Matjaž Čuk:  Nikoli ne bom razumel tistih, ki pridejo tako od daleč pa zjutraj, ko bi lahko kaj videli - sladko spijo ...

Spanje v mrzli sobi ni ne vem kakšen užitek, sploh, če ti nagaja odeja, kot je meni nagajala to noč. Nekam čudno je bila zavihana, a sem bil prelen, da bi jo popravil. Zato me je malo zeblo. Spal sem zanič. Ob zbujanju sem slišal lajež psov in nič ni bilo tako, kot bi moralo biti.

Pa kljub temu ne zamudim jutra. Še pred sončnim vzhodom vstanem in se odpravim na bližnji greben. Čakat na sončni vzhod.

Sončni vzhodi niso nikoli enaki. Sončni vzhodi so vedno izziv. Treba se je spraviti izpod tople, zjutraj res tople odeje, se obuti in oditi v mrzlo noč. Zapustiti udobje takrat, ko ti je najlepše, ko bi še najbolj sladko spal, ni nikoli lahko. Marsikdo tega ne zmore. Pa vendar - četudi si jih videl že na tisoče, je vedno nekaj drugače. In ravno to je tisto, kar vedno znova vabi, da se odrečeš udobju in greš.

Le štirje smo danes, ki nas je zvabilo. Moja cimra in dekle iz sosednje sobe. Najdemo si vsak svoj prostorček in vsak v svojem svetu nemo občudujemo to čudo narave.

Zadnji sem, ki oddidem navzdol.

Jedilnica je polna. Ups, čudno, na zajtrk so prišli vsi ...