Urša Izgoršek: ... je izvir vsega zla - Matevž Lenarčič

Kritični okoljevarstvenik svoje podvige in stališča predstavlja na festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani z dokumentarcem Temni pokrov sveta.

»Stare generacije, ki jim je pohlep zameglil um, bodo slej ko prej izumrle in prepustile usodo mlajšim, upam, da bolj ozaveščenim ljudem,« pravi Matevž Lenarčič, alpinist, fotograf in biolog, ki ga javnost najbolj pozna zaradi njegovih okoljevarstvenih podvigov. Z letalom je trikrat obkrožil svet, opravil nešteto meritev uničujočega črnega ogljika in postal kritičen glas (ne le) podnebnih sprememb. O vsem tem pripoveduje dokumentarni celovečerec Temni pokrov sveta, ki ga bo mogoče videti na festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Družbenokritični dokumentarni celovečerec Temni pokrov sveta skozi vašo zgodbo in letalske podvige priča o skrb vzbujajočem stanju našega planeta. Ga bodo gledalci v Ljubljani videli prvi?

Prikazan je bil že na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, vendar zunaj konkurence in brez publicitete. Načrtovali smo, da bi bila uradna premiera maja v Kinu Šiška, vendar niso imeli primerne tehnične opreme. O tem se je dogovarjal glavni producent Rado Likon, koproducenta pa sta še RTV Slovenija in Filmski sklad. Film je nastajal deset let.

Kako se je rodila ideja in kako ste se našli z Amirjem Muratovićem, uveljavljenim režiserjem dokumentarcev?

Ideja je bila Radova. Že prej je spremljal naše projekte meritev črnega ogljika in je želel narediti moj portret. Ker sem menil, da tega nihče ne bo hotel gledati, sem mu predlagal film o črnem ogljiku. Pridružil se je še Amir Muratović, ki je posnel že okrog sto dokumentarcev. Nastala je neka nesrečna mešanica z ogromno govorcev, strokovnjakov, ki so nizali podatke o črnem ogljiku in njegovi škodljivosti. Predgledalci, tudi nekateri režiserji, ki so si film ogledali, so ocenili, da ni zanimiv. Rado in Amir sta se znova vrnila k meni in se odločila, da bosta skozi mojo zgodbo predstavila okoljske probleme, ki jih povzroča črni ogljik.

Čeprav ste kot pilot ključni člen ekipe, ki zbira podatke o onesnaženju in njegovih posledicah, ste se menda branili, da bi bili glavni protagonist?

Ja, nisem ravno govornik, še manj rad nastopam, bog ne daj, da se kje vidim. Pisati znam, ne znam pa dobro, natančno povedati tistega, kar bi rad. Amir je imel zato kar veliko dela.

Ali jedro filma predstavljajo vaši posnetki, ki so nastali med številnimi poleti?

Ne, jedro predstavljajo Radovi posnetki, on je profesionalec. Na žalost ali srečo se je tehnika v zadnjih letih tako razvila, da je notri tudi precej mojega materiala, narejenega s telefonom ali goprojem. (smeh) Ko smo šli snemat v Patagonijo, sem Radu rekel: 'Ti kar nosi tisto svojo kramo.' Na koncu smo seveda vsi nosili tista težka stojala in kamere. Sam pa sem si za 200 evrov kupil gimbal (stabilizator, op. p.) in tam strašil z njim. Mogoče je posneti 4K in posnetki so čisto dobri. Tudi špica, posneta iz letala, je nastala tako. V bistvu se v filmu ne opazi razlike, kaj je bilo posneto s telefonom, a večinoma gre za profesionalne Radove posnetke. Amir je težil, da vse mora biti top, kamera na stojalu, tudi zvok je posnet v nulo. (smeh) Ekipo sta večinoma sestavljala le Rado in Amir, in jaz, da sem kaj pomagal nesti.

Na katere konce sveta vas je vodila pot?

Šli smo v Patagonijo, kjer deluje naš rojak Pedro Skvarca, glaciolog, ki že 30 let študira ledenike v Patagoniji in na Antarktiki. Je človek, ki lahko iz prve roke pove, ali klimatske spremembe obstajajo ali ne. Nekateri namreč še vedno trdijo, da jih ni. Zraven ledenikov in na njih ima postavljene aparature, ki že 30 let merijo, kaj se dogaja. On ima podatke. Tistim, ki ne verjamejo v znanost, lahko pokažemo meritve. Klimatske spremembe so dejstvo in v veliki meri jih povzroča človek. Obisk pri njem pa je bila tudi priložnost za obujanje spominov na našo patagonsko plezarijo izpred 30 let. Nastala je neka kolobocija, impresija znanosti in avantur izpred časov.

Šli smo tudi v Butan, predvsem zato, ker je po mojem mnenju ta država zgodba o uspehu. Živijo tako, kot bi moral živeti ves svet. Pri njih na prvem mestu ni BDP, ampak bruto družbena sreča. Kapitalisti pravijo, da živijo v pravljicah, da oblast na tak način manipulira z ljudmi. Niso tako bogati kot mi, nimajo Spara ali Lidla v vsaki vasi, zato jim vlada ponuja »srečo«, da dajo mir. A ni ravno tako. Med obiskom smo se srečali tudi s predsednikom vlade. V vladne prostore doslej ni prišel niti CNN, mi smo bili menda šele drugi, ki so jim odprli vrata.

Naredili smo intervju z Lotajem Tšeringom, ki že več let predseduje vladi, po poklicu pa je zdravnik in še vedno vsako soboto dela v državni bolnišnici. Njihova filozofija in politična agenda je počasen razvoj, ki ne gre na račun okolja, kulture in kakovostnega življenja vseh. Če bi mi imeli takšnega predsednika vlade ali države, bi človek čutil veliko spoštovanje. To, kar imamo mi, je pa katastrofa. Govorim tako o sedanjih kot o prejšnjih vodilnih kalkulatorskih politikih.

Vsi smo bili fascinirani. Nekako smo se ujeli in predsednik vlade je izrazil željo, da bi letel z nami. Prvega aprila startamo čez Bližnji vzhod, Indijo, Butan, Nepal in nazaj. Seveda, če nam bodo dali dovoljenje za izvajanje meritev.

Ta njihova sreča ni kar tako, temelji na natančnih analizah zadovoljstva ljudi z različnimi ravnmi življenja, socialo, izobraževanjem, kulturo, zdravstvom ... Mimogrede, Butan je edina ogljično nevtralna država na svetu. Njihovi gozdovi porabijo več ogljikovega dioksida, kot ga butanska družba povzroča. Imajo srečo, da živijo v gorati deželi, kjer je velika višinska razlika, in vso energijo zagotavljajo z vodo, s hidroenergijo. Seveda pa so tudi tam ljudje, ki bi radi reke izkoriščali na drugačen način. Imajo pa kup problemov s prometom. Zavedajo se, da sta črni ogljik in onesnaženje, ki prihaja iz Indije, tudi zanje velik problem.

Tako pozitivno prikazujete to deželo, vas mika, da bi se kar preselili tja?

Ne, že dolgo mi je jasno, da lahko človek ostane tam, kjer se rodi. Človeka okolje determinira. Slovenija je vendar neizmerno lepa. Če misliš, da boš probleme, ki jih imaš tukaj, reševal kje drugje, je to čista iluzija. Razen če kakšni bedaki ne povzročijo kakšne vojne. Potem je emigracija neizbežna. Ko se vojna enkrat začne, ni več nedolžnih.

Kaj želite sporočiti s filmom? Vas zanimajo nagrade ali boste zadovoljni, če bo spodbudil razmislek?

Mislim, da Rada Likona in Amirja Muratovića zanimajo samo nagrade. (smeh) Ne, saj se hecam. Oba sta super človeka, empatična, daleč od tega sranja, ki je okrog nas. Sporočilo filma je zelo enostavno, tako kot je, upam, tudi sporočilo moje knjige (Točka brez vrnitve; Okrog sveta z ultralahkim letalom, op. p.), ki jo je pred kratkim izdala založba Sanje. Da nas človeški pohlep uničuje. Pohlep, ki je v vseh nas. Eni ga kontrolirajo bolj, drugi manj, nekateri celo mislijo, da je dober. V resnici je pohlep izvir vsega zla. Goni nas naokrog po svetu v množični turizem, goni nas v ustvarjanje materialnih varovalk v obliki kapitala, denarja. Pohlep je tisto, kar poganja potrošništvo, kar poganja znanost, tehnologijo, športne dosežke. Zdaj ste lahko v Planici videli, kaj lahko pohlep organizatorja naredi ljubiteljem skokov in tekov.

Ta liberalni globalizirani kapitalizem, ki ga 30 let živimo tudi v Sloveniji, je pač sprostil varovalke, ki jih imajo vse zdrave družbe, v katerih sta grabežljivost in pohlep smrtni greh. Pohlep je zdaj vrednota, kdor nima milijonov v banki, je že skoraj luzer. Tistih 100 najbogatejših pri nas je postalo nekakšen vzor uspešnosti, kar se mi zdi sprevrženo. Kot kažejo njihova javna modrovanja, je pamet obratno sorazmerna s količino kapitala. In v resnici sploh niso takšni zmagovalci, kot mislijo. Če jih postaviš v perspektivo Evrope, so že luzerji, saj imajo samo 100 ali 200 milijonov, drugi imajo pa že milijarde.

Vse to je postal standard, ki si ga ljudje želijo. Promovira se ga tudi skozi vzgojo. Ta je producirala vsaj dve generaciji ljudi, ki mislijo, da morajo celo življenje tekmovati, da jim bo uspelo. Uspeh si predstavljajo kot zmago, zmago v znanosti, medicini, športu, kapitalu … Družba je pohabljena in življenje v njej ni prijetno.

Kdaj ste spoznali, da se morate osebno angažirati za to, da bi bil svet vsaj malenkost boljši?

Verjetno zaradi googla, wikipedije, ker so postale informacije tako poceni in lahko dosegljive. Če bereš knjige, in pri mojih letih jih kar nekaj prebereš, tudi če jih nočeš, če si vsakodnevno bombardiran z informacijami z vsega sveta, stvari postaviš v kontekst, v prostor. Če imaš to srečo, da lahko letiš okrog sveta z majhnim letalom relativno počasi, vidiš na primer Mehiški zaliv iz zraka. To postaviš v kontekst tri tisoč črpališč nafte v tem zalivu, nesreče, ki se je tam zgodila pred leti, in njenih posledic.

In če letiš z Zelenortskih otokov, prebereš, da je bil tam včasih center transporta sužnjev iz Afrike v Ameriko. Dvanajst milijonov so jih prodali v Ameriko. Če letiš čez otok plastičnih odpadkov v Pacifiku, ti je jasno, kaj povzročamo okolju. Če letiš čez cel Pacifik 10.000 kilometrov daleč in je tam še vedno ameriška zračna kontrola, postaviš stvari v kontekst imperialističnih teženj, ki so vedno obstajale in še vedno so. Ko letiš nad Indijo, v kateri je angleški kolonializem med letoma 1880 in 1920 povzročil smrt več kot 150 milijonov Indijcev, in ko letiš nad Bližnjim vzhodom, kjer je tudi Slovenija vstopila v koalicijo »oljnih« s podpisom ameriške Vilenske izjave, potem ti je jasno, da je človeštvo skrenilo s poti in drvi v prepad. Ko postaviš v ta kontekst še vojno v Ukrajini, se ti zdi zavzemanje našega predsednika vlade ali predsednice države za brezpogojno podporo Ukrajini predvsem v orožju sprevržena ideja, ki jo lahko podpre le trgovska pamet teh ljudi.

Stvari je treba postaviti v prostorski in zgodovinski okvir in potem lažje vidiš, kje je problem.

Z ultralahkim letalom ste trikrat obkrožili svet, zviška ste zrli na Himalajo, opravili številne druge polete. Kakšno pripravljenost takšni podvigi zahtevajo od človeka? Morate biti ves čas maksimalno zbrani ali nastopijo tudi trenutki za uživanje?

Seveda, to niso letala izpred sto let. Čeprav so ultralahka, so moderna, imajo sodobno navigacijo, v primernih razmerah lahko vključiš tudi avtopilota. Zbranost je seveda zaželena, saj se vedno lahko kaj zgodi. A človek tega ne dojame kot neko 15-urno torturo. Je pa vse povezano z vremenom in s tem, kako doživljaš neko situacijo. Ljudje smo pač različni. Letenje nad Himalajo na višini Mount Everesta je bilo zame osebno strašno stresno. Nagrada, ki sledi, ni v obliki denarja, ampak v obliki absolutne duhovne kontemplacije, absolutnega zadovoljstva. Lahko rečeš, da je človek ob vsem tem srečen. Spoznaš, da sreča ni odvisna od tega, da bi se znebil problema, ampak da nas osrečujejo problemi, ki jih uspešno rešujemo.

Že vrsto let z ekipo sodelujete v mednarodnih projektih in z velikimi institucijami, Naso, Evropsko vesoljsko agencijo, univerzami. Zakaj je bilo pomembno preleteti Himalajo in kakšne podatke ste zbirali na Zelenortskih otokih?

Vse skupaj se je začelo zaradi naključnega srečanja z Grišo Močnikom (zdaj prof. dr. Močnik vodi Center za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in je tudi vodja raziskovalnih projektov v misiji GreenLight WordFlight, op. p.) pred več kot desetimi leti. Prve meritve črnega ogljika smo začeli izvajati leta 2012 z nekim improviziranim instrumentom. Rezultati so bili tako zanimivi in spodbudni, da so nato naredili prototip Aethalometer za Pipistrelovo ultralahko letalo Virus, ki smo ga takrat uporabljali. Potem so se stvari začele razvijati in zdaj je v slovaškem letalu Advantic-WT10 kakšnih deset instrumentov, ki merijo različne parametre. Zadeva je za Grišo Močnika pa tudi za druge strokovnjake po svetu, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, postala znanstveno zanimiva. Črni ogljik je, mimogrede, zanimiv zato, ker je trdni delec. Teh je v zraku veliko, a črni ogljik je edini, ki je inerten, kar pomeni, da se ne veže z drugimi. Vse, kar izmerimo, je neposreden odraz emisij. Z instrumenti lahko ugotovimo velikost, koncentracijo, barvo, razporeditev delcev in tudi, kje so emisije nastale, v prometu, industriji ali v individualnih kuriščih. Ti podatki nam pokažejo tudi, kako vplivajo na zdravje ljudi in segrevanje planeta.

Z meritvami, ki smo jih člani ekipe GreenLight WorldFlight delali globalno med poleti okrog sveta v letih 2012 in 2016, preko Kitajske, Rusije, Sredozemlja ..., smo postali znani v znanstvenih krogih. Začeli smo sodelovati tudi z institucijami, ki se s tem ukvarjajo na globalni ravni. Že dve leti sodelujemo z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA), z oddelkom, ki pošilja v zrak satelite za meritve vremenskega dogajanja. Satelit Aeolus so umestili v vesolje zato, da meri veter, tam imajo lidar, ki leti okrog sveta in opravlja meritve. Z našimi instrumenti smo lahko opisali delce, ki jih lidar na satelitu zazna. Lahko so to trdni delci takšnega ali drugačnega izvora, lahko je to saharski pesek. S temi podatki smo validirali in kalibrirali satelit. Poleg nas so bili tam še Grki, ki so z lidarjem opravljali meritve s tal, nad nami je letel Nasin DC-8, ogromen štirimotorec. Tako smo bili hkrati na istem mestu satelit, DC-8 na višini 10 kilometrov, mi pa na višini treh kilometrov. Zbrali smo ogromno količino podatkov, ki so zdaj v procesu obdelave, pomembni pa so za napoved intenzivnosti hurikanov in segrevanja ozračja.

Večina znanstvenikov se še vedno ukvarja s posledicami CO₂ v zraku, kar je v resnici največji problem. Zanemarjajo pa problem trdnih delcev, ki je drugi največji problem, če govorimo o pregrevanju planeta. Ne vemo pa, kako velik je. Z našimi podatki lahko ugotovimo, koliko ti trdni delci segrevajo ozračje. Po eni strani hladijo atmosfero, ker je prosojnost manjša, po drugi pa jo zaradi absorpcije in emitiranja segrevajo. Segrevanje je večje kot hlajenje, zato dodatno pospešujejo pregrevanje planeta. Dobra stvar pa je, da trdne delce brez problema spravimo iz atmosfere. Če opustimo emisije zdaj, bo rezultat takojšen oziroma čez nekaj tednov ali mesecev, kolikor dolgo ostajajo v ozračju. Če opustimo emisije CO₂, pa ne bo rezultata, ker v zraku ostane 100 in več let.

Lani ste meritve izvajali tudi nad Balkanom in rezultati so bili skrb vzbujajoči.

Balkan je zanimiv zato, ker je tam skoncentrirane veliko industrije, ki proizvaja ogromne emisije. Samo 16 zastarelih termoelektrarn na zahodnem Balkanu emitira toliko CO₂ in trdnih delcev kot vse termoelektrarne v Evropi. Razmere so zelo slabe. Beograd je bil v začetku januarja letos najbolj onesnaženo mesto na svetu. Sarajevo, ki leži v kotlini, je zgodba zase, mesto je premalo prevetreno, visoke stavbe preprečujejo mikropremikanje zraka. Je zelo zelo onesnaženo. 20 odstotkov smrti povzroči onesnažen zrak.

Če želimo res kar koli narediti za izboljšanje okolja in upočasniti podnebne spremembe, je nujna sprememba gospodarskega sistema, ukinitev predatorskega kapitalizma, preprečiti je treba koncentracijo kapitala in dedovanje, gospodarsko rast spremeniti v odrast, upočasniti tehnološki razvoj, prepovedati geoinženiring, sprejeti restriktivno zakonodajo za razvoj genskih manipulacij, umetne inteligence in robotizacije, vzpostaviti nov netekmovalen način vzgoje, vzgajati sodelujoče in empatične ljudi vse od vrtca naprej in seveda absolutno prepovedati izdelavo orožja, ne samo jedrskega. Predvsem pa prepoznati pohlep kot bolezen, ki jo je treba zdraviti.

Kakšna je vaša vizija prihodnosti, kako realno se vam to zdi?

Racionalno gledano se mi zdi vse zgoraj našteto utopija. Če pogledam skozi projekcijo svojih otrok in tudi svojo, saj upam, da bom še nekaj časa živel, pa je treba vztrajati. Vse, kar naredimo, je boljše kot nič. Gibanje, ki ga je sprožila Greta Thunberg, mladi ljudje na ulicah, to je perspektiva. Aktivno državljanstvo. Stare generacije, ki jim je pohlep zameglil um, bodo slej ko prej izumrle in prepustile usodo mlajšim, upam, da bolj ozaveščenim ljudem.

Kako to védenje vpliva na vaš življenjski slog? Verjetno ste se že kot alpinist zavedali moči narave, a tudi njene krhkosti?

Ja, zaradi tega sem študiral biologijo, čeprav v stroki nisem delal dolgo. Cel planet je globalen ekosistem, kjer so stvari absolutno povezane. To, kar naredimo mi, ni samo naš problem, ampak je problem vsega sveta. Na tak način bi morali gledati na stvari. To, kar se dogaja v Ukrajini, je problem vsega sveta. Kaj pa lahko človek osebno naredi, je zelo relativno.

Če se okolica ne bo globalno spremenila, lahko zelo malo naredimo, tudi če smo vegetarijanci, če se čim manj vozimo, če ne gremo na noben izlet z letalom. Še vedno moramo kupovati artikle, ki nam jih prodajajo korporacije. Nekako smo sokrivi. Koliko? V Sobotni prilogi Dela sem prebral, da 10 odstotkov ljudi povzroča 50 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Med temi 10 procenti smo tudi mi. Ne Indijci, Afričani ali drugi, ki komaj živijo. Dejanski problem je v ekonomskem sistemu, ki ga živimo, v zahodnem življenjskem slogu, v tem, da sploh obstajajo možnosti akumuliranja takšne ogromne količine kapitala, in v njegovem dedovanju. Ekonomist Thomas Piketty je pred kratkim pisal o tem. Če ne bo prišlo do prerazporeditve tega enormnega kapitala po vsem svetu, uravnoteženja bogastva, izkoreninjenja revščine, je vse brez zveze. Ekologija je v prvi vrsti socialni problem, saj ljudje na eksistenčnem robu ne morejo ozavestiti škodljivosti kurjenja z drvmi, če lahko umrejo od lakote.

Če ima človek ta spoznanja pred očmi iz dneva v dan, ni ravno lahko živeti.

Zavedanje problemov, zgodovine, kontekstov, odklonov in nesmislov je prvi pogoj, da znamo ceniti to, kar imamo. Lepa narava, mir, nekaj podobno mislečih ljudi, družina, otroci, prijatelji. Plezanje, letenje, dobra glasba, in svet je kljub vsemu lep.

Ko letite nad najvišjimi vrhovi sveta, vas najbrž zamika, da bi se povzpeli še na katerega. Imate še čas za alpinizem?

Vedno več. Na srečo imam prijatelja, nekdanjega politika Bogdana Biščaka, ki je že zelo star, eno leto je starejši od mene, he he. On je ves čas v hribih. Danes me je že klical, kam greva jutri. Še vedno precej plezava in turno smučava. Časa je vedno dovolj. Čas je valuta, ki je veliko vrednejša od denarja, pa še inflacije ne pozna. Manj ga je, več je vreden, bolj ko se staramo, večja je njegova vrednost.

Kakšna glasba vam najbolj prija na poletih, ki trajajo tudi več kot 15 ur, v trenutkih daleč od sveta?

Meni pašejo na primer Pink Floyd s svojo epsko glasbo, ki so jo ustvarili že v sedemdesetih, osemdesetih letih. Ravno zdaj je bila 50. obletnica njihovega albuma The Dark Side of the Moon, čeprav je meni bolj všeč njihov kasnejši album The Wall. Smo pač ta generacija, ki smo rock dojemali kot flower power, kot protest proti vietnamski vojni, za mir in svobodo. Ne vem pa, kje so zdaj ti naši rockerji v boju proti ukrajinski vojni. Malo sem razočaran nad našo glasbeno sceno. Za nas je bil rock sociala, enakopravnost, boj proti orožju, manipulatorjem, oligarhom, kapitalistom, homofobiji, naši »rockerji« pa vse raje nastopajo v zabavljaških, narodnjaških, komercialnih oddajah in zasedbah. Dobro, da je vsaj Roger Waters še živ.