Zbornik GRS Tržič 50 let - Janko Meglič: 1. februar 2001
Zgodaj zjutraj s Slavcem že gaziva pod steno. Pod Grapo med Travnikom in Šitami. Svinjsko je mraz in močno piha. Malo naju skrbi, kakšne bodo razmere, toda sneg je odličen. Približno ob enih sva že na robu stene. Kar hitro. Ampak zavedava se, da sva šele na polovici. Treba je še sestopiti. Ena možnost se nama ponuja pod grebenom Šit proti Jalovčevem ozebniku, druga pa po smeri nazaj. Ker je na vrhu smeri velika opast, se odločiva za prvo. Pobočje je kložasto in snežna odeja nestabilna, zato jo mahnem kar naravnost navzdol proti Trenti. Kar naenkrat pa za mano grozljivo poči, sproži se kložast plaz ter me odnese. Poskušam se zaustaviti, toda zaman. Nosi me 200 metrov, od tega čez 80-metrski skalni skok. Obležim na dnu skoka, v nezavesti in močno poškodovan.
Slavc hodi toliko za mano, da ga zajame le rob plazu in se mu uspe takoj zaustaviti. Pripleza za mano in ko vidi, v kakšnem stanju sem, mi nudi prvo pomoč, me zavaruje in takoj odhiti v dolino po pomoč. Postaja, ki sva jo imela s seboj, mi je med padcem namreč padla iz nahrbtnika, telefona pa ne delata, ker so zaradi mraza crknile baterije.
Slavc je kljub še vedno zoprnim razmeram ekspresno hitro v dolini in iz prve hiše pokliče GRS. Pove, da me je odnesel plaz in opiše, kje ležim in kakšne so moje poškodbe. V danih okoliščinah ohrani trezno glavo in odreagira res odlično.
Reševalna akcija se je kljub zapletom in ekstremnim pogojem za letenje s helikopterjem (veter je pihal v sunkih do 100 km/uro), srečno končala. Našli so me, ko se je že pričelo mračiti in me dostavili na streho bolnišnice na Jesenicah. Samo drznemu pilotu Jožetu Kalanu in celotni ekipi helikopterja se imam zahvaliti, da nisem ostal zgoraj za večno.
V bolnici so potrdili, da so moje poškodbe zelo hude (poškodba glave) in stanje zelo kritično in da bo nujno potrebna operacija v Ljubljani, zato so me počasi in previdno z rešilcem odpeljali v Klinični center Ljubljana. Tam mi je priznani kirurg dr. Tekavčič uspešno operiral glavo, bil pa sem še vedno v kritičnem stanju. Po enem tednu negotovosti, ali bom preživel ali ne, se je moje stanje stabiliziralo in 12. dan sem se zbudil iz kome.
Takrat pa se je moja kalvarija šele začela. Moji možgani so utrpeli take poškodbe, da sem bil na nivoju novorojenčka. Štartal sem dobesedno z nule. Nisem zmogel in znal ničesar: jesti, piti, požirati sline, kaj šele hoditi, govoriti, brati, pisati, iti na stranišče. Stvari, ki so odraslemu samoumevne in jih počne avtomatsko, sem se moral ponovno naučiti. Vse je šlo znova.
Moje okrevanje je poslabšala še trdovratna pljučnica in moj organizem je samo hujšal in slabel. Če ne bi bil pred nesrečo v tako dobri psihofizični kondiciji, bi se moje zdravljenje v bolnišnici zagotovo podaljšalo. Tako pa sem prebolel tudi pljučnico in moje stanje se je začelo počasi popravljati. Po enem mesecu v kliničnem centru so me premestili v Splošno bolnišnico Jesenice. Tu sem imel boljšo oskrbo, med osebjem je vladalo tudi boljše vzdušje in zadihal sem gorenjski zrak. Vse to se je takoj poznalo pri mojem napredku. Po mesecu ležanja sem zopet sedel v pravem stolu in jedel po žlici. Sprva le pol jogurta, kasneje pa se mi je apetit povrnil in enkrat sem se celo tako napokal kremnih rezin, ki so mi jih prinesli obiski, da mi je bilo prav slabo. Obiskov sem imel vseskozi zelo veliko in hvaležen sem vsakomur, ki me je prišel pogledat in me bodrit. Vem, da je bil pogled name v prvem mesecu neprijeten in da je marsikdo moral zbrati precej poguma, da je prestopil prag bolnišnice, pa potem po nekaj minutah dobesedno ušel iz moje sobe.
15. marca sem bil rešen bolnic in dobil prostor na Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo (IRSR), kjer sem preživel nadaljnje 3 mesece. Tam sem se tudi prvič zavedel. 18. 4. sem se zjutraj zbudil in ugotovil, da se nahajam v nekakšni bolnišnici in da se mi je gotovo nekaj zgodilo. To so potrdile tudi medicinske sestre, ki so prišle pome, da me odpeljejo na terapijo. Popoldne je kot vsak dan prišla k meni tudi (takrat še moje dekle) Meta. Bila je zelo začudena, ko sva med pogovorom ugotovila, da je moja amnezija pravzaprav trajala od meseca pred nesrečo pa do tedaj. Torej, skoraj štiri mesece. Noro.
Psihologinja na IRSR nama je kasneje razložila, da strokovnjaki temu pravijo modrost telesa. Telo oziroma možgani pozabijo, oz. izbrišejo vse, kar je bilo res hudega.
Vse to namreč pišem po pripovedovanju drugih, predvsem Mete, ki je skrbela zame vse od prvega dne nesreče pa praktično vse do danes. Njej se imam zahvaliti, da lahko danes živim človeka dostojno življenje. Napovedi zdravnikov so bile namreč zelo slabe in brez njene ljubezni, poguma, požrtvovalnosti in potrpežljivosti bi se lahko vse končalo drugače. Vsako popoldne je bila pri meni in ko sem bil v Soči, me je vozila na popoldanske izlete, sodelovala pri terapijah in delala vaje z mano. Vsak vikend me je odpeljala domov in tako poskrbela, da sem bil čim več med domačimi in med prijatelji. Vse to je namreč zelo pomembno pri rehabilitaciji poškodovancev glave.
Pomembna pa je tudi vaja, delo in še enkrat delo. Na začetku sem bil namreč v takem stanju, da bi marsikomu vzelo voljo do življenja. Prej športnik v vrhunski formi sem naenkrat postal nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od pomoči drugih.
Po mesecu ležanja v postelji sem na Jesenicah napravil prve korake od postelje do vozička, seveda s pomočjo medicinske sestre. V Soči sem preko vozička in hojice sčasoma prišel do hoje ob pomoči drugega, vendar so bile te razdalje na začetku res kratke. Samostojno, vendar počasi in okorno, sem shodil konec aprila.
Za tak napredek sva z Meto garala vsak dan in za vse to je bilo potrebno veliko volje in trme. Dobro, da sva oba hribovca! In Bogu hvala, da sva imela drug drugega in pomoč dobrih prijateljev in Metinih ter mojih staršev. Ob takih življenjskih preizkušnjah se človek zave, kaj je v življenju res pomembno!
Kljub temu, da je bila moja hoja še zelo negotova, sem poleti spet začutil klic gora. In moja zlata Meta me je peljala plezat. Sprva v plezališče v Bohinj, kjer sem začel s smermi III. stopnje. Bala sva se edino, da mi je padec v podzavesti pustil strah, da bom mogoče imel vrtoglavico, pa k sreči vsaj teh težav ni bilo. In ker sva potem veliko plezala, sem do septembra plezal že smeri V. stopnje. V februarju, točno leto po poškodbi, pa sem prvič spet obiskal mojo Belo peč. Seveda sem vseskozi plezal kot drugi v navezi.
Marca sem potem tudi prvič stopil na smuči, sprva le na smučišču, kasneje pa sem naredil prve zavoje tudi na Javorniku. Seveda je bila moja hoja s turnimi smučmi bolj estetska kot potem smučanje, ampak smučati po celem snegu po taki poškodbi, z dvojno sliko in nikakršnim ravnotežjem ... Res sem bil frajer. To, da sem lahko spet hodil v hribe, plezal, smučal, mi je dvignilo samozavest in mi vrnilo voljo do življenja. Saj moram priznati, da so včasih prišli trenutki, dnevi, ko bi najraje vrgel puško v koruzo in rekel: »Ne grem se več!«
Leta 2002 sva z Meto kronala najino ljubezen tudi s poroko, čez slabo leto pa se nama je rodil sin Matic, ki je močno zapolnil in popestril najin prosti čas. Ob skrbi zanj in aktivnem spremljanju njegovega razvoja se razvijam tudi sam. Moj napredek je sedaj manj viden in počasnejši, vendar še vedno čutim in vidim, da se stvari izboljšujejo.
Nesreča me je precej spremenila. Zdaj na prvem mestu niso le gore in stremljenje za najboljšim, najvišjim. Najpomembnejša je družina in prijatelji, cilje v hribih pa prilagajam svojim trenutnim zmožnostim. Želja imam še mnogo, gore doma in po svetu pa me čakajo in vabijo. Vedno bodo del mojega življenja, moj kraj za sprostitev in ozdravitev.
Janko Meglič
Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno pobereš.
(kitajski pregovor)