Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odziv na komentar

Uroš Perko: Veseli me, da je Pavel Škofic z veseljem prebral moj članek – komentar tekmovanja v Radovljici. Na odgovor se moram odzvati

... ker je iz zapisanega razvidno, da ne razume osnovnih pojmov in zakonitosti športa.

G. Škofic piše, da je mnenj o tem kaj šport je in kaj so gibala športnega udejstvovanja, toliko kot je ljudi.  Znanstvena definicija pojem šport opredeljuje na tri osnovne pojavne oblike človekove dejavnosti. Te so:

- športna vzgoja (predšolska, šolska, ipd.),
- športna rekreacija (športno razvedrilo, sprostitev) in
- tekmovalni (agonistični) šport.1

Pravo vprašanje je torej, s katero pojavno obliko športa se ukvarjajo otroci, ki so se udeležili tekme v Radovljici. Vsak, ki je ustrezno strokovno podkovan, brez ugibanj in mnenj ve, da gre za tekmovalni šport. Ta pa ima nekaj podkategorij, ena izmed njih je šport mladih. Zanj je značilno, da je to dejavnost otrok in mladostnikov, kjer morajo biti okoliščine, oblike in način dela prilagojen njim, njihovim značilnostim in potrebam². Ne bom našteval kakšne so prilagojene okoliščine (oblike in način dela) potrebam najmlajšim, trdim pa, da tekma v Radovljici ni bila prilagojena le-tem.

G. Škofic enači uspešnost tekme s številom nastopajočih, omenja nastop šestletne tekmovalke, ekip iz tujine, ipd. Poudaril bi, da kritika tekme ni bila glede izvedbe iz tehničnega vidika. Ta je bila brezhibna. Težava in glavni problem, ki ga mnogi ne vidijo (ali nočejo) je v vsebini tekmovanja. Ta je organizirana po modelu tekmovanj za odrasle – po načelu »hitreje, višje, močneje«. V tem modelu, veljajo standardi odraslih tudi za otroke in mladino. Najpomembnejše so medalje in zmaga nad nasprotnikom je edino kar velja. S tem pa so pravice in dostojanstvo otrok kršene že v izhodišču.² 
Humanost v športu mladih ne bi smela imeti alternative!
Pravo vprašanje je, ali se organizatorji, starši in trenerji zavedajo, kakšne posledice bo pri šestletnem otroku pustilo plezanje previsnih in starosti povsem neprimernih balvanov?

G. Škofic navaja, da bo sezona Tine Maze letos zapisana v zgodovino za večno. Se popolnoma strinjam. Potrebno pa se je zavedati, da teh uspehov ne bi bilo, v kolikor bi Tina delala po sistemu slovenske smučarske reprezentance. Izkupiček te, pa je milo rečen zelo ubog. Dogajanje v plezanju sem primerjal s smučanjem, ker gremo po isti poti. Škoda je, da se iz napak drugih ne naučimo ničesar. V smučanju z načinom dela v mlajših kategorijah ustvarjajo mladinske prvake, ki pa praviloma ne ponovijo uspehov v članski kategoriji. Glavni razlog je prezgodnja specializacija. Dojeli so, da so uspehi mladincev izsiljeni in hkrati tudi njihov maksimum, zato po novem za vstop v mladinsko reprezentanco niso več pomembni samo tekmovalni uspehi in rezultati testiranj, temveč tudi ocena tehnike in znanja smučanja. V njihovem načinu reševanja težav, so deloma nakazane rešitve, s katerimi se bo slej kot prej morala soočiti tudi KŠP.

G. Škofic navaja, da se kategorij ne loči na boljše in slabše iz dveh razlogov. Prvi je, da imamo v dveh kategoriji več otrok na zadnjih mestih, drugi pa, da je vrednost zmage v tolažilni skupini relativna. Več kot očitno je, da g. Škofic tu zopet prenaša vzorce tekem za odrasle na tekmovanja za mlajše. V športu odraslih se uspeh enači z zmago. V športu mladih, pa uspeh ni sinonim za zmago, kot tudi neuspeh ni isto kot poraz. Raziskave kažejo, da je zmaga samo eden od razlogov za ukvarjanje s športom in da otroci zabavo, učenje novih vsebin, druženje in izziv navajajo kot daleč pomembnejše motive za svojo udeležbo v športu.³

Strinjam se z g. Škoficom, da vsi odgovori niso tako preprosti. Tudi ne morejo biti, dokler se KŠP javno ne opredeli kakšen sistem dela z mladimi podpira in predvsem temu sledi z zgledom. Za pravilno delo pa je ključnega pomena strokovna usposobljenost, ne glede na to komu je to všeč ali ne.

Uroš Perko  

1. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport.
2. Škof, B. (ur.). (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

   
Objavljeno na G-L:
Uroš Perko, 29. marec 2013
Komentar letošnje ...

Pavel Škofic, 31. marec 2013
Komentar letošnje prve tekme Zahodne lige


G-L, 10.03.13: Prva tekma

 

1 komentarjev na članku "Odziv na komentar"

Janez Hafner,

Več let že sodelujem v "plezalnem cirkusu" in do zadnjih zapisov (Perko, Škofic) sem se v vsem tem dogajanju počutil kot črna ovca, zato moram priznati, da me je Perkov zapis zelo razveselil.

Da ne bo nesporazuma o čem pišem, morda le to - na tekmi v Radovljici me ni bilo. Za organizacijo vsake tekme je potrebno organizatorjem iz vsega srca čestitati. V vsako organizacijo je potrebno vložiti veliko mero dela in dobre volje in le želimo si lahko, da bi bilo organizatorjev podobnih tekmovanj bistveno več.

Perkov zapis torej ne razumem kot kritiko tekme, temveč in predvsem kot poziv k razmisleku, kam potuje športno plezanje v Sloveniji.

Ne vem ali je v naravi Slovencev, da se vsake stvari lotimo tako fanatično, a kdorkoli se bo kot opazovalec udeležil tekem DP v mlajših kategorijah, bo razumel, kaj imam v mislih. Na žalost so tekme DP za večino tekmovalcev postale "boj za preživetje". Kratek sprehod po dvorani zadostuje, da opazimo, čemu so izpostavljeni tekmovalci - otroci. Pritiski (po večini s strani staršev) so plezanje iz igre spremenili v krvavo tekmo, kjer nekaj veljajo le rezultati, poraženci pa so le nujno zlo - obrobna dekoracija. Otroci starosti 8-14 let so več kot očitno preforsirani, tako psihično kot tudi fizično. Težava ni le v specializaciji, temveč tudi v trenerjih samih. Ne vem kako, da se do sedaj ni še nihče vprašal, ali je normalno, da ima 20-30% otrok že razvito "plezalno grbo". Očitno gre že v tej starosti za "rezultatske" treninge, pravilen razvoj telesa in zdrav odnosa do športa pa sta odrinjena na stran.

Prav tako kot Perko sem mnenja, da nam bo preforsiranje mladih naredilo več škode kot dobrega. V razmišljanje o vrednotah, ki nam jih je prinesla nova ureditev, kjer nekaj veljajo le zmagovalci, se raje ne bi spuščal ... že tako je komentar nekam dolg, a tudi s tekmovalnega vidika si delamo medvedjo uslugo. Če se povrnemo k primerjavi s smučanjem - težava ni le zgodnja specializacija, temveč tudi preforsiranost. Znano je, da otroci telesno najbolj dozorevajo med 12-16 letom, nekateri prej, nekateri kasneje, kar pa je odvisno od njihovih genetskih danosti. Način treninga in selekcioniranje "na moč" tako že v zgodnjih letih izločita vse, ki telesno dozorijo kasneje, s čimer bazo potencialnih tekmovalcev praktično prepolovimo. Hkrati velika količina treningov, kjer nekateri otroci že v zgodnjih letih trenirajo skoraj vsak dan, privede do plezalne "zasičenosti". Pogosti so primeri, ko so zelo uspešni tekmovalci mlajših kategorij sklenili svojo tekmovalno pot še preden so prišli v zrela tekmovalna leta.

Zato se pridružujem Perkovem pozivu, da je na nivoju KŠP potreben razmislek o bodočih usmeritvah. Osebno zagovarjam stališče, da moramo vsaj v mlajših kategorijah znižati nivo profesionalizacije in nekaj igre ter veselja ponuditi tudi “ta slabim”. Vzhodna in Zahodna liga sta za ta namen idealni, seveda pa je odvisno od vseh nas, kaj se bo s tovrstnimi tekmovanji dogajalo v prihodnosti.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46167

Novosti