitivnih »norcev« pri nas, resda ne tako ekstremnega, kot je karizmatični Davo Karničar, pa vendar. Doma je iz Kranja, z družino živi v Radovljici, v slovenski smučarski srenji ga poznajo domala vsi, tudi zaradi trgovin z vrhunsko športno opremo, ki jih ima na Gorenjskem. V alpskem smučanju je bil nekoč tekmovalec, pozneje smučarski učitelj in demonstrator, pred več kot desetletjem pa se je odločil za drugačne podvige, ki imajo še vedno veliko skupnega s smučanjem, zlasti turnim, če gre za smučanje z najvišjih vrhov sveta.
Avantura na Papui
S pohodniško in alpinistično zasvojenostjo se je pri Kukiju dokončno prelomilo konec leta 2006, ko sta se s smučanja z Mount Vinsona (4897 m), najvišjega vrha Antarktike, vrnila Karničar in Oderlap, in že na letališču, kamor ju je prišel pričakat tudi Damijan v en glas rekla - Carstenz Pyramid je naslednji. Najvišji vrh Oceanije, Carstenz Pyramid oziroma Puncak Jaya na Papui Novi Gvineji je trofeja, ki zbiralcem najvišjih vrhov vseh celin začini ter dokončno zapakira paket, ki se imenuje 7 Summits, smučanje z najvišjih vrhov sedmih celin.
»Ko sem slišal Papua Nova Gvineja, sem tudi sam zastrigel z ušesi. Najbolj neraziskani predel sveta, deževni pragozd, džungla, divji domorodci, še nekaj desetletij nazaj kanibali, in na koncu še vzpon na skoraj 5000 m visok ledeniški vrh. Kakšna romantika! To bo prava avantura,« pripoveduje Kuki, ki je na Papuo res odšel in tam doživel še marsikaj drugega. Z Oderlapom in klapo so se znašli tudi sredi plemenskih vojn, pa vendarle osvojili vrh, in to čez 600-metrsko steno, 4 težavnostne stopnje, za kar so potrebovali 8 ur, gor in dol.
V goriljem rezervatu
V spominu ima gorenjski adrenalinski odvisnež tudi projekt Mesečeve gore v Afriki. Pogorje Ruwenzori je stalno v belih oblakih, zato ga je angleški raziskovalec Henry Morton Stanley, ki je tam hodil v začetku 19. stoletja, poimenoval Mountains of the Moon - Mesečeve gore. Na meji med Ugando in Kongom, v svojem osrednjem delu proti nebu je bil njihov cilj Margerita Peak, s 5109 m tretji najvišji vrh afriške celine. Tja bi morala oditi skupaj z Oderlapom decembra, toda Korošec je oktobra umrl. Kljub temu so Ambrožič in druščina, vsi Francevi prijatelji, odšli v Afriko in bili prvi, ki so jim oblasti v Ugandi po desetih letih dovolile vstop v rezervat, kjer živijo zaščitene gorile.
Damavand, najvišjo goro Irana, je Ambrožič prvič videl pred nekaj desetletji, ko je tam smučal kot navaden smučarski smrtnik. Izlet tja mu je ostal v čudovitem spominu. Vrhunsko smučišče, Dizin, kjer te žičnice pripeljejo do 3600 metrov, prekrasna pokrajina in izjemno prijazni ljudje. »Na tisti čudovit dan, brez oblaka na nebu, ko sem se na smučeh spuščal z vrha Dizina, sem na kakšnih 100 km zračne razdalje gledal ves v soncu se bleščeči Damavand.
Uauh! Videti je bil kot kultni japonski Fuji. Na to goro se moram povzpeti in z nje smučati - je že takrat nastal načrt,« piše v svojih potopisih s podvigov Kuki.
Podvig v Iranu
Pet let pozneje, v iranskem letu 1393, našem 2013, se je njegov načrt uresničil. Zbrali so se z vseh vetrov - iz Vipavske in Selške doline, Koroške in Gorenjske, Karničarjev Davo z Jezerskega ter celo že za življenja ena največjih alpinističnih legend Stipe Božič iz Splita. »Prvi dan je potekal v znamenju spoznavanja. Aha, ti si bil v tej odpravi, ti si presmučal tisti ozebnik ..., ja, sem bral, da si se zaplezal v tistem kaminu ... Vsak iz različnega okolja, vsak z različnimi izkušnjami, vsi pa z namenom, da smučamo z najvišjega vrha Irana. Aprila naj bi bile razmere odlične, po napovedih bi morali presmučati več kot tri tisoč višinskih metrov - z vrha na 5670 metrih vse do vznožja gore 2000 metrov nad morjem,« še beremo. Damavand ni bil preveč prijazen z vremenom, temperature jim niso dovoljevale uživanja v razgledih, veter je sproti odnašal želje po srečni vrnitvi. »V bivaku smo se ogreli in okrepčali s toplo juho. Otovorjeni z nahrbtniki smo se veselili smučanja v dolino. Ta del je bil mišljen kot najbolj uživaški del naše poti. Toda čakanje na vreme zadnje tri dni ter jutranji vzpon so pustili posledice na naših teleščkih. Vijuganje je bilo zelo selektivno. Na višini nad štiri tisoč metrov je bilo ta dan pet zavojev dovolj, da so zapekle mišice v stegnih, pljuča pa so lovila sapo v nahrbtniku. Bolj ko smo se spuščali, lažje in bolj uživaško je bilo nizanje zavojev. In ravno ko smo se sestavili v vzorno kombinacijo smučarja in smuči, smo se zaleteli v terenska vozila, ki so nas čakala za pot nazaj v Teheran,« imenitno opisuje Ambrožič, ki je sicer tudi diplomirani novinar, svoje občutke tedaj.
Nov izziv v Andih
Že čez okrogla dva tedna odhaja Ambrožič s Karničarjem v sicer štiričlanski odpravi testirat opremo na Huascaran, 6768 m visoki vrh v Cordilleri Blanci v perujskih Andih. Vsi štirje imajo namen tudi smučati z vrha.
Borut Perko