Išči
  • Slavo Vajt

    Nedeljski dnevnik - Brane Šalamon: ,... fotografski mojster in filmski ustvarjalec - Dokumentarec o prvem slovenskem vzponu na Everest

    Posebno darilo ob 80-letnici sije pripravil kar sam, ko je pri založbi Sanje izdal razkošno knjigo Poti in brezpotja, v kateri so zbrani njegovi potopisi in zgodbe

    Tretjega januarja bo 80-letnico slavil Slavo Vajt, fotografski mojster in legenda slovenske filmske ustvarjalnosti. Že kmalu po obveznem služenju vojaškega roka, ki ga je preživel kot potapljač tedanje jugoslovanske vojne mornarice, se je v šestdesetih letih 20. stoletja zapisal fotografiji; kot fotografski mojster je služboval tudi v Modemi galeriji Ljubljana. V letih 1966-1997 je bil snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist na Televiziji Slovenija, kot snemalec je sodeloval tudi z nekoč uspešnim slovenskim filmskim studiom Viba Film Ljubljana. Posebno darilo ob visokem jubileju si je pripravil kar sam, ko je pri založbi Sanje izdal razkošno knjigo Poti in brezpotja, v kateri so zbrani njegovi potopisi, zgodbe in utrinki, ki se prepletajo z njegovim doživljanjem sveta, družbe in človeka.

    Tisti, ki ga poznajo, o njem govorijo kot o mirnem sidrišču in nomadski razprtosti, čeprav morda to dvoje ne gre skupaj. Sam to pojasni takole: »Vedno, ko se potepam, uživam življenje. In tudi ko pridem domov, uživam življenje.«

    Veliko ljudi se potepa.
    »Že, že, ampak od tega v resnici nimajo kaj dosti. Poznam ogromno ljudi, popotnikov, ki hodijo po svetu, kjer slikajo, snemajo in ko pridejo domov, vsem kažejo svoje fotografije in posnetke. V resnici pa niso ničesar doživeli, ničesar opazili, ničesar se niso naučili o življenju. Taki ljudje na popotovanjih v resnici ne uživajo.«

    Kaj jim manjka, da bi uživali?
    »Manjka jim, da bi se na teh potovanjih znali odreči svoji miselnosti, tistemu, kar obstaja tu, kjer živimo. Če gremo v tuj svet, v tujo kulturo, moramo svoje tradicionalne vzorce pustiti doma. Šele potem lahko svet tudi v resnici doživimo in ga primerjamo s svojim. In kaj bomo ugotovili? Morda to, da je njihov svet celo boljši, kot je naš, da se lahko od drugih dejansko marsičesa naučimo.« Kdaj vas potegne iz sidrišča? Ko postane dogajanje monotono, ko potrebujete zalet?
    »Ne, nisem takšen kot mnogi drugi, ko začutijo in gredo na pot. V vseh teh svojih letih sem zasebno potoval le v Trst in Benetke, ko me je potegnilo, sicer so bila vsa potovanja povezana z delom. Vedno sem prepričal urednike, da so mi dovolili, da sem uresničil številne projekte in videl svet. V resnici sem rad doma, ker je doma luštno. Rad kuham, rad imam urejeno stanovanje in potem uživam, ko sedim v tišini svoje dnevne sobe. Tam mi je lepo, nimam nobene želje in potrebe, da bi moral iti ven. Veliko časa sem preživel med ljudmi, vendar sem v resnici strašansko rad sam.«

    Slovenske filmske pravljice

    V svoji dolgi delovni karieri je soustvaril več deset slovenskih celovečernih filmov, med njimi slovenske filmske klasike Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh, Boj na požiralniku, Pastirci in še kakšnega.

    Kaj je bilo v teh celovečernih filmih, da še danes govorimo o njih?
    »Govorimo samo o nekaterih filmih, ja, res, kot pravite, o slovenskih klasikih. Film Povest o dobrih ljudeh je pomemben, film o življenju in ljudeh v Prekmurju, to je zgodba o nas samih, o Slovencih in slovenstvu, in je pomembna. Cvetje v jeseni pa je na primer čisto prava slovenska pravljica, ki pa zame ni velik film. Je pa pravljica in bo ostala pravljica.«

    Potrebujemo pravljice tudi odrasli?
    »Pomislite na Cvetje v jeseni. Ogromno žensk ob tem filmu vzdihuje, so vzhičene in navdušene nad tem, kako je na filmu vse lepo, kako krasna je zgodba. In potem, ko je filma konec, ko se te iste ženske, naj mi ne zamerijo, vrnejo v vsakdanje življenje, je vse drugače. Če bi se ta zgodba pripetila v resničnem življenju, bi se takoj zgražale, češ, tako grozen star dedec, pa tako mlada punca. Ob pravljicah pač ne razmišljamo veliko.«

    Slavo Vajt se je podpisal tudi pod štirinajst avtorskih dokumentarcev (Dežela viharjev, Dežela tisočih resnic, Zlomljeni jarem? ...), kot snemalec in direktor fotografije v filmih Zmagujoča podoba narcisa in Opre Roma je bil nagrajen s srebrno plaketo Metoda Badjure, na mednarodnem festivalu gorniškega filma v San Sebastianu je leta 1980 za avtorski dokumentarec o prvem slovenskem vzponu na Mount Everest Sagarmatha prejel priznanje Gorosti de Plata, leta 1984 je na mednarodnem festivalu televizijskega filma v Sofiji prejel nagrado za fotografijo v socialni drami Pasja pot, zapisal pa se je tudi fotografiji.

    Notranji mir je ostal

    Kakšen je svet skozi iskalo fotografskega aparata?
    »Razlika je podobna kot med umetniškim in dokumentarnim filmom. V fotografskem aparatu zabeležimo trenutek življenja, morda bistven, pomemben, neponovljiv, in takrat ne moreš izbirati svetlobe, ne moreš izbirati položaja, kota, ampak samo fotografiraš točno tisti trenutek.«

    Po letu 1997 ste se lotili študija izbranih zdravilskih pristopov. Zakaj? Je naša vsakdanja medicina premalo?
    »Veste, jaz medicine in zdravnikov ne potrebujem. Za vse je bilo usodno naključje, ko sem slučajno srečal neko zdravnico, specialistko splošne medicine, poznavalko akupunkture, ki se ukvarja tudi z energijami. Bila je moja prva učiteljica, pri njej sem se začel učiti in spoznavati moč in energijo, ki jo nosimo v sebi. Ko sem prvič začutil to energijo v dlaneh, ko sem se približal nekemu človeku, me je potegnilo in sem se začel ukvarjati tudi s tem. Tako sem spoznal akupresuro, refleksologijo, postal mojster reikija in šel po svetu po nova znanja, si pridobil znanje tradicionalne tajske masaže, spoznal, kako se zdravijo tam visoko v Nepalu.«

    Zagotovo je kakšna skrivnost, da pri 80 letih ne potrebujete zdravnikov in medicine?
    »Priznam, da potrebujem okulista za očala in zobozdravnika, ker si sam ne znam popravljati zob, sicer pa sploh ne gre za skrivnost. Jem tisto, kar mi prija, ne pa tistega, kar svetujejo na primer v časopisih in medijih, ker potem čez mesec dni tako ali tako opozorijo, da je tisto v resnici strupeno in nezdravo. Jem, kar čutim, da mi dobro dene, skrivnost v dolgem življenju pa je nekje drugje. Ne dovolim, da čustva vdirajo v moj svet. Stvari, ljudi, dogodke sem na vseh teh potovanjih in pri vsem tem ustvarjanju videl in doživel, a do njih nisem imel čustvenega odnosa. Moj notranji mir mi je ostal, kar je najpomembneje.«

    Med ljubeznimi, ki ste jim ostali zavezani za zmeraj, so morje, gore, alpinizem in popotovanja.
    »Gre za nekakšne občutke, ki se jih ne da opisati, značilna pa je širjava in odprtost. Vse se je začelo zelo davno, ko sem na zahodni obali južnoameriške celine nekoč stal kakšnih tristo metrov nad Tihim oceanom. Ko pred seboj zagledaš neskončnost morja, kjer skoraj ni videti niti obzorja, je to neverjeten občutek svobode. podobno je v hribih, ko prideš čisto na vrh. Rabim odprtost, zato tudi stanujem v dvanajstem nadstropju, da vidim pol Slovenije.

    Brane Šalamon
    Foto: Manca Čujež

     17.12.2014
    Slavo Vajt, fotografski mojster in filmski ustvarjalec

     

    Kategorije:
    Novosti SLO Vse objave

    Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Alpinistične novice Alpinistične novice

    Vse

Informacije

Vse
Oglas

Napovedi

Vse