Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zdravniško poročilo odprave na Svalbard 1964

Planinski vestnik, oktober 1965 – Dr. Zvone Tršan: tudi geografski podatki, pa o živalstvu…

Planinski vestnik 1965/10/451-455

Zdravniško poročilo
odprave na Svalbard 1964

Dr. Zvone Tršan


To je rtg preiskava želodca, čas krvavitve in strditve, analiza beljakovin v krvi, jetrne preiskave in EKG, običajen posnetek in posnetek po obremenitvi. Vse izvide je pregledal ekspedicijski zdravnik, EKG pa specialist kardiolog.

Duševna uravnovešenost, moralna trdnost, sposobnost vživljanja in življenja v kolektivu pod ekstremnimi pogoji pred odhodom nišo bile preizkušene. Komisija za odprave in ekspedicijski zdravnik so se tu zanesli na dejstva, da so se vsi kandidati že udeleževali zahtevnih vzponov v domačih in tujih gorstvih skupinsko ali posamič ter tako potrdili svoje moralne kvalitete.

O arktičnem okolju, v katerega se je podala odprava, nam je bilo malo znanega (z medicinskega stališča). Tako so bila povsem neznana dnevna kolebanja temperature, padavine, spremenljivost vremena, najpogostejša obolenja, težave z adaptacijo, — skratka vse, kar z zdravstvene strani zadeva človeka pri vživljanju v arktično okolje. To nepoznavanje razmer je zahtevalo temeljite priprave in obsežno medicinsko opremo za ekspedicijo. Vsi člani razen enega so bili pregledani pred zdravniško komisijo pri socialnem zavarovanju v Ljubljani. Ta pregled obsega klinično preiskavo z rtg, pregledom srca in pljuč, običajne preiskave krvi, (število rdečih in belih krvničk, procent krvnega barvila in sedimentacija) in urina (sediment, sladkor, beljakovine). Tem preiskavam so bile dodane še specialne, ki jih sicer zdravniška komisija ni zahtevala, vendar smo jih sma¬trali za važne in jih zato izvršili.

Zapadni Spitzbergi v poletnih mesecih z medicinskega stališča


Zapadni Spitzbergi se od ostalih arktičnih pokrajin razlikujejo v tem, da imajo razmeroma milo klimo. Predeli neposredno ob morski obali so precej toplejši od predelov v notranjosti. Tu je temperatura v poletnih mesecih nad ničlo (povprečno + 2° C), v brezoblačnem in mirnem vremenu se pa dvigne tudi na + 10, vendar samo za kratek čas. Karakteristična za ta predel je velika spremenljivost vremena. Sončnim uram sledi snežni vihar, ki pa tudi ne traja dolgo. Pretežno je vreme spremenljivo oblačno brez velikih temperaturnih kolebanj. Dežuje v ten predelih izjemno, zato pa pogosteje sneži. Sneg naletava v vseh letnih časih. Veter je v obmorskih predelih močnejši kot na kontinentu, vendar nikoli ne doseže posebne brzine. Megla nastopa predvsem na gorskih grebenih, je včasih gosta in se pojavlja predvsem v obalnih predelih. Podatki, ki smo jih dobili o klimatskih razmerah Svalbarda preko vsega leta, so tile: Že opisano nestalno oblačno spremenljivo, vendar razmeroma toplo vreme v poletnih mesecih, temu sledi prva jesen s snegom, ki pa ne ostane dolgo. Jesensko vreme z znižano temperaturo in večjo spremenljivostjo traja do decembra. Januarja, februarja in delno tudi marca nastopi trajno sneženje, ki preneha v začetku aprila. April in maj sta sicer hladna, a najlepša meseca. Vreme je stabilno, nebo jasno, ozračje mirno. To pa zopet preide v spremenljivo poletno vreme, ki se začne v prvi polovici junija. Zgoraj navedene nagle vremenske spremembe bi v drugih krajih povzročile prehladna obolenja vseh vrst, vendar to ni primer na Svalbardu. Svalbard je zemlja, ki je praktično brez bakterij in spada med najbolj zdrave predele. Angina, pljučnica, influenca so tu neznane, razen če so jih ljudje prinesli s seboj ali so se jih nalezli v kontaktu z ljudmi, ki so pravkar prispeli.

Kljub pretežno stalno mokrim nogam in iz-postavljanju vsem neprilikam na terenu (gazenje po ledeni brozgi ob ledenikih, kjer smo se udarali do kolen) ni bilo niti enega febrilnega obolenja. To potrjuje že ugotovljeno telesno zdravje udeležencev in trditev o brezbakterijskem okolju Svalbarda. Stalna svetloba, ki odseva na obsežni sneženi površini, je drugi faktor pri vplivu okolja na odpravo. Po zatrdilu tamkajšnega zdravnika ni nevarna za snežno slepoto, ker sonce tu ne pride visoko na obzorje, tako da padajo žarki preveč poševno in je zato refleksija manjša. Po naših izkušnjah je pa nošnja zaščitnih naočnikov kljub temu potrebna, zlasti pri polni sončni svetlobi. Člani odprav se nahajajo v stalnem belem okolju, kjer trajajo pohodi tudi po 17 ur. Temu gledanju v belino se pridruži še veter in suho ozračje, kar povzroča vnetje očesnih veznic. Zlasti morajo paziti svetlooki, ki so na svetlobo še posebno občutljivi.

Trajno nizke temperature in stalna premočenost v čevljih na pohodih, bivanje na prostem v vseh vremenskih neprilikah so tretji faktor, ki deluje na odpravo. Kljub vsemu ni bilo niti enega primera zmrzline. Gotovo ima tu svoj delež izurjenost članov za zimske pohode, po drugi strani pa preventivni ukrepi, ki smo jih izvajali v mejah skromnih možnosti. Vsakdo je imel en par rezervnih suhih nogavic in polivinilske vrečice, ki smo jih obuvali preko nogavic (gojzerji, čeprav novi, so se premočili že na prvih pohodih). Kuhalniki in tople pijače na pohodih in v času bivakov so bili neprecenljive važnosti pri preventivi poškodb zaradi mraza. Arktika s svojimi ledenima in skalnimi področji skoraj povsem brez zelen ja je tipičen predel za skorbut. Vsak član odprave je zato dobival na dan 2—3 tablete C vitamina forte (40 mg), tako da ves čas ni bilo nobenih motenj zaradi pomanjkanja vitaminov.

Poškodb ves čas odprave ni bilo. Zdravstveno stanje članov kljub dvomesečnemu življenju v Arktiki je bilo ves čas dobro. Zdravniško pomoč so dobili trije člani. Dva zaradi lažje slepote, vodja odprave zaradi težje. Pri slednjem ni šlo samo za vnetje veznice, temveč za prizadetost vsega očesa s hudimi boleči-nami, ki so prenehale šele po najmočnejšem analgetiku (petantinu). Zaradi tega je bil za tri dni primoran na bivanje v šotoru in je za ta čas predal vodstvo ekspedicije svojemu namestniku. Obolenje je prenehalo po treh dneh in ni pustilo nobenih posledic. Medicinska oprema, ki smo jo imeli s seboj, je bila obsežna, navidez celo preobsežna. Poleg dveh kompletov instrumentarija, zavarjenega v polivinilske vrečice za oskrbo rane, enega za icizijo, sem imel še ves instrumentarij za veliko operacijo. V malih polivinilskih vrečkah sem imel še zavarjene posamezne instrumente, tako da mi v primeru nujnih potreb ne bi bilo treba odpirati kompletov.

Kritično lahko pripomnim, da sem bil z zdravili količinsko prezaložen, nikakor pa ne kakovostno. Glavnino materiala sem imel vedno v baznem taborišču. S seboj na pohode (drugo bazno taborišče) sem imel vedno najnujnejše stvari (velika in mala operacija, šok, najnujnejši medikamenti, obvezilni material).

Vsak član odprave je imel s seboj na vzponu prvi povoj, elastični povoj, zavitek s tosamaplastom, škatlico tablet proti bolečinam in v primeru daljše odsotnosti tablete vitamina C. Zdravnik bodočih odprav mora biti izveden v obravnavanju velikih poškodb in šoka, ki predstavlja vedno potencialno nevarnost na vseh tovrstnih ekspedicijah. Ker se nahaja vedno daleč od civilizacije, mora imeti raznovrstne medikamente, ki mu vedno lahko pridejo v poštev. Nujno mora poznati diagnostiko in zdravljenje očesnih, O. R. L. in kožnih obolenj. Ta »mala«, življenjsko sicer ne-nevarna obolenja so poleg črevesnih motenj najpogostejša na odpravah. Zato mora zdravnik imeti s seboj vedno dovolj najsodobnejših mediikamentov.

Članstvo odprave, čeprav precej heterogeno po sestavu, se je dobro skladalo. Pomembno je, da ves čas ni bilo niti enega incidenta kljub skupnemu življenju v samoti in v surovih pogojih Arktike, ko je razpoloženje za hitre in adekvatne reakcije znatno večja. Vse to govori v prid dobre psihične kondicije članov. Kljub različnosti značajev so imeli vsi člani skupno lastnost lahke prilagodljivosti na dane situacije, velik smisel za kolektivno življenje in tovarištvo. Najbolj se je to pokazalo pri skupinskih opravilih, kjer smo delali vsi kot eden, in pri raznih delitvah, ki so vedno potekle brez incidentov. Pomoč v stiskah je pa daleč presegla običajno tovarištvo.

Geografski in geološki podatki


Celotno otočje Spitzbergov, norveško Svalbard — Mrzla obala, se sestoji iz dveh večjih otokov: Severovzhodne zemlje in Zapadnega Spitzberga ter več manjših otokov (Edgeova, Barentsoya, Prins Karls Forland, Kong Karls Land, Kvitoya itd.). Najjužnejši del Svalbarda Sorkap — Južni rt leži približno na 76° severne širine, najsevernejši deli pa segajo malone do 81° severne širine. Na zapadu pa sta meji 10. in 30. poldnevnik.

Otoke obliva na jugu Norveško morje, na severu Severno ledeno morje, na zapadu Grönlandsko in na vzhodu Barentsovo morje. Po teh vodah plavajo ledene gore vse leto proti jugu, kamor jih ženeta morski tok, največ pa veter. Valovi jih lomijo na meji stalno zamrznjenega morja, ki leži poleti nekaj deset kilometrov severno od obale Severovzhodne zemlje, medtem ko pozimi mraz
vklene celotno otočje v ledeni oklep, ki se otaja šele v maju in juniju. Zalivski tok obliva že močno ohlajen zapadno obalo od juga proti severu, medtem ko teko vode zalivskega toka že popolnoma ohlajene ob vzhodni obali od severa proti jugu.

Otoki so od celine oddaljeni: Od Nordkapa na Norveškem do Sörkapa na Svalbardu je približno 700 km zračne črte, prav tako od zapadne obale Svalbarda do Grenlanda približno 700 km. Do Severnega tečaja je še 1000 km.

Svalbard ima površino 62 049 km2, več kot polovico jo pokrivata sneg in led. Najvišji vrh Svalbarda se dviga na vzhodu Zapadnih Spitzbergov, visok je 1712 m.

Naša alpinistična odprava se je zadrževala na i območju s polmerom 50 km s središčem v naselju Ny Alesund, ki leži na 79° severne širine , v Kraljevem zalivu (Kongsfjord) na zapadni obali Svalbarda. Od tu smo delali pohode proti jugu, vzhodu in severu.

Karte ozemlja so vprašanje zase. Za nas se je kot najboljša izkazala karta iz leta 1910. kapitana Isachsena v merilu 1 :200 000. Na razpolago smo imeli tudi karte zaliva Magdalena, ki pa jih nismo uporabljali, ker tam pač nismo bili; nosijo letnico 1964, torej novejših verjetno ni. Kartografi pa so seveda še stalno na delu.

Poimenovanje posameznih vrhov je videti pomanjkljivo". Ni nam znano, če obstaja sistematičen pregled nad tem. Na kartah, ki smo jih imeli mi, imajo imena samo najizrazitejši vrhovi, čeprav je na karti še dovolj prostora med napisi. Ta vprašanja bomo razčistili ob sodelovanju Norsk Polarinstitutta iz Osla in Alpinističnega društva Norveške, s katerim nas povezuje njegov član Trvgve Romsloe iz Narvika.

Pisati o geoloških razmerah je laikom, kakršni smo mi, težko. Literatura imenuje Svalbard visoko šolo geologov. Redko področje, ki ima za sabo burno geološko zgodovino, privablja vsako leto veliko geoloških odprav, ki jih postavlja narava v obliki skrivenčenih skladov apnenca in ustromljenih granitnih vrhov. Njihove ugotovitve sb velikega praktičnega pomena. Včasih so iskali premog, v novejšem času pa nafto.

Kako in kdaj so gore in doline nastale, še sedaj ne vedo čisto zagotovo. Skladi apnenca, nenavadno bogati s fosili, odkrivajo dejstva, ki nasprotujejo druga drugemu. Načelno smo našli povsod napisano, da je vzhodni del otokov mlajši, sestavljen iz sedimentnih kamenin: apnencev, peščenjakov, laporjev in glin, medtem ko se na severozapadnem delu najdejo področja magmatskih kamenin, predvsem takoimenovanega svalbardskega granita. Toda ne smemo pozabiti, da tu oblikujeta zemeljsko površje, poleg nekdanjih tektonskih sil, samo še mraz in veter, medtem ko dežja, ki je v apnenčastih gorah najvažnejši kamnosek, tu skoraj ni. Bregove dolin brusijo še ledeniki, ki pa so svoje poslanstvo na vrhovih že opravili. Na videz čvrsta in strma ostenja se spremene, ko prideš podnje, v prave kamnolome, kjer se skladi kamenja in skalnih blokov rušijo ob najmanjši motnji. Na take razmere smo naleteli na Broggerttindenu, Kraljicah, Kronah, Zeppelinu, vrhu nad Pt. Fanciulli, grebenih Hansen in Casimir Perier ter na polotoku kralja Haakona. Silno razpokana pečina onemogoča varno plezanje po stebrih in razih, ki potekajo z vrhov ločeni med seboj s kuloarji in strmimi snežnimi žlebovi. V teh gorah smo ponekod naleteli na lepo plastovit apnenec pomešan z laporjem, (Krone, Kraljice). Povsod drugje pa na čudno premečkano in predrobljeno kamenino, kjer je bilo lego plasti nemogoče ugotavljati. Tu so bili vzponi pretežno omejeni na snežne oz. ledne ture.

Visokih in popolnoma navpičnih sten ni najti, tudi tam ne, kjer je svalbardski granit. Mor-da se skrivajo pod ledom, ki šega iz notranjosti otokov do morja in je glavni oblikovalec na tem delu sveta. Ledeniki se tu premikajo s hitrostjo 2—5m na dan, kar je precej hitreje kot v Alpah (Mer de glace, Chamonix, 1 cm na uro).

Na svalbardski granit smo naleteli v skupini Pekstad, Heiberg in Finstervalder ter na vrhu Neubauerfjellet. Bili smo samo na meji področja, ki ga sestavljajo magmatske kamenine. Severneje smo opazili tudi izrazitejša ostenja, ki so iz tega granita.

S seboj smo prinesli nekaj kamenin, ki bi bili verjetno zanimivi za vsako petrografsko in mineraloško zbirko. Zanimivi so zlasti tisti, ki vsebujejo fosile. Geoloških kart o Svalbardu v javnosti še ni.

Rastlinstvo in živalstvo na Spitzbergih


Najbolj nas je na Svalbardu presenetilo ve¬liko število ptic in rastlin, prav gotovo večje, kot smo pričakovali na taki zemljepisni širini. Podatki o številu cvetnic nišo enotni in govore o 130 do 141 vrstah, poleg teh pa je tu še nekaj praprotnic in preslic, mahov in lišajev. Na poti v notranjost izginjajo tudi rastline. Najprej cvetnice, nato praprotnice, tako da končno ostanejo le lišaji in ko izginejo še ti, ostanejo na skalah le še redke prevleke modrozelenih alg (Cyanophyta).

Posebnost sta dve vrsti pritlikavih dreves. Polarna vrba Salix polaris je precej pogosta, zraste 5—10 cm visoko in ustvarja blazinaste prevleke. Pritlikava breza je večja pa redkejša. Zraste do 25 cm in jo imenujejo svalbardski ponos. Raste v južnejših predelih do Isf jorda. Mi je nismo našli. Važno vlogo pri naseljevanju otočja pa je igrala Cochlearia maritima. Nasoljena je že Vikingom služila kot vir C-vitamina. Uporabljali so jo lovci na Svalbardu, ki so prej v dolgih polarnih nočeh umirali zaradi skorbuta. Rastlina ima mesnate poganjke, ki so indiferentnega okusa.

Čeprav je živalski svet bolj poznan in bolj opazen, je med živalmi le malo pravih prebivalcev otočja. Najštevilnejše so ptice, ki vsako poletje prihajajo gnezdit na zapadno obalo. Predvsem so to galebi, čigre, alke, gosi, race in snežni vrabec kot edina ptica pevka. Polarni golob pa je tudi edina ptica, ki tu tudi prezimi.

Poleg ptic živi tu tudi nekaj vrst sesalcev. Severni medved je paradna žival, ki niti ni redka. Še manj redki pa so tjulni in to več vrst. Na Otoku princa Karla in severno od Magdalenskega zaliva živijo mroži. Razmeroma pogosta je tudi polarna lisica. V južnejših predelih živi svalbardski jelen, ki je manjša oblika severnega jelena. V letih med obema vojnama so poskušali naseliti zajce in muškatno govedo. Zajci so izginili, muškatno govedo pa se je obdržalo, tako da sedaj čreda šteje približno 50 glav.

Ribiči love v glavnem okoli Medvedjih otokov, severneje pa prihajajo lovci na tjulne in druge kožuharje. Včasih je bil lov v arktičnem področju razvit in donošen, sedaj pa ga opuščajo. Lovijo v glavnem tjulne in medvede.

Na Svalbardu lovi lahko vsak, kdor ima puško. Muškatno govedo, mroži in jelen so popolnoma zaščiteni. Medvedje so zaščiteni v severovzhodnem delu Zapadnega Svalbarda na področju, kjer se parijo in to vse leto. Strupenih živali ni, so pa nekatere verjetno precej nevarne.

Lov je preveč negotovo, da bi lahko služil kot vir prehrane, posebno velja to za notranjost otočja, lahko pa si odprava na ta način po-pestri jedilnik (ptice, tjulni, ptičja jajca).

Podatki o klimi in vremenskih pogojih


Klima je arktična, vendar omiljena zaradi zalivskega toka. Ta raztopi led ob zapadni obali, kar je na tej zemljepisni širini edinstven pojav. Vpliv morja pa zajema le ozek pas ob obali. V notranjosti. otočja so tudi poleti temperature pod ničlo. Na širini Isfjorda zaide sonce za horizont od 23. oktobra do 19. februarja. Od 20. aprila do 23. avgusta pa je čas polnočnega sonca (v Ny Alesundu sije polnočno sonce do 26. avgusta). Povprečna temperatura skozi vse leto je na Zapadni obali — 6,6° C (julijska + 6° C, februarska —11,6° C). Ekstremne temperature, ki so bile do sedaj zabeležene, pa so bile —49,2° C pozimi_ in + 16° C poleti. Padavin je zelo malo, približno 300 mm letno, skoro vse pretežno v obliki snega (približno polovica padavin v Londonu).

Pogost pojav je megla, največ se pojavlja ob obali. Veter doseže včasih moč hurikana.

Zemlja je zmrznjena do globine 300 m. V zadnjih letih je klima precej milejša. Ledeniki se umikajo, zime pa nišo več tako hude (seveda za arktične pojme). To opažajo vse znanstvene ekspedicije, ki delujejo na Spitzbergih.

(2240);
(2241);

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.