Planinski vestnik - Grega Žorž: Bila je zgolj začasni, zasilni objekt
Pred skoraj letom dni je izšel članek o vojašnici pod Triglavom, o poteh do nje in o tem, kaj se je tam dogajalo v medvojnem času. V članku mi kljub dobremu namenu tedaj ni uspelo zaključiti zgodbe o manjši leseni zgradbi Morbegno. Raziskovanje o njenem poreklu pa smo nadaljevali in letos odkrili v Rimu zaprašen arhivski fond z njenim imenom.
Za opis njenega nastanka se je potrebno vrniti v poletje 1919, ko je preko Triglava potekala demarkacijska črta, ki je začasno delila italijansko okupacijsko območje ter novo Kraljevino SHS. Pariška mirovna konferenca kljub narodnostnim načelom odločanja ni uspela rešiti vprašanja naše zahodne meje. Italija na konferenci ni le branila ozemlja, ki ga je zasedala, temveč zahtevala še več. V triglavski soseščini je najbolj izpostavljala Jesenice ter bohinjsko progo, ki ju je želela zase. Vprašanje razmejitve je s koncem mirovne konference postalo stvar bilateralnega dogovarjanja, ki se je pod pritiskom Velike Britanije in Francije končalo novembra 1920 s podpisom rapalske pogodbe. V to obdobje sodi nastanek lesenjače Morbegno pod Triglavom.
Gradnja zasilnega objekta
Tako kot drugod ob demarkacijski črti so tudi tu Italijani želeli namestiti vojaško posadko, ki bi bila zadolžena za nadzor ter bi nudila dodatno težo pri političnih pogajanjih. Kdaj natančno se je gradnja začela, ne vemo, saj je bil prvi najdeni dokument, datiran 26. 9. 1919, poslan že po končanju gradnje in nosi naslov capanna Morbegno. V njem 52. divizija obvešča, da je ubogala povelja poveljstva 8. armade in za gradnjo lesenjače zadolžila bataljon Morbegno.
Detajlno karto Triglava v merilu 1 : 5000, tako kot vse druge za celotno rapalsko mejo, je med letoma 1921 in 1926 izdelala razmejitvena komisija med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Lesena Morbegna je označena na višini 2507 metrov. Na desni je tudi povečan detajl, na katerem je zapisano, da stoji Aljažev stolp na jugoslovanski strani, od meje z Italijo pa je oddaljen natančno 2,55 metra.
Karto hrani zemljepisni muzej ZRC SAZU
Le-ta je v njej nato nastanil častnika in sedem vojakov alpinov, ki so bili zadolženi za patruljiranje vzdolž demarkacijske črte. Poročajo tudi o lokaciji objekta, za katerega izvemo, da je stal vzhodno od kote 2557 m in je dostopen po poti, ki sem pripelje od zahoda (mišljena je pot proti Doliču). O notranjosti piše, da je imela tri prostore, ki so skupno merili skromnih šest krat tri metre ter bili ločeni s kamnitimi zidovi, ki so služili kot spodnji del lesene zgradbe. Opis notranjosti se ujema z ruševinami, najdenimi na njeni lokaciji, zato lahko ovržemo tudi tezo o kasnejši širitvi. Poročilu je priložen še zemljevid z njeno lokacijo.
Naslednji dopis z datumom 13. 10. 1919 sporoča mnenje o ustreznosti lokacije – Morbegno namreč stoji na drugi strani razvodnice tik pod Bovško škrbino, preko katere je možen dostop na vrh Triglava. Z upoštevanjem meje na razvodnici bi Italijani lahko izgubili zgradbo, vendar ta sedaj predstavlja tudi pomemben faktor pri odločanju, komu bo pripadel vrh.
V dokumentu sprašujejo še glede dostopne poti, ki bi potekala v celoti po zasedenem ozemlju. Za ta namen bi po mnenju poveljstva lahko uporabili tudi (Staro) Kugyijevo pot, ki je bila prenovljena v letih 1904 in 1905.
Pogajanja in italijanski mejni predlogi leta 1920
Z začetkom nove poletne sezone se začne pospešeno delo italijanske vojske, ki je pod Triglavom zbirala in gradila nove argumente za predloge razmejitve. Že v prejšnjem letu so vojaški kartografi vojaško-geografskega inštituta IGM iz Firenc opravili izmero merila 1 : 12000 ter na njem vrisali razvodnico. Njen potek bi Kraljevini SHS prisodil vrh Triglava in vso planotasto območje, vključno z današnjimi ruševinami vojašnice V. E. III. ter Morbegno. To so bili razlogi, da je italijanska komisija pričela na tem odseku iskati alternativo. Sprva jo je našla v mejah Goriške grofije, ki je potekala od Luknje preko Plemenic na Sfingo ter na vrh Triglava in se z njega spustila v smeri zahoda. Meja grofije se je nadaljevala proti Za Planji ter od tam v bolj ali manj ravni črti do Kanjavca. S tem pa bi Italijani izgubili Morbegno in dostop na Triglav preko Bovške škrbine, zato so idejo zavrgli.
Pogled na barako Morbegno, svečano odprto 18.9.1919, in spodaj na njene današnje ostanke. Oba posnetka sta nastala s približno istega mesta - Triglavske škrbine. Zgornji posnetek je naredil Renato Timeus, Archivio SAG, verjetno leta 1920; spodnjega Dušan Škodič, julij 2015.
Komisija je nato izdelala še dva predloga razmejitve, vendar pri tem ni upoštevala nobenih naravnih geografskih ali zgodovinskih podlag. Prva različica je potekala od ostenja Triglavske severne stene preko ledenika do Kredarice ter polkrožno okoli Triglava do današnjega Doma Planika. Tu se je spustila do zatrepa Velske doline in se krepko pod Doličem dvignila proti Kanjavcu. S tem bi Italijani pridobili obe koči pod Triglavom, Kraljevini SHS pa pustili Staničevo in Vodnikovo kočo. V drugem predlogu so bili bolj skromni, saj so mejo speljali od sredine ledenika preko sedla med Velikim in Malim Triglavom ter od tam v ravni črti do Rjavca, kjer se je priključila prvemu predlogu. Oba predloga sta zahtevala, da je Triglav izključno italijanski. S podpisom rapalske pogodbe dne 12. novembra 1920 sta obe strani le potrdili okviren potek meje, natančnega pa prepustili novoustanovljenim mešanim komisijam za razmejitev.
Podrobno določevanje meje na terenu 1920–1924
Reševanje mejnega problema na območju Triglava je potekalo še nadaljnja štiri leta in vedno znova burilo čustva na obeh straneh. Triglav je Slovencem pomenil zadnji branik že tako ali tako nepravične meje, s tem pa je dobil še pomembno simboliko. Časopisje, politika, razmejitvena komisija in ljudstvo so se zavedali, da gre razvodnica zahodno od vrha in zato ta v celoti pripada nam. Italijani, na drugi strani, so gledali nanj kot na simbol svojega trpljenja v veliki vojni, še bolj pa se ga je oklepal naraščajoči fašizem. V letih odločanja o tem, kje naj poteka meja, je vrh, vsaj v političnem pogledu, še vedno ostajal nikogaršnja zemlja. Konfrontacije vojaštva so bile napram številčnemu planinskemu obisku vrha maloštevilne, so pa zato veliko bolj odmevale razne akcije fašističnih in nacionalističnih skupin, ki so hodile mimo Morbegno na vrh. S porastom fašizma so se tega nalezli tudi vojaki, ki so čedalje pogosteje začeli spremljati različne procesije na Triglav. Najbolj odmeven politični spopad za Triglav se je odvil julija 1923, o čemer piše Dušan Škodič v članku Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu. Na podlagi članka v tržaškem časopisu Piccolo, kjer so obtožili polkovnika jugoslovanskega dela komisije sodelovanja z Orjuno, je italijansko zunanje ministrstvo zahtevalo celotno zamenjavo jugoslovanskih članov komisije. Sklicevalo se je tudi na nepopustljivost, nerazumnost in nepripravljenost sodelovanja z italijanskimi člani.
Komisijo pod vodstvom polkovnika Daskalovića so zamenjali z Zagrebčanom Draškićem in kasneje so mejo, in to kljub razvodnici, potrdili na vrhu Triglava. Tu je ostala vse do leta 1947, ko se s podpisom nove meje konča vojaški nadzor in omejitev gibanja na območju Triglava. O nepopustljivosti Daskalovića priča tudi izjava, da bo v primeru italijanske zahteve do Triglava obvestil Švicarsko konfederacijo, ki sta jo obe strani določili kot absolutnega mediatorja. Italijanske grožnje in zahteve so se s tem umirile, a le do njegove zamenjave.
Usoda male lesenjače Morbegno
Skromno bivališče peščice vojakov je v petih letih aktivnega obstoja nudilo Italiji ne le vojaško navzočnost, temveč tudi politično moč. Okoli šestdeset strani arhivskih dokumentov nam govori o veliki vlogi njenih vojakov pri nadzoru Bovške škrbine ter o absurdni politični igri Italije, ki je svoj pohlep po Triglavu upravičevala s tem, da je njena zgradba za celih 50 m bližje vrhu kot Dom na Kredarici. S postavitvijo mejnikov leta 1924 je njen pomen zamrl in tu nameščeni vojaki so odšli v dolino; nazaj so se vrnili šele po letu 1931, ko so dokončali vojašnico Vittoria Emanuella III.*
Grega Žorž