Išči

Komentarji

Komentarji (in njih komentarji ) so avtorski (z registriranim imenom in priimkom).
Naj bodo konstruktivni in nežaljivi; v primeru, da ne bo tako, jih lahko delno ali povsem brišemo.

Objavljalci

Authors

Arhiv

Marjeta Štrukelj,

Problem niso psi, problem so lastniki. Nevzgojeni lastniki, to je lastniki, ki zaradi svoje puhloglavosti, sebičnosti, vzvišene arogance in celo neznanja, onemogočajo odgovornim lastnikom sožitje s svojimi ljubljenčki, kjerkoli med ljudmi, lahko tudi v koči. Seveda imam rada vse kužke in nekaj lastnikov.

Zgodba, ki še ni stara teden dni:

Prelepo sončno jutro na Katarini. Žvrgolenje ptic ga pozdravlja in naju spravlja v dobro voljo. Nad parkiriščem se po strmi asfaltni poti podava proti gozdni strmini, ki vodi k Jakobu in za zadnjo hišo, na desni pod grmom … zavezana rumena PVC vrečka s pasjim iztrebkom. Kot posmeh zapovedani kulturi pobiranja. Glasno komentiram in bentim, nato zmaga lepota dneva in prijetno je posedeti pri cerkvici na vrhu hriba, ponosu naše občine. Namesto gozdne strmine z neprijetno »bombo« jo nazaj grede navižava skozi vas, že dolgo se nisva tam razgledala, prijeten mir vlada v zgodnjem dopoldnevu … še ovinek in bova na parkirišču. Na levi si sledijo hiše v strmem klancu in nasproti na desni je strmina zavarovana z ograjo, povezani leseni nosilci – količki sledijo eden drugemu in zamejujejo cestišče. Na enem od lesenih količkov zagledava prav táko zavezano rumeno vrečko s pasjim iztrebkom! Aroganca ali debilnost? Žal ima zaenkrat g. Beguš najbrž prav.

A skriti optimisti se ne damo. Morda nekoč dozorimo za lepoto in sožitje brez posmeha pravilom obnašanja? Pravilom, ki jih narekujeta srce in zdrava pamet, ne parlament.

Robert Šušmelj,

Tomaž, zadnje 14 dni tvojega vzpona sva z Barbaro iskala informacije in spremljala kaj se dogaja na gori. Upala sva, da se boš vrnil, da še kdaj spijemo kavo in delimo kake lepe trenutke ob tvojem pripovedovanju osvajanja naravnih lepot. Pravilno si se odločil v ključnem trenutku, da nisi nadaljeval in to ni poraz Tomaž, to je zmaga, kar si naredil. Hvala za to.

Robi in Barbara

Miša Ferjan ,

"Smrt se nam prav vsem nasmiha, vendar le veliki ljudje, kot je bil John, se ji nasmehnejo nazaj."

Hvala Tomaž da z nami deliš svoje izkušnje in si izbral življenje. #smejimoseskupaj

Miša Ferjan

Emilija Vraber,

Redno sem v poročilih explorersweba spremljala dogajanje na gori, a tako doživete in verodostojne pripovedi udeleženca še nisem brala. Tomaž, čestitke za preživetje in srečen povratek, pa velika HVALA, ker ste vse to delili z nami!

Emilija Vraber

Žarko Rovšček,

Verjetno je med pripovedjo Pavla Dimitrova prišlo do nesporazuma med njim in avtorjem članka v Slovenskih novicah. Naveden je namreč napačen podatek, da je se je moral vodja odprave Kangbačen 1965 Jože Govekar-Jozva vrniti nazaj domov v Jugoslavijo, zaradi težav v svojem domačem podjetju. Govekar je bil namreč ves čas na odpravi in se je skupaj s Tonetom Sazonovom - Tonačem 3. 12. 1965 kot zadnji vrnil domov, potem ko sta razrešila finančne težave odprave. Že na začetku, po prihodu moštva v Nepal, se je odprava soočila z nepredvidenimi podražitvami. Govekar je zato ostal v skupini štirih (poleg njega še Andlovic, Butinar, Jerin), ki je v Daranu čakala na telegram o zagotovitvi dodatnih sredstev iz domovine. V primeru negativnega odgovora, do česar na srečo ni prišlo, bi se skupina res morala vrniti domov, saj bi bilo denarja za vse premalo. V tem času je krenila na pot proti bazi izvidnica, za njo pa še glavnina. Vodenje odprave je začasno prevzel dr. Andrej Župančič. Po snidenju vseh članov vključno z "zaščitnico"v bazi, pa je vse do konca vodil odpravo Jože Govekar. Podrobneje v Govekarjevem poročilu o odpravi v PV 1967/1 , str.15. Več o odpravi pa je objavljeno tudi v knjigi dr. Jožeta Andlovica, Kadar boš na rajžo šel. Dnevnik Himalajskega zdravnika - Kangbačen 1965, Postaja GRS Tolmin - PD Tolmin 2018, ki je še vedno na voljo za naročilo na naslovu Postaje GRS Tolmin.

Žarko Rovšček

Miro Koder,

Pavel še na mnoga leta. Lp!

Matjaž Ferjančič,

Kaj je namen zgornjega prispevka. Mar se pričakuje, da bomo (plezalsko) zavedni na 15.000 km daleč dajali e-podporo načrtom, da se zmanjša aboriginska kulturna dediščin?

Marjan Bradeško,

To je seveda "nad Žirmi".

Iztok Snoj,

Bravo! Čestitke! Ne damo se!

Primož Murn,

Čestitke Angeli, res težka smer. Pretežak pa je bil očitno tudi prevod iz nemščine - mene bi bilo prekleto sram, če bi napisal tako besedilo, kot je pričujoče. Naredite strokovno ali pa rajši ne prevajajte, če ne znate razlikovati niti med ženskimi in moškimi oblikami. Grozno ...

Marjan Bradeško,

Lepo, da poobjavljate take zgodbe. Poučno. In seveda - poklon tem zagnanim ljudem, ki so v bistveno težjih razmerah postavljali Slovenijo na svetovni zemljevid alpinizma. Bi bilo verjetno dobro, da se vse to nekoč spravi v obsežno knjigo. Ja, pa vesel sem, da sem gospoda tudi osebno srečal. In žalosten, ko vidim, kako je politika segala tudi v gore ... predvsem pa, da se je obešala na nekaj, kar ni nikomur prav nič škodilo.

Marjan Bradeško,

Oprostite, ampak govoriti o "nepoznavanju etike v gorah" nima smisla, kajti ti ljudje očitno ne poznajo tudi "etike v dolinah". A ne? Saj jaz tudi po Miklošičevi v Ljubljani ali v Tivoliju ne mečem kar vsevprek. Tudi, če koša ni, pač dam smeti v žep. In če je koš poln, nesem do naslednjega ali dam v žep. Ti ljudje so pač na splošno taki. Bojim pa se, da so jih polna usta "podnebne pravičnosti" in kar je še takih reči. Gre preprosto za nevzgojene ljudi brez čuta za sočloveka in okolja. Vseeno pa upam, da se bodo komu od njih ob tem pisanju le odprle oči. Včasih smo tudi najbolj droben papirček od bonbona prinesli v dolino na ustrezno smetišče. Ni težko.

Emilija Vraber,

Ja, res je že skrajni čas, da se poti po Pohorju uredijo. Mi smo se letos v začetku poletja, ko so bile še vse koče zaprte, na poti med Šumikom in Peskom krepko izgubili.

Brane povše,

Pri sestopu je manjša napaka. Pot proti Domu planincev ne vodi skozi tunel, ampak zavije po približno desetih minutah od koče na Klemenči jami levo. Skozi tunel se pride do penziona Na razpotju.

Marjan Bradeško,

Ja, našega dragega urednika Francija Savenca bi morali večkrat takole predstaviti. Predvsem zaradi neomajne volje ohraniti, zapisati za zgodovino. In povezovati ljudi. Prav njegovo delo omogoča svojevrsten pretok znanja. Na Francija me vežejo spomini vse od časov Alpinističnih novic, ki smo jih požirali tudi navadni planinci. Osebno sva se spoznala, ko sem pisal recenzijo Miheličevega vodnika Julijske Alpe. Predvsem pa sem Francija dodobra spoznal, ko sva v njegovi sobi v Ljubljani preživela marsikatero uro ob vzpostavljanju njegove internetne povezave, ob piskanju modema ... Še preden je bila stran Gore ... ljudje delujoča. Ja, tudi pri internetu je bil Franci med prvimi uporabniki. Franci, vem, da čakaš na moje prispevke. Obljubim, napišem še kaj. Kmalu :-)

Marjan Bradeško,

Če niste smeli v trgovino (kateri ukrep že vam to prepoveduje?), še dobro, da ste lahko šli na Triglav. Ne morem mimo cinizma ...

Iztok Snoj,

Hvala Planinski družini za vso gostoljubje! Od leta 2007 sem preštel 23 izletov na Matajur, veliko zimskih, veliko obiskov koče. Dvakrat sem v njej prespal, od tega enkrat celo silvestroval. Srčni ljudje.

Metod Škarja,

Na slikah v steni so po vrsti: Vili Guček (na vrvi sodnika Egon Batič in Zlatko Kunusič), Uroš Grilc (stoji pred steno), Samo Gostič, Tadej Slabe, Nejc Zaplotnik (sodnik Ivica Matković), spet Samo, spet Nejc (zgornji sodnik Ivica Piljić, spodnji Ivica Matković), spet Tadej in na zadnji Marko Lukić.

Na prvi sliki je na sredi spredaj Peter Podgornik (tehnični vodja tekmovanja), dve glavi za njim Boris Čujić, desno od njega Iris Kun iz Splita in Hrvoje Kamenjarin iz Zagreba (oba sodnika). Nad Petrom najvišji v beli jakni Dalibor Vlatković - Dugi (tekmovalec). Skrajno levo Marija Štremfelj in Srečo Rehberger pa dve glavi diagonalno desno Mojca Sluga (takrat Oblak). Slika je izrez iz večjega diasa pa zato ne najbolj jasna.

Na FB je še več slik z več omenjenimi tekmovalci.

Pri prepoznavanju sta pomagala Peter in Slavica Podgornik in se jima lepo zahvaljujem.

Emilija Vraber,

Spoštovani,

prebiram najnovejšo izdajo Tinetovih Bohinjskih gora in jo primerjam s 3., dopolnjeno izdajo iz leta 2001. Pri tem ugotavljam, da v njej ni več niti Tinetovih niti Jožovih fotografij - škoda. Nekatere slike imajo prav nenaravne barve, med drugim tudi naslovnica (foto Aleš Krivec). Tisk se mi zdi nekoliko predroban za nas, starejše bralke in bralce.

Imam še dve konkretni pripombi, in sicer:

1. Stran 27: na sliki je Studor, ne Stador (avtor fotografije je Franci Horvat). Avtor enake fotografije v 3. izdaji z istim podnaslovom je Stane Klemenc, ki je pravilno napisal "Studor".

2. Stran 35: Lastnik Koče na Planini pri Jezeru je Planinsko društvo LPP, Ljubljana (iz Integrala se je preimenovalo 14. 4. 2016).

Upam, da boste pripombe vzeli v vednost - mogoče se doda kakšen popravek v neprodane izvode. Namen je bil dober!

Lep pozdrav,

Emilija Vraber

Luka Logar,

Blagor tistim, ki lahko hodijo oz. se vozijo na izlete med tednom. Med vikendi namreč vlaki v Kamnik ne vozijo (vsaj vozni red SŽ ne najde nobenega)...

Previous Next