(† 2. marca 1938).
Na današnji dan se je 10. 10. 1888 na Blejski Dobravi rodil, sin kmečkih staršev, po domače Strojev Miha.

V gimnazijo je hodil v Kranj, maturiral je l. 1907. Po maturi je študiral pravo, najprej na Dunaju, a se je kmalu preselil v Prago. Tam je nastopal kot odločen narodnjak; pravoslovne študije pa je nadaljeval le do prvega izpita.
Ko se je vnela balkanska vojna, je Miha 1. 1912. odšel v Črno Goro med prostovoljce; kot četnik se je boril zlasti na Tarabošu, kjer je bil ranjen. Dvakrat je bil odlikovan za hrabrost. (Podatke o tem najdeš v knjigah: »Dobrovoljci, kladivarji Jugoslavije« in »Preporodovci«.)
Po vrnitvi iz balkanske vojne se je vpisal na vseučilišče v Beogradu; vendar študija ni dokončal, ker so ga ob začetku vojne 1914 zaprli na ljubljanski Grad (1 leto); nato je vojno prebil v koncentracijskem taborišču v Lebringu in po zaporih. Po vojni se je boril na Koroškem kot prostovoljec; nato je vstopil v carinsko službo in je služboval v glavnem v Sloveniji (na Rakeku, v Tržiču), nazadnje dolgo let na Jesenicah, kjer je pred kakim letom zavzel položaj upravnika tamkajšnje carinarnice.

Zadnja leta se je ves posvetil planinstvu; bil je skoro 10 let predsednik
Jeseniške Skale, ki jo je silno povzdignil; predvsem Je njegova zasluga, da
ima Jeseniška Skala tako dobre smučarje. Zadnja leta se razen poklicno in v
Skali ni drugod udejstvoval.
Lansko zimo je začel tožil, da ga muči angina; vso spomlad in poletje je po malem bolehal, na jesen pa že hudo zbolel - rak v grlu! Do zadnjega pa je vršil službo in se zanimal za vse. Zdravniki so sodili, da ne bo učakal niti novega leta, vendar je zdržal do Pepelnične srede (2. III.) - imel je močno voljo; trpel je silno, toda vdano in junaško. Zapušča ženo in 10-letnega sinčka.

Bil je markantna, prav zgodovinska osebnost - vsi po Gorenjskem so ga poznali in brez razlike mišljenja visoko spoštovali. Bil je neomajan značaj, visoko moralen, poštenjak od nog do glave, vedno vnet za pravico, svobodoljuben in odkrit, res vsestransko mož in pol!
To se je pokazalo ob smrti: kropit so ga prišle nepregledne množice, nad 50 vencev so mu prinesli. Ob mrtvaški postelji so stražili ves čas njegovi Skalaši - po dva in dva - zraven od časa do časa tudi Sokoli in finančni stražniki. Ob odru je visela Skalaška zastava, zraven njegov nahrbtnik in cepin ter njegov značilni klobuk s krivci, vrv: Zadnja leta je bil res le še planinec, to pa z vso dušo in s srcem. - Pogreb je bil veličasten - takega še niso videle Jesenice. Nosili so ga po mestu najprej smučarji v krojih (med njimi Heim in Praček), nato plezalci, po šest in šest, ki so ga tudi pokopali. - Na grobu so mu govorili prostovoljci, Sokoli (Špicar), za Preporodovce Evgen Lovšin, za Skalaše in planince dr. Potočnik, pred carinarnico sta se poslovila od njega carinik Berlok in upravnik ljubljanske carinarnice.
Skalaši, cariniki, Sokoli in dobrovoljci mu bodo postavili lep spomenik. »Skala« je sklenila, da bo vsako leto za njegov god priredila skupen izlet v Vrata, kjer bo maša zanj; nato bo pri križu vrh Škrlatice spominska slovesnost ...
Kdo je pač mislil, da bo ravno ta »francoska« številka Planinskega Vestnika morala pisati tudi o prežalostni izgubi, ki je zadela planince, zlasti nas Gorenjce in še posebej »Jeseničane«. Pisati obsmrtnico Čopovemu Mihu, ki je sredi načrtov šele v petdesetem letu dopolnil svoje dni! O možu, kakor jih le redke premore ponosna Gorenjska! Kakor naključje se zdi, da o njem piše prav ta številka Planinskega Vestnika. Saj je ravno Čopov Miha v odločilni meri
pripomogel, da smo - vsaj »Jeseničani« - sploh mogli v Francijo. Ko so nam z raznih strani metali pod noge polena in so nas nekateri rodoljubni gorniki rotili, naj ostanemo - reve - doma, a drugi zadrgnili svoje mošnje, je prav Čopov Miha odločno podprl našo prošnjo pri Skali in nam s svojo besedo pomagal pri odboru do dveh celih tisočakov. Če bi ne bila poleg ljubljanskega SPD Jeseniška Skala, t. j. naš Miha, razumela položaja in če ne bi še Mojstrančani skromno priskočili na pomoč, prav gotovo te in take dauphinejske številke Planinskega Vestnika ne bi bilo. Tako je docela prav, da ravno ta številka misli na Čopovega Miha.

Spoznal sem ga bil pred dobrimi desetimi leti, tiste čase, ko me je začel Joža jemati s seboj v visoko plezalno šolo. Z Mihom sva obhodila vse bližnje vrhove - bili so to veseli in razigrani časi; nikoli ne bom mogel biti Mihu zadosti hvaležen, za kaj vse je tiste čase storil Miha zame! Bil sem študent, časa dosti, edino veselje mi je bilo v gorah. Toda denar! Še za čaj in skupno ležišče po kočah je rado zmanjkovalo. Pa je ob takih prilikah Miha po očetovsko skrbel zame. »Jej, fant, in pij, kovača pa - praviš, da je zadnji! - spravi; plačal boš, ko boš kaj zaslužil!« Tako sem tisti blaženi čas z Mihovo pa Joževo in Stanetovo pomočjo preživel lepo, tako lepo! Danes pa - njega ni več!
Ko se je ponesrečil v slovenski smeri Habe, je tudi Miha šel z nami reševat. Prvikrat je takrat plezal. Gori je kar dobro šlo vse do konca grape pod »slovenskim Oknom«, čeprav je Joža Miho na nekem mestu opomnil, da se tam »daje napitnina«. Nazaj grede - sestop je vselej bolj neroden - pa je Mihu slabše šlo; pretresla ga je tudi nesreča vedno veselega Rabeta, ko smo se zdaj spuščali po steni dol. Zmajeval nam je Miha večkrat z glavo, nekaj v šali nekaj za res, češ, to bo njegova zadnja ura. Celo za mašo je obljubil dati, če bi se mu ta »pustolovščina« dobro končala. Ko pa smo srečno prispeli na zelenico pod steno, je mašo sicer »preklical«, a storil novo zaobljubo: »Bog in ta sveti križ božji, nikoli več ne bom plezal po tej steni dol!« Kako ljubeznivo - smešno je to povedal! Pa sta kljub temu uredila s prijateljem Jalnom za mašo in tudi po steni je Miha še večkrat prav podjetno in korajžno plezal.
Skoro vsako leto smo jo udarili po slovenski ali Zimmer-Jahnovi k Šestu v vas in vsakikrat je Miha kar žarel veselja. Zmenili smo šli lani celo za pravo nemško (Königovo) smer. Toda lani Miha ni več šel na Triglav in nič več v steno; moral se je pomalem že boriti z zavratno boleznijo v grlu; nismo slutili, da je tako resna.
Leta 1936 je bilo tedaj zadnje poletje, ko je Miha še z nami plezal. To leto sva jo za Veliki Šmaren sama ubrala po skalaških bivakih, »na inšpekcijsko potovanje«, kakor sva rekla, ker sva bila za predsednika in podpredsednika pri Skali. Prvo noč sva prenočila v Veliki Dnini pod Ponco; drugi dan sva se preselila čez vrh Velike Ponce in po grebenih na Oltar, odkoder sva sestopila na Jezera v drugi naš bivak. Plezala sva lepo počasi in po pameti, uživala sva, da še zlepa ne tako. Jaz sem si bil to leto koncem aprila prav grdo zlomil v Zgornji Krmi pri smuku nogo; do srede junija sem nosil mavčev oklep. To je bila zdaj moja prva tura; prav narahlo sem še hodil in sklep je bil še tog, le nerad se je udajal. Pa sva vendar lepo plezala, oba srečna in vesela, da mi spet »gre«; saj so me bili strašili, da ne bom nikoli več plezal in smučal. Posedala sva po grebenu in moževala, kakor se je le z Mihom dalo v robeh. Teden pred svojo smrtjo, telesno že ves izčrpan, je Miha hotel še enkrat videti te svoje gore; zadnjikrat, za slovo. Peljala sta se z Jožem v Kranjsko Goro; med potjo je v Martuljku kazal Jožu gor na zasneženem grebenu Velike Ponce precepljeni stolp z imenom »Kačji jezik«. Še zadnjikrat sta se videla tudi z Dovškim Križem in s Strmatarico. Nič več ga ne bo tja, našega Miha, ne na bivaka, ki ju je pomagal graditi. Samo spomin bo še in križ na Škrlatici, ki ga je tudi Miha težko nosil.
Leta 1936 na jesen smo plezali Miha, Joža in jaz še zadnjikrat v Triglavsko steno, med Pragom in slovensko smerjo; Miha je bil tisti dan ravno stotič na vrhu Triglava in tudi - zadnjič! Kdo bi bil takrat mislil, da mu bova z Jožem že letos na spomlad prva stala za častno Skalaško stražo ob mrtvaškem odru! Pa je zahrbtna, trpljenja polna bolezen, ki jo je prenašal do zadnje ure vdano in z nepopisno voljo, zlomila ta gorenjski macesen... Bridko-prijetni spomini!
Mnogo smo z Mihom izgubili, preveč: prijatelja, tovariša, predsednika. Ne samo mi planinci: ves narod je izgubil značajnega in pokončnega moža. Narod ga ne bo pozabil.

Dr. Miha Potočnik
PV 1938