Išči
  • Otroci potrebujejo zgodbe!

    Nedelo - Mateja Gruden: Družinski izletniški vodnik - Irena Cerar, Pravljične poti v zgodovino

    Pravljične poti v zgodovino je nov družinski izletniški vodnik založbe Sidarta avtorice Irene Cerar. V njem je zbranih petdeset izletov po Sloveniji, vse zanimivosti, ki so razlog za potep, pa so ovite v ljudske pripovedi in pravljice. V njem se sučejo vitezi, jezdijo Turki, prežijo razbojniki, srečamo hunskega vladarja Atilo, med drugim zapiše knjigi na pot njena avtorica, ki je prvi »pravljični« vodnik po Sloveniji izdala že pred petimi leti; ta je sicer povedel po naravnih znamenitostih, medtem ko novi odkriva kulturnozgodovinsko dediščino. Oba sta namenjena predvsem družinam z otroki. Cerarjeva poudarja: »Za otroke je izjemno zanimivo, če izlete ovijemo v zgodbe! Samo hoja in ogledi jih bodo najverjetneje dolgočasili.«

    Kako ste izbirali izlete? Ste najprej poiskali zgodbo in ji »prilepili« še kulturnozgodovinsko dediščino ali obratno?
    Oboje. Če sem najprej poiskala zgodbo, sem nato raziskala, ali je mogoče v povezavi z njo kaj videti. Primer, da sem zgodbo »prilepila«, pa je recimo Krkavški kamen (v slovenski Istri, op. p.). Vanj sem se zapičila, hotela sem ga imeti v knjigi, zato sem vztrajno iskala ljudske pripovedi, ki bi bile vezane nanj. In jih našla. Podobno sem se odločila pri rimski utrdbi na Hrušici. To je izjemno odkritje, biser, ki ga sploh ne poznamo! Je drugi Hadrijanov zid, ki je v Britaniji dragocena zanimivost, pri nas pa ne naredimo iz njega ničesar … V prvi knjigi (Pravljične poti Slovenije, op. p.) sem imela, recimo, zgodbo o orehu oziroma orehovi vejici, pravljico, potem pa smo poiskali najdebelejši oreh v Sloveniji. No, ampak tudi iz same poti je bilo treba ustvariti zgodbo.

    Kaj je bilo laže? Najti zgodbo ali zanimivost?
    Dobre zgodbe je (bilo) zelo težko najti. Sicer so v knjigi povečini ljudske pripovedke oziroma povedke, kakor pravijo folkloristi in etnologi, ki so določene s prostorom in časom. Pravljice so namreč praviloma prostorsko in časovno nedefinirane. No, zgodb sem imela na zalogi ogromno, a jih je bilo treba temeljito presejati. Sicer pa zgodbe iščem v virih, ki niso namenjeni otrokom, in jih je treba prirediti zanje, da jim bodo razumljive. Le tako jim lahko približamo ljudsko izročilo.

    Ker je vodnik namenjen zlasti družinam z otroki, ste poiskali predvsem prijetne zgodbe?
    No, nekatere so res preveč morbidne, da bi bile primerne za otroke. Ali so strašljive ali je konec odprt, da vzbuja nelagodje … Tako sem poskušala najti in predstaviti predvsem prijetne zgodbe, a popolnoma se temnejšim ni bilo mogoče izogniti, saj so nekatera bajna, mitološka bitja vseeno malce negativna, strašljiva.

    Nekateri izleti v vodniku so turistično že precej znani, recimo Štanjel, drugi mnogo manj.
    Pri znanih krajih smo se potrudili, da smo jih predstavili na nov način. Že v prvi knjigi smo namenoma vključili, recimo, Postojnsko jamo in Bled, a drugače, za otroke. Tako lahko najmlajši, ko obiščejo Bled, iščejo vile, ki so ustvarile otok. Ves obisk lahko zapredemo v takšne zgodbe in za otroke je to izjemno zanimivo. Če jih vlečemo nekam, kjer je samo lepo, jim bo dolgčas. Je pa odvisno predvsem od staršev, ali bodo znali svojim otrokom predstaviti izlete skozi zgodbe. Ena od zamisli za vodnik je namreč tudi pripovedovanje zgodb, da si torej starši vzamejo čas zanje, da jih berejo otrokom, potrpežljivo. Ko je vodnik izšel, sva ga s triletno hčerko brali uro in pol. Brali pomeni, da sva najprej pregledali in tolmačili ilustracije, te so za takšen vodnik izjemno pomembne. Tiste, ki so jo posebno pritegnile, je želela razumeti in tako sva prebrali tudi zgodbo. Po trikrat, štirikrat. Otroci so zelo radovedni, le čas zanje si je treba vzeti. Do devetega leta so v pravljičnem obdobju, potrebujejo to vzporedno stvarnost in v tem času so zgodbe zanje zelo pomembne.

    Vodnik je zasnovan tako, da pritegne otroke. Toda tudi odrasli imamo radi zgodbe. Kar se v turizmu pogosto pozablja in se tako opisi zanimivosti sučejo okoli suhoparnih letnic ...
    Če slišim v treh stavkih šest letnic, se odklopim, me ne zanima več. Z zgodbo si zapomnimo veliko več kot z letnicami. Teh ne potrebujemo, zadošča obdobje. V vodniku je zgodovinarka dr. Verena Perko uvodoma preprosto in razumljivo povzela zgodovinska obdobja. Sicer pa ima vsak izlet dva pola: domišljijskega in realnega. Prvi buri domišljijo in ji pušča odprto pot za lastne interpretacije, drugi je opis izleta s praktičnimi podatki, kot so čas izleta, nadmorska višina, zahtevnost … A tudi opis poskušam vezati na zgodbo, ne nujno uvodno. Pri Crngrobu je uvodna zgodba o ajdovski deklici, ki je pomagala zgraditi tamkajšnjo cerkev, nato je umrla, njeno rebro (no, kitovo) pa so obesili v cerkvi. V tamkajšnjih hostah stoji tudi prestol, za katerega pravijo, da postanemo velikani, če sedemo nanj. Zadnjič sva šli do Crngroba s hčerko in še eno deklico, poiskale smo prestol, sedele na njem, mižale in čakale, da bomo zrasle! (smeh) Otrokom se ne ljubi samo hoditi, potrebujejo igro!

    To je vaš drugi »pravljični« vodnik. Prvega ste leta 2004 prav tako izdali pri založbi Sidarta, imenuje se Pravljične poti po Sloveniji. V čem se razlikuje od zdajšnjega, razen po obsegu? V njem je namreč še več, sedemdeset izletov.
    V prvem vodniku sem predstavila predloge za izlete v naravo, v tem obiske kulturnozgodovinske dediščine. Že ko sem pripravljala prvi vodnik, sem menila, da bi bilo to smiselno ločiti.

    Kako ste se domislili zgodb oziroma tega, da izleti izhajajo iz njih?
    Približno pet let sem pisala za Geo in zbirala zgodbe iz ljudskega izročila, ki so bile vezane na naravo. Pred tem sem diplomirala iz primerjalne književnosti na temo gorskih pravljic in pripovedk. Našla in analizirala sem jih približno 280. Dotlej se ni s tem ukvarjal še nihče. Sem pa tudi planinska vodnica in zaljubljena v gore. Iz teh zgodb sem tako naredila neki panteon slovenskih gora.
    Že zaradi priprave obeh vodnikov ste zanesljivo obiskali in spoznali dobršen del

    Slovenije. Glede na to, da je majhna, vam sploh še kaj ostane?
    Seveda! Saj vedno znova nastajajo nove poti in druge zanimivosti. To je neskončna zgodba, ki že poraja nove zamisli. In navsezadnje je tukaj še zamejstvo … Je pa super, da se to, kar počnem v službi oziroma delovno (sogovornica je urednica revije National Geographic Junior, op. p.), prepleta s tem, kar me osebno zanima!

    Mateja Gruden

      31.01.2010

     

    G-L: Pravljične poti v zgodovino

    Kategorije:
    Novosti BIB SLO Vse objave

    Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Alpinistične novice Alpinistične novice

    Vse

Informacije

Vse

Napovedi

Vse