Silvo Baznik: Za krajše ture ne velja rana ura zlata ura.

Po dobrem zajtrku brez hitenja oblečem kolesarska oblačila in pripravim gorsko kolo. Še pozdrav ženi in stopim na kolo ter se odpeljem po ulicah, ko sonce sije nad oblaki. Smer vožnje: vzhod.

Po dveh kilometrih peljem preko mostu nad reko Ljubljanico in nadaljujem ob železniški progi do Laz, kjer ujamem v objektiv prihod vlaka. Pritiskam na pedala do Jevnice, kjer se prične vzpon po serpentinah v Zgornjo Jevnico. Medtem je sonce odgnalo sivino in močno greje že tako ogreto telo. Mimo švigne avtomobil, pa drugi in tretji. Le kaj je danes, se vprašam in kot želim, se promet umiri in večino časa kolesarim sam po cesti, ki me popelje mimo kmetije Pr’ Mahkovcu na makadam. Deževje prejšnjih dni je poskrbelo, da cesta ni prašna in pri srečanju z avtomobili tako ne vdihavam prašnih delcev ali pa vendarle. Kako prijetno je poganjati kolo v senci gozda in kako hitro se pojavijo potne kapljice, ko me obsije sonce. Sveže nametan gramoz na cesti poskrbi za spodrsavanje koles, a nekako le nadaljujem v klanec brez sestopa razen, ko naredim digitalni zapis tako pokrajine okoli sebe kot tudi ptice, konjev in še kaj.

Kolesa se vrtijo v počasnem ritmu, a vendarle me ponesejo z makadama na asfalt in le še nekaj sto metrov po njem in sem na Jančah.

Grem do planinskega doma, kjer naredim nekaj posnetkov in nato odkolesarim malce nazaj in v vas Tuji grm. Spust je seveda zelo hiter in nekajkrat je potrebno močno zavreti, da speljem previdno ovinke. Iz vasi odvijem desno proti jugozahodu in navzdol do križišča s cesto iz Gabrj, kjer gre klanec navzgor in hitrost… No, hitrosti pravzaprav ni, le sopihanje ob srečevanju težkih tovornjakov.

Ko prikolesarim na vrh klanca, se cesta obrne navzdol in hitro sem v Volavljah in ker kolesarim med griči in hribovjem, grem zopet navzgor in po nekaj kilometrih prispem v Prežganje.

Poženem kolo po strmini do cerkvice in po drugi strani navzdol v Trebeljevo, kjer naredim odmor pri sestri, ki me osreči z magnezijevim napitkom. Za kaj je že magnezij? Po razgovoru se odpravim dalje.

Sledi spust in nato strmi vzpon na Mali vrh, od koder me kolo ponese navzdol v Kožljevec in naprej po dolini do vzpona na Dole. Ja, tokrat je kar večje število vzponov, a zato tudi spustov, kar pa se za vožnjo z gorskim kolesom tudi spodobi. Prvi kilometer vzpona, nekaj ravnice in sem na Dolah. Še dober kilometer vzpona in prispem na Pance. Tokrat ne nadaljujem vzpon na Lipoglav temveč se spustim navzdol v Selo pri Pancah in po dolini ob potoku v Podlipoglav pod Pugledom. Do doma je le še dobrih šest kilometrov zelo prometne ceste skozi Sadnjo vas, Sostro in Zavoglje in že ugledam reko Ljubljanico in meni priljubljeni Debni vrh.

Še nekaj tisoč obratov in peljem po ulicah do domače hiše, kjer me pozdravi znani obraz, ko sestopim s kolesa po dobrih dvainpetdesetih kilometrih vrtenja pedal.