Borut Peršolja: Šola je učinkovita naprava za učenje.
Osnovna šola je potemtakem kakovostna naprava za osnovno učenje.
Ali kot del splošne izobrazbe v osnovno učenje sodi tudi gorništvo?
Bo šola naučila otroka hoditi v gore?
Marsikdo je presenečen ob dejstvu, da so gorniške vsebine (že desetletja) vključene v vsebine obstoječih predmetov rednih vzgojnih in učnih programov slovenskih vrtcev in šol (športni dnevi, šola v naravi, dnevi dejavnosti …). Izobraževanje za gorništvo – kot prostočasno dejavnost obiskovalcev gora – je kot »del identitete slovenskega naroda« (Kristan 1993, 25), v vrtčevskem in šolskem kurikulumu, zagotovljeno in dostopno vsem šolajočim se otrokom in mladostnikom v Republiki Sloveniji. Skupščina Planinske zveze Slovenije je maja 2000 ocenila, »da je planinstvo v učnih programih vrtcev in šol zastopano tako, kot ni bilo še nikoli doslej. K temu dodatno pripomoreta tudi športna programa Zlati sonček in Krpan.« Nedvomno je – to je moje osebno mnenje – k temu s svojo strokovno doslednostjo, pa tudi neomajnostjo, sprva največ prispeval dr. Silvo Kristan.
Od takrat se k sreči ni dosti spremenilo. Formalno je z gorništvom v slovenskih vrtcih in šolah vse v redu. Toda …
Do težav pri kakovostni izvedbi gorniških vsebin, predvsem pa praktičnih, izkustvenih dejavnostih je prihajalo in še vedno prihaja, ker v praksi najpogosteje naletimo na dva tesno povezana problema: na pomanjkanje ustrezno motiviranih in usposobljenih vzgojiteljev ter učiteljev za izvedbo gorništva (beri: kakovostnega izleta) ter na različne normative za vodenje po gorah (beri: državne in panožne).
Kaj je gorništvo v jeziku šolstva?
Gorništvo ima izrazito medpredmetni značaj, saj se vsebine Planinske šole ob pripravi, izvedbi in analizi izleta smiselno in smotrno povezujejo z vsebinami naravoslovja (matematika, fizika, biologija, kemija, geologija, fizična geografija), tehnike (nezgode, fotografija, film), družboslovja (družbena geografija) in humanistike z umetnostjo (zgodovina, slovenski jezik, književnost, etnologija, likovna in glasbena umetnost, šport, zabava). Pri izletu v gore gre za načrtovano sklenjeno učno enoto gibanja, spoznavanja oblik, procesov in pojavov v naravi ter povezovanja različnega znanja z drugih predmetnih področij v nedeljivo – in kar je najpomembneje – novo in z lastnim trudom ustvarjeno GORNIŠKO celoto. Vsak izlet je učilnica prilagajanja najšibkejšim v skupini.
* * *
Z vodenjem gorniškega športnega dne sem se srečal že zelo zgodaj. Za prostovoljnega vodnika je takšno vodenje preizkus dejanske gorniške/vodniške usposobljenosti, saj vodenih ne pozna, svoje naredi tudi njihova številčnost in paleta miselnih predstav, želja in strahov, ki jih zjutraj skupaj čutimo pred vrati šole. Ob izvedbi se pokaže tudi kopica organizacijskih in logističnih zadreg, saj se je treba vrniti v času odprte šolske kuhinje. Skupina je zelo raznolika in motivirana, slabo obuta/opremljena, brez privzgojenih navad in odnosa do hoje in narave. Za nameček pa so še (športni) učitelji tisti, ki med hojo najbolj negodujejo …
Že kmalu po prvih sodelovanjih s šolami sem se – v Domžalah – lotil priprave programa športnih dni z gorniško vsebino za vse razrede, takrat še od 1. do 8. (danes devetega) razreda. Ko sem dodobra spoznal oba sistema – civilnodružbenega/prostovoljskega/društvenega in državnega/poklicnega/institucionalnega – sem o problematiki vodil (strokovno in javno) razpravo, raziskoval in iskal različne rešitve ter o dogajanju sproti predaval, pisal in izvajal seminarje, tečaje. Ob predpostavki, da sta obe strani strokovni in iskreni v iskanju kakovostnih sistemskih rešitev, ki se bodo odražale v gorah. V večji, boljši varnosti v gorah in v boljšem, poglobljenem odnosu obiskovalcev do narave.
* * *
Državni zbor je na 23. redni seji (2. aprila 2014) sprejel Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji 2014–2023 (v nadaljevanju: NPŠ). NPŠ je temeljni strateški dokument za razvoj slovenskega športa v določenem časovnem obdobju. NPŠ je prvič določil, da naj Direktorat za šport Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pripravi izvedbeni načrt za udejanjanje NPŠ (v nadaljevanju: načrt). Načrt je opredelil dejavnosti in nosilce dejavnosti za izvedbo ukrepov za uresničitev ciljev NPŠ. Tako NPŠ kot načrt sta nastala v sodelovanju Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport, Direktorata za šport Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, OKS, civilne športne sfere ter strokovnjakov s področja športa in drugih področij na katere posega NPŠ.
V načrtu je v poglavju 6 Izvedba ukrepov nacionalnega programa športa med predstavljenimi dejavnostmi po posameznih sklopih ukrepov NPŠ v razdelku
6.1 ŠPORTNI PROGRAMI
6.1.1 Športna vzgoja v vzgojno-izobraževalnem sistemu
predviden
Ukrep: Povečati kakovost športne vzgoje
- Dejavnost:
Zagotovitev usposobljenosti za učitelje, ki niso športni pedagogi in sodelujejo pri izvedbi športnih programov (šole v naravi, športni dnevi)
- Rok za izvedbo:
2015–2023
- Nosilci dejavnosti:
MIZŠ
Akreditirani visokošolski zavodi s področja kineziologije, športa
Pedagoške fakultete
NPŠZ
Kot članu Komisije za načrtovanje razvoja športa Strokovnega sveta RS za šport mi je idejo oz. dejavnost znotraj ukrepa uspelo spraviti v načrt (ob pomoči takratnega predsednika Strokovnega sveta RS za šport Bojana Rotovnika). Ob izteku veljavnosti NPŠ in načrta me je zanimalo, kako se je ukrep/dejavnost izvajal in ali je dosegel temeljni cilj. Na pristojno ministrstvo sem naslovil vprašanja:
- Kako se je ukrep uresničeval?
- Kateri programi (izvajalci/nosilci dejavnosti, obseg programa v urah, vsebine, število udeležencev …) so bili izvedeni?
- Koliko finančnih sredstev je bilo porabljenih za ta namen?
- Ali lahko ocenijo doseganje ciljev tega ukrepa?
Z ministrstva so hitro odgovorili:
»Učitelji se lahko usposabljajo v okviru programov usposabljanj 1. in 2. stopnje, ki jih izvajajo Nacionalne panožne športne zveze. V skladu s pridobljenimi kompetencami posameznih programov samostojno načrtujejo, organizirajo, izvajajo in spremljajo proces športne vadbe. Evidence o številu usposobljenih učiteljev ne vodimo, zato vam podatka o številu učiteljev, ki so usposobljeni na področju športa žal ne moremo posredovati.
Poleg omenjenih usposabljanj učitelji lahko pridobivajo dodatna znanja v okviru programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki so namenjeni nadgradnji in razširitvi pridobljene izobrazbe. Nova znanja učitelji uporabljajo za boljšo kakovost športne vzgoje in implementacijo novih pedagoških praks. Po podatkih OKS-ZŠZ, ki je vodilni partner projekta, je bilo v letih od 2018 do 2022 v 13 izvedenih programih vključenih 181 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Usposabljali so se 113 ur, za njihovo usposabljanje pa je bilo porabljenih 14.027,56 EUR.«
K odgovoru so pripeli tudi preglednico izvedenih programov po posameznih letih:
Iz odgovora je jasno, da odgovorni ukrepa niso razumeli in da izvedeni programi niso niti malo prispevali k »zagotovitvi usposobljenosti za učitelje, ki niso športni pedagogi in sodelujejo pri izvedbi športnih programov (šole v naravi, športni dnevi)«.
Še več: ukrepa, ki je bil – roko na srce – pisan na kožo predvsem in zlasti PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), da ob maloštevilnih učiteljskih mentorjih planinskih skupin in vodnikih PZS, gorniško dousposobi še učitelje nešportnih šolskih predmetov, se je le-ta izognila na daleč in ga je v celoti ignorirala.
Toliko je PZS dejansko mar za varnost v gorah.
In če se vrnem k uvodnima vprašanjema in nanju tudi odgovorim:
- Ali kot del splošne izobrazbe v osnovno učenje sodi tudi gorništvo?
Da, vsekakor. V obojestransko oziroma splošno korist.
- Bo šola naučila otroka hoditi v gore?
Ne, v večini primerov. Na to kaže tudi vsakodnevno dogajanje v slovenskih gorah.
Šola je gorništvo. In gorništvo je šola!
* * *
Več: GORNIŠKI ŠPORTNI DAN | S ŠOLO V GORE: VABILO NA SEMINAR