Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jurij

Ravnik, glavni urednik plezalne revije Beta, je dolgoletni zbiralec poškodb prstov, nepomembnih, a lepih vzponov in uničenih plezalnih čevljev.

Vsaj tako pravi na uradni spletni strani revije. A je še veliko več kot to. Med drugim je selektor novonastale slovenske paraplezalne reprezentance.

Sama ga poznam, odkar me je pred dobrim letom dni, kot soavtorico dotedanje spletne plezalne revije, poklical in rekel, da želi izdati tiskano plezalno revijo, tako, ki jo primeš v roke, old skul. Na prvi sestanek uredniškega odbora je prišel s kupom tujih revij, izdelanim finančnim načrtom, simulacijo stroškov. V nulo, da smo samo strmeli. In se je začelo: prva pisanja, prvi osnutki, dogovori, izmenjava idej. Prva številka na papirju. Kvalitetnem papirju. Z bogato vsebino.

Našemu uredniku, ki je bil pred tem oče dvema plezalnima vodničkoma – Osp in Mišja peč ter Plezanje po kraškem robu – se je družina povečala. Za mlado revijo, ki vsake tri mesece prišla iz tiskarne. Vsako številko je zasnoval in jo nato udejanjil ter naredil še večino potrebnih zadev vmes.

Je idealist, a z znanjem in sposobnostmi izvedbe. Redka kombinacija. In ni dvoma, prav gotovo tudi nekaj posebnega. Kateri drug podjetnik namreč med svoje registrirane dejavnosti, kot so: izdaja knjig, revij, fotografija, umetniško ustvarjanje, oblikovanje spletnih strani, vtakne še rejo kamel? Če Beti ne bo šlo? Ker ne moreš vsega staviti samo na enega konja? Potem staviš na kamelo?

Foto: Aleš Zdešar

Za tabo je pet številk plezalne revije Beta. Kako se počutiš ob tem?
Preveva me cel koktajl občutkov, večina je seveda pozitivnih. Je pa po petih številkah neizbežno tudi razmišljanje, kaj je bilo narejeno v redu in kaj bi se dalo narediti drugače in bolje. Moram reči, da kakšne stare številke že kar nostalgično prelistam, čeprav niso niti leto dni stare, ampak se je Beto delalo s takim tempom, da se zdi kot nekaj let.

Prva številka je izšla septembra lani. Tema številke je bila 9a in na naslovnici je plezal Domen Škofic. Si že takrat vedel, da bo v enem letu dosegel toliko uspehov?
Take stvari je težko napovedovati, ampak že takrat staviti na Domnovo zmago na tekmi svetovnega pokala je bilo pa kar sigurno. Mislim, da je že preteklo sezono kazal potencial, ki je prišel letos do izraza. Ampak na tako visokem nivoju so tekmovalci vsi vrhunsko pripravljeni in o zmagah odločajo malenkosti, dnevna forma, psiha, včasih tudi zelo majhne stvari. Tudi odlično 4. mesto iz Pariza bi bilo mogoče ob malo drugačnih okoliščinah hitro prvo ali pa šesto. Da je Domen plezalec svetovne špice, sem pa vedel že ob prvi Beti.

Druga številka je bila posvečena dekletom. Vrh svetovnega ženskega plezanja trenutno kroji Slovenka - Janja Garnbret. Si tudi to predvidel že takrat?
Tudi za Janjo smo nekako vsi vedeli, česa je sposobna. Ampak, kot sem rekel pri Domnu, je poleg talenta in pripravljenosti tukaj še veliko drugih dejavnikov, tako da sem vseeno malo pozitivno presenečen nad njeno sezono. Čeprav smo po tihem pričakovali velike stvari od nje, so dosedanji rezultati fantastični v zelo močni konkurenci. V planu je bila tudi številka posvečena vzhajajočim zvezdam, kot so Janja in Ashima in upam, da jo kdaj speljemo. Gotovo se pa obeta ena super kranjska tekma novembra. Pridem navijat!

Tretja številka je govorila o bolderjih. Zakaj bolderji in ne balvani?
Zato, ker 90% bolderašev uporablja to besedo. Kot urednik sem želel stalno loviti to tanko mejo med našim plezalskim slengom in lepo slovenščino. Ker smo pač plezalska revija, smo si gotovo privoščili malo več, kot bi si kje drugje, tudi kakšno kletvico ali angleški izraz, ampak odzivi na to so bili povečini pozitivni. Podobno je veljajo pri intervjujih in zgodbah. Želel sem, da se tudi skozi zapisane odgovore »začuti« osebo. Posebej zato, ker je stik z bralci in temo precej bolj živ, kot na primer pri ljubiteljih nogometa ali smučarskih skokov. Namreč, večina naših bralcev tudi aktivno prakticira plezanje in verjamem, da se jim s takim pristopom bolj vsebinsko približamo, kot pa če bi imeli vse prečiščeno za laike.

Legende so sestavljale četrto številko. Plezalna revija Grif je bil legenda in marsikomu se še kolca po njej. Vem, da je svoje otroke težko objektivno oceniti, pa vendar, kako ocenjuješ Beto?
Na splošno težko. Vsaka številka je bila zgodba zase in ima zraven še veliko zakulisnega »balasta«. Ne bi mogel reči, da smo padli v nek ritem rutiniranega »štancanja« številk in lažje ocenim vsako številko posebej … Tukaj pa ima vsaka svoje pluse in minuse. Na začetku smo še malo tipali, postavljali format na noge, zadnje številke pa so manj revijalne, kot bi si želel. Osebno bi raje videl malo več bolj standardnih rubrik, lokalnih plezališč in vsebin, ampak se mi je zdelo škoda, da ne bi objavili intervjujev in zgodb, ki so se nabrale na uredniški mizi.
Generalno gledano sem pa čisto zadovoljen. Pokrili smo več kot 30 lokacij iz vseh kontinentov, od dostopnih do bolj avanturističnih. Gostili smo največje naše in tuje zvezde, od tekem, skale, do paraplezanja, alpinizma in lednega plezanja, imeli vrhunske fotografije in zanimive druge vsebine. Glede tega se nič ne pritožujem in se počutim počaščen, da smo bili deležni odziva, kot smo ga imeli.

Čisto sveža številka pa govori o velikih stenah. Daj, povej še ti eno veliko misel:
Hmmm ... (razmišlja in brska po internetu) Tale od Vonneguta je fajn: Rad bi bil čim bližje roba, ravno preden bi padel čez. Na robu vidiš stvari, ki jih iz centra nikoli ne moreš.

Če se vrnem v čas pred Beto, kdaj se je rodila zamisel o novi plezalni reviji in si o tem razmišljal že, ko si snoval plezalne vodničke?
Niti približno nisem razmišljal o tem. Neka osnova je vodnik gotovo bil, ampak ideja je prišla bolj iz »nič«, ob neki debati na plezalni steni, ko smo s prijatelji razmišljali, da je plezalna scena vse bolj zrela in živahna. Potem sem naslednji dan poklical tebe in konec dneva sem se odločil, da naredim ta projekt. Je bilo bolj tako, da 24 ur prej nisem niti razmišljal o reviji, potem sem pa že sestavljal, kako bo izgledala.

Kaj se ti je zdel glavni problem pred začetkom ustvarjanja nove revije? Glavni problem se je zdel vsebina. Pa ni problem nametati skupaj kup tekstov, poglej marsikatero slovensko revijo. Ampak cilj je bil dobiti najboljše plezalce, zanimive kraje iz celega sveta, raznolike tekste, mnenja, sodelavce … Za to pa nisem bil čisto gotov, kako se bo dalo speljati in kako se bodo odzvali ljudje.

Nedavno je Jurij Ravnik postal selektor novonastale paraplezalne plezalne reprezentance.In kaj je bila največja težava med njenim ustvarjanjem?
Težava so bile ves čas finance, čeprav je bil to bolj problem v ozadju, ki mu nekako moraš dati čas, da bi šel stran. Tako je bila precej večja nadležnost enormna količina dela, ki nima neposredne zveze z revijo kot tako. Računal sem, da je skupnost majhna in se bo zadeva nekako razvedela sama od sebe, da bodo sponzorji z veseljem zagrabili. Na koncu je bilo več dela s promocijo, marketingom, prepričevanjem, sestanki in ob tem mnogimi grenkimi izkušnjami, kot pa z ustvarjanjem vsebine. Pa smo še vedno to naredili dokaj slabo. Je bilo veliko idej, kam vse prodati revijo, recimo v knjižnice, ali pa dobiti oglase na čudne načine, ampak meni se nikoli ni zdelo smiselno na vsak način iskati denar, da revija preživi. Plezalcev je pri nas dovolj, kot tudi oglaševalcev in drugih neposrednih virov. Če ob tem revija ne pride skozi, zakaj bi jo potem sploh delal?

Kaj pa največje veselje?
Veselje je bilo kakršnokoli delo na vsebini. Ne spomnim se intervjuja, ki bi me pustil hladnega, po navadi sem bil še nekaj dni po pogovoru navdušen in očaran nad sogovornikom. Pa tudi vsak članek, ki sem ga dobil, mi je res polepšal dan. Je en tak vznemirljiv proces, ko se številka začne počasi sestavljati. Plezanje je majhen, dostopen šport, kjer predstavljamo Slovenci samo smetano od alpinistov do tekmovalcev. Boljših plezalcev, kot smo jih predstavljali, se ne da dobiti in da je to mogoče za eno tako majhno revijo se mi zdi neverjetno in pomenljivo. Obenem se pa počutim počaščenega, da sem imel možnost res sproščeno klepetati s temi top plezalci brez, da bi gledali na uro ali cenzurirali vprašanja.

Kje pa so problemi sedaj? Na spletni strani namreč preberemo zoprn stavek, ki pravi: Trenutno za naprej ne sprejemamo naročil.
Problem je, da revija ni rentabilna. Še vedno je treba zalagati denar, da izhaja in ta minus je pač dohitel začetni vložek, ki ni bil majhen. Tako da ob takem formatu in obsegu s tako prodajo to ne gre skupaj. Potrebno bo premisliti zadeve in jih malo preoblikovati. Gotovo bi lahko zmanjšali obseg, čeprav je večji problem, da bi bila revija lahko stabilna tudi kot taka, če bi jo kupilo dovolj ljudi. Nekajkrat sem slišal celo pripombe, da je vsebine preveč, kot bi bilo to kaj slabega. To se mi zdi čisti absurd zeitgeista, ki hoče tudi informacije v obliki fast fooda. Pa preberi intervju ali članek v dveh delih, če se ti stalno mudi! Mogoče sem glede nekaterih vizij tudi preveč trmast v škodo projekta, ampak plezalski Cosmo naj pač dela kdo drug.

Ob pripravljanju in pisanju člankov si spoznal mnogo novih plezalcev. Te je kdo posebej presenetil in zakaj?
Večina me je presenetila. Saj nekatere, kot so Mina, Jernej ali Bečko, sem poznal že od prej, pa sem vseeno bil vedno navdušen, kako zabavni, prijetni, inteligentni in svetovljanski ljudje so, ko jim začneš malo »brskati po možganih«. Nekako nam je uspelo vedno ustvariti zelo sproščeno, prijateljsko, skoraj gostilniško vzdušje tudi s tujini zvezdami, kot so Sharma, Favresse in podobni. V tujini so bili nad revijo skoraj bolj navdušeni kot pri nas in veliko zvenečih sodelavcev in posebej fotografov je sodelovalo z nami brezplačno, ker se jim je Beta zdela simpatična.

Kaj pa odzivi bralcev, katere si si posebej zapomnil?
Velika večina odzivov je bila zelo pozitivnih in to je tudi glavna motivacija za delo. Ampak, če sem čisto iskren, se spomnim nekaj res pozitivnih in pa vseh negativnih. Res sem se trudil, da bi bila revija všečna in kvalitetna in vredna svojega denarja. In kritike, čeprav jih je bilo malo, so mi zmeraj prišle do živega, ironično, še posebej tiste nekonstruktivne, ki ti ne pomagajo ničesar popraviti. Takim bi najraje vrnil denar. Zadnja stvar, ki jo hočem je, da se kdo počuti »nategnjenega« za tistih 6€. Razumem, da ima revija specifičen profil, ki vsem ne bo všeč. Mogoče da malo grenkega priokusa tudi tisti »tihi« odziv, kupcev in oglaševalcev, ampak tako pač je v življenju.

Beta je bila predstavljena tudi krovni planinski organizaciji, Planinski zvezi Slovenije. Prodajali so jo v svojih trgovinah, delili po svojih družabnih omrežjih, vendar kakršnekoli druge podpore, od njih ni prejela. Kaj meniš o tem?
Medijska podpora PZS je prišla prek iniciative posameznikov in sem jih za to hvaležen. Kar se tiče financ pa je to komplicirana tema. Za začetek PZS že podpira Planinski vestnik in niti nima nekih utečenih mehanizmov za to da bi financirala še nas, sploh ker smo le en specializiran del njihove širše dejavnosti. Gotovo bi nam močno pomagal kakšen prispevek, magari v obliki oglasa in bi se gotovo spodobil, ampak ne bi bilo pošteno izpostavljati PZS, ki je le en kamenček v našem finančnem mozaiku. Če že, sem razočaran nad Fundacijo za šport, ki deluje, kot da tiste točke razdelijo čisto pavšalno ob kavi, potem ti pa za višek cinizma to strokovno utemeljijo z takimi nebulozami, da ti je lahko samo slabo. Resnično dvomim, da so revijo sploh odprli.

Ne maraš se preveč izpostavljati, a vendar, kakšen je človek, ki je urednik Bete?
Nič posebnega. Kar se tiče Bete, rad potujem in plezam, kar je koristno če delaš revijo. Poskušam loviti srednjo pot med tem, da stvari samo počneš in uživaš v danem trenutku in tem, da se stalno razvijaš, učiš, izboljšuješ. Ampak verjetno ne bolj ne manj kot vsi ostali ljudje. Neka specifična znanja je sicer treba imeti, ampak brez sodelavcev ne bi mogel delati dobre revije.

Kaj ti je všeč v plezališču?
To je kar težko vprašanje in stvar počutja, letnega časa, forme … Lahko povem, kaj mi ni všeč: smeti in nekulturno obnašanje ljudi, ki kvarijo dan ostalim okrog sebe, ne znajo pa ceniti, kakšen luksuz je, da imajo možnosti, čas, denar in zdravje, da so v naravi in lahko plezajo. Po drugi strani lahko dobra družba naredi tudi neko »bedno« skalo čisto super. Všeč mi je tudi tista napetost, ko te za hrbtom čaka kakšna pasja smer, ko moraš sestaviti res dober »flow«. To kar pogrešam, če sem v slabi formi. Drugače pa seveda imam najljubši tip skale in smeri, samo se trudim, da se ne bi predoziral z njim. Neko novo plezališče, nov ambient ima tudi svoj poseben čar.

Kaj ti je všeč v življenju?
Sproščenost, nekonfliktnost, pa mogoče malo cinične distance do politične korektnosti (beri citat od Vonneguta). Rad odkrivam nove kraje, počnem nove stvari in obujam spomine s starimi prijatelji. Fajn mi je biti izgubljen v tujem mestu, prebrati dobro knjigo, ustvarjati in uživati. Se verjetno v tem ne razlikujem od povprečnega človeka. Se pa trudim čim bolj izkoristiti življenje. Je čisto prekratko, stvari za videti in doživeti pa neomejeno. Ne bi rad delal 40 let 8 ur na dan, da si kupim dober avto in nov TV, na katerem bi gledal nanizanke. Treba je najti mejo med tem, kar moraš in tem, kar imaš rad, pa če je mogoče, oboje združiti.

Kaj bi vprašal sam sebe?
Vsak dan se kaj sprašujem. Recimo, ali je mehanizem kvantne dekoherence v funkciji časa? Ali pa, kaj bom jedel za kosilo? Za intervju bi se pa vprašal kaj generičnega, na primer, katera je moja najljubša barva. Ampak potem ne bi mogel odgovoriti niti na to.


Foto: Štefan Wraber

Z Jurijem Ravnikom sem se pogovarjala Helena Škrl  


Fb: Beta Magazine
 


Foto: Štefan Wraber


Plezalni duh Slovencem v srcih bije
Edicija iz njega je pognala
Tista, ki jo navdahne vertikala
Junaška, z malim ščepcem fantazije

Ekstremne so poti ki jih odkrije
Visoka ali nizka njena skala
Emocija beseda je postala
Čas bo zamrznjen v fotografije

Ko tisoč se idej v njej prepleta
Ob zgodbah, ki ti dajo nova krila
Tvori plezalska se identiteta

Nebroj ljudi bo v isti cilj združila
In tudi če finančno je prekleta
Čas kazal bo, kaj v sebi je nosila

Celotni sonetni venec preberi tukaj.


Fotografije, pri katerih avtor ni naveden,
so iz arhiva Jurija Ravnika.

Kategorije:
Novosti BIB PLE SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Jurij"

Mojca Lipicer,

Močno upam, da bo revija Beta še izhajala.

Kot pravi Jurij, je vse preveč instantnih "cosmo" revij, človek pa nima kaj pametnega prebrati!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44167

Novosti